Mavrični totalitarizem in moški na kolenih 

Pred leti sem v prešernih dneh takoj po rojstvu enega od otrok, predzadnjega, se mi zdi, pred zlatarno srečal znanega politika. Levičarja od mladih nog, člana SD. Uglajenega in kulturnega. Takega, kot ga danes med njegovo politično elito iščeš z lučjo pri belem dnevu. Vedel je, da je moja draga rodila, ker sem v svoji takratni do neba segajoči nečimrnosti to objavil kar na Twitterju. In mi je čestital. Beseda je dala besedo in v smehu je navrgel: »Vi jih rojevajte, mi jih bomo pa vzgajali.« Hecal se je. »Oni« namreč nimajo toliko otrok kot mi. Če jih sploh imajo.  Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj …

Za ogled se:

Registriraj
Naročnina že od:
8,25€
na mesec
Prijavi se
Ste že naročnik?
Želite prebrati ta članek?
72-urni dostop do naročniških vsebin:
3,95€

Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom. Oglejte si naše naročniške pakete.

Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin? Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.


Povezani članki

Kdo si upa in kdo ne
Kaos in naivnost