Macronova poteza, ki odpira vrata woke ideologiji v Evropo

POSLUŠAJ ČLANEK
Novi francoski šolski minister je postal donedavni direktor Nacionalnega muzeja zgodovine priseljevanja Papa Ndiayeja. Novica je med francoskimi politiki (zlasti, vendar ne zgolj konservativne usmeritve) povzročila pravi preplah, saj se je Ndiaye v času študija v Ameriki izkazal kot izjemen promotor t. i. woke ideologije.

Zato se je pojavila bojazen, da bi lahko ta ideologija vdrla tudi v francoske šole in preko tega ne skozi najmanjša vrata v eno ključnih evropskih držav. To pa bi pomenilo izjemen prelom s francosko tradicijo, ki se je do sedaj odmikala od verskih, spolnih in rasnih vprašanj ter trdila, da te nimajo podlage pri kakršnem koli razlikovanju državljanov. Tako v pozitivnem kot negativnem smislu.

Lahko torej woke ideologija vdre tudi v šolski sistem, ki do nje doslej ni gojil nikakršnega simpatiziranja?

Francoski predsednik Emmanuel Macron se je doslej izkazal kot zelo spreten krmar med interesi levice in desnice. Zato ni naključje, da je velik del najvišjih delovnih mest prepustil osebam z desne sredine. Konservativni politiki tako med drugim vladajo notranjemu ministrstvu ter ministrstvom za gospodarstvo, obrambo in zunanje zadeve.

Še do pred kratkim je to veljalo tudi za ministrstvo za šolstvo. Ob tem se je nekdanji šolski minister Jean-Michel Blanquer v svojem mandatu izkazal kot velik nasprotnik političnih idej, ki se rojevajo na ameriških univerzah. Prav tako nobenih simpatij do njih ni kazal predsednik Macron. Ta je leta 2020 med govorom o radikalizaciji in nevarnosti razpadanja skupnosti obsodil »anglosaksonske tradicije, ki temeljijo na drugačni zgodovini«.

Sedaj pa se je odločil za politično potezo, ki bo politično ozračje v Franciji prav gotovo zaznamovala za celoten drugi mandat.

Namesto Blanquerja je namreč za šolskega ministra postavil zgodovinarja Papa Ndiayeja, specialista za ameriško zgodovino in vprašanja manjšin.

Revolucija prebujenja oz. woke revolucija je sprva z razmahom gibanja Black Lives Matter opozarjala na rasizem do temnopoltih Američanov, kasneje pa so se ji z idejami odprave vseh družbenih krivic in pod slogani vzpostavitve "družbe popolne pravičnosti" in enakosti pridružila progresivna leva gibanja, pa tudi politiki, podjetja, korporacije, mediji ...

Ti si prizadevajo obračunati z “nepravično” zgodovino, institucijami, družbenimi strukturami in ljudmi, ki jih imajo za podpornike trenutnega nepravičnega sistema.

Eden od principov woke ideologije je pozitivna diskriminacija do tistih družbenih manjšin, ki naj bi bile zgodovinsko ali drugače prikrajšane glede na prevladujočo (belo) populacijo.

Več na tej povezavi.


Woke ideologija tudi v Franciji?


Poteza predsednica Macrona je tako v politiki kot v javnosti sprožila precejšnje začudenje. 56-letni temnopolti zgodovinar francosko-senegalskega rodu namreč ni eden tistih, za katerega bi predvidevali, da bo nadaljeval s francosko »univerzalistično« tradicijo, da mora biti država slepa za barvo in izvor ljudi.

Obenem je francoski politični razred že tradicionalno previden do ideologije prebujenja oziroma wakeizma. Kot izjemno moteče se je za nasprotnike izkazalo zlasti obdobje, ki ga je preživel na Univerzi v Virginiji v ZDA. Tam je namreč postal zagovornik idej, ki so v popolnem nasprotju s politikami identitete, ki veljajo v Franciji.

Kontroverzni temi se niso mogli izogniti niti na zaslišanju ob Ndiayejevi nominaciji, ob kateri so se razpravljavci osredotočili na to, ali bo ta v svojem mandatu branil francosko idejo univerzalizma, v kateri naj bi državljanstvo in občutek pripadnosti francoskemu narodu bistveno presegala vprašanja glede rase, spola ali vere.

Odločni odzivi na prelom s tradicijo


Ker je ta tradicija v francoski kulturi izjemno močno zakoreninjena, ne preseneča, da je vsakršno namigovanje na možnost sprememb naletelo na silovit odpor.

Sociolog in glasni kritik wokeizma Mathieu Bock-Côté je zato ob tej potezi dejal, da Ndiayejeva nominacija "legitimizira" vsiljevanje konceptov prebujenja iz ZDA tudi v Franciji, namesto da bi organizirala odpor proti "kolonizaciji francoskih univerz s strani ameriške levice".

Ostra je bila tudi voditeljica opozicije Marine Le Pen, ki je v svojem odzivu na Twitterju med drugim zapisala, da je "imenovanje Papa Ndiayeja, domnevnega pripadnika manjšin, na ministrstvo za šolstvo zadnji kamen v dekonstrukciji naše države, njenih vrednot in njene prihodnosti."

Spet drugi pa vztrajajo, da se francoska vizija, čeprav je v praksi zelo spoštovana, ne more spopasti z vztrajno diskriminacijo v francoski družbi. Podatki OECD naj bi namreč kazali, da je Francija prav na dnu indeksa o socialni mobilnosti.

Sprememba politike ali le umirjanje volilne baze?


Kot ugotavljajo politični analitiki, si je prejšnji minister Blanquer z ostrim zagovorništvom do republikanskih vrednot pridobil precej simpatizerjev med konservativnimi volivci, hkrati pa njegova stališča (med drugim tudi do prepovedi nošenja naglavnih rut) niso bila najbolje sprejeta na levici in tudi med številnimi učitelji. Ti so mu sicer zamerili tudi slabo upravljanje s šolskim sistemom v času epidemije.

Prav preveliko simpatiziranje s stališči politične desnice naj bi bilo tudi vzrok za imenovanje Ndiayeja. S tem naj bi namreč Macron skušal zmanjšati zagon novemu levičarskemu zavezništvu, ki ga vodi Jean-Luc Mélenchon. Ta se je odlično odrezal že na minulih predsedniških volitvah in zato predstavlja največji izziv za Macrona na junijskih parlamentarnih volitvah.

Kot za Financial Times pojasnjuje Philippe Marlière, profesor francoske in evropske politike na University College London, "Grožnja Macronovi večini na prihajajočih volitvah prihaja z leve ... zato [izbira Ndiayeja] cilja na zmerno levo volilno telo."

Kljub temu pa za zdaj ni zaznavati, da bi predsednik Macron nameraval opuščati ali spreminjati svoje načrte glede izobraževalnega sistema. Zato gre najbrž za to, da mu v tem trenutku umirjeni Ndiaye koristi bistveno bolj, kot bi mu drugi kandidati.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike