Macron in Le Penova na regionalnih volitvah “pogorela”, večina volivcev na volišča ni prišla

Tadeja Kreč
10
Vir: Flickr/fotomontaža

Evropski mediji danes govorijo predvsem o poražencih francoskih regionalnih volitev, strankah populistke Marine Le Pen in predsednika Emmanuela Macrona. A prav je, da izpostavimo predvsem zmagovalce. Regionalne volitve so pravzaprav prinesle oživitev tradicionalnih strank, ki jih Francozi poznajo in jim zaupajo.

Volivci so pokazali, da si želijo stabilnosti in največ glasov namenili republikancem na desnici, predstavnikom sredinskih strank in socialistom na levici. Konservativna republikanska stranka (LR) je bila zmagovalka regionalnih volitev, na katerih je brez težav ubranila vodstvo v regijah, kjer je bila že na preteklih volitvah najmočnejša. Prav tako so »svoje« dotedanje regije obdržala zavezništva levih strank, na čelu s socialisti.

Le Penova in Macron “pogorela”

Povezave levih strank (socialistov, ekologov, Levice) so obdržale vodstvo v petih regijah, Republikanci so osvojili štiri pokrajine, zveza desnih demokratov in neodvisnih pa tri, kažejo dosedanji rezultati. Po še neuradnih rezultatih je stranka Le Penove osvojila približno petino glasov, medtem ko je Macronova En Marche prejela sedem odstotkov glasov.

Kandidata, s katerima so se mediji sicer ukvarjali največ, sta tako pristala šele na tretjem in četrtem mestu. Čeprav si tako Le Penova kot Macron želita, da bi bili njuni stranki Nacionalni zbor (Rassemblement National oz. RN) in Naprej, republika (La République en Marche oz. LREM) najmočnejši francoski stranki, je dejstvo, da ne eden ne drugi ni uspel osvojiti niti ene francoske regije. Obema je rezultat volitev slaba popotnica v boju za predsedniški stolček čez deset mesecev.

Konservativna stran predsedniškega kandidata še izbira, a glavni kandidati so sedaj znani

Na desni je željo po kandidaturi napovedal Xavier Bertrand, ki je dobil več kot polovico glasov na severu Francije (Hauts-de-France). Z gorečim nagovorom rumenih jopičev, namenjenim vsem nevolivcem, je srca volivcev osvojil v svoji regiji. Poleg njega sta možna kandidata še Valerie Pecresse, ponovno izvoljena v Parizu, in Laurent Wauquiez, ponovno izvoljen v Lyonu. Republikanci bodo sicer predsedniškega kandidata izbirali novembra.

Dejstvo, ki bo spremljalo tudi kampanje predsedniških volitev, pa je, da večina Francozov ni volila. Na volišča se je odpravila le tretjina volilnih upravičencev oz. približno odstotek več kot v prvem krogu, ko je volilna udeležba dosegla zgodovinsko dno.

Francozi si želijo stabilnosti, a v boju za predsedniški stolček bo pomembna predvsem mobilizacija volivcev
Podobno kot zadnje regionalne volitve v Nemčiji tudi francoske regionalne volitve kažejo, da ljudje zaupajo tradicionalni desnici, ki se močno uveljavlja kot vodilna politična sila, ki po množici islamističnih terorističnih napadov nagovarja skrbi Francozov, kot je skrb za varnost prebivalstva. Trenutni junak francoske desnice in verjeten kandidat za Macronovega naslednika Bertrand se rad predstavlja kot ljudski človek, ki je občutljiv na skrbi francoskega delavskega razreda. Kot nekdanji minister za zdravje in delo pa ima tudi veliko političnih izkušenj, predvsem za čas po epidemiji.

Tudi v Franciji se kaže, da volivci nagrajujejo ograjevanje od skrajne desnice. Prav tako pa se ni izšlo grajenje na kultu identitete francoskega predsednika Macrona. Njegova mlada stranka je vedno stavila na sloves in močno medijsko podporo predsednika, nikoli pa se ni zares uveljavila na regionalni ali lokalni ravni.

