Martinovo vino - Peter Bruegel starejši

Prijahal je od kdove kod. Menda od vzhoda proti zahodu. In obtičal v levem spodnjem delu slike. Ali desnem. Odvisno, ali si na sliki ali sliko gledaš. In je treba seveda takoj povedati, da na sliki jaha od zahoda proti vzhodu. Ampak slikarstvo je ena od najstarejših vej umetnosti in v umetnosti se sme stvari popolnoma nekaznovano obračati na glavo. Tudi ljudi. In še kaj drugega. Pomen in smisel recimo … Tako da je lahko vesel, da s svojim konjem vred ni obvisel z glavo navzdol, ampak so ga samo zasukali z leve na desno. Ali z desne na levo? Kdo bi vedel. Saj se danes res ne ve več, kaj je levo in kaj desno oziroma kdo je na levi in kdo na desni, ko piha veter tako močno in silovito, da so tisti, ki obračajo svoje plašče po vetru, še najbolj podobni vrtavkam. Ali pa ruleti. Pa kroglica pač pade, kamor pade, samo da prinese dobitek.

Prijahal je torej in se čudil, ko je videl toliko ljudi na kupu. Prav res na kupu. Dobesedno. Saj si je slikar dal duška. Kar nas še danes navdušuje, njega (jezdeca, ne slikarja) pa je osupnilo. Da je vprašal, kaj se vendar godi. Da ni revolucija?

Da je revolucija, sem mu odvrnil, vsekakor. A verjetno ne taka, kot si jo on predstavlja in na katero namiguje s svojim vprašanjem. Kajti revolucija, kot lahko vsak polizobražen lastnik internetne povezave izve na Wikipediji, je »relativno hitra in absolutno dramatična sprememba (popolni preobrat). Ta sprememba lahko poteka na družbenem ali političnem nivoju v kratkem času; lahko pa je večja sprememba v kulturi ali gospodarstvu. Nekatere revolucije izvede večina prebivalcev, medtem ko pa druge vodi manjša skupina revolucionarjev.« Za tako revolucijo, sem mu rekel, je prijahal en dan prepozno ali pa en dan prezgodaj. Kajti danes je četrtek, pri nas pa se gremo revolucijo in revolucionarje izključno ob sredah in petkih. Zaenkrat. Kar pa vidi – ta nagnetena, pol nora množica ljudi vseh stanov in usmeritev – pa je enkraten vsakoletni dogodek. Godi se enkrat na leto. Kot se Zemlja v enem letu zasuče okrog Sonca. Kar tudi imenujemo revolucija. Kar pa vedo le tisti, ki v osnovni šoli niso sedeli na ušesih, in tisti, ki radi tekmujejo v kvizih in rešujejo križanke. Ker pa je prvih veliko, slednjih pa bolj malo, tega ne ve praktično nihče. Predvsem pa se tega ne zavedajo tisti, ki se grejo revolucijo ob sredah in petkih. Kajti zanje je Zemlja še vedno ploščata. Ali spet ploščata, kdo bi vedel. In v njihovih glavah se Sonce vrti okrog te plošče. Predvsem pa mislim, da mislijo, da se Sonce vrti okrog njih. Oziroma bi se vsaj moralo. Tako mislijo. In zato se grejo revolucijo. In se jo grejo sto na uro. Medtem ko tista prava revolucija, ko se Zemlja zavrti okrog Sonca – ker je lepo in prav in od Boga ustvarjeno – poteka s hitrostjo 30,287 km/s in se celoten obrat zgodi v 365,24 dneh, kar mi je znano, ne zato ker v osnovni šoli ne bi sedel na ušesih, tako kot večina, ali ker bi strastno reševal križanke, za kar nimam ne volje ne časa ne znanja, ampak zato, ker sem ponosen in polizobražen lastnik internetne povezave in sem to poguglal na že omenjeni Wikipediji.

Kaj se torej godi, je zanimalo jahača, če ni revolucija? Oziroma je? Ali kako? Čisto je bil zmeden.

Vem, da ne veste, kdo sem jaz, sem mu odvrnil, jaz pa vendarle vem, kdo ste vi, pa čeprav bi po logiki stvari pravzaprav ne smel vedeti. A kot rečeno: ujeta sva slikovno in še literarno. Umetnost na kvadrat. Zato lahko počneva, kar hočeva, tudi na glavo se lahko postaviva in trdiva, da je to nova normalnost, pa naju vendarle nihče ne bo odpeljal v kako institucijo zaprtih vrat. Še posebej zato ne, ker imajo tovrstne institucije zadnje čase vrata na stežaj odprta in lahko vsakdo prosto vstopi ali odide. In jih je precej odšlo. Zato je ob sredah in četrtkih taka gneča, da na pločnikih zmanjka prostora in se revolucija razširi tudi na cesto. Kar je menda njihova ustavna pravica. Menda. Ne vem. Jaz te Ustave nisem bral. Oziroma je nisem bral tako, kot jo berejo oni. Sem ga pa, jahača, poguglal in prebral, da je on, jahač, Sveti Martin, ki jaha iz rodne Madžarske v Francijo, da bo, vojak, postal škof. Skoraj je padel s konja, vam povem. Pojma ni imel, revež, kdo da je in kaj bo z njim. Tudi ni vedel, da je ta gneča, za katero je mislil, da je revolucija, pravzaprav martinovanje. Kjer se ljudje tako napijejo vina, ki ga je on, ki se mu o tem še sanja ne, pravkar spremenil iz mošta, da se jim ne zavrtita le Zemlja in Sonce, temveč se jim predvsem zavrti v glavi.

Niti trenutka ni hotel več ostati v teh zmešanih krajih. Zaman sem ga rotil, naj ne odide. Oziroma odjaha. Da Slovenci še nimamo svetnika, njega pa imajo v časti prav vsi, tudi tisti, ki svetnikov in Cerkve sploh ne marajo. Da je pri nas tako priljubljen, da ne bo le svetnik, ampak tudi predsednik, če le hoče.

Spodbodel je konja in jahal dalje. Poprosil sem ga, naj mi, revežu, da vsaj plašč, da ga bom lahko sukal po vetru. In mi ga je dal. Pol.

Avtor prispevka je Gregor Čušin.