Marjana Šarca ste imeli radi, dokler je igral predsednika vlade
Na tem svetu je vse minljivo, tudi pravljični rejtingi fanta izpod Kamniških planin, ki je po bizarnem, a za Slovenijo nič nenavadnem scenariju avgusta lani postal deveti predsednik slovenske vlade. Uslužni mnenjski voditelji so ga nemudoma razglasili za Luko Dončića slovenske politike; eden je kot rookie zablestel v igranju na NBA parketih, drugi pa v igranju predsednika vlade na parketu slovenske politike.
A v drugi sezoni sta se njuni poti ločili; originalni Luka nadaljuje pot navzgor, njegova razglašena politična verzija pa po javnomnenjskih lestvicah navzdol.
No, Marjanu Šarcu je vendarle potrebno priznati, da njegovi rejtingi še niso tako slabi, sploh če ga primerjamo s predhodniki na premierskem stolčku. A trend je jasen in je že tretji mesec padajoč.
In najbolj pogosto vprašanje političnim analitikom ta čas je, kaj je Šarčev trend lebdenja v višavah javnomnenjske priljubljenosti nenadoma prelomilo.
Odgovor ni enoznačen in radovedneže je najlažje odpraviti s splošno oceno »vsakega po malem«. Pa vendarle ima vse tisto, kar ta čas najeda zaupanje državljanov v premierja in stranko z njegovim imenom, skupni imenovalec.
Javnomnenjski uspeh Marjana Šarca se je – ob ugodnih gospodarskih razmerah in ljubečem odnosu osrednjih medijev – skrival predvsem v veščinah njegovega osnovnega poklica. To je, v njegovi sposobnosti igranja vloge predsednika vlade. Pri tem ni izumljal tople vode in je za model vzel v ljudskih srcih najbolje zapisanega premierja do sedaj – Janeza Drnovška.
Šarec je, sicer na svoj način, Drnovška imitiral v vsem bistvenem; v videzu nekakšne odmaknjenosti od sprotnih političnih pripetij, navidezno premišljenem a odločnem ukrepanju ob primernem času, ter ravnanjem po utripu medijsko izoblikovanega javnega mnenja; večkrat je, ob izbruhu kakšne afere, za nekaj dni kar izginil iz javnosti. Ko je bila gaz shojena, se je ponovno pojavil in svoj prizor odigral na že utrjeni podlagi.
A v nekem trenutku je njegova kolerična narava izbruhnila preko sposobnosti igralskega samoobvladovanja. In od takrat vse bolj spoznavamo Marjana Šarca, kot ga poznajo njegovi dolgoletni sodelavci na občini; kot vase zagledanega, arogantnega, celo avtokratskega voditelja. Pravi, pristni Marjan Šarec je pač živo nasprotje političnega lika, ki ga od nekdaj tako rad imitira.
Kdaj je torej Šarcu prekipelo, katera stvar ga je tako zvrnila z njegovih tirnic, da vesoljni Sloveniji vse bolj kaže pravo nrav?
Izkazalo, se je, da ga je s tečajev zbilo razkritje Bojana Požarja, da je SOVA brez razpisa (in s kopico nepravilnosti, kot je ugotovil inšpekcijski nadzor) zaposlila Šarčevo dolgoletno "prijateljico". Da gre razkritje premierju do živega, je bilo jasno, ko se je nespametno na Facebooku zaletel v sokrajana Tonina, ko je ta s Knovsom izvedel civilni nadzor nad delovanjem Sove.
Premierjevo preobrazbo iz imitatorja Drnovška v pristnega Marjana Šarca so celo posnele kamere; ujeli so ga, kako z vidnim nelagodjem novinarjem zatrjuje, da je Lepa N. v Sovi službo dobila »ker se je prijavila in je šlo to vse po postopkih,« ter »da se ne bo nič izkazalo, ker delamo po pravilih«.
Ob takšni izjavi razmišljujoč človek zastriže z ušesi. Predsednik vlade je v dveh stavkih priznal, da zelo dobro pozna okoliščine zaposlitve Lepe N.; še pred opravljenim inšpekcijskim nadzorom je vedel, da je zaposlitev čista, da se ne bo nič izkazalo, ker »delajo po pravilih«.
Ampak kako to, da predsednik vlade v takšne podrobnosti pozna postopek zaposlitve neke uradnice v eni od številnih vladnih služb, da lahko že vnaprej zatrdi, da je zaposlitev »čista«?!? In kako lahko utemeljuje, da »se ne bo nič izkazalo, ker delajo po pravilih,« če pa zaposlovanje znotraj Sove sploh ni v domeni predsednika vlade ali njegovega kabineta?!? Mar ni s tem sam sebe namočil, da je vpleten v postopek na nižji ravni, za katerega kot predsednik vlade po vsej logiki sploh ne bi mogel vedeti?!?
Da je Marjanu Šarcu raziskovanje okoliščin zaposlitve Lepe N. v Sovi težko padla, pričata še dve okoliščini. Šarčev glavni operativec, zaposlen za nacionalno varnost, je z namenom preusmerjanja pozornosti sprožil pravo nacionalno vojno proti Mateju Toninu.
Pri tem je pomenljivo, da je na udaru Matej Tonin osebno, čeprav je Knovs parlamentarna komisija, ki svoje odločitve sprejema z večino ali celo soglasno, kot je bilo to v primeru sprejetja poročila o arbitraži. Prav tako ni Tonin osebno na zaslišanje pozval Šarca, Črnčeca in direktorja Sove Kozmelja, temveč je to storila komisija.
Taktika je povezana s tem, da pri kanalizaciji odgovornosti ljudje koncept "krivde" lažje zapopadejo, če je pripisana nekomu osebno in ne kolektivnemu organu kot takšnem, pri početju katerega celo aktivno sodelujejo člani koalicije. Obenem pa NSi s Toninovo taktiko pozicioniranja v "sredino" očitno ruši gradnjo nove politične konstelacije - levega socialističnega bloka (Levica+SD) ter "sredinskega liberalnega bloka" (LMŠ+SMC-SAB), ki ima namen vse, kar ni politično levo, potisniti globoko v geto desnega kota.
Zato je "Noro Slovenijo", kot je Šarec sokrajanu mimogrede navrgel ob nedavnem bežnem srečanju, treba ustaviti, dokler se v strateško pomembni politični sredini dejansko ne prime in zaraste do neobvladljivosti.
In drugič, za umirjenega, preudarnega politika, kot ga je Šarec do nedavnega igral, je nepredstavljivo, da bi v okoliščinah tako razgretega političnega spopada, da prerašča nacionalne okvirje, zavrnil predlog predsednika republike po sklicu sveta za nacionalno varnost. Še posebej, če vemo, za kakšne benignosti je Šarec do sedaj to počel: prvič zaradi posnetka prisluhov Sove, ki ga je, kot je sklepati, njegov lasten kabinet posredoval televiziji POP TV. In drugič zaradi Šiškovih "airsoft" vardistov. Pri slednjem je bilo očitno nerodno še njim samim, saj samovoljno niso vabili predsednikov republike, in državnega zbora ter največje opozicijske stranke.
Če bi bil premier Šarec dejansko neodvisen od političnega spopada, ki ta čas pregreva državo, bi kot odgovoren vodja oblasti s predsednikom Pahorjem delil razloge in motive, da strasti umiri. Še posebej če res verjame, da mednarodno škodijo Sloveniji, kot insinuira v javnosti. Z zavrnitvijo predsednika republike pa Šarec utrjuje sum o lastni vpletenosti v politični obračun, obenem pa izkazuje aroganco do politika, ki je nad njim po funkciji in javnomnenjski podpori.
Seveda, Šarec se izkazu moči v obliki zavrnitve zoprnega mu Pahorja ni mogel upreti, ker vloge, ki mu je prinesla toliko medijske hvale in pozornosti, ni več sposoben igrati.
In ker ljudje v politiko niso izvolili Marjana Šarca iz Šmarce, temveč njegove imitacije, bodisi kmeta Serpentinška, bodisi preudarnega Drnovška, bo ljubezni med njimi in pristnim Marjanom neizbežno konec.
Zvočnemu zapisu Čakševega komentarja lahko prisluhnete na dnu teksta
A v drugi sezoni sta se njuni poti ločili; originalni Luka nadaljuje pot navzgor, njegova razglašena politična verzija pa po javnomnenjskih lestvicah navzdol.
No, Marjanu Šarcu je vendarle potrebno priznati, da njegovi rejtingi še niso tako slabi, sploh če ga primerjamo s predhodniki na premierskem stolčku. A trend je jasen in je že tretji mesec padajoč.
In najbolj pogosto vprašanje političnim analitikom ta čas je, kaj je Šarčev trend lebdenja v višavah javnomnenjske priljubljenosti nenadoma prelomilo.
Odgovor ni enoznačen in radovedneže je najlažje odpraviti s splošno oceno »vsakega po malem«. Pa vendarle ima vse tisto, kar ta čas najeda zaupanje državljanov v premierja in stranko z njegovim imenom, skupni imenovalec.
Šarec je, do nedavnega, zgolj opravljal svoj poklic
Javnomnenjski uspeh Marjana Šarca se je – ob ugodnih gospodarskih razmerah in ljubečem odnosu osrednjih medijev – skrival predvsem v veščinah njegovega osnovnega poklica. To je, v njegovi sposobnosti igranja vloge predsednika vlade. Pri tem ni izumljal tople vode in je za model vzel v ljudskih srcih najbolje zapisanega premierja do sedaj – Janeza Drnovška.
Šarec je, sicer na svoj način, Drnovška imitiral v vsem bistvenem; v videzu nekakšne odmaknjenosti od sprotnih političnih pripetij, navidezno premišljenem a odločnem ukrepanju ob primernem času, ter ravnanjem po utripu medijsko izoblikovanega javnega mnenja; večkrat je, ob izbruhu kakšne afere, za nekaj dni kar izginil iz javnosti. Ko je bila gaz shojena, se je ponovno pojavil in svoj prizor odigral na že utrjeni podlagi.
A v nekem trenutku je njegova kolerična narava izbruhnila preko sposobnosti igralskega samoobvladovanja. In od takrat vse bolj spoznavamo Marjana Šarca, kot ga poznajo njegovi dolgoletni sodelavci na občini; kot vase zagledanega, arogantnega, celo avtokratskega voditelja. Pravi, pristni Marjan Šarec je pač živo nasprotje političnega lika, ki ga od nekdaj tako rad imitira.
Kako to, da predsednik vlade v takšne podrobnosti pozna postopek zaposlitve neke uradnice v eni od številnih vladnih služb, da lahko že vnaprej zatrdi, da je zaposlitev »čista«?!?
Predstava je končana
Kdaj je torej Šarcu prekipelo, katera stvar ga je tako zvrnila z njegovih tirnic, da vesoljni Sloveniji vse bolj kaže pravo nrav?
Izkazalo, se je, da ga je s tečajev zbilo razkritje Bojana Požarja, da je SOVA brez razpisa (in s kopico nepravilnosti, kot je ugotovil inšpekcijski nadzor) zaposlila Šarčevo dolgoletno "prijateljico". Da gre razkritje premierju do živega, je bilo jasno, ko se je nespametno na Facebooku zaletel v sokrajana Tonina, ko je ta s Knovsom izvedel civilni nadzor nad delovanjem Sove.
Premierjevo preobrazbo iz imitatorja Drnovška v pristnega Marjana Šarca so celo posnele kamere; ujeli so ga, kako z vidnim nelagodjem novinarjem zatrjuje, da je Lepa N. v Sovi službo dobila »ker se je prijavila in je šlo to vse po postopkih,« ter »da se ne bo nič izkazalo, ker delamo po pravilih«.
Trenutek, ko se imitator Marjan Šarec prelevi v pristnega Marjana Šarca:
https://www.youtube.com/watch?v=Orr_cfTVAvc
https://www.youtube.com/watch?v=Orr_cfTVAvc
Ob takšni izjavi razmišljujoč človek zastriže z ušesi. Predsednik vlade je v dveh stavkih priznal, da zelo dobro pozna okoliščine zaposlitve Lepe N.; še pred opravljenim inšpekcijskim nadzorom je vedel, da je zaposlitev čista, da se ne bo nič izkazalo, ker »delajo po pravilih«.
Ampak kako to, da predsednik vlade v takšne podrobnosti pozna postopek zaposlitve neke uradnice v eni od številnih vladnih služb, da lahko že vnaprej zatrdi, da je zaposlitev »čista«?!? In kako lahko utemeljuje, da »se ne bo nič izkazalo, ker delajo po pravilih,« če pa zaposlovanje znotraj Sove sploh ni v domeni predsednika vlade ali njegovega kabineta?!? Mar ni s tem sam sebe namočil, da je vpleten v postopek na nižji ravni, za katerega kot predsednik vlade po vsej logiki sploh ne bi mogel vedeti?!?
