Maša za pobite domobrance: to si ti, izdajalec!

Vir fto: http://www.zaveza.si/zaveza-t-41/
POSLUŠAJ ČLANEK
Razumeti in ne obsojati. To sem si zastavil za cilj tega nagovora in današnje slovesnosti na Polici. Tam, kjer je malo znanja in iskrenosti, je malo razumevanja, a toliko več moraliziranja.

Marsikdo se ne poglobi v zahtevno problematiko, zato je ne razume, a si vseeno dovoli moraliziranje in dajanje moralnih sodb: kdo je kriv in kdo ni, kdo je delal za narod in kdo je bil izdajalec …

Mnenja o tem, kdo je ravnal moralno in kdo ne, niso veliko vredna. Na to je opozoril že Platon (427–347) v svoji knjigi O državi. Svoje učence je opozarjal, naj ne dajo veliko na mnenja in na moralne sodbe, ampak naj se trudijo priti do razumevanja problemov. Stvari naj potrpežljivo preučujejo in šele potem govorijo. »Bodite ljubitelji modrosti in ne ljubitelji mnenj,« je dejal.

Razmere v sedanji slovenski družbi, kulturi, gospodarstvu in politiki imajo svoje korenine v najbolj tragičnem obdobju naše zgodovine, v letih 1941–1945. Pri naporu, da bi razumel to obdobje, se zgledujem po metodi Niccola Machiavellija (1469–1527), ki je v knjigi Vladar (1532), posvečeni vojvodi Lorenzu Medičejskemu, preučil številne prelomne zgodovinske dogodke in se pri tem odrekel vsem moralnim in vrednostni sodbam. Iz primerjalne zgodovinske analize je izluščil zakonitosti oblastnih razmerij, in ugotovil, da imajo vsi pretendenti za oblast dva osnovna cilja: kako priti na oblast in kako oblast obdržati.

Učiteljica zgodovina


Za razumevanje tega, kar se je dogajalo med leti 1941–1945, se po Machiavellijevem vzoru kratko pomudimo pri mirovni pogodbi, ki sta jo leta 201. pred Kr. sklenili takratni imperialni velesili: Rim in Kartagina, katere središče je bilo v današnji Tuniziji. Ta mirovna pogodba je vzorec za vse poznejše mirovne pogodbe do danes. V 2. punski vojni (218–201 pr. Kr.) je bila Kartagina poražena.

Mirovna pogodba je bila sklenjena v duhu rimske – antikartažanske propagande, ki je razglaša vnaprejšnjo negativno sodbo o Kartažanih. Ti so veljali za moralno zavržene, verolomne, trdosrčne, nasilne, krvoločne, nepopustljive do poražencev ipd. Ker so Rimljani poražene Kartažane vnaprej obsodili in jih imeli za izprijene zverine, so v mirovni pogodbi zahtevali, da se Kartagina odpove vsem čezmorskim posestim. Tako je Kartagina ostala omejena na afriško ozemlje. Plačati je morala veliko vojno odškodnino, Rimljanom je morala izročiti vse bojne slone in bojne ladje, pristati na razorožitev in izročitev talcev ter vojaških poveljnikov.

Zmagovalcem, Rimljanom, je pripadlo vse: čast, ker so pobili domnevne zverine, bojna slava, ko so zmagovite legije z bojnim plenom vkorakale v Rim in oblast nad državo, ki so jo podjarmili. Poraženim Kartažanom ni ostalo nič. Preživeli med njimi so objokovali mrtve. Razlaščeni vsega imetja so trpeli pomankanje in suženjstvo, odvzeto jim je bilo človeško dostojanstvo, saj so jim Rimljani po mirovni pogodbi pripisali krivdo za vojno. Tudi v tem primeru se je potrdilo, da zmagovalec piše zgodovino in kar je še huje, zmagovalec definira krivca za vojno.

Leta 82 pr. Kr. sta se z vojnih pohodov po Afriki in Grčiji  v Rim vrnila vojskovodji in konzula Marij in Sula. Sledila je državljanska vojna, v kateri je Sula porazil Marijeve privržence. Sula je s posebnim zakonom, imenovanim proskripcije, objavil seznam svojih nasprotnikov, ki so jih brez sodbe usmrtili in jim odvzeli premoženje.

