Mar zdaj osamosvojitev skušata »sprivatizirati« Kučan in Golob?

Fotomontaža: Domovina



Očitno je Golobova vlada (in njen mentor Kučan) spoznala, da ji danes zelo »teče voda v grlo«, pa je spet poskusila prevzeti iniciativo, da se reši pred brodolomom. Protesti upokojencev, kakršnih še nismo videli, kmetov, zdravnikov in pacientov ter kazalci javnomnenjskih anket kažejo na nevarno stanje, ki ga je sedanja vlada ustvarila po še ne dopolnjenem letu vladanja. Da se to reši, je sedaj, po 32 letih, in ne prej, nujno treba graditi spomenik osamosvojitvi!

Prav je, da se postavi tak spomenik. A to je bilo predlagano že pred leti, pa ne za rešitev politične krize.

Današnji predlagatelj (in tisti, ki mu zvesto sledijo) meni, da je s tem »nasprotnike na desnici zmedel s ponudbo, ki je ne morejo zavrniti«. NE. Naj bo jasno povedano, da je ravno narobe: ker je to že pred več leti predlagala konservativna stran slovenskega političnega spektra in ker je ta glasno in uspešno protestirala zaradi ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve, so se Kučan in njegovi znašli v položaju, v katerem ONI ne morejo zavrniti pomembnosti slovenske osamosvojitve in so kot dimno zaveso zagnali predlog o spomeniku.

Kučan in Golob sta v defenzivi. Reagirata iz defenzive, ker se čutita napadena od zdrave civilne družbe. Njuni mediji govorijo, da so proti »privatizaciji osamosvojitve« in da bo novi spomenik »vrnil osamosvojitev vsem državljankam in državljanom«. Kot da osamosvojitev ni njihova že od plebiscita naprej! Trenutno je jasno, da hoče ta predlog biti Kučanov spomenik.

Kučanova pobuda ni prava pobuda, temveč novo varanje in zavajanje slovenskih državljank in državljanov. Če kdo osamosvojitev privatizira, je to gospod Milan Kučan, bivši zadnji generalni sekretar Zveze komunistov Slovenije. S tem manevrom se hoče on legitimirati kot osamosvojitelj, ko to nikoli ni bil.
Če kdo osamosvojitev privatizira, je to gospod Milan Kučan, bivši zadnji generalni sekretar Zveze komunistov Slovenije.

Dovolj znano je, da za tega gospoda slovenska osamosvojitev ni bila njegova »najintimnejša opcija«, kot se je sam izrazil, ker pač te »nismo potrebovali«, saj »smo v Jugoslaviji dovolj dobro živeli«, kot je pozneje hotel reševati zablodo. Spomnimo se pa tudi njegovih zadnjih besed iz govora 26. junija 1991 na Trgu revolucije-republike: »Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.« Češ, kar sanjajte! Jutri bo tako prišla k nam Jugoslovanska ljudska armada, ki bo stvari spet postavila na svoje pravo mesto. V nečem pa ima gospod Kučan prav: Pravi junak osamosvojitve so res državljanke in državljani, ki so s skoraj 90% večino glasovali zanjo, in to takrat, ko se Kučanu še sanjalo ni, da bi to lahko dosegli. Jugoslovanska armada je prišla, Slovenci smo jo pa uspešno zaustavili in kmalu izgnali ter ustanovili demokratično in suvereno Republiko Slovenijo.

Kučanov predlog pa, po njegovih izjavah, nikakor ne predvideva odstranitve spomenika krvavi revoluciji, ki jo je spočela Komunistična partija Slovenije in je povzročila strahotno nasilje nad slovenskim narodom od leta 1941 do 1991. To kaže na temeljno protislovje. Predlog govori o enotnosti, ki jo je narod izkazal ob plebiscitu in jo je treba sedaj s spomenikom utrditi, istočasno pa skoraj na istem kraju ohranja spomenik, ki priča o razlogih za glavno delitev in razkol v narodu.

To protislovje evidentira globoko nepoštenost predlagatelja. Med obema spomenikoma ni niti najmanjše povezave, niti narodne, niti miselne, niti kulturne. Spomenik revoluciji izhaja iz prejšnje ustave in poje slavo Osvobodilni fronti, Komunistični partiji in socialistični revoluciji. Neverjetno je, kako so predlagatelji zazrti v preteklost in »presijani« z duhom nazadnjaštva: Sama OF, KPS, NOB … Nič temu podobnega ne najdemo v Ustavi demokratične in samostojne Republike Slovenije.

Mimogrede: v torek, 16. maja, ob 21. uri bo na Trgu republike komemoracija na predvečer Dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Ali je hotel predlagatelj s svojim spomenikom tudi to minimizirati?

Osamosvojitev in Tito ne gresta skupaj


Vlada je takoj posvojila predlog in nemudoma sprejela sklep o realizaciji spomenika. Istočasno pa vrača Titov spomenik na Brdo in s tem ponovno daje veljavo osebi in njenim krvavim dejanjem. Oboje vsem Slovencem, Evropski uniji in svetu sporoča, kakšne domnevne vrednote ta vlada zastopa. Pod pretvezo spoštovanja zgodovine visoko postavlja neke zamisli, ki so svetlobno daleč od veljavnih v Evropski uniji. Človek se samo sprašuje, kdaj bodo evropske ustanove, na neko pobudo, ki se bo slej ko prej pojavila, od Republike Slovenije začele zahtevati uskladitev notranjih odločitev z evropskimi. Opevanje totalitarnih mitov, simbolov, besedil in dejanj je neskladno z EU. Organi EU pa že vedo, da nismo vsi Slovenci tega mnenja, prej nasprotnega, kar se vidi po javnomnenjskih rezultatih, ki se vedno bolj oddaljujejo od sedanje vlade.

Kar zadeva nasprotovanje stranke Levica Kučanovemu predlogu, naj se pa nihče ne vara. Levice ne zanimajo taki ali drugačni predlogi, temveč le, da leva opcija ohrani oblast. Levica je s svojo radikalnostjo ves čas funkcionalna levičarski opciji. Levica zagovarja ekstremna stališča samo zato, da (sedaj) Kučan in podobni že vse od leta 1991 kažejo ne-ekstremni evropski socialistični profil in igrajo (oni pač) na struno zmernih politikov, celo liberalnih.

Danes bi si zasluge za osamosvojitev radi prisvajali g. Kučan in Golobova vlada s svojim spomenikom. Vendar s tem samo priznavajo svojo današnjo nemoč. Kučanova pobuda je bedna, defenzivna in neprepričljiva.

O Kučanovi potezi, s katero je zabil tri gole, je tekla beseda tudi v Odmevu tedna, v katerem je Peter Merše gostil Bojana Požarja. Poglejte:





Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki