Maša za pobite domobrance: to si ti, izdajalec!
POSLUŠAJ ČLANEK
Razumeti in ne obsojati. To sem si zastavil za cilj tega nagovora in današnje slovesnosti na Polici. Tam, kjer je malo znanja in iskrenosti, je malo razumevanja, a toliko več moraliziranja.
Marsikdo se ne poglobi v zahtevno problematiko, zato je ne razume, a si vseeno dovoli moraliziranje in dajanje moralnih sodb: kdo je kriv in kdo ni, kdo je delal za narod in kdo je bil izdajalec …
Mnenja o tem, kdo je ravnal moralno in kdo ne, niso veliko vredna. Na to je opozoril že Platon (427–347) v svoji knjigi O državi. Svoje učence je opozarjal, naj ne dajo veliko na mnenja in na moralne sodbe, ampak naj se trudijo priti do razumevanja problemov. Stvari naj potrpežljivo preučujejo in šele potem govorijo. »Bodite ljubitelji modrosti in ne ljubitelji mnenj,« je dejal.
Razmere v sedanji slovenski družbi, kulturi, gospodarstvu in politiki imajo svoje korenine v najbolj tragičnem obdobju naše zgodovine, v letih 1941–1945. Pri naporu, da bi razumel to obdobje, se zgledujem po metodi Niccola Machiavellija (1469–1527), ki je v knjigi Vladar (1532), posvečeni vojvodi Lorenzu Medičejskemu, preučil številne prelomne zgodovinske dogodke in se pri tem odrekel vsem moralnim in vrednostni sodbam. Iz primerjalne zgodovinske analize je izluščil zakonitosti oblastnih razmerij, in ugotovil, da imajo vsi pretendenti za oblast dva osnovna cilja: kako priti na oblast in kako oblast obdržati.
Za razumevanje tega, kar se je dogajalo med leti 1941–1945, se po Machiavellijevem vzoru kratko pomudimo pri mirovni pogodbi, ki sta jo leta 201. pred Kr. sklenili takratni imperialni velesili: Rim in Kartagina, katere središče je bilo v današnji Tuniziji. Ta mirovna pogodba je vzorec za vse poznejše mirovne pogodbe do danes. V 2. punski vojni (218–201 pr. Kr.) je bila Kartagina poražena.
Mirovna pogodba je bila sklenjena v duhu rimske – antikartažanske propagande, ki je razglaša vnaprejšnjo negativno sodbo o Kartažanih. Ti so veljali za moralno zavržene, verolomne, trdosrčne, nasilne, krvoločne, nepopustljive do poražencev ipd. Ker so Rimljani poražene Kartažane vnaprej obsodili in jih imeli za izprijene zverine, so v mirovni pogodbi zahtevali, da se Kartagina odpove vsem čezmorskim posestim. Tako je Kartagina ostala omejena na afriško ozemlje. Plačati je morala veliko vojno odškodnino, Rimljanom je morala izročiti vse bojne slone in bojne ladje, pristati na razorožitev in izročitev talcev ter vojaških poveljnikov.
Zmagovalcem, Rimljanom, je pripadlo vse: čast, ker so pobili domnevne zverine, bojna slava, ko so zmagovite legije z bojnim plenom vkorakale v Rim in oblast nad državo, ki so jo podjarmili. Poraženim Kartažanom ni ostalo nič. Preživeli med njimi so objokovali mrtve. Razlaščeni vsega imetja so trpeli pomankanje in suženjstvo, odvzeto jim je bilo človeško dostojanstvo, saj so jim Rimljani po mirovni pogodbi pripisali krivdo za vojno. Tudi v tem primeru se je potrdilo, da zmagovalec piše zgodovino in kar je še huje, zmagovalec definira krivca za vojno.
Leta 82 pr. Kr. sta se z vojnih pohodov po Afriki in Grčiji v Rim vrnila vojskovodji in konzula Marij in Sula. Sledila je državljanska vojna, v kateri je Sula porazil Marijeve privržence. Sula je s posebnim zakonom, imenovanim proskripcije, objavil seznam svojih nasprotnikov, ki so jih brez sodbe usmrtili in jim odvzeli premoženje.
Mnogi Sulovi privrženci so proskripcije izkoristili za pokončanje osebnih sovražnikov, ki niso imeli nobene povezave z vojno. Usmrtili so celo 40 senatorjev in 1.600 vitezov in na tisoče navadnih državljanov.
Osnovni vzrok za morijo je bil, da so Sulovi privrženci prišli do premoženja pobitih. Novost Sulove zmage je bilo kaznovanje sorodnikov političnih nasprotnikov, saj so ne le sinovom, temveč celo vnukom proskibiranih odvzeli državljanke pravice in zaplenili premoženje. Etruščani in Samniti, ki so se borili na Marijevi strani, so utrpeli množičen pokol. Zmagovalec Sula je napisal zakone, ki so njegovim privržencem dali vse pravice, poražencem pa nobenih.
