V vseh medijih po državi je osrednja novica objava, da so nekateri predstavniki vlade, strank in poslanskih skupin prejeli grozilna pisma, nekateri z nabojem, opisom in celo sliko, kam jih bodo prejeli, skupaj z najavo, da so skupine za odstranitev v pripravljenosti, družine niso izvzete. Policija je takoj pričela z iskanjem izvora, izvedla so se pridržanja, izvajajo se informativni razgovori, tajne službe preverjajo po svojih bazah možne pošiljatelje, tožilstvo je v nenehnem stiku s policijo, sodna veja napoveduje prednostno obravnavo. Mediji so zgroženi, stranke so, brez izjem, ostro nastopile proti takemu načinu obračunavanja. Državljani so pomirjeni, da se taki ekscesi ne tolerirajo in da pravna država funkcionira.
Točno. Ne gre za Slovenijo. Mi živimo v državi, kjer s(m)o se nekateri državljani navadili, da je določena stran militantno nastrojena, da v cerkvah donijo vojaške koračnice, da se grozi vsevprek in, da je to opravičljivo, kadar gre za predstavnike določene (prave) politične opcije. In, da poslušamo izjave tipa: že, že, ampak … Ker, kot ne pozabi nikoli posebej izpostaviti ga. Fajon, so si itak sami krivi zaradi svoje sovražne drže do vsega kar je demokratično.
Demokratično pa je seveda zgolj tisto, kar se umešča v levosučni koncept. In če ti taka opcija ni blizu in si (ali pa nisi) slučajno še, bog ne daj, na oblasti, je normalno, da dobivaš zelo konkretne grožnje in to nikogar v tožilstvu, pravosodju in režimskih medijih pretirano ne (z)moti. Edini, ki preizprašujejo takšen pristop, so očitno osameli jezdeci z Domovino, Požareportom pa še kakim Portalom Plus na čelu. Moč (tudi nasprotnega) argumenta pa lahko človek zasledi zgolj še v redkih formatih tipa Faktor, Ura moči, Dialogos ali Peto kolo, ki pa ne dosegajo vseh tistih posameznikov, ki že 30 let, iz čiste navade (in intelektualne lenobe) vklopijo TV Slovenija in mislijo (ali pa tudi ne), da nacionalni servis, (izdatno financiran iz proračunskega vira s preko 100 mio eur letno), dejansko posreduje neodvisne informacije.
Kje se skrivamo?
Tako pri nas je. In bo. Če se nekaj ne spremeni. In vprašanje je: kje so agende nasprotne opcije? Kje je ta kritična masa bolj desnosučnih? Zakaj niso na ulicah tudi ljudje, ki bi pokazali, da v Sloveniji živijo tudi delovni, pošteni ljudje, ki si želijo normalno živeti? Zakaj ni poplave referendumov tipa »ukinitev obveznega RTV prispevka«, »ukinitev/zagotovitev drugačnega financiranja STA«, »zatemnitev POP TV in njihovega škodljivega poročanja in medijskih umorov«, zakaj se na »odgovornost« ne pozove Ustavno sodišče, ki s svojimi odločitvami eklatantno spodkopava pravni in zdravstveni sistem (z izgovorom, da gre za obrambo pravne države?). Kje ste/smo torej?
Posnetek komentarja Matjaža Napasta je na voljo na koncu prispevka.
Reči, da se ne demonstrira, ker je to prepovedano, je seveda lahko zelo stoično in principialno, ni pa državotvorno. Sedaj se zdi, kot da obstaja samo en glas. In to je glas »levičarskega« (ne levega) terorja. Tudi ni normalno, da iz Evrope prihajajo zgolj neke kvazi »levičarsko« usmerjene komisije, kot da je to edina opcija v Evropskem parlamentu.
Kje so vse protiakcije, ki bi nosilce oblasti prisilile k ukrepanju in spoznanju, da nismo vsi ISTI? Da nas je veliko takih, ki se ob trenutnih prijemih obstoječe »pravne države« zgražamo, še huje, postaja nas strah. Na Viasat History si lahko ogledate sklop dokumentarcev na temo nacizma. Od prihoda na oblast, načina prevzemanja oblasti, metod, ki so jih uporabljali. Zelo nazorno, srhljivo, znano. Transparenti, pljuvanja, zasmehovanja, grozilna pisma … sodna veja oblasti pa nič. Demontirana država. Zgodovina to pozna, le da se je dogajalo v nekem drugem času in nekim drugim ljudem.
(ne)našim se lahko grozi, lahko se jih ustrahuje, lahko se jim zaplenja (zaenkrat računalnike), lahko se jim pripisujejo izjave, ki jih niso izrekli ali so vzete iz konteksta, lahko se verižijo tožbe in obtožbe, lahko se na skrivaj snema, montira, lepi
Danes se to v Sloveniji očitno dogaja tistim, ki ne verjamejo v čisto vse pravljice o socializmu, partizanih, samoupravljanju, Titu. Ki so in smo nekoliko bolj kritični do časa v katerem smo živeli in preživeli. In tistim, ki ne dovolimo, da nam bodo razvajeni tridesetletniki govorili kako je super socializem ali pa samoupravljanje. Kar se danes dogaja »samo desnim«, se lahko jutri (ali pa že danes) vsem Vam.
Brez zavor
Država je očitno demontirana, kot ugotavlja Dejan Steinbuch na Portalu Plus. In (ne)našim se lahko grozi, lahko se jih ustrahuje, lahko se jim zaplenja (zaenkrat računalnike), lahko se jim pripisujejo izjave, ki jih niso izrekli ali so vzete iz konteksta, lahko se verižijo tožbe in obtožbe, lahko se na skrivaj snema, montira, lepi. Skratka lov je odprt. In nekaterim vse je dovoljeno. In kaj potem sploh še ostane nam, ki nam gre ob tem na bruhanje? In kakšen je smisel vladanja, če nimaš moči spreminjati sistema? Izvoliti ustavnega sodnika, imenovati novega ministra, pripeljati neodvisno komisijo, zapirati tiste, ki grozijo. Če nimaš moči (večine) … za nič.
Predsedovanje bo vsak čas mimo in ostaja nam ulica. Če ni moči, pojdimo na volitve. To spiralo brezkompromisnosti je potrebno prekiniti, četudi s predčasnimi volitvami. Vsem vam sodržavljani pa svetujem, da dobro razmislite kaj od njih (volitev) pričakujete. Če želite nazaj sistem, kjer je vsega zmanjkovalo, vključno s posamezniki, ki so razmišljali s svojo glavo, lahko že danes odpotujete v Severno Korejo, Venezuelo ali pa na Kubo. Našo Slovenijo pa pustite pri miru.
Kajti jaz si želim živeti v 5. najvarnejši državi na svetu, želim, da smo med najbolj razvitimi in naprednimi nacijami sveta in želim, da si predstavnike volimo demokratično – na volitvah. Moji otroci naj razumejo, da s(m)o se nekateri za te pravice borili in jih izborili. In da samo gledati pomeni soglašati. Pika. In nobenega ampak.
Alenka Bratušek poleg Marjana Šarca tudi trikratna predsednica vlade, prvikrat, zadnjikrat in nikoli ve, in poslanka, ki za to funkcijo ni ila izvoljena, je sinoči na POP TV razkrila, kaj je vzrok za grožnje, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da za njimi tako ali drugače stoji koalicija nesreče KUL.
Tudi jaz tako mislim.
Kajti KUL pravi: “Če ne gre z lepa, bo šlo pa z grda”.
Če taki zavladajo, se bo ponovilo leto 1945 in brezna se bodo spet polnila.
Kraševka
Z polno odgovornostjo trdim, da lahko samo bedak to danes napiše!
Igor, saj vemo, kako je pri vas z odgovornostjo!
Komentiram zadnji stavek: normalno, kaj pa drugega. Boljševiki spet rožljajo, ker ni bilo lustracije. Samo bedak se lahko čudi takemu razvoju dogodkov. Vsaj simbolno je bila slovenska državnost zapečatena že z izvolitvijo komunističnega kriminalca in medijskega ljubljenca Kučana namesto Pučnika. To je bil prvi korak k dokončnemu zabetoniranju nedotakljivosti rdečega podzemlja in postopni legitimaciji preteklega početja zločinskega režima, od “NOB”, pobojev ter uničenja kulture in ekonomije naprej. Zdaj pa se rdeči razbojniki vračajo iz lukenj, v katere smo jim dovolili, da so se začasno poskrili, in nam grozijo. Nič ni bilo bolj pričakovano od tega, osnovnošolska logika, 1 + 1 in kar je še teh stvari.
Za demokracijo so potrebni demokratično osveščeni volivci. Če bi v Severni Koreji priredili pluralne volitve, bi na njih zmagal Kim Jong Un.
V Sloveniji je bilo podobno. Na prvih volitvah je med strankami dobila največ glasov ZKS. Demos je zmagal zato, ker je nastopil kot predvolilna koalicija, sicer bi ZKS sestavljala prvo demokratično vlado. Je pa levica/ZKS sestavila drugo, Drnovškovo vlado po vsega dveh letih Demosove vlade. Drnovškova LDS je bila namreč le preoblečena ZSMS, partijski pomladek.
Za potrditev nekakšnega štokholmskega sindroma na nacionalni ravni je bil Kučan praktično trikrat zapored izvoljen za predsednika države. Prvič kot predsednik predsedstva, po sprejeti novi ustavi pa je postal še dvakrat predsednik države.
Tako kot se je začelo, tako se je nadaljevalo. Nikoli nihče ni oblikoval programa demokratičnega osveščanja ljudi in demokratične vzgoje v šolah. Pričakovanje, da se bodo ljudje sami naučili demokratičnih manir, je bilo napačno. Če je kdo sploh to zares pričakoval.
Levica je ves čas tranzicije skrbela, da je imela v rokah vse ključne “ideološke aparate države”, marskistično rečeno: šolstvo, organe pregona, sodstvo, javno upravo, medije … Šlo je za to, da se vse spremeni, vendar na način, da ostane oblast v rokah iste, partijske nomenklature.
Poleg tega je imela levica v rokah kapital, desnica pa je bila revna kot cerkvena miš. Njavečji problem desnice pa kljub vsemu ni bil kapital, temveč odsotnost demokratične vizije. Ljudje so po začetnem navdušenju nad Demosom kmalu spoznali, da njegovi ključni akterji niso nič drugačni stari partijci. Resnici na ljubo, so tudi dejansko bili v glavnem bivši partijci. Po samorazpustitvi Demosa so se mnogi demosovci tudi vrnili v Kučanovo naročje, tisti, ki so ostali pa so rovarili v prid partijske nomenklature, kateri so pripadali.
Zdaj smo tu, kjer smo, ker kje drugje nismo znali, hoteli, mogli biti. Namesto dveh demokratičnih taborov si v Sloveniji stojita nasproti dva sovražna politična tabora, ki bi najraje drug drugega eliminirala kot nedemokratična. Levica vidi v desnici fašiste, desnica pa v levici komuniste. Politično-ideološko smo nekje tam, kjer smo bili leta 1941 ob izbruhu vojne v tedanji Jugoslaviji, ko sta si stala nasproti dva tabora: katoliški in “liberalni”, dejansko komunistični. Kako se bo to razpletlo, bogsigavedi. Samo upamo lahko, da ne bo kakšne vojne, ker se utegne zgodovina ponoviti.
Tocno tako!
Desnica je izgubljena v iskanju samega sebe. Groteskno je, da se poskusa najti tam, kjer se ne more najti. Madzarska ali Poljska nista primerljivi druzbi po nicemer. Nikoli v zgodovini ti dve druzbi nista imeli nic skupnega s slovensko druzbo. Na silo iskati skupni imenovalec je brezupno in kontraproduktivno.
In potem se kot orodje se potegne iz naftalina nacional(istic)na ideja, ki sicer zmore mobilizirati nekaj podezelja, ostalo pa bolj odbija kot ne.
Desnica bi morala « vreci oci okoli sebe », ampak ne po Balkanu in Vzhodni Evropi, temvec v Srednji in Zahodni Evropi. To je edina mozna pot. In ne gre niti priblizno za podrejanje, kleceplazenje ipd. Gre za biti na pravem vlaku. Prostora na njem je dovolj.
Misliš na lgbt ideologijo?
Zahodna Evropa je že mrtva, zato (predvsem pa zaradi zgodovinskih razlogov, ki kažejo na nekompatibilnost arhaične superiorne slovenske kulture s primitivno militaristično mentaliteto germanstva) se jaz ne bi zgledoval po njej. Zahod je gnijoče truplo, ki nima nobene prihodnosti razen popolnega zloma. Razlogi za to so stari tisočletja.
Zanašanje na Višegrad je tako gotovo pametnejše.
Zares pametno pa bi bilo zanašanje na slovenstvo, a kaj, ko je vera tepenih in neukih ljudi zgolj samoprezir.
Ena od možnosti, kako zabremzati NAŠIZEM:
Vrhovni in ustavni sodniki so ljudje z imenom in priimkom. Sprejemajo takšne in drugačne razsodbe.
Potrebno bi bilo nekaj pravniškega dela, da bi analizirali in sistematizirali njihove odločitve.
In kaj hitro bi se pokazalo, kdo sodi neodvisno, in kdo boleha za stalinitisom.
Kajti ni vseeno, če se pod fasado pravice deli krivica.
Zelo lepo ste razložili. Podpiram vaš predlog.
Ob zadnjih resnih smrtnih grožnjah se resno postavlja vprašanje odgovornosti levice za pregreto politično stanje.
Kaj je narobe z neznosnim egom nekaterih politikantov, da stranke onesrečijo s svojim imenom?
Čemu je to podobno: Stranka Alenke Bratušek, Lista Marjana Šarca ali Stranka Mira Cerarja?
Kdo so taki strci strici in tete, kaj so dobrega in koristnega storili razen za sebe?
Ker imena ne prinašajo dodane vrednosti in političnega kapitala, se morajo posluževati srhljivih bližnjic, po katerih jih spoznate.
MEFISTO, odlično!
So pa k sreči ti “novi” obrazi zamenljivi. Žal pogosto še s slabšimi osebki…
Treba je « zamenjat » narod. V smislu, kot so ga zamenjali Nemci in Japonci.
V letih po 2.SV smo se naposlušali zgodbic o domačih izdajalcih in se iz tega nismo nič naučili. Že vse od Pucka se Slovenija sooča z naraščanjem števila domačih izdajalcev v DZ in ravno v tem mandatu je ta problem eskaliral. Pokazalo se je, da sta sredinski stranki DESUS in SMC prežeti z domačimi izdajalci, ki so v kritičnem trnutku pokazali, da niso sredinski, ampak so seme nacionalsocialističnega in komunističnega zla. Komunisti in nacionalsocialisti iz teh dveh strank sedaj bežijo v SD, v SAB in LMŠ. V posmeh nam vsem pa bo skrajni levičar Zorčič ustanovil novo “sredinsko” strano, da dol padeš. Ja problem imamo z domačimi izdajalci slovenskega naroda, ki so za oblast in denar pripravljeni prodati lastno državo in jo predajajo v roke jugoslovenarjem.
Odlično avtor. Kakšen smisel ima vladati, če ne moreš nič spremeniti? Naredili smo sistem, kjer smo paralizirani vsi. Vsi so “samostojni”, noben ni nikomur odgovoren. Niti tistemu, ki ga plačuje ne. Niti lastniku ne.
Tako je in tako še vedno levica načrtno spodbujala vrednote NOB do slovenskih soljudi:
teror nesodelovanja, izključevanja, slabega imena, zaporov in likvidacij.
To je njihov dosežek “demokracije”.
Točno tako. To so pač vrednote ZZB, ki je VEZIVO tudi za KUL.
“Zakaj niso na ulicah tudi ljudje, ki bi pokazali, da v Sloveniji živijo tudi delovni, pošteni ljudje, ki si želijo normalno živeti?”
Zato, ker nimajo časa. Delajo.
Sicer pa odličen prispevek, podpišem.
Tragično pa je, da je še zmeraj preveč tistih, ki so indoktrinirani z MSM propagando. In da “izbeglice” nikoli ne bodo glasovale za suvereno Slovenijo. Zato moramo pa to narediti tisti, ki se najdemo v Matjaževem članku. Da vidimo, koliko nas sploh je.
Helena
Tudi jaz tako mislim.
Katastrofalno slab prispevek. Nezrel. Nedemokratičen. Hujskaški…
Celo pod standardi Domovine.
Avtor bi najraje izbrisal vse NENAŠE.
Od skrajnih levičarjev se razlikuje samo po tem koga definirati za NAŠE in koga za NENAŠE.
Druga plat iste NAŠI/VAŠI medalje.
Slovenci smo politično-ideološko skrajno sprt narod, kar je spoznala celo ona bruseljska inkvizitorka, In’ t Veld (ali tako nekako). To je v vseh pogledih škodljivo za Slovenijo.
Ekscesi kot so bile grožnje predvsem koalicijskim politikom in tudi Jelinčiču, so v največji meri posledica političnega in medijskega hujskanja. Opravka imamo z nekakšno neototalitarno miselnostjo, ki političnemu nasprotniku enostovno ne priznava pravice obstoja.
Dejansko bi se moral vprašati vsakdo, ki kakorkoli sodeluje v politiki in medijih ter drugje, kjer ima vpliv na javnost, kakšen učinek imajo njegove javne besede na kolektivno politično formo mentis prebivalstva Slovenije. Nekateri politiki in mediji naravnost tekmujejo v ščuvanju sodržavljanov enih proti drugim. V imenu edino pravih vrednot in edino prave demokracije. To je seveda narobe svet.
Končni razsodniki v političnih zadevah so seveda volivci, ti pa praviloma volijo “naše”, ne glede na to, kaj ti počnejo. Žal so krepke besede na račun političnih tekmecev praviloma nagrajene s strani volivcev ali vsaj s strani trdega jedra pristašev, ki postane še bolj trdo in nedovzetno za kogarkoli, razen za naše.
Med tranzicijo smo se izgubili. Nismo znali oblikovati delujoče demokracije, v kateri bi prevladovala strpnost med političnimi akterji in seveda v medijih. Vodi se politika na nož, politika izključevanja in politika pričakovanja nekakšne “končne rešitve”, ki bo nekoč v prihodnosti. To pa ne obeta nič dobrega. Čas bi bil, da politiki in mediji ustavijo podivjane konje.
Danes imate dober dan?
Kako bodo volilci imeli JASNO sliko, če pa RTV celo leto dela predvolilno kampanjo v prid Levice.
Kako malokrat na RTV povedo kaj pozitivnega o VLADI, ki ni Leva.
Naša RTV, skupaj s POP – Tv, sta agitatorja, ki uporabljata tudi LAŽI in predvsem KONSTRUKTE.
K prebojnemu komentarju Navigatorja, s katerim se lahko tokrat le strinjam, bi sam dodal ugotovitev dr. Franceta Bučarja, da so po osamosvojitvi vse novoustanovljene demokratične politične stranke skupaj z na vse strani razpršenimi člani nekdanje totalitarne ZKJ/ZKS prevzele oz. neustvarjalno in nekritično prekopirale tudi notranji način mišljenja, vodenja in delovanja demokratičnih političnih strank po ne-demokratičnem zgledu avtoritarnih vodstev (polit-birojev, CK) nekdanje ZKJ/ZKS.
Pomanjkanje resnične, strpne in odzivno živahne notranje demokracije, odsotnost spodbujanja živega in dinamičnega notranjega političnega dialoga v posameznih strankah, nesistemskost nenehnega živahnega in radoživega pretakanje pobud, idej, kritik … od baze k vrhovom stranke in nazaj, vse to je daleč od obljubljenih in pričakovanih plodov razvite notranje demokracije v pričakovano živahnih in dinamičnih sodobnih političnih strankah.
In če ni široko razprte in razvite ter vsebinsko bogate notranje demokracije v posameznih političnih strankah, je tudi v parlamentu, ki je zaradi ustavno ter demokratično spornega sorazmernega volilnega sistema le vrh vladajoče in odtujene strankokracije, ne moremo pričakovati.
Stari “udbo-partijci” seveda nikoli niso prikrivali podcenjevanja in prezira do večstrankarske parlamentarne demokracije ter do notranje živahnih in demokratičnih političnih strank, saj so se zavedali, da je najlaže ob-vladovati in vladati čim bolj odtujeni “vrhuški” parlamentarnih političnih strank v podobi vladajoče strankokracije, kakršno so nam dopustili strogo omejeno razviti v invalidnem sistemu večstrankarske parlamentarne demokracije, kjer dejansko vladajo neformalni lobiji iz politično-kriminalnega podzemlja “vzporedne/globoke/ugrabljene” države, ki nam po svoji volji medijsko ponujajo in promovirajo nenehoma nove “nove obraze”, nove “nove politične stranke” in nove “nove politike”.
Vseskozi znani “strici iz ozadja” s svojimi “spin doktorji” in medijskimi dreserji javnega mnenja učinkovito skrbijo za to, da se razmeroma hitro menjavajo imena prvakov, imena strank, njihove ikonografije, njihovi medijski promotorji, a da v družbeni in politični resničnosti vse ostaja v okvirih stabilnega in nedotakljivega družbenega “statusa quo”, v katerem smo tri desetletja po osvoboditvi in osamosvojitvi izpod komunistične diktature ZKJ/ZKS v SFRJ še vedno na robu že videne pogubne državljanske vojne iz daljnega leta 1941.
Za denar gre, mar ne? In sicer za nic drugega.
NOVI OBRAZI so res vedno celjeni na PODLAGO – Zveze komunistov, ki hoče ohranjati ENOPARTIJSKI sistem, kot ga je poznala Titova Jugoslavija.
V enopartijskem sistemu, so vedno nasprotnike likvidirali, ali pa zaprli.
Nič jamranja prosim:konkretno ukrepanje! Bližajo se prazniki,v pehar kot darilo,naročnina na našo revijo Domovina.Za tri mesece,pol leta,leto,kolikor zmorete.Sama sem to že storila.Domovini pa svetujem,da poleg resnih tem vključi tudi kaj zabavnega,da obdrži naval novih naročnikov,ki se bo zgodil-prepričana sem!Nujno potrebujemo več bralcev resnicoljubnih medijev,medijev,ki si upajo prikazat obe plati kovanca,ki si upajo s prstom pokazat na podlosti in podleže.
Slovenci smo skrajno sprt narod (kot pravi Navigator), vendar mislim da ne od pamtiveka. Verjamem sicer da smo bili sprti tudi prej, a takrat se med sabo še nismo pobijali.
Velika travma nad deželo se je zgrnila v času 2.s.vojne, ko so posamezniki po vaseh ovajali nič hudega sluteče sosede, potem pa jih je vzela noč.
Naslednja travma se je zgrnila takoj po koncu vojne, ko so Titovi partizani izvajali čiščenje nad nedolžnim Slovenci, ko je bilo dovolj že to, da nisi bil na pravi strani. Skratka ko si bil nedolžen!
Potem je prišlo obdobje socializma, ki so ga mnogi ohranili v dobrem spominu. Medtem ko so mnogi pa umolknili. Ti so med sabo le šepetala, in še to šele takrat, ko so bili prepričani, da jim nihče ne prisluškuje. Molčali so tudi pred lastnimi otroci, a zaman. Niso se namreč zavedali, da so otroci kot spužve, ki vsrkavajo občutja staršev. Nehote so njihove travme prešle na potomce, in tako naprej na vnuke.
Zdaj je kar je. Smo zmes nerazčiščene preteklosti. Unikum med državami EU skupnosti. Ko bi s tem začeli po letu 1990, bi do sedaj morda že imeli nek rezultat.
Če se tega lotimo zdaj, bomo morda s tem kaj doprinesli našim vnukom, če našim otrokom ne moremo nič več.
Pot je odprta.
Največja napaka takoj po osamosvojitvi je bila, da smo Slovenci dovolili, da se starim partijcem dovoli, da se ponovno vmešavajo v ureditev države. V nobeni postkomunistični državi se to ni zgodilo razen v Sloveniji. Češka, Poljska , Madžarska so opravile z nekdanjimi komunisti, noben bivši partijski funkcionar ni imel mesta na pomembnih mestih. Pri nas pa smo nekdanjemu šefu ZKS in obenem UDBE celo dovolili da je kandidiral za predsednika države in na veliko žalost, kar se danes vidi kot katastrofalna napaka, celo postal kar dvakratni predsednik države. V času njegovega predsedovanja Sloveniji so vsepovsod, tako v gospodarstvu, kot v vseh ustanovah od sodišč do policije svoj pravi obraz ponovno pokazali nekdanji imetniki rdečih knjižic. Rdeči direktorji so pokradli podjetja ali jih uničili, z denarjem ki se je leta prelival v tuje države se je ponovno začel vračati nazaj in krepiti ponovno oblast bivše partijske nomenklature, ki je vse povsod od bank, šol, medijev itd. prikrito počasi in zanesljivo prevzela vse vzvode v državi. V zadnjem letu zato, ker imajo občutek, da jim vse to kar so si v 30letih samostojne države prilastili počasi polzi iz rok ves nadzor nad vsem so se pričeli posluževati takšnih stvari, kar v vseh letih samostojne države ni dogajalo, samo še likvidacije ljudi se še manjka pa bo spet tako kot je bilo pred osamosvojitvijo. Upam da se kaj takšnega ne zgodi in da bom dočakal enkrat slogo med večino Slovencev in nas ne bo več razdvajalo to komunistično zlo ki traja vse od druge svetovne vojne dalje.
Marko je zaključil z resnico: ni bilo lustracije. Vse ostalo so nepomembne podrobnosti.
Odlično @Navigator. Kot že rečeno, ko ne pišeš o covidu te je užitek brati.
Slovenija ,bi nujno potrebovala exorcizem rdečega demona,dokler ne bo prepozno(c).