Matićevo poročilo: poskus marginalizacije vseh, ki zagovarjajo življenje, družino in svobodo govora

Le na čigavi strani je Ljudmila - da se ne odziva na to ključno vprašanje, ki se tiče naše svobode govora in vere.

Spoštovana ga. Ana, mene pa moti, da stalno poslušamo o tem, kako je splav pravica ženske. Oprostite, ampak če je moški pravi moški, se bo o tem z ženo/partnerko pogovoril in ona bo verjetno upoštevala tudi njegov vidik. Naša ustava ne pravi, da ženska odloča o rojstvu otrok, ampak starši.
Še bolj pa se mi zdi nerealen argument, da to pravico ženske potrebujejo zaradi posilstev. Morda razpolagate s kakšno analizo, koliko je takoh primerov v Sloveniji? Morda 1% splavov? Verjetno manj. Vsak, ki je, je seveda preveč in vsako posilstvo je preveč. Vendar pa se da v teh primerih zakonsko stvari urediti tudi drugače in splav omejiti na take primere. Govoriti, da mora biti splav neomejen iz teh razlogov pa je precej za lase privlečeno.

Kdo nas ima za norce ?
Ubijanje nerojenih, večinoma zdravih otrok je
**Spolno in reproduktivno ZDRAVJE** !!!!!
Torej je bil Auschwitz zdravstveni sanatorij, Goli Otok pa rehabilitacijski inštitut ?

Člani Evropske Ljudske Stranke, če je v vas vsaj še trohica Roberta Schumana, raztrgajte ta dokument!
Zavoljo resnice.

Ljudmila, we will watching you!!!!

Ana, sam nisem proti splavu, da se razumemo. Več razlogov je za to. Nekaj si jih navedla. Sem pa odločno proti demagogiji,ki jo uganjajo levičarji in splav štejejo med temeljne pravice žnsk. Gre za levičrsko demamgigijo, ki nikjer in nikdar ni koristna.Če pogledamo slovenske levičarje in nihovo demagogijo nam je vse jasno.
Polna usta so jjih delavskih pravic. Ali res protestirajo delavci na shodih po Ljubljani. Ne, gre za elito, ki se boji,da bo prikrajšana in ne bo dobila levjega deleža pri delitvi kovidnih sredstev.
Poglejmo si tolikokrat citirane lačne otroke. Med tehtabnjem, ali denar zanje, ali pa za nekoristne študije , so levičarji denar namenjali za nekoristne študije ter finacirali svoje , za lačne otroke pa so skrbeli pred vsem donatorji.
Podobno je s splavom. Primeri, kot jih navajaš so redki, izjeme, zato zganjati kraval okrog njih je popolna demagogija. V civilni družbi to ni in ne sme biti problem.
Morda se še sedaj dogajajo ženskam, ki se morajo zateči k splavu neprijetnosti in zasmehovanja, kar ni prav in je potrebno spremeniti miselnost. Seveda pa je demagogija, ki jo uganjajo levičarji, pred vem žensko krilo, ki ga vodijo lezbijke in sufražetke naravnist bizarna.
Končno pa je takšna propaganda nevarna.
Kot vidimo, levičarji na vask način rušijo vlado, ki dela, ki se zavzema za socialne probleme, pa vendar jo rušijo z lažmi. Ko so bili na oblasti od konca svetovne vojne, do osamosvojitve, so pokazali kaj zmorejo in kaj znajo. Slovenija je zasotajala za razvitim svetom. Večino samostojne Slovenije so bili na oblasti in vidimo, kako nas dohitevajo in prehitevajo države, ki jih je tlačila boljševška knuta. Zakaj nas dohitevajo? Zato, ker so se otresli komunistov, levičarjev.
In sedaj se nameravajo vrniti nazaj s splavom, ki mora biti pravica ženske.
Koliko pa se bo zaradi tega dvignil standard ljudem? Kolko več demokracije in svobode bo povzročila pravica do splava ob dejstvu, da je splav že sedaj dovoljen in legaliziran?

Spolno in reproduktivno zdravje? Vsak kolikor toliko normalen človek bi si pod to besedno zvezo predstavljal skrb za plodnost in zdravljenje neplodnosti, mar ne? Kako pa lahko splav sploh spada med "reproduktivno zdravje", če ima za zdravje reproduktivnih organov lahko samo negativne posledice (z izjemo primerov, ko bi ob nadaljevanju nosečnosti bilo ogroženo zdravje ali življenje matere, ampak tudi pri teh ne vpliva pozitivno na plodnost ali kasnejšo možnost zanositve)? Kakšna totalna neumnost.

Vse kaže, da se globalna levica od "razrednih" oz. klasičnih konfliktov "med delom in kapitalom" umika na novo-komponirano modno politično "bojišče". Na področje življenjskih stilov in praks, k militantni ideologiji spola, k "razstrelitvi" klasičnega modela družine s koncepti in praksami gibanja LGBTQ+ , k "osvoboditvi" žensk na račun diskriminatornega nepriznavanja pravice do življenja naravno spočetemu živemu bitju - nedolžnemu otroku.

