Manjšina v lastni državi? – O (stran)poteh evropske migracijske politike

"Daljni" Bruselj je kraj, kjer se sprejema vse več odločitev o naših življenjih, med drugim Evropska unija z odločanjem o vizumih za Schengensko območje pomembno sooblikuje tudi našo migracijsko politiko.

V zadnjem sklicu evropskega parlamenta je prav to vprašanje dodobra razburkalo evropsko javnost in politično sceno. Ker je med volilnim telesom opazna rast nezadovoljstva nad trenutnim odnosom politike tako do legalnih kot ilegalnih migracij, velja v predvolilnem času to vprašanje načeti tudi v Sloveniji.

Kakšno migracijsko politiko pravzaprav ima Evropa? Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba pogledati v bližnjo preteklost. Peter Sutherland, nekdanji posebni predstavnik ZN za migracije, je junija 2012 po poročanju BBC-ja glede homogenosti nacionalnih držav izjavil: "In točno to bi Evropska unija, po mojem mnenju, morala spodkopavati po svojih najboljših močeh." Sutherland je še poudaril, da je bodoča blaginja evropskih držav odvisna od tega, da postanejo bolj multikulturne.

Slabih sedem let pozneje se zdi, da načrti visokih uslužbencev ZN dobro napredujejo. Množični mediji namreč v zadnjem času poročajo, da se Evropejci spreminjamo v manjšine v lastnih domovinah.

Daily Mail je leta 2016 navajal ugotovitve demografa Davida Colemana, da bodo Britanci manjšina v Združenem kraljestvu do leta 2060.[2] Nizozemci so že manjšina v večjih mestih svoje države in v prestolnici Amsterdamu tako predstavljajo le še tretjino prebivalstva.

Irska vlada v svojem projektu Ireland 2040 načrtuje povečanje prebivalstva te otoške države za dodaten milijon v naslednjih dveh desetletjih. Nemški časnik Welt pa poroča, da v zahodnonemških zveznih deželah že 42 % otrok mlajših od šest let izvira iz priseljenskih družin.

In kako je v Sloveniji? Po podatkih statističnega urada je ob koncu leta 2018 delež tujih delavcev predstavljal že skoraj deset odstotkov delovno aktivnega prebivalstva države.
Po podatkih statističnega urada je v Sloveniji ob koncu leta 2018 delež tujih delavcev predstavljal že skoraj deset odstotkov delovno aktivnega prebivalstva države.

Velika zamenjava


Migracijska politika zahodnega sveta je bila sicer problematična že pred izjavami gospoda Sutherlanda, vendar so z migrantsko krizo leta 2015 in lansko marakeško deklaracijo njeni učinki postali občutni do te mere, da politiki kljub podpori množičnih medijev posledic svojih odločitev ne morejo več prikrivati.

Francoski pisatelj Renaud Camus je za takšno migracijsko politiko, ki po njegovem mnenju pomeni ireverzibilno spremembo Francije v roku nekaj generacij, že leta 2010 skoval termin "velika zamenjava" (Grand Remplacement, Great Replacement).

Pod masko človekoljubja se skriva zgolj boj za oblast, ki se na posledice ne ozira.


Po njihovi migracijski politiki sodeč so globalisti, ki si prizadevajo za krepitev nadnacionalnih institucij, dobro preučili Machiavellijevega Vladarja, v katerem renesančni mislec pretendente, ki bi si radi podredili tuja mesta, ali dežele opozarja: "Kdor postane gospodar mesta, ki je navajeno živeti v svobodi, pa ga ne zruši, naj pričakuje, da bo mesto zrušilo njega, kajti pri vstaji se zmeraj lahko zateka k imenu svobode in k svojim starim postavam, …"

Snovalcem "multilateralnega sistema" je jasno, da si nacionalne države z visoko stopnjo družbene kohezije ne bodo pustile vladati od zunaj. Zato je njihova migracijska politika namenjena notranji slabitvi in je za prebivalstvo evropskih držav škodljiva, na dolgi rok pa bo škodljiva tudi za priseljence in migrante, saj te globalisti in določene politične stranke zgolj izkoriščajo kot instrument za dosego političnih ciljev.

Za glasove gre


Kako se to odraža v praksi, nazorno kaže primer Velike Britanije. Nekdanji pomočnik britanskega premierja Tonyja Blaira Andrew Neather je že leta 2009 izjavil, da so Laburisti v devetdesetih letih državo odprli množičnemu priseljevanju, da bi "rub the Right’s nose in diversity" s tem, ko bi si s spodbujanjem etničnega spreminjanja prebivalstva zagotovili permanentno volilno prednost svoje stranke. Takega načina zagotavljanja volilnih glasov se je v alternativnih medijih prijelo ime "etnični glas" (ethnic vote).

Nekatere politične stranke si s tiho podporo ilegalnim in legalnih migracijam ob hkratnem višanju socialnih transferjev skušajo zagotoviti več glasov na volitvah. To smo lahko lani videli tudi pri nas, ko je bila vlada v juniju zaradi "predvolilnega" dviga socialne pomoči prisiljena celo začasno zamrzniti proračun.

Ljudem, ki na tak način kujejo svoj politični kapital, je za usode migrantov in državljanov njihovih lastnih držav popolnoma vseeno. Pod masko človekoljubja se namreč skriva zgolj boj za oblast, ki se na posledice ne ozira.

Britanski novinar in politični komentator Douglas Murray je s svojim govorom Immigration is Bad For Britain v Oxfordu že leta 2014 podal tehten prispevek k debati o tem perečem vprašanju.

https://www.youtube.com/watch?v=1ehGhwfd4sM



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30