Za umirjenega, preudarnega politika, kot ga je Šarec do nedavnega igral, je nepredstavljivo, da bi v okoliščinah tako razgretega političnega spopada, da prerašča nacionalne okvirje, zavrnil predlog predsednika republike po sklicu sveta za nacionalno varnost.
Vsega sta kriva Tonin in Nora Slovenija
Da je Marjanu Šarcu raziskovanje okoliščin zaposlitve Lepe N. v Sovi težko padla, pričata še dve okoliščini. Šarčev glavni operativec, zaposlen za nacionalno varnost, je z namenom preusmerjanja pozornosti sprožil pravo nacionalno vojno proti Mateju Toninu.
Pri tem je pomenljivo, da je na udaru Matej Tonin osebno, čeprav je Knovs parlamentarna komisija, ki svoje odločitve sprejema z večino ali celo soglasno, kot je bilo to v primeru sprejetja poročila o arbitraži. Prav tako ni Tonin osebno na zaslišanje pozval Šarca, Črnčeca in direktorja Sove Kozmelja, temveč je to storila komisija.
Taktika je povezana s tem, da pri kanalizaciji odgovornosti ljudje koncept "krivde" lažje zapopadejo, če je pripisana nekomu osebno in ne kolektivnemu organu kot takšnem, pri početju katerega celo aktivno sodelujejo člani koalicije. Obenem pa NSi s Toninovo taktiko pozicioniranja v "sredino" očitno ruši gradnjo nove politične konstelacije - levega socialističnega bloka (Levica+SD) ter "sredinskega liberalnega bloka" (LMŠ+SMC-SAB), ki ima namen vse, kar ni politično levo, potisniti globoko v geto desnega kota.
Zato je "Noro Slovenijo", kot je Šarec sokrajanu mimogrede navrgel ob nedavnem bežnem srečanju, treba ustaviti, dokler se v strateško pomembni politični sredini dejansko ne prime in zaraste do neobvladljivosti.
In drugič, za umirjenega, preudarnega politika, kot ga je Šarec do nedavnega igral, je nepredstavljivo, da bi v okoliščinah tako razgretega političnega spopada, da prerašča nacionalne okvirje, zavrnil predlog predsednika republike po sklicu sveta za nacionalno varnost. Še posebej, če vemo, za kakšne benignosti je Šarec do sedaj to počel: prvič zaradi posnetka prisluhov Sove, ki ga je, kot je sklepati, njegov lasten kabinet posredoval televiziji POP TV. In drugič zaradi Šiškovih "airsoft" vardistov. Pri slednjem je bilo očitno nerodno še njim samim, saj samovoljno niso vabili predsednikov republike, in državnega zbora ter največje opozicijske stranke.
Če bi bil premier Šarec dejansko neodvisen od političnega spopada, ki ta čas pregreva državo, bi kot odgovoren vodja oblasti s predsednikom Pahorjem delil razloge in motive, da strasti umiri. Še posebej če res verjame, da mednarodno škodijo Sloveniji, kot insinuira v javnosti. Z zavrnitvijo predsednika republike pa Šarec utrjuje sum o lastni vpletenosti v politični obračun, obenem pa izkazuje aroganco do politika, ki je nad njim po funkciji in javnomnenjski podpori.
Seveda, Šarec se izkazu moči v obliki zavrnitve zoprnega mu Pahorja ni mogel upreti, ker vloge, ki mu je prinesla toliko medijske hvale in pozornosti, ni več sposoben igrati.
In ker ljudje v politiko niso izvolili Marjana Šarca iz Šmarce, temveč njegove imitacije, bodisi kmeta Serpentinška, bodisi preudarnega Drnovška, bo ljubezni med njimi in pristnim Marjanom neizbežno konec.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
7 komentarjev
Rajko Podgoršek
Je Šarčev naslednik Tilen Artač? :) Ljudje ga imajo radi.... :)
IgorP
Rokc Žan Mahnič pa najbolj!
STAJERKA2021
Saj ni zmagal na volitvah, uspel je - kljub mukam - vlado sestaviti. Deluje pa tako, če je pet zgubašev na kupu!
Hribarjev Rafko
Ldje, kupite mu električni vlakec, pa plastični JohnDeere traktor, pa še eno vijolčno kravo na baterije. Pa magari še kakšno igračo, lahko tud pocukrano s kristali Swarovski, če bo treba.
Kajti bolje, da se igra z igračami, kot pa s celo državo. Bo cenejše!!
Alojzij Pezdir
Ali si predstavljate, kaj bi se dogajalo med prvaki parlamentarnih političnih strank, po "osrednjih" medijih, v pismih bralcev, na družabnih omrežjih in najbrž tudi na "spontanih" zborovanjih in protestih samooklicanih "vstajnikov", če bi nekdanji predsednik vlade in prvak SDS Janez Janša enako samopašno, ignorantsko in prezirljivo zavrnil legitimno in utemeljeno pobudo katerega od neposredno, legalno in legitimno izvoljenih Predsednikov RS ter Vrhovnih poveljnikov SV (od Boruta Pahorja, dr. Danila Türka, dr. Janeza Drnovška ali, bog ne daj, do vekomaj "prvega Predsednika RS, Milana Kučana) za nujni sklic Sveta za nacionalno varnost RS?
Zagotovo bi, če se premier Vlade RS ne bi pisal Marjan Šarec oz. Luka Dončić aktualne slovenske politične elite (po slavo-spevni oceni direktorice Mediane!), vsi mediji provladnega medijskega kartela in vsi provladni dreserji javnega mnenja in spin-doktorji pisali, nakladali in moralizirali o nevzdržni narcisoidnosti, aroganci, trmoglavosti ter o komaj prikritem samopašnem in narcisoidnem tiranstvu in potencialni diktaturi "kulta osebnosti", ki da se skriva za takim arogantnim in ustavno spornim ne-posluhom ali celo prezirom premiera Vlade RS do edine neposredno in demokratično izvoljene državne institucije v RS, do institucije Predsednika RS!
Trmoglavo, arogantno, samopašno in avtokratsko preziranje ter kršenje veljavne Ustave RS in ustrezne zakonodaje postaja najbolj (samo)destruktivna, zaskrbljujoča in škodljiva stalnica arogantnega in samopašnega vladanja prvaka LMŠ in premiera Vlade RS Marjana Šarca ter kameleonsko brez-hrbteničnega preživetvenega političnega pragmatizma njemu podrejene in servilno predane četverice prvakov strančic manjšinske protijanševe koalicije: Dejana Židana (SD), Zdravka Počivalška (SMC), Alenke Bratušek (SAB) in Karla Erjavca (Desus).
Glede na to, da od samega začetka svojega vladanja Šarčevi ministri ničesar otipljivega ne obljubljajo ter izvajajo le pod pritiskom in diktatom nujnosti najnujnejše "gasilske ukrepe", s katerimi na račun večine davkoplačevalcev skušajo ustreči najbolj glasnim vstajnikom iz javnega sektorja ter za vsako ceno ohranjati zabetonirani navidezni "status quo", ni izključeno, da jim bo kljub vsemu upadanju popularnosti na številnih lestvicah medijsko sproduciranega in zmanipuliranega javnega mnenja uspelo preživeti in "preveslati" kljub občasnemu soliranju posameznih egoističnih prvakov vse do konca svojih mandatov.
Premier Marjan Šarec pa si bo nabral ogromno gradiva za nove in nove ekshibicije svojega post-političnega ter ponovno estradno-zabavljaškega "alter ega", švejkovsko bistroumnega državljana Srpentinška s Šmarce pri Kamniku.
MEFISTO
Midva z mojim prjatlom razumnim Igorjem sva, če rahlo zaokrožim število let, vsak zase dvakrat starejša od Šarca.
Oba tudi trepetava, ali bova ob koncu njegovega mandata še prejemala pokojnino, če nama bo Bog podaril tako častitljivo starost.
MEFISTO
Marjan Šarec, premier, kakršnega še nismo imeli in upamo, ne bom o nikoli več imeli, baje danes praznuje 42. rojstni dan.
Jaz sem pa mislil, da šteje veliko manj let, ker je še tako otročji in ker si je izbral predrago igračko.
Ogenj, rit in kače niso za igrače, država pa tudi ne!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.