Medijski umori kot zadnji žebelj v krsto mainstream medijev in zakaj njihov padec vseeno ni dober za nikogar

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek
Osnovna foto: zajem zaslona Youtube
Slovenija je posebna država. V 3. členu Ustave Republike Slovenije piše: ''V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.'' V zadnjega pol leta pa smo ugotovili, da bi se taisti člen moral glasiti: V Sloveniji ima oblast ljudstvo le formalno, neformalno pa oblast drži paradržava. Izvršuje jo neposredno in preko medijev po načelu medijskih umorov, po načelu delitve javnih osebnosti na 'naše', neškodljive in 'sovražne elemente'.

V zadnjih mesecih sta to izkusila sedaj končno potrjeni kandidat za ustavnega sodnika dr. Rok Svetlič in minister Andrej Vizjak, čigar politična kalvarija še ni končana.

Najbolj sporen ob obeh novinarskih prime-time zgodbah je način, kako sta bili izvedeni. Tako minister kot sodniški kandidat nista imela možnosti, da bi se korektno medijsko branila, bila sta napadena 'ad-hominem', njun osebni ugled je bil uničen. Opravičil za lažne klevete nista bila deležna in kar je najhuje, z obtožbami bosta morala živeti tudi v prihodnosti; dr. Svetlič se bo z očitki moral soočati vse svoje obdobje delovanja na Ustavnem sodišču, minister Vizjak pa se očitkov o korupciji ne bo mogel znebiti ne glede na to kaj naredi; kot trenutno kaže, se je odločil, da se brez boja ne bo umaknil ter si bo ime opral pri interpelaciji, kljub temu, da mu soborci iz istega političnega tabora obračajo hrbet.

Na drugi strani se novinarskim trgovcem z Judeževimi srebrniki ni zgodilo nič. O osebnih posledicah, ki jih bodo za prizadete posameznike imele nedokazane klevete, se ne sprašuje nihče.


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Slovensko novinarstvo je že zdavnaj padlo iz piedestala t.i. četrte veje oblasti, ki si ga je resnici na ljubo pripelo kar samo. Če ob znamenitem 'desantu' novinarjev na sejo programskega sveta RTV Slovenija spregledamo transparent smrt Janšizmu skrajneža Igorja Briclja, ki je že takrat razburil celotno državo, pa si lahko pogledamo, kaj je pisalo na transparentih, ki so jih ob takratnem 'preboju' na sejo dejansko nosili novinarji. Pisalo je: ''Moč argumentov in ne argument moči.'', ''Pazi grizemo – novinarji čuvaji.'' ter ''Spoštujte novinarsko in uredniško neodvisnost.''

Žalostno je, da povprečen današnji slovenski novinar pade na vseh teh temeljih, za katere so pred leti (in verjamem, da še danes) slovenski novinarji trdili, da jih zavezujejo. Bolj ali manj uspešna poskusa medijskih umorov ministra Vizjaka ter dr. Svetliča in njune dolgoročne posledice pa nam kažejo, da je slovenski novinarski ceh (oz. kar je od njega še ostalo) bistveno bolj podoben članom uredništva sovjetske Pravde kot pa preiskovalnim novinarjem, za kakršne se prikazujejo pred bruseljskimi komisijami pod vodstvom Sophie in't Veld.

Minister Vizjak ter dr. Svetlič sta bila deležna argumenta zakulisne moči, in ne moči argumentov. Bila sta pogrizena s strani napadalnih novinarjev, ki ščitijo sumljive osebe iz ozadja, ne pa javnega interesa. In v obravnavi njunih medijskih zgodb ni bilo sledu o kakršnikoli novinarski ali uredniški neodvisnosti, ki so jo akterji takrat ponosno razglašali pred vesoljno Slovenijo.
Že dejstvo, kako smo lahko dopustili, da novinarska kasta povsem mimo vseh novinarskih standardov, brez posledic ter prevzemanja odgovornosti za svoje delo, uničuje osebni ugled v javnosti izpostavljenih oseb, bi moral biti znak za alarm.

Kaj naj s takšnimi novinarji?


Že dejstvo, kako smo lahko dopustili, da novinarska kasta povsem mimo vseh novinarskih standardov, brez posledic ter prevzemanja odgovornosti za svoje delo, uničuje osebni ugled v javnosti izpostavljenih oseb, bi moral biti znak za alarm. Žrtvi na koncu niti najem odvetnika ter zmaga na sodišču ne moreta biti v uteho. V slovenski družbi, kjer se je še v polpreteklih časih dodobra udomačil rek 'baba-rekla-baba-kazala' na žalost namreč drži, da tudi po krivci uničenega osebnega ugleda nikoli ne povrne nihče več.

To pa pomeni, da se ljudje za politično odgovorne funkcije nočejo več odločati, saj se ne ve, kdaj bo kakšen ''odlazek'' od neznano kje naročil njihov politični umor, ker bi morebitna zakonska sprememba ali implementacija drugačne politike preveč dregnila v zatečeni status quo. Prav tako sposobni posamezniki ne bodo več kandidirali za izpostavljene funkcije, ker bi lahko predstavljali neljubo strokovno konkurenco tistim, ki so še do nedavnega bili alfa in omega, kot se širši kontekst borbe v slovenskih pravniških krogih kaže v primeru dr. Svetliča.

A tu se že pojavlja drugo vprašanje. Novinarstvo, še posebej pa raziskovalno novinarstvo, je bilo vedno natančen poklic, poklic navzkrižnega preverjanja virov ter dokazovanja resničnosti končne zgodbe. Vedno je šlo za zgodbe, ki so prestale kritično in logično presojo ter na drugi strani razkrivale tisto, kar so številni želeli, da bi ostalo skrito.

Pomislimo samo na nedavne panamske dokumente, afero Wikileaks, pa na razkrivanje cerkvenih škandalov s strani uredništva Boston Globe-a, starejši pa se še vedno spominjamo afer Lewinsky ali pa celo znamenite afere Watergate.

Zato se dobromisleči državljani lahko upravičeno vprašamo, kaj je narobe v slovenskem novinarstvu, da se že tako manjšajoči se ceh profesionalno usposobljenih novinarjev ukvarja z blatenjem političnih nasprotnikov, medtem ko se z raziskovalnim delom ukvarjajo le redki angažirani posamezniki in nekateri izmed njih tudi brez vsakršne novinarske prakse dosegajo velike uspehe pri odkrivanju družbenih ozadij.

Nazadnje pa se lahko z zaskrbljenostjo vprašamo tudi, kam nas takšno 'novinarstvo' pravzaprav vodi. V času družbenih omrežij, v času, ko tabloidizacija medijev na zmanjšano pozornost ljudi vedno bolj odgovarja s senzacionalističnimi naslovi, ter v času, ko zgodb nihče ne preverja, se moramo kot državljani vprašati, ali si lahko kot družba takšne novinarske lakaje sploh privoščimo. Samo široko in svobodno informiran državljan je namreč tudi državljan, ki sprejema dobre politične odločitve. Državljan, ki bo deležen dnevne doze političnega blatenja, pa postane prestrašen ter lahek plen takšnih in drugačnih političnih agresivnežev, manijakov ter manipulatorjev.

Družba, ki 'ne-naše' medijsko drugače obravnava kot 'naše', je družba skrajnega nezaupanja. Mogoče si novinarji, ki opravljajo umazano delo blatenja tistih, ki bi morda ogrozili položaj Stricev, obetajo, da si bodo težak materialni oz. finančni položaj izboljšali s kakšnim finančnim priboljškom, s katerim bodo lažje kupili drva za prihajajočo mrzlo zimo.

A naj ob vsem vendarle pomislijo, da so s podreditvijo 'argumentu moči in ne moči argumentov', s 'čuvanjem tatov in grizenjem pravičnikov' ter 'z delovanjem v popolni novinarski odvisnosti od svojih gospodarjev' na hrbtih nedolžnih na koncu zapečatili tudi lastno usodo. Nikoli namreč ne bodo mogli vedeti, kdaj bodo oni sami označeni za napačne, nezanesljive, za 'ne-naše', oblateni in izrinjeni iz poklica ter bo gospodar prišel tudi po njih.

Pravih raziskovalnih novinarjev in žvižgačev, ki bi o tem poročali, pa takrat ne bo nikjer več.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Politiki bi kar sami opravljali delo novinarjev v podkastih, hkrati pa bi ga njim kar se da omejili z zakonom o medijih
  • 17. 01. 2024
Bistvo depolitizatorjev je politizacija
  • 06. 04. 2024
Levica pohablja demokracijo z mediji in ideologijo
  • 23. 10. 2023