Marjana Šarca ste imeli radi, dokler je igral predsednika vlade

Vir: Youtube zajem slike Top TV
Na tem svetu je vse minljivo, tudi pravljični rejtingi fanta izpod Kamniških planin, ki je po bizarnem, a za Slovenijo nič nenavadnem scenariju avgusta lani postal deveti predsednik slovenske vlade. Uslužni mnenjski voditelji so ga nemudoma razglasili za Luko Dončića slovenske politike; eden je kot rookie zablestel v igranju na NBA parketih, drugi pa v igranju predsednika vlade na parketu slovenske politike.

Zvočnemu zapisu Čakševega komentarja lahko prisluhnete na dnu teksta


A v drugi sezoni sta se njuni poti ločili; originalni Luka nadaljuje pot navzgor, njegova razglašena politična verzija pa po javnomnenjskih lestvicah navzdol.

No, Marjanu Šarcu je vendarle potrebno priznati, da njegovi rejtingi še niso tako slabi, sploh če ga primerjamo s predhodniki na premierskem stolčku. A trend je jasen in je že tretji mesec padajoč.

In najbolj pogosto vprašanje političnim analitikom ta čas je, kaj je Šarčev trend lebdenja v višavah javnomnenjske priljubljenosti nenadoma prelomilo.

Odgovor ni enoznačen in radovedneže je najlažje odpraviti s splošno oceno »vsakega po malem«. Pa vendarle ima vse tisto, kar ta čas najeda zaupanje državljanov v premierja in stranko z njegovim imenom, skupni imenovalec.

Šarec je, do nedavnega, zgolj opravljal svoj poklic


Javnomnenjski uspeh Marjana Šarca se je – ob ugodnih gospodarskih razmerah in ljubečem odnosu osrednjih medijev – skrival predvsem v veščinah njegovega osnovnega poklica. To je, v njegovi sposobnosti igranja vloge predsednika vlade. Pri tem ni izumljal tople vode in je za model vzel v ljudskih srcih najbolje zapisanega premierja do sedaj – Janeza Drnovška.

Šarec je, sicer na svoj način, Drnovška imitiral v vsem bistvenem; v videzu nekakšne odmaknjenosti od sprotnih političnih pripetij, navidezno premišljenem a odločnem ukrepanju ob primernem času, ter ravnanjem po utripu medijsko izoblikovanega javnega mnenja; večkrat je, ob izbruhu kakšne afere, za nekaj dni kar izginil iz javnosti. Ko je bila gaz shojena, se je ponovno pojavil in svoj prizor odigral na že utrjeni podlagi.

A v nekem trenutku je njegova kolerična narava izbruhnila preko sposobnosti igralskega samoobvladovanja. In od takrat vse bolj spoznavamo Marjana Šarca, kot ga poznajo njegovi dolgoletni sodelavci na občini; kot vase zagledanega, arogantnega, celo avtokratskega voditelja. Pravi, pristni Marjan Šarec je pač živo nasprotje političnega lika, ki ga od nekdaj tako rad imitira.
Kako to, da predsednik vlade v takšne podrobnosti pozna postopek zaposlitve neke uradnice v eni od številnih vladnih služb, da lahko že vnaprej zatrdi, da je zaposlitev »čista«?!?

Predstava je končana


Kdaj je torej Šarcu prekipelo, katera stvar ga je tako zvrnila z njegovih tirnic, da vesoljni Sloveniji vse bolj kaže pravo nrav?

Izkazalo, se je, da ga je s tečajev zbilo razkritje Bojana Požarja, da je SOVA brez razpisa (in s kopico nepravilnosti, kot je ugotovil inšpekcijski nadzor) zaposlila Šarčevo dolgoletno "prijateljico". Da gre razkritje premierju do živega, je bilo jasno, ko se je nespametno na Facebooku zaletel v sokrajana Tonina, ko je ta s Knovsom izvedel civilni nadzor nad delovanjem Sove.

Premierjevo preobrazbo iz imitatorja Drnovška v pristnega Marjana Šarca so celo posnele kamere; ujeli so ga, kako z vidnim nelagodjem novinarjem zatrjuje, da je Lepa N. v Sovi službo dobila »ker se je prijavila in je šlo to vse po postopkih,« ter »da se ne bo nič izkazalo, ker delamo po pravilih«.

Trenutek, ko se imitator Marjan Šarec prelevi v pristnega Marjana Šarca:

https://www.youtube.com/watch?v=Orr_cfTVAvc



Ob takšni izjavi razmišljujoč človek zastriže z ušesi. Predsednik vlade je v dveh stavkih priznal, da zelo dobro pozna okoliščine zaposlitve Lepe N.; še pred opravljenim inšpekcijskim nadzorom je vedel, da je zaposlitev čista, da se ne bo nič izkazalo, ker »delajo po pravilih«.

