Mag. Leon Valenčič: "Rudarjenje surovin za izdelavo sončnih celic je zelo umazano, pa tudi ogljični odtis ni zanemarljiv."

V prvem delu intervjuja z mag. Leonom Valenčičem, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo spregovorili o posameznih virih energije za proizvodnjo električne energije. V drugem delu pa smo preverili, koliko rezerv še imamo pri porabi elektrike, kaj nas čaka na področju ogrevanja in prometa ter na kakšne scenarije se velja pripraviti, če bi prišlo do pomanjkanja elektrike in posledično sesutja evropskega električnega omrežja.

Evropska politika se zavezuje, da bi okrog leta 2030 z nekaj leti razlike, odvisno od države do države, povsem opustili premog kot energent pri proizvodnji električne energije. Kaj nas torej čaka po letu 2030 na tem področju?

Če bomo z energetiko delali tako, kot delamo do zdaj, do leta 2030 niti ne bomo prišli, ker nam je bo že prej zmanjkalo. Ampak v tem primeru se bomo vrnili v kameno dobo. Ne srednji vek, kameno dobo.

Kaje vidite rešitev, da se ne znajdemo v kameni dobi?

Večkrat sem že omenjal, da je gorivo prihodnosti premog. Že zdaj se to kaže, ko po Evropi znova zaganjajo elektrarne na premog, ko se nam obeta plinska kriza. Brez premoga ne bomo imeli elektrike.

Prvi pogoj za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe je, da imaš gorivo na zalogi. To je možno pri nuklearki, kjer je en komplet gorivnih palic v reaktorju približno leto do leto in pol, po potrebi imamo lahko en komplet tudi na zalogi. Premog zdaj skladiščimo oz. bi ga morali skladiščiti za tri mesece, ampak če je potreba, ga lahko uskladiščimo tudi za eno leto. Skladiščenje nas res nekaj stane, ampak bistveno manj kot situacija, v kateri bi se znašli, če bi ostali brez elektrike.

Plinske elektrarne, ki črpajo plin iz plinovodov, se hitro znajdejo v težavah, če kdo zapre pipico. Večje države imajo sicer skladišča plina, pri nas pa takšnega skladišča nimamo, kar je problem. Imamo sicer zakupljena skladišča drugje, ampak to deluje, ko ni krize. V krizi pa preneha prosti trg in pretok blaga. Leta 2018, ko je pritisnil mraz, so nekatere države zaprle meje za prekupčevanje.

Premog je energent, brez katerega ne moremo. Pa tudi ne vem, zakaj bi ga ukinjali, ko pa je edina korist od njega proizvajanje elektrike. In prav za ta namen ga krvavo rabimo. Sami lahko spremljate kaj se zgodi, ko Rusija zapre pipico na plinovodu.

Premog opuščamo, ker velja za neekološki način pridobivanja elektrike. Kaj pa drugi viri energije, kakšen je vpliv na okolje pri posameznih virih energije?

Vetrnice in sončnice ne nadomestijo pridobivanja elektrike iz premogovnih in jedrskih elektrarn, kar pomeni, da je imeti premogovno elektrarno zagotovo bolj ekološko kot imeti premogovno elektrarno, sončnice in vetrnice. Te ne samo, da ničesar ne doprinesejo, stanje še poslabšajo. Vse emisije, ki smo jih povzročili za njihovo izdelavo, so dodatno obremenile okolje v našo škodo.

Pri tem vplivi na okolje niso zanemarljivi. Rudarjenje surovin za izdelavo sončnic je zelo umazano, pa tudi ogljični odtis ni zanemarljiv. Za njihovo izdelavo je potrebne veliko energije, ta pa pride od nikoder drugje kot iz premoga. Kitajci, ki izdelujejo sončne panele, energijo za to pridobivajo iz premoga. Brez premoga tudi ni naših sončnic. V zadnjih dvajsetih letih so Kitajci vsako leto v omrežje priklopili 100 elektrarn, kot je TEŠ 6. To pomeni vsak teden dve, zadnjih dvajset let. Oni ustvarijo toliko emisij kot ves preostali svet. Indija po drugi strani šele začenja loviti Kitajce na tem področju. In ob tem mi v Evropi mislimo, da bomo zaprli dve elektrarni in rešili svet.

Rudarjenje surovin za izdelavo sončnic je zelo umazano, pa tudi ogljični odtis ni zanemarljiv. Za njihovo izdelavo je potrebne veliko energije, ta pa pride od nikoder drugje kot iz premoga.

Pri vseh stvareh je treba gledati celostno sliko in v izračun vključiti celotno proizvodnjo pa tudi efekt, ki ga za to dobimo. Glede efekta sončnic in vetrnic sem povedal že dovolj, bi pa opozoril samo še na eno stvar. Temelj večje vetrnice vsebuje približno 3000 ton betona. Izdelava betona pa ustvari ogromno emisij. Samo postavitev ene vetrnice ustvari velike količine emisij, ki se jim tako zelo skušamo z njimi na vsak način izogniti.

Nas lahko torej reši varčevanje z energijo? Kje so še priložnosti za to?

Prostora za racionalizacijo porabe je precej malo. Že do zdaj smo elektriko večinoma uporabljali precej racionalno in že sproti implementirali varčevalne ukrepe. Pri čemer je treba vedeti, da če se pa pogovarjamo o elektrifikaciji prometa in ogrevanja, ne bomo govorili o racionalizaciji, ampak o izjemnih povečanjih porabe.

Do elektrifikacije ogrevanja in prometa smo porabo počasi zmanjševali. Od tukaj naprej lahko samo še zapiramo tovarne. Ne vem pa, od česa bomo potem živeli.

Za ogrevanje so vse popularnejše toplotne črpalke, ki veljajo za precej ekološki način, glede na to, da jemljejo toploto iz okolja. Vi ste kritični do njih?

Zagovorniki radi poudarjajo, da toplotna črpalka ustvari trikrat več toplote, kot porabi elektrike. Ampak če je ta elektrika ustvarjena iz premoga s 30–40-% izkoristkom, ko dodamo še izgube na omrežju, potem tako ekološki kot fizikalni profit izgine.

Če moramo samo za zimski čas za poganjanje toplotnih črpalk zgraditi elektrarno, ki bo imela malo obratovalnih ur, je množično uvajanje toplotnih črpalk, posebej, kjer niso res smiselne, absurdno. Ampak mi forsiramo toplotne črpalke v imenu zmanjšanja porabe energije.

Da ustvariš trikratnik toplote iz elektrike se lepo sliši, ampak spet, porabil si žlahtno obliko energije, za ustvarjanje toplote. Sam kot najbolj racionalen energent za ogrevanje vidim zemeljski plin. V ta namen bi bilo smiselno zgraditi čim več plinovodov in seveda skladišč plina, za čas krize.

Pomembno je, da imaš energent lahko na zalogi, ker si potem neodvisen od sprotnih kapric in izsiljevanj dobaviteljev. Tudi zato sta kurilno olje in butan plin, ki ju doma v cisterni uskladiščiš za celo zimo, nekoliko dražja.

Kaj pa drva? Slovenija je vendar zelo gozdnata država.

Če bi množično kurili na drva, bi tega lesa hitro zmanjkalo. Za trenutne potrebe pa načeloma ni težav. Je pa lesa kot materiala škoda, da bi ga kurili, razen če govorimo o ostankih, ki jih pa spet ni tako veliko. Poleg tega kurjenje lesa precej onesnaži zrak. Samo na les se ne moremo ogrevati.

Priznam pa, da sem tudi sam nedavno naročil peč na drva. Seveda tako, ki za delovanje ne potrebuje elektrike, da bom vsaj malo lahko ogrel hišo, ko nam bo zmanjkalo elektrike.

Kljub temu pa Evropa drvi v elektrifikacijo prometa. Do leta 2035 naj bi prepovedali prodajo novih avtomobilov z motorji z notranjim izgorevanjem. Kaj nas čaka na področju prometa čez petnajst let?

Glede prometa težko rečem, kako bo izgledal, vsekakor pa glede na smer, v katero gremo, elektrike zanj ne bo. Elektrifikacija prometa je utvara. Če nam danes, ko skoraj nič prometa ni na elektriki, te primanjkuje, elektrarn pa ne smemo graditi, kako bomo potem poleg vsega napajali še avtomobile? Pa še ogrevali bi se na elektriko.

Bo torej Evropa leta 2040 neke vrste Kuba, kjer se bomo vozili samo še z starimi dizli izpred leta 2035, ker drugih možnosti ne bo?

S kolegi se večkrat pogovarjamo o tem, da bomo postali Kuba, kjer bomo šraufali stare avte v nedogled. Elektrike že zdaj primanjkuje, tako da je ne bo ne za ogrevanje ne za promet. Elektriko kot žlahten vir energije je v avtu, kjer znamo odlično kuriti dizel in bencin, nesmiselno kuriti. Poleg tega so novi dizli zdaj že tako čisti, da zrak v Ljubljani skoraj že čistijo.

