Marjan Šarec morda ni najbolj moder, je pa iskren: glas Slovenije ne šteje nič

Vir foto - arhiv RTV Slovenija
"Boste nadaljevali, kjer ste končali včeraj, ali boste začeli znova?"
"To bodo drugi povedali, kaj se bo zgodilo."
"Kaj pa vi mislite?"
"Nimam kaj mislit. Jaz bom videl, kaj se bo zgodilo in temu primerno reagiral."

Dialog med slovenskim predsednikom vlade in hrvaškim novinarjem v hali pred veliko dvorano v Bruslju je, glede na svojo sporočilno vrednost, v slovenski javnosti požel premalo pozornosti. Marjan Šarec je na sebi lasten način – tako, da ne pove ničesar - tokrat povedal veliko. Mnogo več kot smo vajeni od bolj diplomatskih, izkušenejših, tudi modrejših politikov. Morda celo preveč, kot bi se nekomu, ki da kaj nase in na svojo državo, spodobilo povedati. Sploh v mikrofon novinarja južne sosede.

In čeprav so se nekateri slovenski mediji Šarcu in Sloveniji vendarle trudili pripisati nekakšne zasluge pri reševanju kadrovskega rebusa služb na najvišji evropski ravni, se lahko ob naslovih kot je »Kdo je Šarcu pomagal ustaviti Plenkovića« zgolj prizanesljivo nasmehnemo. Seveda je bližje resnici navedba iz vsebine članka, da je v igrah interesov »specifična teža naše države in njen vpliv bolj ali manj enaka nič«. Naslov ima z bistvom sporočila Vukovićeve in Cirmana kaj malo skupnega. A urednik je že vedel, v čem je njegova vrednost.

Slovenski domet v zunanji politiki: naj sosedu crkne krava


Ob zadregi okrog nebogljenosti slovenskih politikov, na čelu s premierjem Šarcem, pri delitvi evropskih kart, je bilo sporočilo o slovenskem lobiranju proti hrvaškemu voditelju Plenkoviću pravzaprav edina informacija o tem, kaj je slovenska delegacija v Bruslju sploh počela. Očitno je nerganje proti uspešnejšemu sosedu trenutni slovenski zunanjepolitični domet.
Očitno je nerganje proti uspešnejšemu sosedu trenutni slovenski zunanjepolitični domet.

Na koncu sta seveda odločili Francija in Nemčija in od našega jalovega rovarjenja je v evropski diplomaciji kvečjemu ostal slab priokus, v odnosih s Hrvaško pa kakšna zamera več. Če že ne zapravljena priložnost, da Plenkovića podpremo v zameno za arbitražo, kot je zapisal dr. Marko Lovec v Večeru. »Zdaj smo izgubili oboji in se lahko sončimo v zalivu nepomembnosti,« je še dodal profesor mednarodnih odnosov s FDV. Mi pa lahko zgolj še spomnimo, da je sosedova crknjena krava slovenskemu karakterju (pre)pogosta uteha.

Slovensko nemoč na evropskem parketu so mediji, pa tudi nekateri politiki, opravičevali s posploševanjem, da so se tako ali tako med seboj vse dogovorili veliki in da majhni pri mizi niso imeli praktično nobene besede. A prav Plenkovićeva politična igra, čeprav na koncu spodletela, dokazuje, da temu ni tako. Še bolj pa nedvomen uspeh hrvaškega premiera in četverice voditeljev Višegrajskih držav, ki so uspeli zminirati nespodoben dogovor Macron-Merkel, da bi predsedstvo Evropske komisije prevzel Socialist Frans Timmermans. Čeprav brez visokih stolčkov so se Višegrajci  iz bruseljskih kadrovskih pogajanj domov vrnili  zmagoslavno.

