»Luke ne damo,« pravijo. Saj ni njihova, je od vseh Slovencev!

"Spontani upor" delavcev v Luki Koper je odličen pokazatelj vsega kar je narobe z državnim lastništvom podjetij v Sloveniji in zakaj je privatizacija tudi velikih in na videz uspešnih družb, kakršna je Luka Koper, prav tako potrebna.

Dogajanje v Luki te dni je zgolj dokaz več, da država svojega lastništva ne obvladuje, oziroma kot lastnik na njegovo upravljanje nima nobenega vpliva. V Sloveniji imamo opravilno nesposobno vlado, ki brez dovoljenja lobijev ne more imenovati niti predstavnikov v nadzorne svete lastnih družb. To je z vidika korporativnega upravljanja tako nepredstavljivo, da je že prav bizarno.

Kdo kadruje v državnih podjetjih, če to ni lastnik?

Dejali boste, saj je prav, naj z državnimi podjetji upravljajo »strokovnjaki«, ne pa politični nastavljenci. A ključno vprašanje je, kdo potem kadruje vodstvene kadre, če ne lastnik?!?

Le v takšnem (narobe) svetu je mogoče, da žerjavisti s petimi tisočaki plače zmerjajo predstavnike lastnikov (premiera, ministra, državnega sekretarja) in izsiljujejo njihov odstop, medtem ko zaslužijo skoraj dvakrat več od tistih, katerih glavo zahtevajo.

Na prvi pogled se zdi, da imajo pri tem veliko besedo zaposleni delavci, a poznavalci pravijo, da so ti pogosto le (dobro plačano) orodje organiziranih klik znotraj tako velikih in dobičkonosnih sistemov, katere iz njih na račune svojih zasebnih firm pretakajo ogromne količine denarja. Obenem pa ustrezno poskrbijo tudi za tiste, ki jih potrebujejo, kadar je voljo lastnika potrebno ustaviti z barikadami in uličnimi upori.

Le v takšnem (narobe) svetu je mogoče, da žerjavisti s petimi tisočaki plače zmerjajo predstavnike lastnikov (premiera, ministra, državnega sekretarja) in izsiljujejo njihov odstop, medtem ko zaslužijo skoraj dvakrat več od tistih, katerih glavo zahtevajo.

Kako je s spontanostjo

Zato je dvom, da gre v resnici za »spontani upor delavstva proti lastnikom,« več kot upravičen. Prej smrdi po spretno načrtovani akciji interesnih skupin iz ozadja, ki imajo preklemano mastne razloge za ohranitev statusa quo v Luki. Naj vas ob takšnih mislih nikar ne peče vest, saj pri tem ne gre za obupane Murine delavke, ki životarijo na več mesecev zamujajoči minimalni plači.

Pri tem ni toliko pomembno, kaj bi novi predstavniki države delali drugače, saj gre za splošen vzorec, delujoč tudi v drugih državnih podjetjih in projektih, kot sta denimo Telekom ali razvpiti TEŠ 6.

Skupno imajo to, da delujejo po principu privatizacije dobičkov s strani priviligirancev, kadar je firma uspešna, in socializacije izgub, kadar so jo ti preveč izčrpali za normalno delovanje. Na slabšem pa so vedno lastniki, torej davkoplačevalci.

Ko zaposleni v Luki Koper na barikadah vpijejo »Luke ne damo«, se zavedajte, da te besede niso namenjene le upravljalcem v SDH ali nesposobnim politikom, temveč letijo na vse slovenske državljane, ki smo resnični lastniki državnega premoženja.

Vzkliki, zahteve, grožnje … so namenjene vsem nam

Zato, ko zaposleni v Luki Koper na barikadah vpijejo »Luke ne damo«, se zavedajte, da te besede niso namenjene le upravljalcem v SDH ali nesposobnim politikom, temveč letijo na vse slovenske državljane, ki smo resnični lastniki državnega premoženja. Mi smo tisti, ki jim dajemo kruh in delo ter plačujemo njihove nadpovprečne zaslužke.

Slovenci bi morali dojeti, da imamo zaradi koruptivnih praks, razmahnjenih v državnih podjetjih, od njih bore malo, nič ali celo škodo. Vsekakor manj, kot če bi z njimi počistili zasebni lastniki, če že ljudje, ki jih zato demokratično izvolimo, tega ne zmorejo ali nočejo.

Da lahko nekaj (ne) daš, moraš najprej imeti

Če torej vztrajajo pri tem, da Luke ne dajo, naj najprej poskrbijo, da jo bodo resnično imeli. V odprtem, transparentnem privatizacijskem postopku z bogato kupnino v njeni dejanski vrednosti, plačano brez kreditov državnih bank, katere bi za njimi pokrivali davkoplačevalci.

Če tega niso zmožni ali ne želijo, pa naj državljanom Slovenije prenehajo povzročati škodo, se vrnejo na delo in opravljajo tisto, za kar so zelo dobro plačani.

Vodenje podjetja pa naj (ob ustreznem sindikalnem nadzoru, ki jim je predstavniško omogočen) prepustijo lastniku, četudi ga predstavlja tako osovražena državna oblast.