Mag. Stane Merše: Pomembno je, da na zeleni prehod ne gledamo kot na diktat, ampak kot na lastno razvojno priložnost (2. del)

O slovenski realnosti na področju energetike in o okoliščinah zelenega prehoda smo se pogovarjali z vodjo Centra za energetsko učinkovitost pri Inštitutu Jožef Stefan, mag. Stanetom Meršetom.  

Pred vami je 2. del intervjuja. 

V kolikšnem časovnem obdobju je Slovenija sposobna izvesti zeleni prehod?

Gre za dolgoročno vizijo, po naših ocenah je izvedljivo do leta 2050. V desetih letih tega ne moremo izvesti, v 30 letih pa je povsem izvedljivo, realno in smiselno. Kaže se več poti in bo potrebno skrbno spremljati in se vključevati v nove smeri tehnološkega razvoja.

Če se takoj lotimo stvari, ki so dostopne in konkurenčne že danes, dolgoročno pa prispevajo k prehodu v podnebno nevtralno družbo, je to najboljši način za uspešno doseganje dolgoročnega cilja.

Kako bi lahko Slovenija dosegla energetsko neodvisnost?

Prvi ukrep je, da smo čim bolj učinkoviti, da bomo manj energije porabili in posledično tudi manj uvozili. Druga prioriteta pa je, da čim bolj izkoristimo domače vire, ki jih imamo na razpolago, najprej obnovljive vire, kot so sončna, vodna in vetrna energija. Velik potencial je tudi v biomasi. Slovenija ima več kot 60 % površin prekritih z gozdom in to je naša ključna surovina, ki bi jo morali čim več predelati v Sloveniji, saj bomo tako imeli ogromen vir energije za ogrevanje in za druge tehnološke procese, kot je npr. pretvorba v različne pline. Imamo tudi geotermalno energijo. Pri ogrevanju, če govorimo za gospodinjstva in stavbe kot take, mislim, da ta prehod ni tako zahteven, ker imamo rešitve. Večja težava bo to zagotoviti v industriji,  ker še nimamo energentov, ki bi lahko zamenjali zemeljski plin, ki je trenutno glavni energent v naši industriji.

Ključno je, da iščemo alternative, izkoristimo domače vire, če bomo pa nekaj energije tudi uvozili, pa ne bo tak problem, če bomo prilagodljivi in sposobni odziva na izredne dogodke.

Moramo zagotoviti vsaj tako samozadostnost, da nam bo zagotavljala energijo v izrednih razmerah, takrat, kadar trgi ne delujejo.

Moramo zagotoviti vsaj tako samozadostnost, da nam bo zagotavljala energijo v izrednih razmerah, takrat, kadar trgi ne delujejo. Danes uvozimo 100 % zemeljskega plina in naftnih derivatov, kjer se bo poraba zmanjševala, hkrati pa večala raba električne energije, vendar ne podvojila, če bomo dovolj učinkoviti. Pri električni energiji pa bo potrebno poskrbeti za čim več domače proizvodnje iz obnovljivih virov. Pokazalo se bo, kaj bo s shranjevanjem električne energije, kako učinkovita bo energija za pretvorbo vodika in drugih sintetičnih goriv. Tukaj je razvoj zelo hiter in mu bo potrebno z vlaganji v raziskave in inovacije smiselno slediti in se na podlagi njega pametno odločati, nenazadnje tudi glede dolgoročne uporabe jedrske energije.

Nemčija jedrske elektrarne zapira, kako smiseln je po vaši oceni slovenski drugi blok NEK?

Menim, da je glede odločitve o prihodnji uporabe jedrske energije potrebno še malo počakati in videti, v kakšno smer šel razvoj v Evropi. Dragi projekti jedrskih elektrarn v Evropi z veliko zamudami so povsem izčrpali evropsko jedrsko industrijo, če bo prišlo do novega razcveta in konkurenčnih ponudnikov v Evropi, pa vidim veliko več možnosti za prihodnji razvoj tudi v Sloveniji. V trenutnih okoliščinah pa je za Slovenijo ta odločitev zelo težka in zelo tvegana.

Nenazadnje imamo najprej izziv zamenjave premoga po letu 2033, če bo ta letnica obveljala. V tem času je potrebno čim bolj povečati proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov ter hkrati zagotoviti dodatne sistemske kapacitete, ki nam bodo zagotavljale stabilno, varno in konkurenčno oskrbo v kritičnih razmerah. Menim, da si moramo glede odločitve o NEK2 vzeti nekaj let časa, da skrbno spremljamo dogajanje in tehnološki razvoj, kajti če bodo druge tehnologije bolj dostopne in ugodnejše, je to gotovo manj tvegana in bolj smiselna rešitev kot jedrska energija. V tem času pa je potrebno celovito preučiti in narediti vse potrebne analize; predvsem, koliko bi ta projekt stal, na kakšen način je izvedljiv, kakšna so tveganja pri izvedbi, ter s tem dobiti kvalitetne strokovne podlage za odločanje, ali je to primerna alternativa za Slovenijo. Tudi v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu smo napisali, da se je potrebno na to odločitev pripraviti in jo sprejeti do leta 2027. Glede na velikost in naravo projekta pa je prav, da se o njem na referendumu odločimo tudi državljani.

Kaj pa TEŠ – kdaj bi jo bilo po vaši oceni smiselno zapreti?

Trenutna letnica, 2033, nam daje 12-letno obdobje, da se na to zaprtje kvalitetno pripravimo in v tem času poskrbimo za najbolj ranljive zaposlene in za tehnološki razvoj, ki nam bo omogočal, da tudi brez te energije Slovenija lahko zagotovi konkurenčno in zanesljivo oskrbo z elektriko.

Trenutno so cene električne energije visoke in je tudi proizvodnja v Šoštanju konkurenčna, hkrati pa vidimo, da se v samem rudniku soočajo s težavami, kot je dobava premoga. Stroški so višji, kot je bilo načrtovano in jih dodatno obremenjujejo cene emisijskih kuponov. Menim, da je potrebno narediti dober načrt, kako narediti prehod iz premoga in da je boljše, da s tem ne odlašamo – ta trenutek je na razpolago tudi več evropskih sredstev, zato lahko z njimi ta prehod bolje izpeljemo.

Je pa Slovenija pri tem specifična, ker gre za odločitev o eni elektrarni. Velike države imajo 20 elektrarn, ki jih postopoma zapirajo in gre za zvezen prehod in so težave manjše, tudi če se pri kakšni kaj zalomi. Pri nas so posledično tveganja toliko večja, vendar se moramo z njimi znati soočiti, pri odločitvah pa biti izjemno skrbni.

Velik del proračuna EU je usmerjen v energetiko. Kako ga lahko najbolj izkoristi Slovenija?

Treba je podpreti industrijo za tehnološko posodobitev, za uvajanje novih, še bolj učinkovitih tehnologij, ki bodo omogočale tehnološko uporabo obnovljivih virov, tudi »e-goriv«, ki bodo kmalu dostopna tudi na našem trgu. Potrebno je nadaljevati s spodbudami za gospodinjstva, še posebej za trajnostno prenovo stavbnega fonda, s čimer bodo gospodinjstva manj ranljiva in odporna tudi na višje cene energije, še posebej za socialno najšibkejše. Smiselno je intenzivirati vlaganja v obnovljive vire, sončna energija je konkurenčna in dostopna, zelo pomembno pa je, da se elektrarne gradi na lokacijah, ki so za to najbolj primerne, to so predvsem industrijske lokacije ali priklopi na bolj zmogljivo omrežje, kjer te elektrarne ne bodo imele negativnih vplivov na omrežje. Bistveno je potrebno povečati vlaganja za razvoj električnih omrežij. Distribucijska omrežja bodo namreč kmalu ozko grlo pri zelenem prehodu, ponekod so težave že danes, marsikje pa se bodo kmalu pojavile.

Tudi omrežja daljinskega ogrevanja je po moji oceni smiselno razvijati naprej, ker je to v mestih, kjer je velika gostota porabe toplote, najbolj čist in učinkovit način ogrevanja, ki omogoča dobro povezovanje energetskih sektorjev med seboj, s prožno proizvodnjo ter hranilniki energije. Imamo industrijo, kjer nastane ogromno odvečne toplote, ki jo danes izpuščamo v zrak. Vzorčni primer je železarska industrija, kjer je dovolj odvečne toplote za oskrbo bližnjih mest. Na Ravnah na Koroškem že delujeta dva uspešna pilotna projekta in odvečna toplota predstavlja že skoraj polovico potrebne toplote.

Če bomo vlagali v to smer, tega ne bomo obžalovali. Bistveno povečati pa je potrebno vlaganja v znanje in razvoj in se s tem v čim večji meri vključiti v proizvodnjo tehnologij ter ponudbo novih storitev. Če bomo le kupci novih tehnologij, bo to narodnogospodarsko bistveno slabše. Ves zeleni prehod je izrazito usmerjen v razvoj lokalne oskrbe z energijo in povečevanje učinkovitosti, kar predstavlja priložnost za uravnotežen razvoj in kvalitetna delovna mesta na celotnem področju Slovenije. To je narodnogospodarski razvojni izziv z ogromno pozitivnimi učinki.

Kako uspešna je Slovenija pri vlaganju na tem področju v primerjavi z drugimi evropskimi in azijskimi državami, ki so tukaj vlečni konj?

Slovenija je ena vodilnih držav v EU na področju energetskega pogodbeništva – novega poslovnega modela za prenovo stavb. Tudi na področju tehnologij imamo vrhunskega proizvajalca toplotnih črpalk, fotovoltaičnih panelov, učinkovitih motornih pogonov, naprednih rešitev za avtomobilsko industrijo, električnih ultralahkih letal, večplastnih zasteklitev in še bi lahko naštevali.

Z dobrim sodelovanjem z drugimi državami lahko uspešno prenašamo rešitve v Slovenijo ter sodelujemo pri razvoju in proizvodnji novih tehnologij in storitev. Veliko je nišnih izdelkov, kjer smo zaradi manjše in bolj prožne proizvodnje lahko konkurenčni velikim, če le znamo prepoznavati povpraševanje na globalnem trgu zelenih tehnologij.

Zelena politika je trenutno zelo aktualna, zelene stranke zelo prosperirajo. Za kakšno zeleno politiko bi se po vaši oceni stranke morale zavzemati v želji za največje dobro ljudi in planeta?

Težko vprašanje, nisem politik in ga težko komentiram. Menim, da je koristno, če so zelene stranke generator, ki spodbuja zeleni razvoj, če so pri tem realni in s tem uravnotežijo druge politične usmeritve. Samo poudarjanje ene same ideje brez sodelovanja pa bo zagotovo neuspešno. Sodelovanje je pravzaprav ključni izziv tega prehoda – da najdemo ravnotežje ter družbeni konsenz in temu skupaj sledimo.

Bi želeli še kaj dodati?

Dodal bi samo to, da sem prepričan, da je zeleni prehod po eni strani velik izziv, po drugi strani pa velika priložnost, ki nam lahko veliko da, če se bomo tega lotili na dober način. Pomembno je, da na to ne gledamo kot na prisilo oz. diktat, ampak kot na lastno razvojno priložnost, ki jo lahko dobro izkoristimo, da ne bomo tisti, ki bodo le capljali zadaj. Mislim, da je koristi bistveno več, kot je stranpoti. Pomembno je, da se tega izziva ne ustrašimo. Slovenci smo inovativen narod, ki zna razmišljati, se zna prilagoditi, odzvati na spremembe, na področju hišne oskrbe z energijo pa smo sploh ustvarjalni. To smo v zgodovini že velikokrat pokazali in mislim, da je to naša prednost. Upam, da bo zeleni prehod v prihodnje postal ključna razvojna vizija, potrebujemo pa skupen konsenz in jasen cilj.

Ta prehod prinaša tudi veliko lokalnih priložnosti. Prihaja do decentralizacije, ki daje bistveno večjo vlogo vsakemu posamezniku. Sem zagovornik sodelovalnega in evolucijskega prehoda, včasih pa me skrbi, da je pri tem prehodu danes večkrat v ospredju tudi revolucionarni pristop. Nasilni pristopi nas niso še nikoli pripeljali do boljših rešitev. Lahko pa gremo v ta prehod evolucijsko in skupaj prispevamo k temu, da bo svet v prihodnje bolj trajnosten – in ga bodo še bolj kot mi danes deležni tudi naši zanamci.