Medijski umori kot zadnji žebelj v krsto mainstream medijev in zakaj njihov padec vseeno ni dober za nikogar

Osnovna foto: zajem zaslona Youtube

Slovenija je posebna država. V 3. členu Ustave Republike Slovenije piše: ”V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.” V zadnjega pol leta pa smo ugotovili, da bi se taisti člen moral glasiti: V Sloveniji ima oblast ljudstvo le formalno, neformalno pa oblast drži paradržava. Izvršuje jo neposredno in preko medijev po načelu medijskih umorov, po načelu delitve javnih osebnosti na ‘naše’, neškodljive in ‘sovražne elemente’.

V zadnjih mesecih sta to izkusila sedaj končno potrjeni kandidat za ustavnega sodnika dr. Rok Svetlič in minister Andrej Vizjak, čigar politična kalvarija še ni končana.

Najbolj sporen ob obeh novinarskih prime-time zgodbah je način, kako sta bili izvedeni. Tako minister kot sodniški kandidat nista imela možnosti, da bi se korektno medijsko branila, bila sta napadena ‘ad-hominem’, njun osebni ugled je bil uničen. Opravičil za lažne klevete nista bila deležna in kar je najhuje, z obtožbami bosta morala živeti tudi v prihodnosti; dr. Svetlič se bo z očitki moral soočati vse svoje obdobje delovanja na Ustavnem sodišču, minister Vizjak pa se očitkov o korupciji ne bo mogel znebiti ne glede na to kaj naredi; kot trenutno kaže, se je odločil, da se brez boja ne bo umaknil ter si bo ime opral pri interpelaciji, kljub temu, da mu soborci iz istega političnega tabora obračajo hrbet.

Na drugi strani se novinarskim trgovcem z Judeževimi srebrniki ni zgodilo nič. O osebnih posledicah, ki jih bodo za prizadete posameznike imele nedokazane klevete, se ne sprašuje nihče.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

Slovensko novinarstvo je že zdavnaj padlo iz piedestala t.i. četrte veje oblasti, ki si ga je resnici na ljubo pripelo kar samo. Če ob znamenitem ‘desantu’ novinarjev na sejo programskega sveta RTV Slovenija spregledamo transparent smrt Janšizmu skrajneža Igorja Briclja, ki je že takrat razburil celotno državo, pa si lahko pogledamo, kaj je pisalo na transparentih, ki so jih ob takratnem ‘preboju’ na sejo dejansko nosili novinarji. Pisalo je: ”Moč argumentov in ne argument moči.”, ”Pazi grizemo – novinarji čuvaji.” ter ”Spoštujte novinarsko in uredniško neodvisnost.”

Žalostno je, da povprečen današnji slovenski novinar pade na vseh teh temeljih, za katere so pred leti (in verjamem, da še danes) slovenski novinarji trdili, da jih zavezujejo. Bolj ali manj uspešna poskusa medijskih umorov ministra Vizjaka ter dr. Svetliča in njune dolgoročne posledice pa nam kažejo, da je slovenski novinarski ceh (oz. kar je od njega še ostalo) bistveno bolj podoben članom uredništva sovjetske Pravde kot pa preiskovalnim novinarjem, za kakršne se prikazujejo pred bruseljskimi komisijami pod vodstvom Sophie in’t Veld.

Minister Vizjak ter dr. Svetlič sta bila deležna argumenta zakulisne moči, in ne moči argumentov. Bila sta pogrizena s strani napadalnih novinarjev, ki ščitijo sumljive osebe iz ozadja, ne pa javnega interesa. In v obravnavi njunih medijskih zgodb ni bilo sledu o kakršnikoli novinarski ali uredniški neodvisnosti, ki so jo akterji takrat ponosno razglašali pred vesoljno Slovenijo.

Že dejstvo, kako smo lahko dopustili, da novinarska kasta povsem mimo vseh novinarskih standardov, brez posledic ter prevzemanja odgovornosti za svoje delo, uničuje osebni ugled v javnosti izpostavljenih oseb, bi moral biti znak za alarm.

Kaj naj s takšnimi novinarji?

Že dejstvo, kako smo lahko dopustili, da novinarska kasta povsem mimo vseh novinarskih standardov, brez posledic ter prevzemanja odgovornosti za svoje delo, uničuje osebni ugled v javnosti izpostavljenih oseb, bi moral biti znak za alarm. Žrtvi na koncu niti najem odvetnika ter zmaga na sodišču ne moreta biti v uteho. V slovenski družbi, kjer se je še v polpreteklih časih dodobra udomačil rek ‘baba-rekla-baba-kazala’ na žalost namreč drži, da tudi po krivci uničenega osebnega ugleda nikoli ne povrne nihče več.

To pa pomeni, da se ljudje za politično odgovorne funkcije nočejo več odločati, saj se ne ve, kdaj bo kakšen ”odlazek” od neznano kje naročil njihov politični umor, ker bi morebitna zakonska sprememba ali implementacija drugačne politike preveč dregnila v zatečeni status quo. Prav tako sposobni posamezniki ne bodo več kandidirali za izpostavljene funkcije, ker bi lahko predstavljali neljubo strokovno konkurenco tistim, ki so še do nedavnega bili alfa in omega, kot se širši kontekst borbe v slovenskih pravniških krogih kaže v primeru dr. Svetliča.

A tu se že pojavlja drugo vprašanje. Novinarstvo, še posebej pa raziskovalno novinarstvo, je bilo vedno natančen poklic, poklic navzkrižnega preverjanja virov ter dokazovanja resničnosti končne zgodbe. Vedno je šlo za zgodbe, ki so prestale kritično in logično presojo ter na drugi strani razkrivale tisto, kar so številni želeli, da bi ostalo skrito.

Pomislimo samo na nedavne panamske dokumente, afero Wikileaks, pa na razkrivanje cerkvenih škandalov s strani uredništva Boston Globe-a, starejši pa se še vedno spominjamo afer Lewinsky ali pa celo znamenite afere Watergate.

Zato se dobromisleči državljani lahko upravičeno vprašamo, kaj je narobe v slovenskem novinarstvu, da se že tako manjšajoči se ceh profesionalno usposobljenih novinarjev ukvarja z blatenjem političnih nasprotnikov, medtem ko se z raziskovalnim delom ukvarjajo le redki angažirani posamezniki in nekateri izmed njih tudi brez vsakršne novinarske prakse dosegajo velike uspehe pri odkrivanju družbenih ozadij.

Nazadnje pa se lahko z zaskrbljenostjo vprašamo tudi, kam nas takšno ‘novinarstvo’ pravzaprav vodi. V času družbenih omrežij, v času, ko tabloidizacija medijev na zmanjšano pozornost ljudi vedno bolj odgovarja s senzacionalističnimi naslovi, ter v času, ko zgodb nihče ne preverja, se moramo kot državljani vprašati, ali si lahko kot družba takšne novinarske lakaje sploh privoščimo. Samo široko in svobodno informiran državljan je namreč tudi državljan, ki sprejema dobre politične odločitve. Državljan, ki bo deležen dnevne doze političnega blatenja, pa postane prestrašen ter lahek plen takšnih in drugačnih političnih agresivnežev, manijakov ter manipulatorjev.

Družba, ki ‘ne-naše’ medijsko drugače obravnava kot ‘naše’, je družba skrajnega nezaupanja. Mogoče si novinarji, ki opravljajo umazano delo blatenja tistih, ki bi morda ogrozili položaj Stricev, obetajo, da si bodo težak materialni oz. finančni položaj izboljšali s kakšnim finančnim priboljškom, s katerim bodo lažje kupili drva za prihajajočo mrzlo zimo.

A naj ob vsem vendarle pomislijo, da so s podreditvijo ‘argumentu moči in ne moči argumentov’, s ‘čuvanjem tatov in grizenjem pravičnikov’ ter ‘z delovanjem v popolni novinarski odvisnosti od svojih gospodarjev’ na hrbtih nedolžnih na koncu zapečatili tudi lastno usodo. Nikoli namreč ne bodo mogli vedeti, kdaj bodo oni sami označeni za napačne, nezanesljive, za ‘ne-naše’, oblateni in izrinjeni iz poklica ter bo gospodar prišel tudi po njih.

Pravih raziskovalnih novinarjev in žvižgačev, ki bi o tem poročali, pa takrat ne bo nikjer več.

12 komentarjev

  1. Saj poznate zgodbo, ko otrok joka in dobi 5€, da bo tiho. Pa še bolj joka in dobi še 5€, da bo tiho. Pa še bolj joka in ga darovalec vpraša, zakaj. Odgovor otroka – ja, ker se splača.
    Tudi novinarji ” jokajo” le, če se splača. Resnica in podobne sorodne zgodbe so nezanimive brez stimulacij. Takšnih medijskih entuzijastov je bore malo, premalo.

  2. Dejstvo je, da si pri nas levičarski pol. aktivistični novinarji vključno z RTV in POP TV lahko privoščijo popolnoma vse, skratka že 30 let povzročajo desno-sredinski politični in civilni populaciji v Sloveniji ogromno škodo in krivico,
    sramota za naše novinarstvo.
    Upam, da bodo tudi oni kaj kmalu za svoja zločinska rabota plačali svojo ceno, med prvimo
    bo to RTVS z ukinitvijo prisilnega prispevka.

  3. Podgoršek, spet dober članek! Hvala!
    Novinarji imajo izjemno moč in vpliv.
    Novinarstvo ne bi smel biti poklic, ampak poslanstvo! Če pa se sol spridi, s čim se bo solila!??
    Ubogi državljani! Dajem pobudo za ustanovitev fakultete za raziskovalno novinarstvo! Na novih temeljih, s profesionalnimi zahtevami in cilji, daleč proč od FDV!

  4. Če so mediji odraz ali odsev družbe, v kateri delujejo, potem ne smemo biti presenečeni nad dejstvom, da so mediji in profesionalni novinarji na Slovenskem enako raz-deljeni in raz-cepljeni ter ne-spravljivo sovražni drug do drugega, kot smo medsebojno nezaupljivi in sovražni Slovenci in državljani RS.
    Množični mediji so sestavni del omenjenega pogubnega destruktivnega medsebojnega nezaupanja, nejevere in celo neprikrite medsebojne sovražnosti vseh proti vsem, mnogokrat so celo neprikriti ključni podpihovalec in hujskač vsakršnih sovražnih nasprotij, iz-števanj. iz-ključevanj, mnogokrat pa tudi lažno distancirani vzvišeni moralizatorji pod masko puhlega izgovora: “Pekel so drugi!”
    Politično motivirani in človeško neizmerno podli medijski očitki veljavno izvoljenemu ustavnemu sodniku dr. Roku Svetliču se še kar nadaljujejo in kažejo, da ideološka, politična in profesionalna ne-morala in ne-etika pri nekaterih nekdaj uglednih urednikih in časnikarjih nima več dna. Vzorčen primer je zadnji pamfletistični kot da portret novega veljavno izvoljenega ustavnega sodnika izpod tipkovnice in miške nekdaj uglednega urednika Sobotne priloge Dela dr. Alija Žerdina (SP Dela, 13. 11. 2021, str. 03).
    Resnično se postavlja vprašanje, kdo bo še upal kandidirati za katero koli javno funkcijo po vseh teh, takih in podobnih medijskih diskreditacijah, brezobzirnih blatenjih, medijsko sfabriciranih montažah in potvarjanjih domnevnih zasebnih pogovorov, domnevno zasebno danih in/ali slišanih izjav … izpred šest mesecev, šest, dvanajst let, nemara resnično slišanih in trajno zabeleženih, a še rajši navrženih po spominu, rekonstruiranih iz prikrito in nezakonito posnetih zvočnih, foto ali video gradiv.
    Kadar je treba diskriminirati, diskreditirati, trajno iz-ključiti iz igre koga od “ne-naših”, so očitno dovoljena vsa medijska sredstva lažne manipulacije, vedno se najde uredništvo in medijski eksekutor, ki je pripravljen opraviti ne-profesionalno in etično zavržen medijski atentat, ali vsaj poskus atentata. Saj vsi dobro vedo, da večkrat ponovljena laž lahko nazadnje vsaj za odločevalce postane resnica. Še posebej, če je tudi v sodni veji oblasti vse bolj priljubljeno indično, ciljno oz. rezultatsko sojenje v skladu s pričakovanji in naročili politično-kriminalnega podzemlja “vzporedne/globoke/ugrabljene države”.
    Na tej točki si politično motivirani medijski oz. neprofesionalni novinarski aktivizem ter ne-profesionalni sodniški politični aktivizem pogubno – podajata roke.

  5. Rajko povsem pravilno analizira specifično izvajanje ustavnega določila, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, ko pravi ;” V zadnjega pol leta pa smo ugotovili, da bi se taisti člen moral glasiti: V Sloveniji ima oblast ljudstvo le formalno, neformalno pa oblast drži paradržava. Izvršuje jo neposredno in preko medijev po načelu medijskih umorov, po načelu delitve javnih osebnosti na ‘naše’, neškodljive in ‘sovražne elemente’.
    Res je da smo nekateri to ugotovili že bistveno prej kot zadnja pol leta.
    In res je tudi, da navedeno pojmovanje ni zgolj poslastice lev ih strank ampak tudi desnica vsakokrat ko pride na oblast pokaže, da na povsem enak način razume ustavo.

  6. Odlična analiza in prikaz zanikrnosti slovenskih mainstream medijev.

    Upanje, da bo med Slovenci vendarle zmagal razum, navkljub neprestanemu medijsko-političnemu spletkarjenju ter grobihpritiskih in poskusih vplivanja globoke države in sprijenih mainstream medijev na demokratično izvoljene politike.

    S potrditvijo dr. Roka Svetliča za ustavnega sodnika so poslanci vladne koalicije in tisti poslanci, ki konstruktivno sodelujejo z vlado, dokazali svojo razumnost, saj niso nasedli umazani spletki Saše Zagorca in pogromaštvu mainstream medijev zoper razumnika, erudita in pravnega strokovnjaka, ki ni v sozvočju s prolevičarsko večino ustavnih sodnikov.

    Hvala šestinštiridesetim razumnim poslancem!

  7. Novinarji so, oprostite izrazu, presstitutke. Lep primer tovrstnega presstituiranja je na primer Reporter. Časnik je bil do par let nazaj zmerno desni. Po zamnjavi lastništva pa so postali isti novinarji, ki so bili prej prejkone nenaklonjeni levici nadvse udvorljivi do nje. Saj jih je moč razumeti, gre pač za preživetje. Slovenski medijski trg ni pretirano velik, sploh ne desni. Plačevati je treba položnice, kredite, vzdrževati otroke… Kaj preostane drugega kot obrniti se po vetru?

    Raziskovalno novinarstvo pa je bolj mit kot kaj drugega. Novinar mora delati po nareku svojega urednika, ta pa po nareku svojega lastnika, ki pač določa kurs medija. Tudi slavna novinarja v Watergate aferi sta bila bolj v funkciji glasnika globoke države po njeni volji kot pa samostojna raziskovalca, saj so bile informacije, ki sta jih objavila, pridobljene prek t.i. globokega grla, ki je deloval v funkciji interesov globoke države, ki se je želela znebiti Nixona.

    • Navigator – dopolnil bi Vas, da če se spominjate, je bil predhodnik Reporterja Mag z urednikom Slivnikom, v devetdesetih EDINI večji desni tednik. Družina je bila že takrat katoliško verski list, Demokracija pa je imela zelo omejen domet in ne vem koliko se jo je sploh prodajalo.
      Navigator – in če se spominjate je bilo to v času pred spletnimi mediji in razmahom interneta, časopisi ter radio-televizija so imeli popoln monopol; vsi so jih kupovali, ker si jih za seznanitev z dnevnimi novicami pač bil primoran kupiti, časopisne hiše so od vseh državljanov imele velike prihodke in dobičke. Če si želel prebrati kaj desnega, si moral kupiti Mag, drugega ni bilo. Pa že takrat je Mag veljal za “Janševega” :):):)

  8. Kako radikalno in pred očmi vseh so se uredniki in novinarji kakega medija pripravljeni “za ljubi kruhek postaviti na glavo”, nam nazorno kaže prav primer več-kratnega prevrata oz. političnega preobrata v nekdanjem svobodnem in neodvisnem demokratičnem tedniku Mag, iz katerega se je po “sovražnem prevzemu” uredništva s strani Delove levičarske aktivistične uredniške ekipe pogumno in tvegano odcepil in osamosvojil današnji Reporter.
    Prvotni Mag z Danilom Slivnikom na čelu in pozneje tudi z dr. Janezom Markešem na čelu je veljal za najbolj kredibilno, ortodoksno in militantno “desno” protiutež skrajno levo-anarhistični Mladini pod polit-komisarstvom nezamenljivega in nedotakljivega gimnazijskega maturanta Grege Repovža (iz medijske dinastije Lucu-Repovž- Lorenci).
    Po “sovražnem prevzemu” Maga s strani Dela, ko je uredništvo prevzela ekipa najbolj zvestih Delovih aktivistov DNS z Vesom Stojanovom na čelu, so prvotni magovci (z izjemo koristoljubnega Markeša, ki je prestopil kar za odgovornega urednika Dela) pokazali veliko svobodoljubja in tvegali ustanovitev novega “desnega” tednika Reporter, ki naj bi nadaljeval demokratično in alternativno izročilo prvotnega uredništva Mag ter vzdrževal prostor t. i. desne in desno-sredinske demokratične alternative na slovenskem medijskem trgu.
    Pod uredniškim vodstvom mag. Silvestra Šurle je uspelo uredništvu dokaj dolgo in dokaj zanesljivo ohranjati videz neodvisnega in alternativnega demokratičnega medija, dokler ga ni finančno “požrl” ter si ga uredniško popolnoma podredil Odlazkov medijski in poslovni imperij. Enako, kot je nekdanji zadrti in militantni “janševec” dr. Janez Markeš čez noč postal med Delovimi uredniki najglasnejši in najbolj brezsramni kritik in sovražnik Janeza Janše in janšizma, so tudi uredniki in stalni sodelavci Reporterja obrnili svoj politični kurz za 180 stopinj (kot npr. Igor Kršinar), ali pa odšli s svojim znanjem in neodvisnimi presojami drugam (dr. Boštjan M. Turk).
    Namesto jedke in neodvisne zunanje komentatorke, ki je bila brezsramno kritična na obe strani neba, dr. Maje Sunčič, so uredniki Reporterja angažirali militantno proti-vladno uredniško in novinarsko kreaturo iz proti-janšističnega spletnega “osišča” “necenzurirano.si”, Primoža Cirmana, kar pove vse o “neodvisni” in profesionalni politiki nekaterih članov starega uredništva Maga in Reporterja, ki so dobesedno “padli na glavo” in tam ostali. Verjetno z vsem manj bralci in plačniki njihovih storitev, saj ob levičarsko-anarhistični Mladini zares ne potrebujemo še enega tednika manj prebojnih in manj prepričljivih aktivističnih posnemovalcev.
    A, da prevladujoča medijska “noč ni tako črna”, nam potrjujeta in nam vzbujata upanje dve svetli izjemi, ki ohranjata vsaj videz novinarske svobode, intelektualne neodvisnosti, profesionalnosti ter etične zvestobe in odgovornosti do samega sebe in drugih (predvsem bralcev). V Mladini so to neodvisni ter intelektualno prepričljivi komentarji oz. kolumne dr. Bernarda Nežmaha, v Reporterju pa kolumne prejšnje direktorice TV Slovenija, dolgoletne urednice, novinarke, publicistke, a tudi začasne političarke in državne poslanke, dr. Ljerke Bizilj. Oba zunanja sodelavca ohranjata s svojo pokončno držo neodvisnih in svobodnih intelektualcev vsaj minimalni žarek upanja ob siceršnji aktivistični ter ne-profesionalni miselnosti in uredniški praksi obeh medijev, ki sicer prednostno strežeta – vsak svojim plačnikom in naročnikom oz. vsak svojim “našim”.

Komentiraj