Ampak kako to, da predsednik vlade v takšne podrobnosti pozna postopek zaposlitve neke uradnice v eni od številnih vladnih služb, da lahko že vnaprej zatrdi, da je zaposlitev »čista«?!? In kako lahko utemeljuje, da »se ne bo nič izkazalo, ker delajo po pravilih,« če pa zaposlovanje znotraj Sove sploh ni v domeni predsednika vlade ali njegovega kabineta?!? Mar ni s tem sam sebe namočil, da je vpleten v postopek na nižji ravni, za katerega kot predsednik vlade po vsej logiki sploh ne bi mogel vedeti?!?


Za umirjenega, preudarnega politika, kot ga je Šarec do nedavnega igral, je nepredstavljivo, da bi v okoliščinah tako razgretega političnega spopada, da prerašča nacionalne okvirje, zavrnil predlog predsednika republike po sklicu sveta za nacionalno varnost.

Vsega sta kriva Tonin in Nora Slovenija


Da je Marjanu Šarcu raziskovanje okoliščin zaposlitve Lepe N. v Sovi težko padla, pričata še dve okoliščini. Šarčev glavni operativec, zaposlen za nacionalno varnost, je z namenom preusmerjanja pozornosti sprožil pravo nacionalno vojno proti Mateju Toninu.

Pri tem je pomenljivo, da je na udaru Matej Tonin osebno, čeprav je Knovs parlamentarna komisija, ki svoje odločitve sprejema z večino ali celo soglasno, kot je bilo to v primeru sprejetja poročila o arbitraži. Prav tako ni Tonin osebno na zaslišanje pozval Šarca, Črnčeca in direktorja Sove Kozmelja, temveč je to storila komisija.

Taktika je povezana s tem, da pri kanalizaciji odgovornosti ljudje koncept "krivde" lažje zapopadejo, če je pripisana nekomu osebno in ne kolektivnemu organu kot takšnem, pri početju katerega celo aktivno sodelujejo člani koalicije. Obenem pa NSi s Toninovo taktiko pozicioniranja v "sredino" očitno ruši gradnjo nove politične konstelacije - levega socialističnega bloka (Levica+SD) ter "sredinskega liberalnega bloka" (LMŠ+SMC-SAB), ki ima namen vse, kar ni politično levo, potisniti globoko v geto desnega kota.

Zato je "Noro Slovenijo", kot je Šarec sokrajanu mimogrede navrgel ob nedavnem bežnem srečanju, treba ustaviti, dokler se v strateško pomembni politični sredini dejansko ne prime in zaraste do neobvladljivosti.

In drugič, za umirjenega, preudarnega politika, kot ga je Šarec do nedavnega igral, je nepredstavljivo, da bi v okoliščinah tako razgretega političnega spopada, da prerašča nacionalne okvirje, zavrnil predlog predsednika republike po sklicu sveta za nacionalno varnost. Še posebej, če vemo, za kakšne benignosti je Šarec do sedaj to počel: prvič zaradi posnetka prisluhov Sove, ki ga je, kot je sklepati, njegov lasten kabinet posredoval televiziji POP TV. In drugič zaradi Šiškovih "airsoft" vardistov. Pri slednjem je bilo očitno nerodno še njim samim, saj samovoljno niso vabili predsednikov republike, in državnega zbora ter največje opozicijske stranke.

Če bi bil premier Šarec dejansko neodvisen od političnega spopada, ki ta čas pregreva državo, bi kot odgovoren vodja oblasti s predsednikom Pahorjem delil razloge in motive, da strasti umiri. Še posebej če res verjame, da mednarodno škodijo Sloveniji, kot insinuira v javnosti. Z zavrnitvijo predsednika republike pa Šarec utrjuje sum o lastni vpletenosti v politični obračun, obenem pa izkazuje aroganco do politika, ki je nad njim po funkciji in javnomnenjski podpori.

Seveda, Šarec se izkazu moči v obliki zavrnitve zoprnega mu Pahorja ni mogel upreti, ker vloge, ki mu je prinesla toliko medijske hvale in pozornosti, ni več sposoben igrati.

In ker ljudje v politiko niso izvolili Marjana Šarca iz Šmarce, temveč njegove imitacije, bodisi kmeta Serpentinška, bodisi preudarnega Drnovška, bo ljubezni med njimi in pristnim Marjanom neizbežno konec.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike