Manjšinska vlada: slaba za Slovenijo, dobra za slovensko parlamentarno demokracijo

POSLUŠAJ ČLANEK
Res je. Vem in prikimavam; po sili razmer sestavljeni razklopotani šestkolesnik je slabo prevozno sredstvo za Slovenijo. Je garant nadaljnjega šofiranja v leru, s potniki, življenjsko zavarovanimi pri pajdaših tovarišijskega kapitalizma.

In ja, hkrati se zavedam, da cepetanje Levice okrog Šarčevega sekretarja za nacionalno varnost nikakor po defaultu ne pomeni, da Slovenija res ima manjšinsko vlado. Koalicijska pogodba, ki jo je pisala Levica (vsaj tako trdi), še vedno stoji do vsake vejice in pike. Poslance, ki de facto »niso vezani na kakršnakoli navodila«, pa bomo preštevali šele po prvih ključnih glasovanjih.

Takrat se bo najbrž izkazalo, da trinajsta slovenska vlada ni kaj drugačna od tistih pred njo. Da je, ko gre res zares, prav lepo večinska. In prav lepo rdeča, bi še kdo dodal.

Škoda, kajti če bi res bila manjšinska, bi slovenska parlamentarna demokracija dobila veliko priložnost za korak v smeri dozorevanja.
Morda nikoli ni bilo bistveno drugače, a zadnja leta postaja kričeče očitno, da zakonodajna veja oblasti vse bolj drsi v podrejenost do izvršilne, kar je za sistem parlamentarne demokracije, ki predpostavlja tri ločene, samostojne veje oblasti, milo rečeno nerodno.

Zvonili ste, gospod?


Morda nikoli ni bilo bistveno drugače, a zadnja leta postaja kričeče očitno, da zakonodajna veja oblasti vse bolj drsi v podrejenost do izvršilne, kar je za sistem parlamentarne demokracije, ki predpostavlja tri ločene, samostojne veje oblasti, milo rečeno nerodno.

Ekstrem tovrstne kimajoče podložnosti se je zgodil ob potrjevanju ministrskih kandidatov v pristojnih parlamentarnih odborih. Kot vemo, je deset koalicijskih poslancev za primernega izglasovalo mučno nesposobnega kandidata, ki ga je v izogib kasnejšemu fiasku naslednji dan z ministrske liste umaknil sam vrhovni svečenik izvršilne veje oblasti, premier Marjan Šarec.

Malo manj pa je znano, da je bilo med deseterico, ki jo je povozil Šarec, osmerica parlamentarnih novincev in dva ne preveč izstopajoča poslanca z izkušnjo enega mandata.

In tu je jedro problema, o katerem smo obširneje že pisali. Medtem ko je v razvitih demokracijah povprečno ponovno izvoljenih 60 do 70 odstotkov poslancev prejšnjega sklica, je takšnih pri nas zgolj med 30 in 40 odstotki. Vse ostalo so "novi obrazi", ki vedno znova zamenjajo "nove obraze" iz prejšnjega mandata. Praktično vsi se zamenjajo, redkokdo se dejansko "prime".

Posledično ima Slovenija zelo malo izgrajenih parlamentarcev s kilometrino, pomembno za obvladanje parlamentarne obrti ter z javno prepoznavnostjo in avtoriteto, ki k temu sodi. Pa še ti so večinoma del desnosredinske opozicije, ki ima stopnjo rekrutacije parlamentarcev nekje na ravni Zahodnih demokracij.

Osamosvojitev?


Če se torej po kakšnem čudežu izkaže, da je Šarec de facto predsednik manjšinske vlade in bo zato moral pogosteje ter bolj zavzeto kot njegovi predhodniki iskati večinsko podporo v državnem zboru, bo to velika priložnost za zakonodajno vejo oblasti, da se vzpostavi v funkciji, ki ji v parlamentarni demokraciji pripada.

Če se priložnost pokaže, upajmo, da ne bo zamujena in da odnos med izvršilno ter zakonodajno vejo oblasti pri nas ne bo ostal na ravni priliznjeno podložnega razmerja med gospoščino in služinčadjo iz kultne britanske humoristične serije You rang, m'lord.

Ko premier Šarec pride v parlament:

https://www.youtube.com/watch?v=UGpPYmlgVgg

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30