Pričakujete, da bo Evropa prestavila prepoved prodaje vozil z notranjim izgorevanjem z leta 2035?

To se bo zgodilo samo od sebe, če ne bo elektrike.

So lahko električni avtomobili s svojimi baterijami, če so priključeni v omrežje, amortizer za viške elektrike, ki jih proizvajajo sončne elektrarne?

Prvi problem so priključna mesta, omrežje in instalacije, ki bi jih morali zgraditi, da bi se to sploh lahko poskusili iti. Za milijon avtomobilov, ki jih imamo v Sloveniji, bi potrebovali dva milijona priključnih mest. To pomeni podvojitev omrežja in že to je precej absurdna ideja.

Naše omrežje je za kaj takšnega povsem nepripravljeno. Za krepitev omrežja po celotni državi pa bi morali vložiti še vsaj sedem milijard evrov.

Glede na vse investicije v obnovljive vire energije in vse probleme, ki jih imamo z njimi in s pomanjkanjem energije, kakšno ceno elektrike lahko pričakujemo čez denimo pet let?

Bolj kot cena me skrbi, da elektrike sploh ne bomo imeli.

Zadnjih deset let je bila cena elektrike približno 40 evrov na megavatno uro. Ta cena je bila prenizka, da bi se elektrarne lahko obnavljale in gradile naprej. Če bi se šli klasično proizvodnjo iz realnih elektrarn, torej termo in jedrskih, bi za obnovo in razvoj, da bi sektor normalno živel naprej, potrebovali ceno okrog 60 evrov na megavatno uro.

Zakaj pa so bile cene tako nizke? Ni trg tega uravnaval?

Po letu 2010 so trg sesule subvencije za obnovljive vire energije. S subvencijami je cena iz obnovljivih virov, ki se je znašla na trgu, elektivno bila nič evrov na megavatno uro. Čeprav se je ta elektrika na trgu pojavljala bolj ali manj naključno, je bila njena skupna količina sorazmerno velika.

To je sesulo druge proizvajalce elektrike, ki so zato svoje cene znižali, proizvodnja pa je počasi propadala. Zato pa imamo zdaj situacijo, ko je elektrike na trgu premalo, njena cena pa se giblje tudi okrog 500 evrov na megavatno uro. Tudi za prohodnje leto se cene že vrtijo okrog 400 evrov.

Subvencionirana proizvodnja iz obnovljivih virov je umetno držala cene navzdol ter s tem povzročila propadanje klasične proizvodnje. Če bi delali po zdravi pameti, bi imeli ceno okrog 60 evrov in bi zagotovili potrebno obnovo in širitev proizvodnje. Ampak žal nismo delali po zdravi pameti.

Vključitev obnovljivih virov močno povečuje stroške, tudi za desetkratnik, ne zagotavlja pa zanesljivih dobav. Enostavno fizikalno to ne gre, saj ko sončnice in vetrnice ne delajo, potrebujemo klasične elektrarne, če želimo elektriko.

Se evropska politika tega ne zaveda? Kako razumeti strateško načrtovanje na tako strateškem področju, kot je energija, ki nas vodi v propad, v to pa masovno investiramo?

Včasih so o elektriki govorili strokovnjaki za elektriko, danes pa vsi drugi. Jaz ne smem več govoriti o elektriki. Glavni problem pa so tisti, katerih plača je odvisna od tega, da teh stvari ne razumejo. Danes imamo morje inštitutov in miselnih vozljišč, ki se napajajo iz evropskih projektov in morajo podpirati te zablode. Od tega je odvisen njihov obstoj. In tako podpirajo vse, kar si politika želi, ne glede na to, kakšna je realnost. In potem smo, kjer smo.

Če bo enkrat elektrike dejansko zmanjkalo, o kako velikem področju izpada govoriva?

Cela Evropa se bo znašla v temi. Ves evropski sistem je povezan. Lahko sicer pride do delnih sesutij, ampak trenutno delamo v smer, da se sesuje v celoti.

Cela Evropa bi se torej naenkrat znašla v temi?

Če bomo z resnimi elektrarnami delali tako, kot delamo, se nam to utegne zgoditi že kmalu. In takrat se bomo težko pobrali, saj se nam po enem tednu brez elektrike sesujejo prav vsi sistemi. V praksi to pomeni, da ne delujejo zdravstvo, komunikacije, promet, industrija, kanalizacija in vodovod. Ampak če kanalizacija ne deluje en teden, se zasuši in tudi, ko spet pride voda, ne dela več. Krave mlekarice v dveh dneh poginejo, če jih ne pomolzete, molzni stroji pa delujejo na elektriko.

