Manjšinska vlada: slaba za Slovenijo, dobra za slovensko parlamentarno demokracijo

Rok Čakš
5
Rok Čakš

Res je. Vem in prikimavam; po sili razmer sestavljeni razklopotani šestkolesnik je slabo prevozno sredstvo za Slovenijo. Je garant nadaljnjega šofiranja v leru, s potniki, življenjsko zavarovanimi pri pajdaših tovarišijskega kapitalizma.

In ja, hkrati se zavedam, da cepetanje Levice okrog Šarčevega sekretarja za nacionalno varnost nikakor po defaultu ne pomeni, da Slovenija res ima manjšinsko vlado. Koalicijska pogodba, ki jo je pisala Levica (vsaj tako trdi), še vedno stoji do vsake vejice in pike. Poslance, ki de facto »niso vezani na kakršnakoli navodila«, pa bomo preštevali šele po prvih ključnih glasovanjih.

Takrat se bo najbrž izkazalo, da trinajsta slovenska vlada ni kaj drugačna od tistih pred njo. Da je, ko gre res zares, prav lepo večinska. In prav lepo rdeča, bi še kdo dodal.

Škoda, kajti če bi res bila manjšinska, bi slovenska parlamentarna demokracija dobila veliko priložnost za korak v smeri dozorevanja.

Morda nikoli ni bilo bistveno drugače, a zadnja leta postaja kričeče očitno, da zakonodajna veja oblasti vse bolj drsi v podrejenost do izvršilne, kar je za sistem parlamentarne demokracije, ki predpostavlja tri ločene, samostojne veje oblasti, milo rečeno nerodno.

Zvonili ste, gospod?

Morda nikoli ni bilo bistveno drugače, a zadnja leta postaja kričeče očitno, da zakonodajna veja oblasti vse bolj drsi v podrejenost do izvršilne, kar je za sistem parlamentarne demokracije, ki predpostavlja tri ločene, samostojne veje oblasti, milo rečeno nerodno.

Ekstrem tovrstne kimajoče podložnosti se je zgodil ob potrjevanju ministrskih kandidatov v pristojnih parlamentarnih odborih. Kot vemo, je deset koalicijskih poslancev za primernega izglasovalo mučno nesposobnega kandidata, ki ga je v izogib kasnejšemu fiasku naslednji dan z ministrske liste umaknil sam vrhovni svečenik izvršilne veje oblasti, premier Marjan Šarec.

Malo manj pa je znano, da je bilo med deseterico, ki jo je povozil Šarec, osmerica parlamentarnih novincev in dva ne preveč izstopajoča poslanca z izkušnjo enega mandata.

In tu je jedro problema, o katerem smo obširneje že pisali. Medtem ko je v razvitih demokracijah povprečno ponovno izvoljenih 60 do 70 odstotkov poslancev prejšnjega sklica, je takšnih pri nas zgolj med 30 in 40 odstotki. Vse ostalo so “novi obrazi”, ki vedno znova zamenjajo “nove obraze” iz prejšnjega mandata. Praktično vsi se zamenjajo, redkokdo se dejansko “prime”.

Posledično ima Slovenija zelo malo izgrajenih parlamentarcev s kilometrino, pomembno za obvladanje parlamentarne obrti ter z javno prepoznavnostjo in avtoriteto, ki k temu sodi. Pa še ti so večinoma del desnosredinske opozicije, ki ima stopnjo rekrutacije parlamentarcev nekje na ravni Zahodnih demokracij.

Osamosvojitev?

Če se torej po kakšnem čudežu izkaže, da je Šarec de facto predsednik manjšinske vlade in bo zato moral pogosteje ter bolj zavzeto kot njegovi predhodniki iskati večinsko podporo v državnem zboru, bo to velika priložnost za zakonodajno vejo oblasti, da se vzpostavi v funkciji, ki ji v parlamentarni demokraciji pripada.

Če se priložnost pokaže, upajmo, da ne bo zamujena in da odnos med izvršilno ter zakonodajno vejo oblasti pri nas ne bo ostal na ravni priliznjeno podložnega razmerja med gospoščino in služinčadjo iz kultne britanske humoristične serije You rang, m’lord.

Ko premier Šarec pride v parlament:

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 5

  1. No pa se je začelo.Za danes so janševiki,tako kot sem napovedoval,zahtevali,izredno sejo DZ.
    To pa ne bo nič drugega,kot dokazati svojemu vodji,tovarišu Janezu Janši,kdo mu je bolj zvest.Mogoče se bo v DZ,prikazal sam tovariš Janez Janša,ki je v prejšnjem sklicu DZ,zelo pogosto manjkal.Osem ur mlatenja prazne slame.
    Kdaj,bodo janševiki,vložili prvo interpelacijo ?

  2. “… zadnja leta postaja kričeče očitno, da zakonodajna veja oblasti vse bolj drsi v podrejenost do izvršilne, kar je za sistem parlamentarne demokracije, ki predpostavlja tri ločene, samostojne veje oblasti, milo rečeno nerodno.”
    Protiustavna in nedemokratična “nadoblast” izvršilne veje oblasti, se pravi Vlade RS nad Državnim zborom RS, je posledica strateško in sistemsko sprevrženega in utrjenega sistema dejanske vladavine parlamentarne strankokracije, kakršno omogoča in vsiljuje ustavno in demokratično sporni sorazmerni volilni sistem, po katerem so izvoljeni poslanci po vsiljeni izbiri najožjih strankarskih vodstev in nikakor po svobodni volji ter izbiri volivcev v posameznih volilnih okrajih.
    Izvoljeni poslanci v DZ RS zaradi svoje neposredne (tudi socialne) odvisnosti od volje strankarskih vodstev (in ne od volje volivcev) zastopajo bolj in manj disciplinirano zgolj in samo parcialne interese strankarskih vodstev ali celo posameznih strankarskih prvakov, čeravno je v ustavi nedvoumno zapisano, da so poslanci v DZ neodvisni ter odgovorni zgolj in samo svoji vesti in celotnemu volilnemu telesu (se pravi, volivcem vseh parlamentarnih strank!).
    Glede na to, da so v vladi RS kot podpredsedniki in ministri pomembnejših resorjev praviloma zastopani prvaki vseh strank vladajoče koalicije (tokrat si je prvak SD izbral namesto ministrskega položaja v vladi celo mesto predsednika DZ RS) ter da je prvak stranke z največ poslanci med strankami koalicije avtomatično predsednik vlade RS, je popolnoma jasno in logično, da tako izvršno politiko vlade kot zakonodajno politiko državnega zbora RS v celoti in popolnoma obvladujejo, narekujejo in nadzirajo prvaki političnih strank vladajoče koalicije LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus, v najnovejšem primeru celo z unikatno “projektno” konstitutivno podporo ali vsaj zagotovljeno zadržanostjo (brez nasprotovanja) skrajne Levice.
    V bistvu in v praksi se v Republiki Sloveniji leta 2018 na nazadnjaško neustaven in nedemokratičen način obnavlja in ponavlja nedemokratičen sistem vladanja iz časov totalitarne diktature KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS, ko so formalnopravno troedino državno in republiško oblast zakonodajne (skupščinske), izvršne (izvršnih svetov) in sodne veje oblasti (sodišča) v celoti in povsem narekovali, obvladovali in nadzorovali najožji politični vrhovi edine dovoljene stranke, monopolne ZKJ/ZKS oz. njenega Centralnega komiteja ZKJ/ZKS ali Politbiroja ZKJ/ZKS. Za razliko od časov resnične totalitarne komunistične diktature ZKJ/ZKS nad formalno izpostavljenimi, a povsem podrejenimi organi državne in republiške zakonodajne, izvršne in sodne veje oblasti, imajo dandanes v samostojni, demokratični, večstrankarski in pluralni Republiki Sloveniji ponovno popolno oblast nad legalno in legitimno izvoljenimi organi zakonodajne in izvršne veje oblasti, se pravi nad DZ RS in Vlado RS, prvaki in najožja politična vodstva parlamentarnih strank vladajoče koalicije, se pravi ta čas prvaki in izvršni organi strank LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus pod močnim vplivom in nadzorom skrajne Levice, pa čeravno medijsko zaledje sprenevedavo in zavajajoče imenuje aktualno vlado RS celo “manjšinsko”.
    Namesto najvplivnejših funkcionarjev nekdanjih Centralnih komitejev ali Politbirojev edine dovoljene politične stranke, ki so vladali ne le nad zakonodajno, izvršno in sodno vejo oblasti, ampak tudi nad odločilnimi interpretacijami veljavne ustave in zakonodaje SFRJ, imamo danes pač (nad)oblast najvplivnejših funkcionarjev iz strank vladajoče koalicije LMŠ, SD, SMC, SAB, Desus + Levice, brez katerih in mimo katerih ne more biti sprejeta nobena veljavna odločitev ne v DZ RS in ne v Vladi RS.
    Kar pomeni, da je resnična večstrankarska parlamentarna demokracija s parlamentom (DZ RS) in državnimi poslanci kot najbolj neposrednim, svobodnim in avtentičnim izrazom različnosti legalnih in legitimnih političnih interesov na Slovenskem ter kot najvišjim nadzornikom nad delovanjem izvršne veje oblasti (Vlade RS) še vedno neuresničena želja, da ne rečemo – utopija.

  3. V kontekstu vlade 12,6 procentnega Šarca je nesmiselno govoriti o prednostih ali slabostih njegove manjšinske ali večinske vlade, ker bo v vsakem primeru njegova vladavina popoln fiasko.

    Tako po tihem misli celo dzi nu nje ja, ki se edino boji, da bi za Šarcem prišel Janša in da bi naredil red v deželici na nesrečni strani Alp.

    V urejeni družbi pa levičarji ne znajo eksistirati, njihov koncentrat komunisti, pa še celo ne.

Komentiraj