V kraju La Turbie pri Monaku je bil leta 7 pr. Kr. postavljen velikanski, 50 m visok spomenik v čast rimskim zmagovalcem nad alpskimi ljudstvi. Na njem so bila zapisana imena 48 podjarmljenih ljudstev, ki so prebivala na območju italijanskih, francoskih in švicarskih Alp.
Prva rimska armadna skupina je pod vodstvom Avgustovega pastorka Tiberija, poznejšega cesarja (14–37), prodirala prek Basla proti Bodenskemu jezeru. Druga, ki ji je poveljeval Tiberijev mlajši brat Druz, povezan z ustanovitvijo rimske Emone leta 14, pa je prodirala z območja Verone po dolini Adiže čez prelaz Brenner.
Po združitvi obeh armadnih skupin so Rimljani dokončno podjarmili Retijce, predhodnike današnjih Švicarjev. Tedanji cesar Avgust, znan tudi iz evangelija, je izjavil, da »ni začel vojne proti nobenemu ljudstvu po krivici.« Poraženim Retijcem so Rimljani pripisali krivdo za vojno. V nebo vpijoča laž je močno vplivala na poznejšo politično filozofijo in uveljavila pojem »pravične vojne«. Kaj je v vojni in revoluciji pravično vse do danes največkrat nima nobene zveze z zgodovinsko resnico. Pravično in resnično je tisto, kar določi zmagovalec in uveljavlja s pomočjo državne ikonografije, spominskih slovesnosti, šolstva, nagrad veteranom, s postavljanjem spomenikov itd.
Do leta 1992 so v severni Bosni Srbi, Hrvati in muslimani mirno živeli drug ob drugem. O tem mi pripovedujejo številni prijatelji Hrvati s tega območja, ki so v obdobju, ko sem bil župnik, sodelovali v župnijskem pastoralnem svetu, zakonskih skupinah ipd. Delali so v istih podjetjih, si pomagali in se spoštovali. Čez noč pa je v njihove vasi vdrla tuja politika, ki je nahujskala drugega proti drugemu in jih oborožila. Ko je padla prva žrtev, so se prej dobri sosedje začeli pobijati med seboj.
Podobno je bilo tudi na Polici do leta 1941. Naši očetje in matere, dedje in babice, so se ženili in možile, obdelovali so polja, hodili v to cerkev, obiskovali gasilke veselice, si pomagali pri kmečkih opravilih, se veselili rojstev otrok in jokali ob smrti najdražjih. Tu in tam so zaradi kakšne meje povzdignili glas in iskali pravico na sodišču. Povsem tako kot drugje po naši deželi. In tako bi bilo tudi naprej, če ne bi v naš kraj, na Polico, prišli tujci, Italijani in za njimi terenci, ki so jih usposabljali komisarji, prekaljeni v sovjetskih partijskih šolah. Naši predniki, mnogi so še živi, niso hoteli drugega, kot si v miru služiti vsakdanji kruh. Vsiljivci od zunaj: nacisti, fašisti in komunisti pa so jih razdvojili, da so se začeli bati drug drugega. Nihče ni mogel ostati zunaj te norije, vsak se je moral nekomu podrediti, največkrat tistemu, ki je prišel prvi, ga oborožil in od njega zahteval sodelovanje in lojalnost.
Pisatelj Drago Jančar je v romanu Tisto noč sem jo videl orisal lik Ksenje Hribar, mlade poročene ženske, ki se ni zanimala ne za politiko ne za ideologijo, pač pa je hotela biti zgolj navadna svobodna ženska. S svojim možem je pomagala vsem, ki so iskali hrano in streho nad glavo. In vendar so ju terenci, tisti, ki so jedli iz njune sklede, po Sulovem vzorcu zverinsko pokončali, se polastili njunega imetja, posestva in gradu Strmol.
Pred tremi leti me je pokojni oče prosil, naj ga peljem na Četež, vasico nad dolino potoka Želimeljščice, da bi še enkrat pogledal na Turjak, kjer je septembra 1943 umrlo toliko njegovih znancev. Peljali smo se skozi Lipljene in se ustavili pred turjaškim gradom. Očetu sem prebral napis na plošči, na kateri piše, da so bili tu zajeti domači izdajalci. Z bolečim nasmeškom sem mu rekel: to si ti, izdajalec. Samo nasmehnil se je, ker ni niti malo podvomil v moje prepričanje, da je bil od zibelke do groba domoljub.
Vsi poliški farani, ki jim je bila vsiljena vojna in komunistična revolucija, so bili od prvega do zadnjega domoljubi. Ljubili so slovensko zemljo, ki jim je dajala kruh, ukali so ob košnji, žetvi in ženitvi, dekleta so v večernih urah s svojih oken poslušala petje na mostu pri koritu sredi Police. Vera jim je dajala upanje, zemlja pa kruh, oboje so ljubili in slavili v pesmi in molitvi, doma in v cerkvi.
Potem pa je zmagovalec revolucionarne morije, kot cesar Avgust, ene razglasil za naprednjake, in jim kot rimski konzul Sula dodelil krajevno, občinsko in višjo oblast, drugim pa je uklonil hrbet in jih še do danes ni nehal zaničevati z izdajalci. Kot so si otroci in vnuki Sulovih privržencev lahko pomnožili, kar so si vzeli njihovi očetje, so tisti, ki imajo prednike nepokopane v breznih, za vsak jezikovni spodrsljaj obtoženi sovražnega govora.
Tudi sam pripadam poraženi strani, a se ne čutim poraženca. Prvič zato, ker mi nekdanja oblast, resnici na ljubo, nikoli ni delala težav, celo ne v bogoslovju in pri vojakih. Vseeno pa globoko čutim bolečino tistih, ki se jim je po letu 1941 do danes v temelju spremenilo življenje. In drugič: sebi in vsem v revoluciji poraženim govorim z apostolom Petrom: 'Prejel sem milost vere, po veri pa hrepenenje, da se bodo za vse nas uresničile božje obljube. S temi obljubami v duši gledam prek sedanjega časa, da tako ubežim poželenju po tem, kar je na svetu: volji do oblasti, časti in bogastva (prim. 2 Pet 1,1–7).
Zato lahko ta trenutek stopim v spravni odnos z vsakim, ki nosi v sebi vero v Božje Jagnje, ob katerem nastaja novi Jeruzalem.
Marsikdo se ne poglobi v zahtevno problematiko, zato je ne razume, a si vseeno dovoli moraliziranje in dajanje moralnih sodb: kdo je kriv in kdo ni, kdo je delal za narod in kdo je bil izdajalec …
Mnenja o tem, kdo je ravnal moralno in kdo ne, niso veliko vredna. Na to je opozoril že Platon (427–347) v svoji knjigi O državi. Svoje učence je opozarjal, naj ne dajo veliko na mnenja in na moralne sodbe, ampak naj se trudijo priti do razumevanja problemov. Stvari naj potrpežljivo preučujejo in šele potem govorijo. »Bodite ljubitelji modrosti in ne ljubitelji mnenj,« je dejal.
Razmere v sedanji slovenski družbi, kulturi, gospodarstvu in politiki imajo svoje korenine v najbolj tragičnem obdobju naše zgodovine, v letih 1941–1945. Pri naporu, da bi razumel to obdobje, se zgledujem po metodi Niccola Machiavellija (1469–1527), ki je v knjigi Vladar (1532), posvečeni vojvodi Lorenzu Medičejskemu, preučil številne prelomne zgodovinske dogodke in se pri tem odrekel vsem moralnim in vrednostni sodbam. Iz primerjalne zgodovinske analize je izluščil zakonitosti oblastnih razmerij, in ugotovil, da imajo vsi pretendenti za oblast dva osnovna cilja: kako priti na oblast in kako oblast obdržati.
Učiteljica zgodovina
Za razumevanje tega, kar se je dogajalo med leti 1941–1945, se po Machiavellijevem vzoru kratko pomudimo pri mirovni pogodbi, ki sta jo leta 201. pred Kr. sklenili takratni imperialni velesili: Rim in Kartagina, katere središče je bilo v današnji Tuniziji. Ta mirovna pogodba je vzorec za vse poznejše mirovne pogodbe do danes. V 2. punski vojni (218–201 pr. Kr.) je bila Kartagina poražena.
Mirovna pogodba je bila sklenjena v duhu rimske – antikartažanske propagande, ki je razglaša vnaprejšnjo negativno sodbo o Kartažanih. Ti so veljali za moralno zavržene, verolomne, trdosrčne, nasilne, krvoločne, nepopustljive do poražencev ipd. Ker so Rimljani poražene Kartažane vnaprej obsodili in jih imeli za izprijene zverine, so v mirovni pogodbi zahtevali, da se Kartagina odpove vsem čezmorskim posestim. Tako je Kartagina ostala omejena na afriško ozemlje. Plačati je morala veliko vojno odškodnino, Rimljanom je morala izročiti vse bojne slone in bojne ladje, pristati na razorožitev in izročitev talcev ter vojaških poveljnikov.
Zmagovalcem, Rimljanom, je pripadlo vse: čast, ker so pobili domnevne zverine, bojna slava, ko so zmagovite legije z bojnim plenom vkorakale v Rim in oblast nad državo, ki so jo podjarmili. Poraženim Kartažanom ni ostalo nič. Preživeli med njimi so objokovali mrtve. Razlaščeni vsega imetja so trpeli pomankanje in suženjstvo, odvzeto jim je bilo človeško dostojanstvo, saj so jim Rimljani po mirovni pogodbi pripisali krivdo za vojno. Tudi v tem primeru se je potrdilo, da zmagovalec piše zgodovino in kar je še huje, zmagovalec definira krivca za vojno.
Leta 82 pr. Kr. sta se z vojnih pohodov po Afriki in Grčiji v Rim vrnila vojskovodji in konzula Marij in Sula. Sledila je državljanska vojna, v kateri je Sula porazil Marijeve privržence. Sula je s posebnim zakonom, imenovanim proskripcije, objavil seznam svojih nasprotnikov, ki so jih brez sodbe usmrtili in jim odvzeli premoženje.
Mnogi Sulovi privrženci so proskripcije izkoristili za pokončanje osebnih sovražnikov, ki niso imeli nobene povezave z vojno. Usmrtili so celo 40 senatorjev in 1.600 vitezov in na tisoče navadnih državljanov.
Osnovni vzrok za morijo je bil, da so Sulovi privrženci prišli do premoženja pobitih. Novost Sulove zmage je bilo kaznovanje sorodnikov političnih nasprotnikov, saj so ne le sinovom, temveč celo vnukom proskibiranih odvzeli državljanke pravice in zaplenili premoženje. Etruščani in Samniti, ki so se borili na Marijevi strani, so utrpeli množičen pokol. Zmagovalec Sula je napisal zakone, ki so njegovim privržencem dali vse pravice, poražencem pa nobenih.
V kraju La Turbie pri Monaku je bil leta 7 pr. Kr. postavljen velikanski, 50 m visok spomenik v čast rimskim zmagovalcem nad alpskimi ljudstvi. Na njem so bila zapisana imena 48 podjarmljenih ljudstev, ki so prebivala na območju italijanskih, francoskih in švicarskih Alp.
Prva rimska armadna skupina je pod vodstvom Avgustovega pastorka Tiberija, poznejšega cesarja (14–37), prodirala prek Basla proti Bodenskemu jezeru. Druga, ki ji je poveljeval Tiberijev mlajši brat Druz, povezan z ustanovitvijo rimske Emone leta 14, pa je prodirala z območja Verone po dolini Adiže čez prelaz Brenner.
Vsi poliški farani, ki jim je bila vsiljena vojna in komunistična revolucija, so bili od prvega do zadnjega domoljubi.
Po združitvi obeh armadnih skupin so Rimljani dokončno podjarmili Retijce, predhodnike današnjih Švicarjev. Tedanji cesar Avgust, znan tudi iz evangelija, je izjavil, da »ni začel vojne proti nobenemu ljudstvu po krivici.« Poraženim Retijcem so Rimljani pripisali krivdo za vojno. V nebo vpijoča laž je močno vplivala na poznejšo politično filozofijo in uveljavila pojem »pravične vojne«. Kaj je v vojni in revoluciji pravično vse do danes največkrat nima nobene zveze z zgodovinsko resnico. Pravično in resnično je tisto, kar določi zmagovalec in uveljavlja s pomočjo državne ikonografije, spominskih slovesnosti, šolstva, nagrad veteranom, s postavljanjem spomenikov itd.
Do leta 1992 so v severni Bosni Srbi, Hrvati in muslimani mirno živeli drug ob drugem. O tem mi pripovedujejo številni prijatelji Hrvati s tega območja, ki so v obdobju, ko sem bil župnik, sodelovali v župnijskem pastoralnem svetu, zakonskih skupinah ipd. Delali so v istih podjetjih, si pomagali in se spoštovali. Čez noč pa je v njihove vasi vdrla tuja politika, ki je nahujskala drugega proti drugemu in jih oborožila. Ko je padla prva žrtev, so se prej dobri sosedje začeli pobijati med seboj.
Podobno je bilo tudi na Polici do leta 1941. Naši očetje in matere, dedje in babice, so se ženili in možile, obdelovali so polja, hodili v to cerkev, obiskovali gasilke veselice, si pomagali pri kmečkih opravilih, se veselili rojstev otrok in jokali ob smrti najdražjih. Tu in tam so zaradi kakšne meje povzdignili glas in iskali pravico na sodišču. Povsem tako kot drugje po naši deželi. In tako bi bilo tudi naprej, če ne bi v naš kraj, na Polico, prišli tujci, Italijani in za njimi terenci, ki so jih usposabljali komisarji, prekaljeni v sovjetskih partijskih šolah. Naši predniki, mnogi so še živi, niso hoteli drugega, kot si v miru služiti vsakdanji kruh. Vsiljivci od zunaj: nacisti, fašisti in komunisti pa so jih razdvojili, da so se začeli bati drug drugega. Nihče ni mogel ostati zunaj te norije, vsak se je moral nekomu podrediti, največkrat tistemu, ki je prišel prvi, ga oborožil in od njega zahteval sodelovanje in lojalnost.
Pisatelj Drago Jančar je v romanu Tisto noč sem jo videl orisal lik Ksenje Hribar, mlade poročene ženske, ki se ni zanimala ne za politiko ne za ideologijo, pač pa je hotela biti zgolj navadna svobodna ženska. S svojim možem je pomagala vsem, ki so iskali hrano in streho nad glavo. In vendar so ju terenci, tisti, ki so jedli iz njune sklede, po Sulovem vzorcu zverinsko pokončali, se polastili njunega imetja, posestva in gradu Strmol.
Ti, izdajalec
Pred tremi leti me je pokojni oče prosil, naj ga peljem na Četež, vasico nad dolino potoka Želimeljščice, da bi še enkrat pogledal na Turjak, kjer je septembra 1943 umrlo toliko njegovih znancev. Peljali smo se skozi Lipljene in se ustavili pred turjaškim gradom. Očetu sem prebral napis na plošči, na kateri piše, da so bili tu zajeti domači izdajalci. Z bolečim nasmeškom sem mu rekel: to si ti, izdajalec. Samo nasmehnil se je, ker ni niti malo podvomil v moje prepričanje, da je bil od zibelke do groba domoljub.
Vsi poliški farani, ki jim je bila vsiljena vojna in komunistična revolucija, so bili od prvega do zadnjega domoljubi. Ljubili so slovensko zemljo, ki jim je dajala kruh, ukali so ob košnji, žetvi in ženitvi, dekleta so v večernih urah s svojih oken poslušala petje na mostu pri koritu sredi Police. Vera jim je dajala upanje, zemlja pa kruh, oboje so ljubili in slavili v pesmi in molitvi, doma in v cerkvi.
Potem pa je zmagovalec revolucionarne morije, kot cesar Avgust, ene razglasil za naprednjake, in jim kot rimski konzul Sula dodelil krajevno, občinsko in višjo oblast, drugim pa je uklonil hrbet in jih še do danes ni nehal zaničevati z izdajalci. Kot so si otroci in vnuki Sulovih privržencev lahko pomnožili, kar so si vzeli njihovi očetje, so tisti, ki imajo prednike nepokopane v breznih, za vsak jezikovni spodrsljaj obtoženi sovražnega govora.
Tudi sam pripadam poraženi strani, a se ne čutim poraženca. Prvič zato, ker mi nekdanja oblast, resnici na ljubo, nikoli ni delala težav, celo ne v bogoslovju in pri vojakih. Vseeno pa globoko čutim bolečino tistih, ki se jim je po letu 1941 do danes v temelju spremenilo življenje. In drugič: sebi in vsem v revoluciji poraženim govorim z apostolom Petrom: 'Prejel sem milost vere, po veri pa hrepenenje, da se bodo za vse nas uresničile božje obljube. S temi obljubami v duši gledam prek sedanjega časa, da tako ubežim poželenju po tem, kar je na svetu: volji do oblasti, časti in bogastva (prim. 2 Pet 1,1–7).
Zato lahko ta trenutek stopim v spravni odnos z vsakim, ki nosi v sebi vero v Božje Jagnje, ob katerem nastaja novi Jeruzalem.
Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.
Še niste podprli Domovine?
Če menite, da je spletni medij Domovina.je postal pomemben, celo nepogrešljiv del slovenskega medijskega prostora, je zdaj čas, da pripomorete k temu, da bo v takšni ali širši obliki deloval tudi v prihodnje.
Do sedaj smo zbrali približno polovico potrebnih sredstev za delovanje, čas pa se izteka.Če se vam zdi vredno, vas prosimo podprite zdaj (kliknite tukaj!). Znesek podpore lahko poljubno znižate ali zvišate.
Če menite, da je spletni medij Domovina.je postal pomemben, celo nepogrešljiv del slovenskega medijskega prostora, je zdaj čas, da pripomorete k temu, da bo v takšni ali širši obliki deloval tudi v prihodnje.
Do sedaj smo zbrali približno polovico potrebnih sredstev za delovanje, čas pa se izteka.Če se vam zdi vredno, vas prosimo podprite zdaj (kliknite tukaj!). Znesek podpore lahko poljubno znižate ali zvišate.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
18 komentarjev
Kraševka
IGOR, VERJETNO NE VEŠ, DA JE TITO (pred majem 1945) VEDEL, DA SO SE NEMCI DOGOVORILI, z Angleži, da bodo Trst predali Angležem. Angleži so tudi jasno povedali, da Trsta nokoli ne bodo dali v roke Stalinu in (Tito in Stalin sta bila eno v letu 1945) Titu.
Kljub temu, da je bil Tito s tem seznanjen, je vseeno mlade fante partizane poslal NA JURIŠ v Trst. Veliko jih je takrat zgubilo življenje, med temi tudi Kraševci. Od 3.5.1945 so tam partizani vladali - vendar le do 12.6.1945. Tedaj so se po ukazu Angležev in po predhodnem dogovorom s Titom morali umakniti.
Po pripovedi še živečega partizana vem, kako je bilo takrat za partizane hudo - in na Opčinah so se z solznimi očmi poslovili od Trsta.
IgorP
Kraševka
Odpor TIGR-a proti fašizmu je hvalevreden, a se moraš strinjati, da nikakor ne bi bil uspešen. Brez RDEČE ZVEZDE Primorska danes ne bi bila v Sloveniji, to je le golo dejstvo!! Izguba Trsta pa je plod višje politike, tu tudi Tito nič ni mogel!!
P.S: Če dobi slučajno SDS več kot 50% podporo volivcev, pa se boš lahko tudi sama preprečila, kako se odstranjujejo
politični nasprotniki!!!
Kraševka
ANITA RES JE VSAK NAJ DOBI GROB IN MRLIŠKI LIST, DA BODO RANE LE POČASI ZACELJENE.
Sem Primorka in nimam problema, da se rokujem ne s potomci domobrancev in ne komunistov. Moji sorodniki so bili PARTIZANI - borci za svobodo izpod fašizma. Oni so se vedno DISTANCIRALI od REVOLUCIJE, ki je Slovenijo osiromašila in naš narod je posledično izgubil veliko intelektualcev in podjetnikov. Kdo je te nadomestil ?
Igorju pa naj povem, da zmotno misli, da ima za Primorsko zaslugo rdeča zvezda. Primorci so se uprli fašizmu veliko prej, kot so k nam prinesli rdečo zvezdo. Odpor je začel pri nas tleti, takoj, ko so v Trstu fašisti 192o zažgali NARODNI DOM. Organizacija TIGR je bila nosilka odpora. Pa jo je Tito že med vojno in takoj po njej odstranil - politićno in velikokrat tudi fizično. Marsikateri TIGROVEC je umrl pod roko komunizma. Tigrovci so bili domoljubi, ki niso vedno ploskali komunizmu. Primorski duhovniki so bili naklonjeni NOB, ne pa tudi revoluciji, ki je niso ravno glasno obsojali. Spoštovani duhovnik V. Šček, je pod fašizmom pomagal Tigrovcem (sam bil v društvi Sv. Pavla), pa tudi partizanom in celo po vojni 1945 do 1947 Jugoslovansko armado zagovarjal napram Angležem. Toda, ko je takoj po priključitvi tudi Kras prišel pod JUGOSLAVIJO, je 1948 NENADOMA umrl v LJUBLJANSKI bolnici v dvomljivih okoliščinah. Oblasti je nadzirala kdo je bil na njegovem pogrebu. Zakaj? Igor tega verjetno ti ne veš.
KOMUNISTI SO SE TRUDILI ODSTRANITI DUHOVŠČINO, KRISTJANE SO NAREDILI ZA DRUGORAZREDNE (neprimerne za vodilna mesta, učitelje, policijo, oficirje in državne uradnike), Boga pa izbrisati, ker jim je bil konkurenca.
debela_berta
Še g. Janez Stanovnik je priznal vse zločine partizanske vojske in nekdanje komunistične oblasti.
S strani cerkvenih kaj takega še ni bilo in tudi ne bo. Samo jok, stok in obtoževanje drugih za lastno tragedijo. Pod svojim pragom že enkrat pomesti, ne to pa ne. Nič o hujskanju ljubljanskih duhovnikov proti socializmu že sredi tridesetih let. In to v času, ko je na Primorskem fašizem vladal že lep čas. Nič o cerkvenih spomenicam Italijanom, ko so zasedli ljubljansko pokrajino, nič o Rožmanovih mašah zahvale za Mussolinija, predlogih cerkveno-pomladnih krogov, kako naj si okupator razdeli Slovenijo. Nič o psihopatskih fanatikih iz Katoliške akcije, ki so KLALI vsakega, ki se jim je zgolj zdel rdeč, nič o belih ovaduhih, zaradi katerih je Gestapo nedolžne Slovence pošiljal v taborišča, nič o Stanetu Kukavici, nič o Petru Križaju, nič o Francu Fraklju, ki je med pridigami z nožem v roku grozil, da zakolje vsakega tardečega in ki je dejansko poklal na desetine ljudi, nič o Črni roki, nič o Mladcih Kristusa kralja, nič o tem, kako so domobranci še dneve po koncu (!) vojne ob umiku pobili na desetine nedolžnih partizanov...
Vaš ljubi bogec vam ni pomagal niti tedaj, tako da se ne nadejajte, da vam bo narod oprostil še sedaj...
Jernej
Gospa berta! Tole si preberite: Vsa opravičila ljubljanskih škofov za medvojne dogodke je zbral France M. Dolinar v knjižici z naslovom Resnici na ljubo in s podnaslovom Izjave ljubljanskih škofov o medvojnih dogodkih. Vse izjave in opravičila si slede po kronološkem redu, začenši z Izjavo generalnega vikarja ljubljanske nadškofije Ignacija Nadraha, z dne 15. maja 1945, in se konča z Izjavo Slovenske škofovske konference ob 50 letnici konca druge svetovne vojne, pod naslovom Služiti resnici, pravici in spravi, z datumom 19. april 1995. Podpisan je dr.Alojz Šuštar. Vseh izjav je 6 (šest). Knjižica je izšla v založbi Družina, leta 1998 ________________ Besede Janeza Stanovnika niso dovolj. Komunistični režim in komunistična revolucija v Sloveniji morata biti obsojena z najvišjega mesta. Obsoditi ga mora državni zbor s posebno deklaracijo. To se še ni zgodilo! Bili so poskusi v državnem zboru, pa se je te poskuse preglasovalo. Se mi zdi, da leta 1997.
IgorP
Kraševka
Da zacelite rane, pa vrnite Primorsko Italiji!! To je vsa poanta! Drugače pa nikoli križu in domobrancem dajati zasluge za to, da je Primorska danes v Sloveniji!!!! Za to se lahko priklonite RDEČI ZVEZDI!!! Biti med 2. sv. katolik, je bilo premalo, da bi ti kraji pripadli Sloveniji!
IgorP
Slovencsm
Če koga teži vest, so to domobranci!!! Radi bi iz poražencev postali zmagovalci????? Že v Stari Grčiji so izdajo pri Termopilah smatrali, kot največji zločin proti narodu!!!!! Le kdaj ste bili 6.6. vabljeni na proslavo ob obletnici izkrcanja v Normandiji???? Še vrli Janša vas tja ne more povesti!!!!!
Lon Wolf
Dragi prijatelji, nikoli ni človek tisti, ki je zloben, hudoben, ampak je to vedno Zlo, ki ga zavaja in napeljuje v takšna dejanja. Vsak človek ne glede na barvo kože, rasno ali politično pripadnost, ali religijo, je Božji otrok in mu tega ne more nihče odreči. To kar se je v preteklosti dogajalo in se dogaja tudi danes, je znak, kako daleč vstran se je celo človeštvo oddaljilo od Boga, svojega duhovnega stvarnika. To kar je bilo ni nič napram tistemu, kar čaka človeštvo, če se nebo spreobrnilo in povrnilo nazaj v božji Red in v božje vodstvo. Časa za preobrat ni več veliko, koristimo ga potem bo Dobro. Največji prijatelj človeštva nam je pred več kot 2000 leti dejal:"ljubite svojega bližnjega kakor samega sebe". Moj Oče vam bo nekoč pozneje v Mojem imenu poslal Svetega Duha, ki vas bo poučil o vseh resnicah, za katere še sedaj niste duhovno dovolj zreli. In Ta je že prišel in nam vsem pokazal ključ odrešitve od vsega Zla, ki se glasi: "Ljubite svoje bližnje bolj kakor sami sebe. Ljubezen je božja, ni človeška in človek jo lahko v ponižnosti in čistosti izprosi zase in za svoje bližnje.
Jernej
Na začetku je gospod Knep zapisal tole: "Marsikdo se ne poglobi v zahtevno problematiko, zato je ne razume, a si vseeno dovoli moraliziranje in dajanje moralnih sodb: kdo je kriv in kdo ni, kdo je delal za narod in kdo je bil izdajalec …"
Večina ljudi se v to problematiko ni poglobila. In je tudi ne razume. Večina ljudi bestialne narave komunizma sploh ne pozna. Večina ljudi ne pozna svetovne zgodovine komunizma in vsake komunistične države posebej. Zato pišejo nesmisle, ki so jim jih sugerirali šolski sistem v Jugi in šolski sistem v Sloveniji ter vsi glavni mediji. Kako daleč je to od resnice!
Jernej
Ja, @Slovenec kremenit! Ko sem še v Jugi na Turjaškem gradu prebral ploššo, da so "zajeli toliko in toliko SOVRAŽNIKOV", me je neprijetno streslo. Slovenec sovražnik??? A niso sovražniki bili Italijani? NE!!!!!! Kajti z italijanskimi topničarji in italijanski topovi so Slovenci premagali Slovence! Kako žalostno! Enako tudi v Grčaricah legalno jugoslovansko vojsko pod poveljstvom Draže Mihailoviča (JVvD).
Tisti, ki je sodeloval s partizani, ni bil sovražnik. V zahvalo sodelovanja so ob zavarovanju poti umika Italijanov, partizani omogočili okupatorju, da se je mirno umaknil v Italijo. Z najhujšimi vojnimi zločinci vred. Niti enega niso prijeli.
Kraševka
Gospod Milan Knep, hvala za tako lep oris 2000 letne ZGODOVINE. Večina ljudi govori le o 8o letni zgodovini, ki so jo napisali komunistični zmagovalci.
V Slovenskem primeru, sem prepričana, da tako kot DOMOBRANCI so bili zavedni narodnjaki tudi PARTIZANI. Toda na začetku vojne so bili komunisti _ v partnerstvu s HITLERJEM. Tekom 2.s.vojne pa so se obrnili in skupaj s Stalinom šli v povezavo z Anglo-Amerikani. Parizani so bili po večini (95%) Krščanski socialisti - vendar so si jih nasilni KOMUNISTI "podjarmili". Veliko partizanov je v tem trpelo in marsikateri, ki je kaki stvari hotel oporekati - je padel v čudnih okoliščinah. In izvajalci pokolov, bi lahko rekli, da so bili sami ŽRTVE svojih nadrejenih poveljnikov - komunistov.
S tega vidika je prav, da si sedaj Slovenci damo prijateljsko roko, kajti veliko domoljubov-domobrancev je moralo zapustiti Slovenijo. Veliko poštenih partizanov je bilo prisiljeno v "nečastna dejanja". Tisti KOMUNISTIČNI VELJEKI, ki so dajali ukaz, pa bi bilo prav, da bi jih z imenom in priimkom obelodanili.
SPOMENIKI pa naj pjetetno pokažejo vse ŽRTVE. Vsak po svoje se je boril za DOBRO DOMOVINE IN DRUŽINE.
Ta pa ki omenja KRIŽARJE, mislim, da ne ve, da so se ti prizadevali, da jim NAPADALCI katoliške veri vrnejo njihova SVETIŠČA, ki so jim jih zasedli . Ko zahtevaš svoje, nisi napadalec. Svoje življenje in posest, pa ima vsak pravico BRANITI, veš Joško.
Igor, Primorci bi sigurno obdržali Trst, če ne bi Tito tako TRPKO - s svojimi manirami, "pijanimi od zmagoslavja" ravnal po Trstu maja 1945. Veliko Kraških fantov je dalo življenje za Trst. Toda Tito s komunizmom in prijateljem Stalinom, nam ga je ZAPRAVIL. Angleži niso hoteli imeti komunizma v Trstu. Nekateri celo govorijo, da je Tito s Trstom - plačal Angležem vrnitev Domobrancev iz Avstrijskega, da jih je sam lahko pospravil v Kočevski Rog. In to danes manifestira LEVICA. Žalostno.
Primorski partizani so se borili proti fašizmu in ne za komunizem. Primorci niso imeli v načrtu REVOLUCIJE, ampak ideal SVOBODE Slovenskega človeka. Revolucija, pa je v narod naredila veliko rano, ki se le počasi celi. Zakaj?
IgorP
Predlagam, da ko pridejo zagovorniki domobranstva na oblast, takoj s posebnim zakonom vrnejo Primorsko Italiji!! To da je Primorska danes v Sloveniji, ni niti milimetrska zasluga domobrancev! To da so pa bili domoljubi ne dvomim, a tudi drugi strani se domoljubja ne more odrekati! KAJ PA ZDAJ????? KDO SO BILI POTEM VEČJI DOMOLJUBI???? Tisti, ki so se zaradi česarkoli že povezali z okupatorji ali tisti, ki so se mu tudi zaradi česarkoli že, uprli!!!!!
slovenc sm
Igor, saj razumem, da vas teži vest. Priznajte, pa bo lažje. Takšno kljubovanje pa bo za vas samo težje. Veste, krivda se sama ne izbriše. Samo Bog je gospodar krivde, ko smo jo pripravljeni priznati.
MEFISTO
Jaz naprimer nisem pripravljen odpustiti grehe niti enamu samemu zavrženemu komunistu.
Le zakaj bi jih, saj ne morejo nikomur vrniti nasilno odvzetega življenja.
Celo pravico do groba, dobrega imena in spomina jim odrekajo.
slovenc sm
Ja, je težko. Nisem bil takrat zraven, da bi lahko o tem govoril. Sem pa prebral kar nekaj knjig na to temo in me je groza samo misli, kaj se je takrat dogajalo. Za odpuščanje je potreben čas. Največ, kar lahko naredimo je, da prosimo Boga za milost odpuščanja.
MEFISTO
Na spominski plošči na Turjaku piše, da so zajeli toliko in toliko sovražnikov (nekaj manj kot 700).
Slovenec
Avtorju hvala za zgodovinski pregled obnašanja človeške vrste.
Pri iskanju skupnega imenovalca tega obnašanja se mi pokaže, da ni opravičila za obnašanje verskih blaznežev, ki so morili sočloveka.
Skozi zgodovino človeške vrste se vidi, da je edino nova zaveza krščanstva bila bolj človeška in z manjšo mero verske blaznosti, ki pa jo je zaradi svoje naravnanosti skozi čas prerasla.
Ne egipčanski, ne grški bogovi, ne rimski bogovi, ne stara zveza krščanstva, ne islam, ne komunizem ne poudarjajo tolerance, ki vodi v zmanjšanje verske blaznosti.
Verski blazneži komunizma so izvajali genocid nad slovenskimi rodoljubi, in naredili rezultat, viden v več kot 600 moriščih po slovenskih deželah, ki pokaže vso podlost te religije, ki je enaka rimskim primitivizmom in ki še vedno drži slovenske dežele okupirane in ki je pohabila slovenski narod z pobojem večine rodoljubov in vseh intelektualcev, ki jih je lahko.
Glavni problem vidim v tem, da so "napredni" levaki tako primitivni, da ne dojamejo, da so cokla razvoju človeške vrste, ker so v svojem obstoju pobili skoraj 200 mio ljudi, ki so bili patrioti in so predstavljali ogromen intelektualni potencial, kar je zelo velik hendikep za človeško vrsto.
Kajtimara
Kako lep clanek! Hvala g. Knep!
In kako tezko je odpustiti, ce ni Boga.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.