Tokrat v branje priporočamo sobotno kolumno dopisnika RTV Slovenija iz Bruslja Matjaža Trošta, ki govori o najnovejšem dogajanju po katalonski razglasitvi neodvisnosti in odhodu predsednika Puigdemonta v Belgijo.
Trošt se najprej loti odziva EU in večine evropskih držav, ki očitno vztrajajo na legalističnem pristopu h katalonskemu vprašanju. Evropska komisija pravi, da nima novih komentarjev, saj da se “ni nič spremenilo” in je celotno dogajanje pač stvar notranjega pravnega reda Španije.
Čeprav tako avtor med vrsticami okara (ne)odziv evropskih odločevalcev (od katerih se s Puigdemontom ni srečal nihče), se zatem loti tudi ravnanja katalonskih oblasti. Pravi, da so tudi z njihove strani ponudbe za dialog precej neresne, sploh ob hkratni razglasitvi neodvisnosti. Po njegovem je tudi stališče Madrida, ki ne pristaja na enakopraven dialog, logično, saj da gre za odnos regija-nacija.
Ob vsem tem dogajanju se slovenska osamosvojitev tako zdi delo pravih profesionalcev, ki so se temeljito pripravili in razmišljali o “dnevu potem” – tudi če bi Katalonija postala neodvisna, ne bi postala članica EU in NATO, kar odraža slabo predpripravo katalonskih oblasti…
Preberite na MMC RTV Slo.
Menim, da je trmasta razglasitev samostojnosti Katalonije pred evropsko, pa tud svetovno javnost postavila vrašanje, kako ravnati v bodoče, pa tudi kako rešiti katalonski problem.
Če se sklicujemo na človekove pravice in trdimo, da imajo narodi, pa tudi določeni teritoriji, ki izkažejo svojo željo po samostojnosti, to tudi uresničiti, doseči. V takšnem primeru lahko svet razpade na tisoče držav in državic in zruši se red, ki danes vlada.
Ali si tega želimo? Ali bi tako urejen sevet izboljšal človekove pravice? Ali bi tak svet predstavljal napredek za človeštvo?
Verjetno je težko pritrdilno odgovoriti na teh nekaj vprašanj. Zastavlja se jih pa še mnogo več, kot odgovorov.
Se pravi, da smo v slepi ulici.
Očitno pa se bo na mednarodni ravni potrebno začeti ukvarjati s kriteriji, kdaj lahko neko ozemlje, neka družba pridobi status države. Kdaj in pod kakšnimi ogoji se lahko odcepi in proglasi samostojnost.
Mnogi enačijo oklicanje samostojnostiSlovenije z oklicanjem samostojnosti Katalonije. To lahko storijo le tisti, ki ne poznajo dovolj oba primera.Gre za povsem različni stvari in že ob površni analizi se izkaže, da osamosvojitev Katalonije nima resne podlage za mednarodno priznanje.
Slovenija je imela pravno izhodišče za osamosvojitev tako v ustavi Jugoslaije,kot v svoji ustavi. česar Katalonija nima. V Sloveniji je bil izveden referendum, ki je jasno pokazal željo Slovencev po osamosvojitvi, saj se je število tistih, ki so podprli samostojnost vrtelo okrog 90%. V Kataloniji je bilo teh znatno manj, krog 40%. Pa če upoštevamo brutalni izpad policije, ki je ovirala potek referenduma, se števio tistih, ki so za samsotjno Katalonijo ne bi povzpelo nad 50%. V Sloveniji je pretežna večina prebivalcev Slovencev, Katalonija je bistveno bolj mešana in je Špancev ali pa tistih, ki se štejejo za Špance vsaj 40%. Katalonci in Španci so katoliki. Jugoslavija je bila verski babilon.
V Sloveniji je bila samsotojnost izražena pred vsem na nacionalni podlagi. V Kataloniji na politični.
Nacionalna podlaga je mnogo bolj trdna in stabilna. Nacije ne menjaš,in si ji trdneje zapisan, kot politični opredelitvi.
Slovenija je danes rdeča. Pretežno rdeča. Pa sem prepričan, da se bodo razere spremenile in bo v prihodnosti na oblasti tudi desnica. Torej politika se bo menjala, a nacionalna struktura bo ostala. Slovenci bodo še vedno večinski prebivalci Slovenije.
To kaže,da je nacionalni naboj mnogo trdnejša opora za samostojnost neke države, kot politična.
Jugoslavijo je vezal komunizem, sedaj pa bi komunisti lahko obvladoval v Jugoslaviji le še 30% države.
Torej politični kriterij ni zadosten razlog in porok za progasitev samostojnosti nekega območja.
Nakazal sem le nekaj problemov, s katerimi se mora soočiti mednarodna skupnost in sprejeti deklaracijo, ki bo osvetlila možnosti za proglasitev samsotojnosti države na nekem območju.
Preseneča pa me stališče slovenskih pisateljev, ki brezglavo sprejemajo dekalracijo v podporo Kataloniji.
Kaj čemo, namesto intelektualnega društva so pač skupina politikantov.