Med najstniki močan porast transspolnosti in zahtev po spremembi spola, ki odpira Pandorino skrinjico

»Več najstnikov kot kadarkoli danes išče spremembo spola, a medicinska skupnost, ki jih obravnava, je globoko razdeljena o tem, zakaj je temu tako – in kaj storiti za pomoč tem mladim,« obsežen članek o bitki okrog spolne terapije za The New York Times začne novinarka Emily Bazelon.

Prispevek se med drugim ukvarja z boji znotraj in zunaj organizacije, ki postavlja standarde oskrbe za trans osebe, vključno z otroki. Svetovno strokovno združenje za zdravje transspolnih (WPATH) namreč ob prenavljanju standardov oskrbe transspolnih odpira tudi teme vzrokov visokega in hitrega porasta transspolnosti med ameriškimi najstniki, vpliva medijev, zabavne industrije, interneta in vrstnikov ter duševnih in drugih motenj. Strokovnjaki, naklonjeni spremembi spola, so se soočali tako z močnim pritiskom pro-trans levice, ki zagovarja dostopnost spremembe spola za vsakogar že v zgodnji mladosti praktično brez omejitev, kot s konservativnejšimi organizacijami, ki si prizadevajo za prepoved spremembe spola pred 18. letom. Boja na tem področju pa še zdaleč ni konec ...

V ZDA močan porast transspolnosti med najstniki, tudi v Evropi porast »z ducata na stotine in tisoče na leto«

V ZDA je skladno z junijskim poročilom Inštituta Wiliams danes skoraj petina ljudi (18 % oz. 300.000), ki se identificirajo kot transspolni starih med 13. in 17. let, kar je več kot kdajkoli doslej. Zadnja študija iste institucije za leti 2016 in 2017 je kazala skoraj pol manjši delež transspolnih med mladimi (10 %). Število odraslih, ki se identificirajo kot transspolni, medtem ostaja stabilno pri 0,5 % odrasle ameriške populacije (oz. 1,3 milijona ljudi).

Trend na tej strani Atlantika ni dosti drugačen. V državah, ki zbirajo nacionalne podatke, kot sta Nizozemska in Velika Britanija, se je število 13- do 17-letnikov, ki iščejo obravnavo vprašanj spolne identitete, povečalo »z ducata na stotine ali tisoče na leto«, poroča časnik.

Ravno tako so se spremenile vrste primerov. Povprečna starost, ob kateri mladi danes pridejo na kliniko za spremembo spola, je 14 ali 15 let, piše članek. Gre predvsem za mlade, ki svojim družinam niso že v mladih letih povedali, da menijo, da so se rodili v napačnem spolu, pa čeprav pravijo, da že leta tako čutijo. Prav tako se je spremenila struktura tistih, ki pridejo na klinike. V dveh tretjinah primerov gre za mlada dekleta, ki se identificirajo kot transspolni fantje ali kot nebinarni. V preteklosti je bila večina »pacientov« na klinikah bioloških moških oz. transspolnih deklet.

Ob porastu se je močno povečalo tudi število klinik, ki se s tem področjem ukvarjajo. Pred desetletjem je bilo v ZDA pest pediatričnih klinik za spol in ducat ali več v drugih državah. Danes širom ZDA obstaja 60 javnih klinik, ki se ukvarjajo s pacienti, ki imajo težave s spolno identiteto, poleg tega pa še množica zasebnikov.

K porastu močno pripomore tudi družbeni vpliv, med mladimi, ki prihajajo na spolne klinike, veliko depresije, tesnobe, prehranskih motenj …

Strokovnjaki in raziskave velik porast najstnikov, ki se identificirajo kot transspolni, pripisujejo večji prepoznavnosti transspolnih v zabavni industriji in medijih, pa tudi zmanjševanju stigme in pomoči otrokom, da izrazijo spolno identiteto, drugačno od biološko dane. Poleg tega so porast transspolne identifikacije najstnikov pripisali tudi družbenemu vplivu, tako prek spleta kot tudi na ravni medvrstniških skupin.

»V adolescenci vrstniki in kultura pogosto vplivajo na to, kako otroci vidijo sebe in kdo želijo biti. Njihov občutek zase se lahko okrepi, lahko pa poskušajo način bivanja, ki se dolgoročno ne izkaže za pravilnega, ko možgani nadalje razvijejo kapaciteto za dolgoročno mišljenje. Da so stvari še bolj zapletene, imajo mladi, ki prihajajo v spolne klinike, visoke stopnje avtizma, depresije, tesnobe ter prehranske motnje ali motnje pomanjkanja pozornosti,« kar strokovnjakom še otežuje obravnavo, med drugim navaja članek.

Med drugim opozori tudi na negativne zdravstvene posledice jemanja hormonov, ki zavirajo puberteto in niso odobreni s strani pristojnih institucij, raziskav o učinkih njihove uporabe pa je malo. Med drugim je znan vpliv na plodnost, gostoto kosti (zaviralci pubertete jo zmanjšujejo), malo je znanega tudi o vplivu na razvoj možganov.

Kam gredo nove ameriške smernice na tem področju?

Kljub zgoraj opisanim dejstvom omenjene standarde oskrbe pripravljajo strokovnjaki, ki so spremembi spola naklonjeni. Osnutek dokumenta WPATH je tako predvideval znižanje minimalne starosti za hormonsko zdravljenje otrok, ki imajo zanj soglasje staršev, s 16 na 14 let. Določil je minimalno starost za operacije dojk (odstranitev ali vsaditev) na 15 let.

Osnutek je predvideval tudi celovito diagnostično oceno mladostnikov, psihološkega in socialnega konteksta njihove spolne identitete ter pregled duševnega zdravja. Prav tako bi morali za spremembo spola najstniki dokazati, da se več let identificirajo z drugim spolom, v postopkih pa bi ločili tiste z dolgo zgodovino takšne identifikacije od tistih, ki so se začeli nedavno identificirati drugače. Predvsem slednje je sprožilo veliko nasprotovanja na strani zagovornikov praktično brezpogojne dostopnosti spremembe spola za mlade.

Članek, ki se ukvarja z različnimi pristopi k »zdravljenju« spolne disforije in njegove zgodovine, predstavi tako študije in primere mladih, odraslih, zdravnikov in družin, ki kažejo na pozitivne učinke spremembe spola, kot tudi študije in primere, ki kažejo, da so na tem področju odprte številne dileme, da je neznank veliko, prav tako tudi primerov obžalovanja in neustreznega »zdravljenja«. »Priročno je reči, da ni dovolj dokazov, če ne verjamete v zdravljenje  – in da je dovolj dokazov, če verjamete,« tako nejasno sklene eden od pripravljavcev omenjenih standardov oskrbe.

Dejstvo je, da bo tematika vse bolj aktualna tudi v Evropi in s tem pri nas, zato se velja z njo tudi tu odkrito soočiti že danes. Če smo namreč danes še na ravni vpliva interneta in drugih medijev, zabavne industrije in počasnega širjenja, takšne in drugačne smernice in standardi oskrbe sčasoma nedvomno pridejo tudi k nam. In pri nas se ta boj, ki že leta poteka v ZDA, šele začenja ...