Rezultat kaže, da tudi levice, ki ni znala prav nagovoriti varnostnega vprašanja, ne gre povsem odpisati. Francoska levica se je naučila strniti vrste in združeno zajeti glasove tako mladih (ki so pogosteje volili leve stranke) kot podpornikov zelenih politikov, ekologije in del delavskega razreda. Če se zaradi številnih razlik ne bo (zopet) sprla, lahko računa tudi na relativno dober volilni rezultat. Podobno bi lahko zapisali za že tokrat uspešno desnico, kjer po včerajšnjem uspehu že govorijo o možnih povezavah. A zmagovalec predsedniških volitev utegne biti tisti kandidat, ki bo uspel mobilizirati (svoje) volivce.

10 KOMENTARJI

  1. Tudi SDS in NSi se bo zmernost v nastopanju ter pozitivna kampanija obnesla na naslednjih volitvah. Ampak ne zato, ker bi s tem pridobili volilce. Janša bo s svojo zmernostjo pasiviziral potencialne volilce levice. Ti bodo videli slabo izbiro novih kadrov na levi. Če Janša ne bo mahal z rdečo cunjo pred njihovimi nosovi, bodo na dan volitev ostali doma. KUL ravno zato da mobilizira svoje volilce, izziva na vsakem koraku.

    Ključ je zmernost v nastopanju in odločnost pri reformah. V Franciji in ZDA pa je ravno obratno. Republikanci pred volitvami patriotom obljubijo vse mogoče. Ko pa pridejo na oblast pa te obljube požrejo. Nemška krščanska stranka podobno. V Nemčiji so si desničarji z Merklovo na čelu uvozili na milijone muslimanov. Kakšna konzervativna krščanska stranka je to, ki pripelje nekaj milijonov muslimanov v svojo državo? Nekaj je ime stranke, drugo pa kaj ta udejanja v praksi. Pod znamko konzervatizma se danes skriva marsikaj kar tja sploh ne spada. Biden je katoličan in podpira splav itd.

    Skratka, patrioti, ne pustite se prevarati besedam. Dejanja so tisto, kar šteje.

  2. Pomembno vprašanje je seveda tudi, koliko ljudi bi volilo Le Penovo, če bi v medijih dejansko obstajal odprt diskurz. Čim ena stran obvladuje javni diskurz, demokracija ne deluje več.

    Na kratko: če sistematično prikrivaš probleme, ki jih povzročajo migranti in zapiraš tiste, ki na to opozarjajo, se ljudje ne bodo mogli racionalno odločati. Zato je svoboda govora integralni del demokracije. Demokracija brez svobode govora ne obstaja.

    V Franciji so šli celo tako daleč, da je v državi prepovedano zbirati podatke na podlagi rase in porekla. Francozi torej plujejo v megli. Kako demokratično je to, presodite sami…

    • Zato je vaša trditev, da se splača biti centrist, krožna. Mediji in paradržavne strukture določajo kaj je dovoljen diskurz in to poimenujejo sredina. Normalno je, da v takšnih pogojih stranke, ki padejo iz tega vsiljenega okvirja diskurza, ne morejo uspeti. Če konju odrežeš nogo, bo težko na tekmi končal prvi.

      To je zelo pomembno. Progresivci hočejo namreč celo pravico do splava uvrstiti med človekove pravice. In s tem izven okvirjev dovoljene debate spraviti tiste, ki zagovarjajo življenja nerojenih otrok. Če jim to uspe, bo čez deset let nekdo namesto vas napisal članek, kako se ekstremizem ne izplača, saj so zagovorniki življenja izgubili na volitvah.

      Vidite v čem je problem?

      Konzervativci, liberalci, levo desno, to je vse nekaj v megli. Pomembne so dejanske vsebine in vrednote, ki stojijo za temi besedami.

