Med simbolnimi poraženci volitev v Italiji tudi Katoliška cerkev na čelu s papežem: jih sploh še kdo posluša?
POSLUŠAJ ČLANEK
Resda v Italiji, kot tudi drugod v Zahodnem svetu, velja načelo ločitve Cerkve in države. In resda niso kandidirali na volitvah, prav tako se niso politično opredeljevali. Pravzaprav so komajda kje pozvali vernike k udeležbi na volitvah.
A stališča italijanskih škofov - na čelu z rimskim - do glavnih družbenih tem so bila jasna in nedvoumna. Pa vendar se zdi, da jih v tradicionalno katoliški Italiji nihče ni slišal, niti poslušal.
Glavni zmagovalki italijanskih parlamentarnih volitev sta evroskeptično, populistično, levo usmerjeno Gibanje 5 zvezd ter prav tako evroskeptična, protimigrantska desno usmerjena Liga.
Njen predsednik Matteo Salvini je v prestižnem znotrajkoalicijskem boju dosegel morda največjo zmago - tisto nad večnim Silviem Berlusconijem. To mu najbrž daje možnost prvega poskusa sestave nove italijanske vlade.
S Salvinijem bi Italija dobila premiera, ki po lastnih besedah ostaja "ponosen na krščansko tradicijo" in je teden dni pred volitvami prisegel na Sveto pismo in rožni venec, da bo "60 milijonom Italijanom služil s poštenjem in pogumom in se pri tem naslanjal na izvirno italijansko ustavo, ki jo mnogi ignorirajo."
https://youtu.be/hWo9OtXSU-8
Priseganje na "simbola, bistvena za krščansko prakso," pa je zgolj ena izmed stvari, ki je italijanske škofe zmotila glede kandidata za naslednjega italijanskega premiera.
Predsednik italijanske škofovske konference, Nunzio Galantino, je denimo dejanje obsodil kot primer kovanja političnih točk. Mario Delpini, nadškof Milana, kjer se je zgodil "incident", pa je dejal, da lahko vidimo političnega voditelja, ki se na kontradiktoren način razkazuje z evangelijem in rožnim vencem, hkrati pa pridiga "nesprejemanje in zavračanje drugih". Škofje so Salvinija in druge podobno misleče politike povabili, da "pogledajo v oči migrantom" in jih spomnili na doprinos Cerkve k pomoči beguncem.
Prav stališče do migrantske problematike je eno od treh področij, na katerih se po oceni novinarke katoliškega medija Cruxnow, Claire Giangravè, najbolj porajajo dvomi, ali ima Cerkev, na čelu s papežem Frančiškom, v tradicionalni katoliški trdnjavi sploh še kakšen vpliv.
Saj ne, da bi Cerkev skušala vplivati na volilni razplet; nasprotno, mnogi papežu očitajo, da je s svojo pasivnostjo "prelomil popkovino, ki je Sveti sedež na italijanski politični svet vezala vse od časiv Pija XII," kot je slikovito zapisal dolgoletni dopisnik iz Vatikana Marco Politi. Navsezadnje Frančišek v svojem nedeljskem nagovoru ni Italijanov niti pozval na volišča.
Tudi italijanski škofje so se, s kritičnimi ocenami do volilne kampanje, večinoma oglasili šele po volitvah. Označili so jo kot "zelo revno in nadrealistično," pa tudi kot "intenzivno in na precej nizki ravni, polno sporov, a brez globljih idej". Marco Tarquinio, urednik uradnega glasila Italijanske škofovske konference, je zapisal, da je kampanja "potegnila najslabše iz desnice in najbolj grenki antagonizem iz levice," političnim strankam pa je očital, da so povsem prezrle resnična gospodarska in socialna vprašanja, ki hromijo državo.
Nadškof Renato Boccardo je denimo izpostavil odsotnost vsakršne razprave o družinski problematiki ter sprejemanju in integraciji beguncev.
Če je na tej točki Cerkev kot zagovornica sprejemanja in integracije prebežnikov ostala preslišana, je z njene perspektive drugi minus odsotnost stranke, ki bi lahko postala referenca za katoliški glas.
Potem ko so Krščanski demokrati po seriji korupcijskih in drugih škandalov v Italiji že dolgo izven igre in nove stranke, kot Ljudje družine, ostajajo brez resne podpore, so se glasovi katoličanov porazdelili po praktično vseh političnih skupinah.
Bivši vodja Italijanske škofovske konference, kardinal Camillo Ruini, je na podlagi tega ocenil, da italijanskim katoličanom grozi zdrs v "še večjo nepomembnost".
Prav v tej luči lahko ima odločitev Katoliške cerkve v Italiji, na čelu z Vatikanom, da s svojimi smernicami resneje ne posega v predvolilno tekmo, večje posledice, kot so si morda predstavljali. Vprašanje je namreč, če bodo njihova sporočila v prihodnje sploh še slišana.
A stališča italijanskih škofov - na čelu z rimskim - do glavnih družbenih tem so bila jasna in nedvoumna. Pa vendar se zdi, da jih v tradicionalno katoliški Italiji nihče ni slišal, niti poslušal.
Glavni zmagovalki italijanskih parlamentarnih volitev sta evroskeptično, populistično, levo usmerjeno Gibanje 5 zvezd ter prav tako evroskeptična, protimigrantska desno usmerjena Liga.
Njen predsednik Matteo Salvini je v prestižnem znotrajkoalicijskem boju dosegel morda največjo zmago - tisto nad večnim Silviem Berlusconijem. To mu najbrž daje možnost prvega poskusa sestave nove italijanske vlade.
S Salvinijem bi Italija dobila premiera, ki po lastnih besedah ostaja "ponosen na krščansko tradicijo" in je teden dni pred volitvami prisegel na Sveto pismo in rožni venec, da bo "60 milijonom Italijanom služil s poštenjem in pogumom in se pri tem naslanjal na izvirno italijansko ustavo, ki jo mnogi ignorirajo."
https://youtu.be/hWo9OtXSU-8
Priseganje na "simbola, bistvena za krščansko prakso," pa je zgolj ena izmed stvari, ki je italijanske škofe zmotila glede kandidata za naslednjega italijanskega premiera.
Predsednik italijanske škofovske konference, Nunzio Galantino, je denimo dejanje obsodil kot primer kovanja političnih točk. Mario Delpini, nadškof Milana, kjer se je zgodil "incident", pa je dejal, da lahko vidimo političnega voditelja, ki se na kontradiktoren način razkazuje z evangelijem in rožnim vencem, hkrati pa pridiga "nesprejemanje in zavračanje drugih". Škofje so Salvinija in druge podobno misleče politike povabili, da "pogledajo v oči migrantom" in jih spomnili na doprinos Cerkve k pomoči beguncem.
Izgubili brez sodelovanja
Prav stališče do migrantske problematike je eno od treh področij, na katerih se po oceni novinarke katoliškega medija Cruxnow, Claire Giangravè, najbolj porajajo dvomi, ali ima Cerkev, na čelu s papežem Frančiškom, v tradicionalni katoliški trdnjavi sploh še kakšen vpliv.
Saj ne, da bi Cerkev skušala vplivati na volilni razplet; nasprotno, mnogi papežu očitajo, da je s svojo pasivnostjo "prelomil popkovino, ki je Sveti sedež na italijanski politični svet vezala vse od časiv Pija XII," kot je slikovito zapisal dolgoletni dopisnik iz Vatikana Marco Politi. Navsezadnje Frančišek v svojem nedeljskem nagovoru ni Italijanov niti pozval na volišča.
Tudi italijanski škofje so se, s kritičnimi ocenami do volilne kampanje, večinoma oglasili šele po volitvah. Označili so jo kot "zelo revno in nadrealistično," pa tudi kot "intenzivno in na precej nizki ravni, polno sporov, a brez globljih idej". Marco Tarquinio, urednik uradnega glasila Italijanske škofovske konference, je zapisal, da je kampanja "potegnila najslabše iz desnice in najbolj grenki antagonizem iz levice," političnim strankam pa je očital, da so povsem prezrle resnična gospodarska in socialna vprašanja, ki hromijo državo.
Nadškof Renato Boccardo je denimo izpostavil odsotnost vsakršne razprave o družinski problematiki ter sprejemanju in integraciji beguncev.
Če je na tej točki Cerkev kot zagovornica sprejemanja in integracije prebežnikov ostala preslišana, je z njene perspektive drugi minus odsotnost stranke, ki bi lahko postala referenca za katoliški glas.
Potem ko so Krščanski demokrati po seriji korupcijskih in drugih škandalov v Italiji že dolgo izven igre in nove stranke, kot Ljudje družine, ostajajo brez resne podpore, so se glasovi katoličanov porazdelili po praktično vseh političnih skupinah.
Bivši vodja Italijanske škofovske konference, kardinal Camillo Ruini, je na podlagi tega ocenil, da italijanskim katoličanom grozi zdrs v "še večjo nepomembnost".
Prav v tej luči lahko ima odločitev Katoliške cerkve v Italiji, na čelu z Vatikanom, da s svojimi smernicami resneje ne posega v predvolilno tekmo, večje posledice, kot so si morda predstavljali. Vprašanje je namreč, če bodo njihova sporočila v prihodnje sploh še slišana.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
7 komentarjev
Rajko Podgoršek
Papež Frančišek je po mojem v dobri veri približati se svetu - nek nov aggiornamento - preveč sledil sekularnim levim nekakšnim humanističnim trendom. In zato je bilo njegovo sporočilo že v startu preobrnjeno s strani tistih, ki se jim je želel približati. Ja logično, če papeža na naslovnico postavi glavna gejevska revija The Advocate. "Who am I to judge?" -
to je vse kar MSM medije na Zahodu zanima. Dodatna težava je, ker je papež Latinoameričan in izhaja iz izkušnje desnih vojaških diktatur v Latinski Ameriki in marksističnega upora, ter tudi (sporne) teologije osvoboditve. Tudi socialne razlike so med Latinoameričani vedno bile v nebo vpijoče - v Evropi ne toliko. Migrantska kriza pa se je primarno dotikala politike Evrope, Zahoda in tukajšnjih političnih razmerij. Zato je tudi v Italiji cerkev pod vtisom "modernega" "cool" papeža tako reagirala; izkazalo se je da napačno.
Zanimivo bi bilo razmisliti kako bi reagiral papež Benedikt XVI? Njega so zaradi konservativne, nazadnjaške drže ogromno napadali; še posebej recimo britanski tisk, mediji ala The Sun, Guardian itd. Spomnimo se verbalnega napada evropskih medijev zaradi njegovega (zdaj preroškega???) govora v Regensburgu. Verjetno bi zavzel drugačno držo, ki bi bila s strani evropske levice obsojana ampak bi se izkazala dolgoročno za bolj pravilno.
Tone
drugače je moje mnenje mal drugačno: tisti ki jih vabijo naj k sebi vzamejo v svoj dom po par migrantov potem mogoče bodo razumeli strah ostalih...
Tone
mwig
Ne vem če ravno razumeš point...
Anita
Jaz lahko povem iz prve roke, ker imam v Italiji sorodnike in prijatelje, kolikor so bili ti navdušen nad papežem, ki ima italijanske korenine so sedaj zelo zelo razočarani nad njim, še papež Benedikt, ki je bil Nemec pa vemo da Nemci so bolj hladni navzven se jim zdi sedaj 100x boljši papež.
V Italiji je toliko kriminala, to mi povedo, da niti policija več ne reagira na klice, tudi ti moji sorodniki so bili oroponi in povedo, da je vsa dan težje.
Rajko Podgoršek
Moraš vedeti, da imajo velik vpliv mediji. Papež Frančišek ima dobre namene, širi dobro sporočilo, ampak je pustil, da so MSM sporočilo 'distorzirali', spremenili v neko kvazi sočutno idejno levo 'vsi smo dobri' hipijevsko sporočilo. V tem je vzrok, da so ljudje Benedikta v času njegovega pontifikata videli kot slabega papeža in da so Frančiška sprejeli zelo z odprtimi rokami. Še enkrat: papež Frančišek ima dobre namene, ima dobra sporočila o Dobri novici, toda njegov problem je, da jih ne nadzoruje. Zato se zdi, da je ta pontifikat zavil v takšno specifično, nepričakovano smer.
Drago Cartl
Italija že dolgo ni več "katoliška trdnjava". Po vsem skupaj, kar se dogaja pri njih, se sprašujem, če je kdaj v resnici sploh bila?
MR
Poljska je najbolj katoliška država na svetu, pa ima glede migrantov tudi povsem drugačno stališče kot papež. Se pa s papežem zelo strinjajo ateistični Švedi. Mogoče pa ni težava v Italijanih?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.