Mnogi Sulovi privrženci so proskripcije izkoristili za pokončanje osebnih sovražnikov, ki niso imeli nobene povezave z vojno. Usmrtili so celo 40 senatorjev in 1.600 vitezov in na tisoče navadnih državljanov.

Osnovni vzrok za morijo je bil, da so Sulovi privrženci prišli do premoženja pobitih. Novost Sulove zmage je bilo kaznovanje sorodnikov političnih nasprotnikov, saj so ne le sinovom, temveč celo vnukom proskibiranih odvzeli državljanke pravice in zaplenili premoženje. Etruščani in Samniti, ki so se borili na Marijevi strani, so utrpeli množičen pokol. Zmagovalec Sula je napisal zakone, ki so njegovim privržencem dali vse pravice, poražencem pa nobenih.

V kraju La Turbie pri Monaku je bil leta 7 pr. Kr. postavljen velikanski, 50 m visok spomenik v čast rimskim zmagovalcem nad alpskimi ljudstvi. Na njem so bila zapisana imena 48 podjarmljenih ljudstev, ki so prebivala na območju italijanskih, francoskih in švicarskih Alp.

Prva rimska armadna skupina je pod vodstvom Avgustovega pastorka Tiberija, poznejšega cesarja (14–37), prodirala prek Basla proti Bodenskemu jezeru. Druga, ki ji je poveljeval Tiberijev mlajši brat Druz, povezan z ustanovitvijo rimske Emone leta 14, pa je prodirala z območja Verone po dolini Adiže čez prelaz Brenner.
Vsi poliški farani, ki jim je bila vsiljena vojna in komunistična revolucija, so bili od prvega do zadnjega domoljubi.

Po združitvi obeh armadnih skupin so Rimljani dokončno podjarmili Retijce, predhodnike današnjih Švicarjev. Tedanji cesar Avgust, znan tudi iz evangelija, je izjavil, da »ni začel vojne proti nobenemu ljudstvu po krivici.« Poraženim Retijcem so Rimljani pripisali krivdo za vojno. V nebo vpijoča laž je močno vplivala na poznejšo politično filozofijo in uveljavila pojem »pravične vojne«. Kaj je v vojni in revoluciji pravično  vse do danes največkrat nima nobene zveze z zgodovinsko resnico. Pravično in resnično je tisto, kar določi zmagovalec in uveljavlja s pomočjo državne ikonografije, spominskih slovesnosti, šolstva, nagrad veteranom, s postavljanjem spomenikov itd.

Do leta 1992 so v severni Bosni Srbi, Hrvati in muslimani mirno živeli drug ob drugem. O tem mi pripovedujejo številni prijatelji Hrvati s tega območja, ki so v obdobju, ko sem bil župnik, sodelovali v župnijskem pastoralnem svetu, zakonskih skupinah ipd. Delali so v istih podjetjih, si pomagali in se spoštovali. Čez noč pa je v njihove vasi vdrla tuja politika, ki je nahujskala drugega proti drugemu in jih oborožila. Ko je padla prva žrtev, so se prej dobri sosedje začeli pobijati med seboj.

Podobno je bilo tudi na Polici do leta 1941. Naši očetje in matere, dedje in babice, so se ženili in možile, obdelovali so polja, hodili v to cerkev, obiskovali gasilke veselice, si pomagali pri kmečkih opravilih, se veselili rojstev otrok in jokali ob smrti najdražjih. Tu in tam so zaradi kakšne meje povzdignili glas in iskali pravico na sodišču. Povsem tako kot drugje po naši deželi. In tako bi bilo tudi naprej, če ne bi v naš kraj, na Polico, prišli tujci, Italijani in za njimi terenci, ki so jih usposabljali komisarji, prekaljeni v sovjetskih partijskih šolah. Naši predniki, mnogi so še živi, niso hoteli drugega, kot si v miru služiti vsakdanji kruh. Vsiljivci od zunaj: nacisti, fašisti in komunisti pa so jih razdvojili, da so se začeli bati drug drugega. Nihče ni mogel ostati zunaj te norije, vsak se je moral nekomu podrediti, največkrat tistemu, ki je prišel prvi, ga oborožil in od njega zahteval sodelovanje in lojalnost.

Pisatelj Drago Jančar je v romanu Tisto noč sem jo videl orisal lik Ksenje Hribar, mlade poročene ženske, ki se ni zanimala ne za politiko ne za ideologijo, pač pa je hotela biti zgolj navadna svobodna ženska. S svojim možem je pomagala vsem, ki so iskali hrano in streho nad glavo. In vendar so ju terenci, tisti, ki so jedli iz njune sklede, po Sulovem vzorcu zverinsko pokončali, se polastili njunega imetja, posestva in gradu Strmol.

Ti, izdajalec


Pred tremi leti me je pokojni oče prosil, naj ga peljem na Četež, vasico nad dolino potoka Želimeljščice, da bi še enkrat pogledal na Turjak, kjer je septembra 1943 umrlo toliko njegovih znancev. Peljali smo se skozi Lipljene in se ustavili pred turjaškim gradom. Očetu sem prebral napis na plošči, na kateri piše, da so bili tu zajeti domači izdajalci. Z bolečim nasmeškom sem mu rekel: to si ti, izdajalec. Samo nasmehnil se je, ker ni niti malo podvomil v moje prepričanje, da je bil od zibelke do groba domoljub.

Vsi poliški farani, ki jim je bila vsiljena vojna in komunistična revolucija, so bili od prvega do zadnjega domoljubi. Ljubili so slovensko zemljo, ki jim je dajala kruh, ukali so ob košnji, žetvi in ženitvi, dekleta so v večernih urah s svojih oken poslušala petje na mostu pri koritu sredi Police. Vera jim je dajala upanje, zemlja pa kruh, oboje so ljubili in slavili v pesmi in molitvi, doma in v cerkvi.

Potem pa je zmagovalec revolucionarne morije, kot cesar Avgust, ene razglasil za naprednjake, in jim kot rimski konzul Sula dodelil krajevno, občinsko in višjo oblast, drugim pa je uklonil hrbet in jih še do danes ni nehal zaničevati z izdajalci. Kot so si otroci in vnuki Sulovih privržencev lahko pomnožili, kar so si vzeli njihovi očetje, so tisti, ki imajo prednike nepokopane v breznih, za vsak jezikovni spodrsljaj obtoženi sovražnega govora.

Tudi sam pripadam poraženi strani, a se ne čutim poraženca. Prvič zato, ker mi nekdanja oblast, resnici na ljubo, nikoli ni delala težav, celo ne v bogoslovju in pri vojakih. Vseeno pa globoko čutim bolečino tistih, ki se jim je po letu 1941 do danes v temelju spremenilo življenje. In drugič: sebi in vsem v revoluciji poraženim govorim z apostolom Petrom: 'Prejel sem milost vere, po veri pa hrepenenje, da se bodo za vse nas uresničile božje obljube. S temi obljubami v duši gledam prek sedanjega časa, da tako ubežim poželenju po tem, kar je na svetu: volji do oblasti, časti in bogastva (prim. 2 Pet 1,1–7).

Zato lahko ta trenutek stopim v spravni odnos z vsakim, ki nosi v sebi vero v Božje Jagnje, ob katerem nastaja novi Jeruzalem.

Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.


Še niste podprli Domovine?

Če menite, da je spletni medij Domovina.je postal pomemben, celo nepogrešljiv del slovenskega medijskega prostora, je zdaj čas, da pripomorete k temu, da bo v takšni ali širši obliki deloval tudi v prihodnje.

Do sedaj smo zbrali približno polovico potrebnih sredstev za delovanje, čas pa se izteka.Če se vam zdi vredno, vas prosimo podprite zdaj (kliknite tukaj!). Znesek podpore lahko poljubno znižate ali zvišate. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30