Tudi sistemi, ki imajo rezervne agregate za primere izpada elektrike, kot so denimo bolnice, nimajo goriva za več kot nekaj dni delovanja. In če zmanjka elektrike na celotni celini, odpove tudi dobava goriva. Tega ne govorim na pamet, nemška vlada je pripravila podrobno študijo na to temo. V enem tednu brez elektrike se sesuje vse. Potem pa sledi lakota, ropanje, klanje.

V Italiji se je leta 2004 po vsej državi sesulo električno omrežje. Zaščita na mejah je delovala, da se izpad ni prenesel tudi na sosednje države, tako da je oskrba v ostalih delih Evrope ostala nemotena. Ko se je Italija pobirala nazaj, se je počasi priklapljala na svoje sosede in severni del je bil že v enem dnevu priklopljen. Ampak da so po vsej državi vzpostavili omrežje, je trajalo skoraj teden dni. Pa se je sesula samo Italija.

Če se sesuje celotno evropsko omrežje, bo trajalo vsaj dvakrat dlje, da se znova pobere. In če je udarec prehud, tudi zaščite na mejah ne pomagajo. Glede na povezanost evropskega omrežja je scenarij, da se sesuje cela Evropa, čisto realen. Nismo daleč od tega. Če imamo že poleti težave s pomanjkanjem elektrike, se nam kaj takšnega kaj lahko zgodi že letošnjo zimo, posebej še, če bi zaradi pomanjkanja plina ugasnile še vse plinske elektrarne.

Putin ni prvenstveno kriv za to. Problem je starejši od vojne v Ukrajini.

Pred leti nam je žled že nekoliko pokazal, kako je, ko elektrika izpade za en teden?

Drži, ampak takrat je šlo za lokalen izpad. Iz Logatca si se lahko pripeljal po gorivo v Ljubljano in tukaj napolnil telefon. Če pa odpove omrežje na celotni celini, pa nimaš kam iti. Rezervnim agregatom v nekaj dneh zmanjka goriva in potem nič ne dela. Trgovine, banke, vsi sistemi potrebujejo elektriko za delovanje. Takrat ti tudi denar ne pomaga kaj dosti.

To ni povratek v srednji vek, ampak v kameno dobo. To sem mislil s kameno dobo, ki sem jo omenil na začetku.

Vsa hrana, ki je v hladilnicah, se v nekaj dneh pokvari. Ostanemo brez zalog, razpadejo dobave. Pri nas vse temelji na stalni elektriki, ki je brezhibna in zagotavlja, da vse funkcionira.

Kako se lahko povprečen človek pripravi na tak »blackout«?

Nekateri kupujejo agregate, ampak to jim ne bo pomagalo kaj dosti, ker bo v enem tednu zmanjkalo tudi goriva. Ena rešitev, ki jo vidim, je peč na drva. Seveda taka, ki za delovanje ne potrebuje elektrike in ima po možnosti še štedilnik, da si lahko kaj skuhaš ali spečeš. Razne avtomatske peči na pelete ipd. za to niso uporabne.

Poleg tega pa lahko predlagam še, da si poiščeš svojo kraško jamo, kjer je temperatura konstantno 8 stopinj Celzija, ker tam pozimi z nekaj dekami vsaj ne zmrzneš. Ne hecam se, ko govorim o kameni dobi in jamskih ljudeh.

Komu v Evropi je v interesi, da torej delamo energetski samomor?

Težko rečem. Ljudje in lobiji, ki prodajajo čisto okolje, so postali izjemno močni. Posebej tisti, katerih plača je odvisna od vetrnic in sončnic in od tega, da ničesar ne razumejo.

Če bi danes obrnili smer energetske politike v bolj vzdržno, koliko časa bi trajalo, da bi obnovili klasično proizvodnjo?

Se bojim, da smo že pregloboko. Ko se v energetiki pokaže problem, je že deset let prepozno. Prej kot v desetih letih daljnovoda in elektrarne ne moremo postaviti. Ko ugotoviš, da manjka, torej traja toliko časa, da zgradiš, kar potrebuješ.

Pa tega ni znal nihče predvideti?

Mi smo delali projekcije, ampak danes je to praktično prepovedano. Evropska politika je odredila zapiranje elektrarn in postavljanje sončnic, ki so zabloda.

Zato pa govorim o tem da nas bo to stalo več kot obe svetovni vojni skupaj. Čeprav delajo samo škodo in k ničemur ne pripomorejo, Evropa verjame, da bo to rešilo svet. Predvsem pa preveč ljudi dobro živi od tega, da tega vprašanja ne razumejo.