Je to, kar v Sloveniji imenujemo demokracija, sploh še normalno? Ali – nasprotno – živimo v Platonovi jami, zaslepljeni s sencami svojih demokratičnih utvar? Na to vprašanje bo skušal skozi niz desetih kolumn o mitologiji slovenske demokracije odgovoriti Matej Avbelj.
V prvi kolumni bo na udaru mit o tem, da je slovenska demokracija povsem normalna.
Kot ugotavlja Avbelj, je v kontekstu slovenske družbene konstrukcije realnosti, v okviru javno-intelektualno-medijskega prostora, ki ga živimo, temu morda res tako. Oblast, ki jo imamo v Sloveniji, je namreč prav tisto, kar je demos izvolil.
Ampak prav tu je problem. Izkazuje namreč se, da je v Sloveniji prevladujoče stališče, da morajo vsi tuliti v en glas. Tudi če živimo brez resnice:
“Bolj na polno kot živimo brez resnice, samo še furamo populizem pod krinko demokracije. Populizem, s katerim so naši krepostni politični in javnomnenjski voditelji ljudi razdelili na dobre in slabe, naše in vaše, na partizane in domobrance, na fašiste in komuniste, na janšiste in kučaniste; in na vse druge etikete, ki jih najbolj vneto pritiskajo na druge zato, da jih oropajo lastne identitete, agencije in profesionalnosti, da jih naredijo za svoje in z njimi, slednjič, kot kažejo izkušnje, mnogo laže vladajo.”
Pri tem so možnosti za kakršne koli reformne scenarije ali večjo konkurenčnost vse bolj plitve.
Celoten prispevek si lahko preberete na portalu Finance.
Ko reče “politik”, da bo upravljal z našim denarjem, skratka s premoženjem, je znak za alarm.
Vsi tisti, ki ste ga volili, upam, da boste prvi na vrsti, da vam vzame in plasira tja, kjer bo donos čez 50 let – ko vas več ne bo.
Ne, ne, mi državljani smo hlapci in hlapci morajo biti zadovoljni s skorjo kruha in šotorom, ker če imaš več, ti vzamejo, saj tako ali tako nima narod pojma, kaj je za njega dobro. To ve samo “svoboda”. Primite se za denarnice!
Ja, lepo je v naši domovini biti naš!
Obeta se nam čudovita prihodnost po meri bedaka:
dragi Slovenec, poslej ne boš počel nič drugega, kot (vedni bolj bos in sestradan) vse ljube dni hranil golobe.
V Sloveniji revolucionarna kasta – novi razred – kot je to poimenoval Djilas, ni propadla. Prilagodila se je na nove razmere in dejansko obdržala vse ključne družbene pozicije v svojih rokah. Predvsem pa je ohranila svojo plenilsko vlogo.
V Sloveniji imamo še vedno sistem privilegiranih patricijev, ki so prek moralno in materialno korumpiranega sodstva iznad in izven zakonov, in imamo brezpraven plebs. Sodstvo deluje arbitrarno v interesu novega, zdaj že starega razreda.
Kdo bo to rešil, je vprašanje za milijon evrov. Zaenkrat ni videti na vidiku nikogar in ničesar, ki bi lahko strl oreh slovenskega slabo prikritega enoumja.