"Marjan, to ni hec!" Zakaj si je premier levo-liberalcem drznil dregniti v srce?

Embed from Getty Images
»Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.« Nekaj takega je baje nekoč izjavil Stane Dolanc in tudi ob novoizvoljeni Šarčevi ekipi bo marsikdo dejal, da gre za šest odtenkov dobre stare partijske levice.

Takšna ocena, sklepajoč po okoliščinah, v katerih se je Šarec povzpel med politične zvezde, po zapisanem v koalicijski pogodbi ter, navsezadnje, glede na večino ministrov in njihovih državnih sekretarjev, ni daleč od resnice.

Kljub temu pa v oči bode nekaj anomalij, ki, predvsem od petka naprej, razpihujejo vihar v (ideološko) levo-liberalnih medijih, spletnem komentariatu in civilni družbi. Posledica najbolj izstopajoče so "dobronamerni" pokroviteljski pozivi predsedniku vlade, Marjanu Šarcu, da nemudoma zamenja svojega pravkar imenovanega svetovalca za nacionalno varnost, dr. Damirja Črnčeca.

Povezava do nekdanjega direktorja vojaških in policijskih obveščevalcev, nato vodilnega vztrajnika za izpustitev Janše iz zapora, s katerim se je kasneje sporekel in razšel, je sicer znana; Črnčec je mentor magistrske naloge novega notranjega ministra iz vrst LMŠ, Boštjana Poklukarja.

Šarec si je z imenovanjem Črnčeca, če se ne bo hitro uklonil, nakopal bes in srd do sedaj lojalnega ideološkega aparata, kar za pravkar izvoljeno levo vlado nikakor ne more biti dobra popotnica.

Naključje ali namerno?

A kljub temu imenovanja Črnčeca za premierovega svetovalca za nacionalno varnost ne moremo označiti za drugačno kot presenetljivo. Čeprav strokovno neoporečen, je doktor politologije za vplivni levo-liberalni aktivistično-novinarski lobi utelešenje vsega zla slovenskega negativističnega odnosa do migrantov. Šarec si je z imenovanjem, če se ne bo hitro uklonil, nakopal bes in srd do sedaj lojalnega ideološkega aparata, kar za pravkar izvoljeno levo vlado nikakor ne more biti dobra popotnica.

Brez notranjega vpogleda in zgolj tri dni po imenovanju je sicer težko oceniti, kaj natančno je Marjana Šarca vodilo do sprejema takšne odločitve. Teorije so različne, a najbrž je bilo imenovanje posledica kadrovske praznine, ki vlada v novi ad hoc ustanovljeni stranki. Pa vendar, če je to storil "pomotoma", oziroma nezavedajoč se revolta, ki ga bo s tem sprožil, je za človeka na čelu izvršilne oblasti ravnal preveč naivno. Kljub temu, da se je na vrh v dobrem letu dni povzpel iz popolne politične anonimnosti.



Mogoča je tudi možnost, da je Šarec svojo odločitev sprejel pri »polni zavesti« in namenoma. Na to nakazujejo govorice, da jo je koalicijskim partnerjem prikrival vse do zadnjega, zavedajoč se, da bo sicer »ušla« v leve medije, ki jo bodo zrušili še preden bi se zgodila.

V tem primeru bi lahko šlo za Šarčevo demonstracijo moči, ki pritiče njegovemu koleričnemu karakterju. Sporočilo na začetku mandata, da je zdaj on šef v tej državi in bo odločitve sprejemal neodvisno od tega, kar menijo tisti, ki so mu do položaja pripomogli.

Naslednja opcija je, da bo Šarec Črnčeca uporabil za strelovod poostrene politike do migrantov in ilegalnih prehodov schengenske meje, ki jo bo zaradi zapiranja meja okrog Slovenije nedvomno primoran uveljaviti. Črnčec je lahko priročen ventil za pritisk levičarske »refugees welcome« aktivistične srenje, za ublažitev katerega ga lahko kadarkoli tudi žrtvuje.

Še najbolj realna pa se zdi kombinacija vsega tega; torej da je Šarec Črnčeca imenoval iz kadrovske stiske preko znanstva s Poklukarjem. Ob nepričakovanem burnem medijskem odzivu pa bo situacijo izrabil kot prikaz, da svoje odločitve sprejema sam, Črnčeca pa žrtvoval, ko se mu bo to najbolj splačalo.

Sporočilo o naravi Šarca in njegove vlade

Ne glede na to, kateri scenarij je bližje dejanskemu stanju, bo Šarčevo prihodnje ravnanje v primeru »Črnčec« marsikaj povedalo o naravi njegove vlade in njega samega. Če bo v nekem trenutku z neprepričljivim izgovorom Črnčeca odslovil, se bo izkazal bodisi za velikega pragmatika, a hkrati tudi za še enega ponižnega izvrševalca politike levo-liberalnega ideološkega establišmenta.

Če bo trmasto vztrajal pri svojem tudi, ko bo ponovno postalo vroče, pa bo to po eni strani dobro za njegovo premiersko avtoriteto, po drugi pa si bo nakopal trajno zamero mnenjsko vplivnega aparata. Kaj točno to pomeni, lahko vidimo v odnosu levega komentariata do predsednika republike Boruta Pahorja, edinega politika do sedaj, ki se je iz takšne centrifuge povzpel še močnejši.

Bo Šarec tvegal ali si pragmatično kupil medijski mir in si zagotovil politično preživetje? To vprašanje bo sicer imelo še večjo težo, ko bodo na mizi odločitve, ključne za finančne interese še močnejšega tovarišijskega lobističnega zaledja.

Zdaj je, naključno ali ne, dregnil v srce. Če si bo upal dregniti še v denarnice, bomo dobili resnični odgovor o naravi Šarca in njegove vlade. Če ne bo v skladu z uvodnim stavkom tega teksta, bo to veliko pozitivno presenečenje.