Pri vsej tej zadevi se zdi najbolj etično sporna ultimativna razglasitev ženske osvobojenosti in absolutne svobode do te mere, da lahko svobodno in svojevoljno odreče življenje že spočetemu otroku. Pri čemer se umetna prekinitev nosečnosti skrajno lahkomiselno zlorablja kot le eno od številnih znanih kontracepcijskih sredstev, ki pa ima edino za posledico trajno in dokončno odpravo spočetega živega človeškega bitja, a tudi možne psihične in zdravstvene posledice za nadaljnje življenje ženske.

Kako je mogoče, da ob vseh znanih in učinkovitih sredstvih in metodah zaščite pred nezaželeno nosečnostjo politiki vsiljujejo prav umetno prekinitev nosečnosti kot še vedno povsem rutinski državni ginekološki ukrep "spolnega in reproduktivnega zdravja"?

Kako je mogoče, da se v tej zvezi nihče javno ne sprašuje o pravicah naravno spočetega in praviloma zdravega otroka kot polnokrvnega živega bitja, o "svetosti življenja", o dragocenosti, enkratnosti in neponovljivosti slehernega naravno spočetega živega bitja?

Kako je mogoče, da se iz polne so-odgovornosti z materjo za spočeto živo bitje dosledno izvzema in vztrajno zamolčuje ter ignorira moškega, partnerja, naravnega očeta?

Umetna prekinitev nosečnosti, ki jo "levičarji vseh dežel" vsiljujejo kot populistični ukrep "spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic" žensk, vsebuje nekaj ključnih civilizacijskih in etičnih vprašanj, o katerih bi morali svoje vedno znova povedati filozofi, etiki, pravniki, teologi, psihologi, ginekologi, sociologi ...
Zlasti v luči "svetosti življenja", o kateri piše tudi filozof dr. Tine Hribar. Kar terja tehten, resen in vsestransko kompetenten premislek tako o abortusu, kakor tudi o evtanaziji. Vsekakor je več kot vprašljivo absolutizirati pravice enega človeškega bitja na račun drugega, še posebej če se drugo človeško bitje ne more braniti.

Levičariji nenehno provocirajo in skušajo postavljati nove meje.
Na nekaterih področjih so že prišli do konca, na nekaterih še ne. Vprašanje pa je, kdaj bodo popolnoma porušili družbo v kateri živimo.
Človek, "zahodni človek" je to družbo izgrajeval tisočletja in dosegel vrh. Človestvo je doseglo vrh na področju filozofije, umetnosti in znanosti. Seveda vrh nikoli ni dosežen, vedno se da še kaj dodati. Popolnma nesprejemljivo pa je, da pa se začenja proces rušenja in to na vseh področjih. Očitno je rušenje uspešnejše kot gradnja.
To kar so rodovi počeli in gradilu tsiočletja, želijo sedanji jurišniki porušiti v nekaj desetletjih.
Področje splava ni moja domena. Kot moški ne morem dojeti, kaj to pomeni za žensko.
Prav gotovo pa splav ni nekaj, kar ne pusti ženski prav nobenih posledic.
Posebno vprašanje pa je, kdaj se začne življenje in ali je iz etičnega stališča splav nedvoumno etično dejanje.
Takšna vprašanja si zastavljajo razmišljujoči ljudje.
So med nami in če smo demokrati, imajo vso pravico, da tudi oni spregovorijo.
Zanimivo pa je, da danes v dobi uspešne kontarcepcije, ko praktično žensko zaščiti pred nezaželjeno nosečnostjo, postaja vprašanje splava eno od najpomembnejših družbenih vprašanj.
To je zato, ker levičarji iščejo mejo. Tudi tam, kjer skorajda ni pomambna.
Zaradi uspešne kontacepcije, ki omogoča skoraj popolno prperečitev splava, vprašanje nejgove legalizacije skorajda ne bi smelo zavzeti tak pomen, kot ga levičarji želijo sprovocirati.
Ker sama preprečitev nosečnisti ni več osrednje vprašanje, vprašanje sleijo na povsem drugo področje in sicer na področje pravice do splava.
Pri tem vprašanju pa ne gre več primarno za prekinitev nosečnosti, temveč za pravico.
Prav odgovor na to vprašanje pa je bolj zapleten.
Pravica je pojem, ki se v zadnjem času vse bolj zlorablja.
Vsak čovek bi naj imel pravice. Vendar pravice enega posegajo v pravice drugega. Zaradi pravic nastajajo spori in najrazličnejša tolmačenja, pred vsem zato, ker pravica, kakršna koli že je, je omejena s pravico drugega. popolne pravice vseh vodijo v kaos, v anarhijo in splošni nered.
Tudi pravica do spalava ni enaoznačna in izključna pravica ženske, kar želijo prokazati levičarji in anarhisti.
Pravica do splava je izrazita provkacija levičarjev, je element rušenja tradicionalne družbe in je element razdvajanja.
Je tudi ustvarjanje kaosa, ki je predpogoj za revolucijo. revolucija pa je predpogoj za uvedbo diktature.
In končno se postavlja vprašanje, ali si res želimo, da nam zavlada Luka Mesec, Nataša sukič, Violeta Tomič, Matej Tašner Vatovec, Miha Kordiš in ostali, ki čakajo pred vrati parlamenta in iz barikad pretijo, da bodo po volitvah zavladali.
Splav je samo pretveza, cilj pa je zasesti oblast in zavladati!