Histerični socialisti in drugi slovenski statisti evropske limonade


Ob sklenjenem dogovoru med političnimi bloki so najbolj histerično cepetali slovenski Socialni demokrati. »Katastrofa za EU!« je na Twitterju kriknila Tanja Fajon. »Beda demokracije«, se ji je pridružil Milan Brglez. Pri tem se seveda nista zgrozila nad poskusom inštalacije poraženca volitev Timmermansa na čelo EK, temveč nad predlogom, da predsednica EK postane nemška konservativka Ursula von der Leyen.

Besed odobravanja nad tem, da bo najvišjo funkcijo v EU zasedla ženska, ki je povrhu še mati sedmih otrok, iz ust Fajonove seveda nismo slišali. Raje se je javno pritoževala, da nobenega od visokih kadrovskih položajev ni zasedel kdo iz Vzhodne Evrope. Medtem ko je sama za predsednika Evropskega parlamenta brez pomislekov podprla Italijana Davida Sassolija.

In nenazadnje; glede na to, kako uveljavljena in vplivna naj bi bila na evropskem parketu, čudi, da sama ni bila del resnih kombinacij za kakšno pomembno funkcijo. Niti ne za eno od štirinajstih parlamentarnih podpredsedniških mest, čeprav smo po besedah dr. Lovca ena redkih držav, ki te funkcije še ni imela.

Kakorkoli, televizijske kamere, mikrofoni in hitri prsti družabnih omrežij so iz strasbourskih in bruslejskih kuloarjev minule dni naplavili serijo tovrstnih nedoslednosti, nad katerimi se je iz domovine naslajal tudi Janez Janša:



Šarec mu je brž odvrnil, da je tako državljanom kot njemu samemu težko doumljivo, da Janše ni bilo zraven, pa ve o vsem skupaj več kot on, ki je bil zraven. Ter za povrh navrgel še, da nekaterim pač ostane le twitanje.
S svojim nedoslednim, sprenevedavim in dvoličnim odnosom do skupnih interesov, ciljev in ravnanj znotraj evro-atlantskih zavezništev smo svojo kredibilnost in s tem vpliv zbili praktično na ničlo.

Točnejši opis Šarčevega preživljanja časa v Bruslju, kot ga je podal Janša, bi bilo težko najti. A tudi v Šarčevem returnu je zrno resnice. Kako to, da predsednika SDS ni bilo zraven, niti ni bil nikjer omenjen, ko pa vendar izpolnjuje vse pogoje za visoke evropske funkcije v EU (bivši premier, predsedujoči Svetu EU, dolgoletni član EPP ...), se je vprašal nekdo na Twitterju.

Izolirani, marginalizirani, osamljeni, pozabljeni ...


Vse to nazorno priča, kako boleče nepomembna in nebogljena je znotraj evropskih zavezništev Slovenija. In kako zelo so po vzornem pristopnem procesu, sprejetju evra in blestečem predsedovanju Evropski uniji v času prve Janševe vlade, levičarske garniture državo zunanjepolitično zavozile.

S svojim nedoslednim, sprenevedavim in dvoličnim odnosom do skupnih interesov, ciljev in ravnanj znotraj evro-atlantskih zavezništev smo svojo kredibilnost in s tem vpliv zbili praktično na ničlo. Hrvati se v odnosu do Zahodnih zaveznikov seveda obnašajo popolnoma drugače. In glej, rezultati so tukaj.

Če so raziskave še novembra lani kazale, da si Slovenija zadnje mesto med državami z najmanj vpliva na politiko EU-ja deli s Hrvaško, Latvijo in Malto, je vsaj prva zdaj nedvomno odskočila. O slednjem navsezadnje priča tudi nemoč Slovenije, da bi dobila potrebno podporo za uveljavitev tako nedvoumne, obligatorne in mednarodno veljavne sodbe arbitražnega sodišča.

Prav zato prostodušno priznanje našega predsednika vlade hrvaškim novinarjem, da je v Bruslju le statist, ki "nima kaj misliti", niti ne čudi. A kaj bi to, Slovenci se pogosto zadovoljimo že s tem, da ni uspelo tudi sosedu.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30