      • Za me, pomeni KONSERVATIVEN, enako, kot napreden.
        Kajti konservativni smo “konzervirali” vrednote, ki so jih naši predniki TISOČLETJA gojili.

        Sedaj pa EU komisija govori o EU vrednotah, ki so zvodenele. Kam so šle tiste prave vrednote, ki so jih uzakonili “očetje Evrope”?

        Tako Merklova, kot Macron, bi najraje odglana Poljsko in Madžarsko iz EU, češ da ne upošrevata dovolj “dekadentnih-vrednot”.

        Ko vera, življenje in DRUŽINA – oče, mati, nista več vrednota, potem gre
        družba le v propad.
        In verjetno so to zaznali tudi v Franciji in namenili več glasov Republikancem, misleč, da je nujno ohranjati PRVOBITNE (ne modernizirane z LGBT) vrednote.

        Upajmo, da se bo vendar svet prebudil, preden postavimo vse stvari na “glavo”!
        Prepričana sem, da bo k temu pomagala Slovenija, s sedanjo bolj konservativno vlado, ki bo naslednjega pol leta – vodila EU.

  3. “Tradicionalne konservativne in socialistične stranke” se sploh v ničemer ne razlikujejo. Vse po vrsti so skorumpirane in prodane korporacijam in špekulantom. Tako kot Cerkev in njen Frančišek, v Sloveniji pa npr. NSi.
    S temi kartelnimi strankami je dejansko konec, pri življenju jih drži samo še medijska propaganda in zloraba inštitucij.
    Mokre sanje klerikalcev in njihove Domovine.

  4. Regionalne volitve so za Francoze precej nepomembne, zgodovinsko so vezani na departmaje, tako da na te volitve ne hodijo. Zmagali so tisti, ki so do sedaj vodili regije in volivcem, ki so šli na volitve, niso kaznovali voditeljev regij. Verjetno niso mogli narediti veliko napak v regijah , ki ne vplevajo bistevno na življenje volivcev.
    V Franciji delati iz tega projekcijo na predsedniške volitve je precej navijaško. Prav velike korelacije te in predsedniške volitve nimajo. Predsedniške volitve temeljijo na izvolitvi močne osebnosti, ne močne stranke. Macron je zmagal z nekim nastajajočim gibanjem , ki očitno nima nobene teže. Važno da imaš, kot povsod po svetu, za seboj medije.

  5. Rezultat je res presenečenje, očitno sem sam v napovedih narobe ocenil situacijo.

    tadej – glede na komentarje v medijih vseeno regionalne volitve so pomembne. Eni in drugi bodo rezultate sedaj ‘spinali’. Za Le Penovo so rezultati kar razočaranje, tudi njeni nasprotniki bodo nedvomno poizkušali dobiti ta moment. Konservativci (Xavier Bertrand) bodo te volitve nedvono želeli pretvoriti v večji politični naboj. Vprašanje je, kako bodo rast konservativcev sprejeli bolj levi francoski mediji; konservativca Françoisa Fillona so npr. označili kot preveč katoliškega(pa ni bil katoliški hard-liner po nobenih merilih); zato ga je nato prehitel Macron (neke vrste francoski Cerar :)).
    Je pa vseeno levica še vedno prešibka in je ne vidim da bi lahko prišla v drugi krog, razen če se motim in bi socialisti presenetili.

    • Pomembnost volitev se meri z volilno udeležbo. Očitno za 2/3 volivcev regionalne volitve niso pomembne. Fillona so uničili mediji z afero fiktivne zaposlitve njegove žene, ker je bil prevelik konkurent Macronu. V drugi krog gre lahko samo Le Penova, ki ne more ogroziti zmage. Ta igra se je igra tudi sedaj, oziroma do sedaj, ko je rezultat teh volitev Le Penovi vzel vso verodostojnost medijskega napihovanja njene moči.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime