Med slovensko KULturo in MULTIkulturnostjo

Tadeja Kreč
5

Včeraj je bil svetovni dan materinščine, ko se spomnimo na slovenščino, edini jezik v Evropski uniji, ki pozna dvojino in ima največ narečij glede na število prebivalcev (kar 48), pa tudi dan, ko, podobno kot na kulturni praznik, pomislimo na slovensko kulturo, katere del je tudi naš jezik.

A meni se večkrat zdi, da je od naše kulture ostal le še prvi del, torej kul. Z nekaj naključne jezikovne zmede je danes kul biti kulski in čeprav to nikakor ni pojem, ki bi bil slovenski, je priljubljen kot love, torej ljubezen, ki je sicer del slovenščine – besede, ki poimenuje jezik, ki za ljubezen pozna tudi slovensko ustreznico.

A ker je love kul, se le kak osamljeni purist še zgraža nad tem, da voditelji na slovenskih televizijah in radijih (z izjemo nacionalke) pred tisoči gledalcev pozabljajo na dvojino, precej šlampasto uporabljajo rodilnik, namesto vikanja uporabljajo le pol vikanje in vsak dan več angleških izrazov. A Slovenščina je seveda živ jezik in se zato spreminja pod vplivi iz tujine ali z globalizacijo, kot radi rečemo.

Multizmeda

Pod vplivi, različnimi pač, lahko jih imenujete kakor želite, se ne spreminja le slovenščina, ampak celotna slovenska kultura. Ta pa mora biti kul, torej v koraku s časom. Danes neznane sile, ki jih, kot da nismo njih del, imenujemo družba, ljudi silijo, da smo multi: multiproduktivni, multiopravilni, multidisciplinarni, multimedijski in … multikulturni.

Ker je znano, da zaradi multiproduktivnosti ljudje izgorevajo, zaradi multiopravilnosti narašča število duševno bolnih, multidisciplinarnost vnaša zmedo v znanost, multimedija pa daje ljudem vse slabše informacije o svetu okrog njih, logika kaže, da vse kar je kul, ni nujno tudi samo dobro. In zares vnaša zmedo.

Ob zadnjem kulturnem prazniku sem se vprašala, zakaj toliko člankov o Prešernu, toliko govora o slovenski kulturi in pojavljanja na proslavah, ko pa skoraj vse druge dni v letu pod krinko sprejemanja in odprtosti v duhu časa z relativizacijo vseh kulturnih vrednot ljudi odvračajo od te iste slovenske kulture.

“Združeni v različnosti”

Mlade in stare na vsakem koraku učijo, da moramo spoštovati različne, sprejemati drugačne, da moramo biti odprti … in multikulturni. Spomnite se na primer izjave Judite Nahtigal iz kranjskega dijaškega doma: »Staršem sem rekla, da bo družba prihodnosti multikulturna, če mi to hočemo ali ne.«

Kot da je to nekaj, na kar noben Slovenec niti nima nobenega vpliva ali kot da bo Slovenija multikulturna ali pa je sploh ne bo. Izjava pa kaže tudi na to, da Slovenija očitno še ni takšna, kakršna naj bi postala, torej multikulturna. So pa močne tendence, da bi takšna postala. Zato ima multi v tem kontekstu nek čuden prizvok.

Ob zadnjem kulturnem prazniku sem se vprašala, zakaj toliko člankov o Prešernu, toliko govora o slovenski kulturi in pojavljanja na proslavah, ko pa skoraj vse druge dni v letu pod krinko sprejemanja in odprtosti v duhu časa z relativizacijo vseh kulturnih vrednot ljudi odvračajo od te iste slovenske kulture.

Ljudi puščajo brez identitete, v zmedi, ki je ključna za uspeh nemirov in strahu. Multikulturnost ni izenačitev vseh kultur v eni skupni, ampak sobivanje v spoštovanju – kot pravi slogan Evropske unije “Združeni v različnosti”.

Nujna in smiselna slovenska kultura

Kultura, pri nas Slovenska, je nujna. Ne superiorna in ne edina, a izjemno pomembna, saj gradi identiteto, pogojuje ustvarjalnost in napredek, s tem pa obstoj in preživetje naroda, ki je svoj duhovni in materialni razvoj gradil prav na kulturi, ki je znala obstati in povezovati tudi, ko je bila zatirana. Znala je ohranjati bistvo naše nacionalne identitete, ki povezuje ustvarjanje, izražanje, zavedanje našega bistva, spoštovanje, kritičnost in pogled v skupno prihodnost.

Zato ima smisel praznik kulture in dan materinščine in zato je smiselno otroke učiti slovensko, četudi se učijo še tujih jezikov.

5 KOMENTARJI

  1. Letos odhajam v pokoj. Sem učitelj z 41 leti delovne dobe. Ostajam rahel optimist glede bodočnosti Slovencev in naše kulture. Naš način ima zelo, zelo globoke korenine. Strup, ki prodira proti koreninam se na tej poti spremeni v gnojilo.

  2. Res prijeten članek! Rad bi bil tak optimist, kot je Milan pa se mi zdi, da ravno povdarki iz zadnjega odstavka članka kot so obstoj in preživetje naroda in naša nacionalna identiteta niso skrb režima, ki nam je vladal, nam vlada in nam bo bržkone vladal tudi v prihodnje. Zdi se mi, da omenjeni pojmi tudi niso skrb bruseljske nomenklature, nit vrhuške v mnogih evropskih državah. Vsi se žal bolj zavzemajo za pojme, ki se začno z multi…,kot je zapisano v članku in kar ni dobro za nobeno evropsko entiteto.

  3. Letošnji festival Bobri je bil primer vzgajanja otrok za multikultornost. Ne rečem, da ni koristno poznati tudi drugih kultur, a vseeno čutim, da se moramo najprej zavedati svoje in spoznati svojo lastno kulturo. Z otroci smo šli le na en dogodek, kjer so glasbeno predstavljali Pavčkove pesmi v več jezikih. Seveda so v koraku s časom dodali še arabski, perzijski in nekatere druge “muslimanske” jezike.
    Poleg tega pa je imel voditelj oblečeno majico s komunističnim sloganom in znanim srpom. Vzgoja še neke pretekle kulture. Imela sem zelo grenak priokus, čeprav je bila glasba kot taka v redu in je bilo otrokom všeč.

  4. Slovenci zelo hitro izgubljamo nacionalno identiteto, s tem pa seveda svojo kulturo.
    Več kot tsisočletje smo pripadali zahodno evropski kulturi, ki bazira na krščanskih vrednotah.
    Po zmagi revolucije leta 1945 pa so nam prepovedali krščanstvo, zapovedan je bil internacionalizem, ki pa ni bil nič drugega kot srbizacija, imenovana bratsvo in enotnost, še lepše, po domače bratsvo in edinstvo.
    Popolnoma zmotna je treditev, da jezik določa narod. Jezik je sicer bil vedno na zavdljivem mestu kot identiteta naroda in tudi slovenski politiki so ga čuvali, a zmotno je to, da je čuvanje jezika že dovolj za ohranitev naroda. V svetu poznamo mnogo primerov, ko različni narodi govorijo isti jezik, so pa različni. Že naši sosedje Avstrijci govorijo sicer nemško, pa se zelo razliujejo od Nemcev, ki govore nemško.Tudi Irci se razlikujejo od Angležev in imajo svojo bogato kulturo, pa veseno niso Angleži če ravno govorijo angleško.
    Slovenci postajamo narod brez zgodovine, kar je temeljni pogoj za kulturo in za definicijo naroda. Narod brez zgodovine je narod brez kulture in narod brez kulture ni narod.
    Začelo se je pred skoraj 100leti, ko je bila poražena Astroogerska in je razpadla. Takrat smo Slovenci doživeli usodni poraz in bili med najbolj kaznovanimi narodi, saj smo izgubili več kot polovio narodnega ozemlja in izgubili smo zgodoviino.
    Zgodovino pišejo zmagovalci in zmagovalci 1. svetovne vojne so bili Srbi. Ti so več kot petkrat povečali svoje ozemlje, saj se je Beograjski pašaluk povečal na ozemlje celotne Jugoslavije. Na tem ozemlju je prevladala zgodovina zmagovalcev, torej Srbov. Oni bi naj v junaških bojih (podobnih onih na Kosovem polju) premagali osovražene Abstijce in prinesli svobodo podjarmljenim narodom, med njimi tudi Slovencem.
    A res?
    A so nas Srbi res osvobodili, ko smo trajno ogubili Celovec, Gorico in Trst? Ali so nas res osvobodili, ko smo izgubili Primorsko, Koroško, del Štajerske in Porabje,pa še del Istre povrh?
    Vse to zmo izgubili in naša zgodovina, ki so nam jo napisali Srbi govori o zmagah.
    In takšni amputirani smo šli v drugo svetovno vojno, kjer smo bili še enkrat temeljio poraženi. Na oblast so prišli boljševiki, ki so nam uničili elito, prepovedali vero in nas prisilili v brastvo in enotnost, ker so eni narodi v državi bili bolj bratski kot drugi. Slovenci pa smo izgubili identiteto.
    Plebiscitarno smo se sicer odcepili a kaj, ko z odcepitvijo, osamosvojitvijo nismo uspeli opustiti boljševizema, ki še sedaj vlada v Sloveniji in tako je videti, dokončno uničuje slovenstvo.
    O domoljubju, šegah in navadah, o ljudskem petju, o praznikihni več govora. Je še samo balkanizem ali internacionalizem.
    Slovenci smo izgubili zgodovino in izgubili smo kulturo.Ostal nam je samo še jezik, ki pa kot vidimo celo v parlamentu več nima svojega domovanja. Vse več je poslancev, ki se trudijo in lomijo, da nam kaj povedo po Slovensko.
    Zelo veliko pa je takšnih, ki ne poznajo naših šeg in navad, če ravno govorijo izvrstno slovensko in se predstavljajo celo za kulturnike.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime