”Danes smo na začetku nečesa velikega”. S tem naslovom je Anže Logar v suspenzu držal slovensko javnost po koncu predsedniške tekme v drugem krogu predsedniških volitev, ko je v dvoboju s favorizirano Natašo Pirc Musar presegel vsa pričakovanja. Od usodnega 13. novembra lani so minevali meseci, slovenska javnost pa bo na Logarjev vnovični javni angažma morala (po)čakati vse do naslednjega tedna, ko naj bi z nekaj izbranimi somišljeniki ustanovil društvo.
Kar same po sebi se tako že ponujajo primerjave Logarjeve politične zgodbe, ki v marsičem spominja na zgodbo Gregorja Viranta, vprašanje pa je, ali je njen končni rezultat v povsem spremenjenih družbenopolitičnih razmerah lahko drugačen ter za Slovenijo končno pomeni spremembo na bolje?
Vzporednic med Logarjem ter Virantom je veliko. Oba sta se karierno kalila znotraj oz. v bližini Slovenske demokratske stranke, oba sta pripadala njenemu bolj libertarnemu krilu, oba sta do neke mere s svojimi javnimi nastopi požela veliko javnega odobravanja preko sredine. To je morda še bolj veljalo za Gregorja Viranta, ki se je leta 2011 lahko učinkoviteje branil očitkov, da je ”Janšev”, kot to danes velja za Anžeta Logarja, katerega volilno tekmo so v primerjavi z njegovim libertarnim predhodnikom izpred 12 let slovenski mainstream mediji sprejeli z bistveno večjo nenaklonjenostjo ter skepso.
Oba, tako Viranta kot Logarja, druži tudi to, da sta sčasoma želela razviti, recimo temu, pomladno-sredinsko opcijo izven ”objema” največje slovenske desnosredinske stranke, ob čemer je prvi to izvedel ter ob združeni sovražni kanonadi levih ter desnih (pre)hitro pogorel, drugi pa se tega šele loteva počasi, s previdnimi koraki. In če je Virantov eksperiment pred volitvami 2011 iz resetatorskega gibanja kaj hitro prerasel v novo stranko, se Anže Logar svojega političnega projekta loteva počasneje, bolj premišljeno ter zaenkrat ostaja ”le” pri napovedanem društvu.
Začetni pristop pa ni edina razlika, ki razdružuje oba “enfant terribla” slovenske liberalno-sredinske scene. Medtem ko je Gregor Virant s svojo zvezdniško klasično liberalno ekipo na predvolilno sceno stopil z odločnimi idejami, da je po polomu slovenskega gradualizma potrebno presekati s tranzicijskimi neosocialističnimi pristopi, Anže Logar vstopa v politični ring, ki je po desetletju populizmov klasičnemu liberalizmu že tako nenaklonjene Slovence še bolj potisnil v sfero preferenc za social(istič)ni intervencionizem na državnih seskih. Ne pozabimo tudi, da smo danes v situaciji, ko številni volivci predvsem iz osrčja države še po več kot desetletju za svoje zgode in nezgode krivijo “Janšev” reformni ZUJF.
Dejstvo je, da ob primerjavi slovenske politične scene z ostalimi postsocialističnimi državami vidimo ogromen zgodovinski manko gospodarstvu naklonjenih idej. Tu na koncu niti ne gre za poimenovanje, ali se nekomu reče klasični liberalec, sredinski liberalec, libertarec, ekonomski liberalec; Slovenec je do svobodne osebne pobude vedno bil skeptičen. Svoboda v postelji – to ja, napredni Slovenci nočejo, da jim kdorkoli gleda v spalnice. Svoboda v denarnici – to pa raje ne, tu si napredni Slovenci pridržujejo pravico, da sosedu v denarnico ne samo gledajo, ampak iz nje še kaj izmaknejo. Nič čudnega, da je na Slovenskem po osamosvojitvi naravnost cvetel lažni ”rdečeburžoazni” liberalizem tipa LDS ter Zares – socialno-liberalnih, kjer se je liberalnost vedno znova zaključila pri splavu ter biomedicinski oploditvi. Slovenska kulturno-vojniška liberalnost tako še danes zmore iti le do vprašanja evtanazije.
Zdi se, da Slovenec vrhunskih mladih, obetajočih, sposobnih politikov v svoji ideološki slepoti ni vreden.
Če so zavrgli Viranta, zakaj ne bi Logarja?
Še težjo nalogo bo Anže Logar v primerjavi s svojim predhodnikom imel glede na porazno ter zastrupljeno javno vzdušje. Zdi se, da Slovenec vrhunskih mladih, obetajočih, sposobnih politikov v svoji ideološki slepoti ni vreden. Slovenski volivec je namreč sposoben gladko zavreči osebno uglajenega, bogato izkušenega političnega operativca z Ustavnega sodišča, številnih ministrstev in bivšega ministra, doktorja pravnih znanosti, nekdanjega državnega prvaka v francoščini, politično vzhajajočo zvezdo Gregorja Viranta, ter na njegovem mestu izbrati komunistične politične agitatorje v stranki Levica, še prej pa “Vi nid mor tajm” rešitev v obliki Alenke Bratušek, komedijanta Marjana Šarca, ki komentira “zacvikane žičke”, ter vedno znova plejado povsem politično neprimernih ter neizkušenih novih obrazov.
Ali bo v histeričnem vzdušju iskanja tistih, ki so ”Janševi”, taisti volivec prepoznal potencial v Anžetu Logarju, mladem politiku, ki lahko s svojimi bogatimi izkušnjami na vseh ravneh političnega življenja, od bogate kariere v Državnem zboru do vodenja Ministrstva za zunanje zadeve ter Urada Vlade RS za komuniciranje, kjer je na obeh kariernih “postankih” deloval v okviru edinih slovenskih predsedovanj Svetu EU, ter z izjemnim mednarodnim ugledom – je namreč prejemnik dveh državnih tujih odlikovanj – bo Slovenec zmožen oceniti, da je tak politični potencial vredno v interesu celotne države izkoristiti tudi na najvišji politični ravni?
Iz tega vidika je torej Logarjevo previdno tipanje terena povsem logično. Antijanša moment je v kombinaciji z vedno bolj zastrupljenimi ideološkimi izpadi edino gorivo, na katerega trenutna vlada lahko igra in na katerega lahko kljub vsemu na žalost še vedno zmaga. In nedvomno bi Logarjev jasni vstop na sceno podporniki levice z največjim veseljem izkoristili za njegovo diskreditiranje, še preden bi se iz vsega skupaj sploh lahko izcimila ena sama uradna izjava na listu A4 formata.
Bo Logar segel čez sredino?
Po drugi strani pa se zdi, da bo Logar za uspeh za razliko od Viranta primoran bistveno globlje poseči čez sredino. Če to najprej pomeni povabilo na odkrite in poglobljene pogovore v okviru društva, s takšnim pristopom ni nič narobe. Logar preprosto mora nagovoriti tudi številne volivce vedno novega levosredinskega obraza, ki svoj sredinski glas v končni fazi nesejo stranki Levica, a ki so v resnici po prepričanjih ljudje, ki želijo biti sami gospodarji svoje usode, svojega premoženja, svojih življenjskih načrtov ter idej ter živeti v moderni državi Zahodnega in ne Venezuelskega tipa. Je pa res, da mu izjemen odstotek na predsedniških volitvah, ki presega tudi največji domet Viranta pred volitvami 2011, daje lepe možnosti.
Trenutna realnost slovenske zaostrene politične situacije se bo tako nazadnje pokazala tudi v reakcijah na napovedano politično avtonomno (re)aktiviranje Anžeta Logarja. Virant je s svojo ekipo uspel čez sredino jasno seči le s prof. Markom Pavliho, pri Anžetu Logarju pa se napovedujejo številna imena izven klasičnega miljeja SDS, s potencialom tudi čez sredino z nagovarjanjem zmerne leve sredine. Od tega, kako široko polje bo preko svojega društva v politični naboj uspel zbrati Logar, bodo odvisni tudi napadi nanj, a vsaj na desnem polu so ti vsaj v začetku presenetljivo neobstoječi, še posebej če jih primerjamo s samotorpediranjem Virantovega projekta izpred več kot desetletja.
Ob vseh političnih piarovskih kvazi ”društvenih” pobudah na slovenski levici in ob trenutnem političnem mrtvilu na širši desni sredini je nujno potrebno, da nekdo zopet programsko razgiba trenutno ozračje, ki spominja bolj na zatohla svinčena sedemdeseta. Glede na to, da so Gregorja Viranta slovenski volivci po njegovi domači politični avanturi nehvaležno ”spodili” na visoko mesto v OECD-ju, za katerega je bil očitno dovolj dober, lahko le upamo, da se kaj takšnega ne bo zgodilo Anžetu Logarju.
Nedvomno bodo semena novega sredinskega pluralnega projekta klila v bistveno slabši zemlji, kot jo je ob zakoličenju svojega sredinskega vrtička imela Državljanska lista. Da bo obrodil tako zaželene sadove, bo nov politični projekt nedvomno potreboval veliko mero optimizma, predanosti in poguma.
1. Logar je izgubil volitve, kje tu avtor vidi potencial, ne vem. Pa ne, da Logar nima potenciala, samo ne more graditi na sloganu “častno sem izgubil volitve”. Dosegel je manjše število glasov kot konkurentka, zato bi s tako volilno kampanjo tudi na naslednjih volitvah dobil manjše število glasov kot konkurenca.
2. Virant se je uničil sam, ko je svoje sredinske glasove prodal levici. Lahko bi bilo drugače, pa ni in nikoli ne bo.
Če pogledamo na enega od motorjev uspeha Viranta in Resetatorjev, ki so stopili do ljudi s konkretnimi uporabnimi pobudami, tega Logarju (za enkrat) manjka. Če pa se loti projekta s prijemi POS, je prognoza itak jasna. Ljudem ne koristi še en svet modrecev na svojih tronih. Upajm, da je opazil te strateške razlike in bo peljal dovolj modro.
Za vsako kulturo je potrebno pripraviti zemljo, da kaj zraste in obrodi. Od Viranta naprej, je rast liberalne sredine preteklost, tako kot je rast KD do Puckota naprej preteklost.
Slovenci niso politično profiliran narod, toda ko nekdo zakocka zaupanje, je te opcije za vedno konec.
V Sloveniji ni več kot 30% družbeno zavestnih volivcev, volivcev ki razmišljajo avtonomno, to je: neodvisno od medijske propagande. Velika večina volivcev je del mase, ki pa se vedno opredeli za tistega , ki je družbeno najmočnejši.
V teh robnih pogojih Logar res nima velikega dometa, če bi se približal Virantu, bi bil to čudež.
Super si napisal, nad temle vrvohodstvom sem kar razočarana in mislim, da je Logar passe.
“Zdi se, da Slovenec vrhunskih mladih, obetajočih, sposobnih politikov v svoji ideološki slepoti ni vreden.”
Mislim, da bolje zapisati, Janez ne trpi konkurence.
So ti strici povedali?
Logar bi volitve proti NPM zlahka dobil, če ne bi zavzel “sklonjene, pohlevne, nekonfliktne drže”. To ni kvaliteta vodilnih politikov. NPM ne bi smela biti niiikoooliii predsednica, že zaradi težkih nahrbtnikov. Logar bi lahko proti njej zlahka zmagal. Vendar njegove lakajske drže državljani niso sprejeli. Res pa je, da so bile tudi te volitve v primežu “pomoči”. Ženska, ki je v šestih mesecih k o m a j zbrala – po vseh bližnjicah – 5.000 zahtevanih podpisov, potem zmaga. Tu ni bilo vse tako, kot bi moralo biti.
Bi bil pa Logar odlična desna sredina, ki bi se lahko združila v zmagovalno koalicijo z SDS in stranko ostalih (Kovšca, Pivčeva, Kangler…). Tudi NSI bi pozabil na “samo z JJ več ne”, ker so radi v vladi in radi odločajo.
Ocene, da je Logar v senci Janeza Janše, je bedarija. Noben v DZ ni prišel brez pripadnosti in člastva v stranki. Edino helikopterska stranka Svoboda je posebnost brez primere. Sedaj pa vidimo zmogljivost 41 poslancev, od katerih jih vsaj polovica še ust ni odprla. Mater, kakšna kvaliteta…. tako kot celotna koalicija…. temu pa primerni rezultati, ki jih ni bilo, jih ni in jih neee booo….
Te bedarije, da bi se naj JJ Logarju umaknil – zakaj pa? To so mokre sanje levičarjev, ker SDS bi brez JJ bi izgubila moč in podporo. JJ je SDS in pika.
Dobro povedano.
Ko bi Milan Kučan ne podprl NPM ta ne bi bila nikoli predsednica. Ko se oglasi Kučan, adijo pamet! Tričetrt volilnega telesa predstavljajo ljudje, ki o zgodovini, politiki, ekonomiji ne vedo ničesar. Desnica naj vztraja, da bodo rezultati morda vidni čez petdeset let. Otroci iz vrtcev s partizanskimi čepicami z rdečo zvezdo in puškami v rokah ne obetajo ravno demokratične prihodnosti. Golobova vladavina je odprla vrata revoluciji in ljudje se sploh ne zavedajo kako grozen čas živimo. Pravna država je na psu, vrednote živimo le uporni posamezniki.To oblast zanimajo bolj mačje in kravje pravice kot trpeči človek, ki je imel leta 1991 možnost zadihati z demokracijo, zdaj pa nas je doletel Golob z vso pripadajočo rdečo mafijo. Anarhija, depresija, požari, poplave….
Vsiljuje se mi misel na sodni dan, ki ni več daleč.
SE PRIDRUŽUJEM VAŠEMU MNENJU.
Golobizem je res ena sama katastrofa. Kmalu za tem, ko so se Golobisti ustoličili, je na Krasu izbruhnil požar.
Ali so že našli krivca za POŽAR?
Pravijo, da (pred časom je bila objava v Primorskih novicah in slike teh napisov) so “ljubitelji kamnov z napisom TITO”, zelo zadovoljni, ker so se na POGORIŠČU prikazali vsi “Titoti”, pa tudi SRP in KLADIVO, ter napis Jugoslavija.
Pred požarom je bilo to vse zaraščeno in ZZB teh napisov ni (glej Primorske novice) mogla več najti.
Ali ima ta vlada v programu RESTAVRACIJO Jugoslavije?
Shalotka, točno tako – glavni problem tiči v “dolini rož”.
eh, logar, ne počni tega, prodajal se boš kot kakšna pocestnica, kot se je virant, janša sicer ni idealna družba, je pa vseeno boljša od goloba
Ne vidim v čem je vic ustanavljati društvo. Kakšno društvo? Za zaščito poraženih na volitvah? Društvo za politiko? Društvo za kaj?
Kaj ko bi v Domovini pisali raje resnico? Viranta ni torpedirala desnica, torpediral se je sam s podporo Alenki Bratusek. Celo sam je priznal, da je bila to velika napaka. Torej pridružil se je ravno tisti opciji “ui nid tajm” butlsocialistov, ki je volici ne maramo, kot ste sami zapisali. In tudi tisti opciji Tonina in Pogorelca, ki ponavljata, da z JJ ne bosta šla v koalicijo, kar pomeni, da bosta šla po Virantovi poti.
Stane Taskov, točno tako.
Virant je igral podobno igro kot Nsi.
Zanimivo, iz zgodovine se nekateri res nič ne naučijo.
Ravno to sem hotela napisati! Meni pride na misel še Cerar. Zelo slabo je igrati velikega poštenjaka, ko se vendar ve da smo vsi krvavi pod kožo. Virant je bil bolj papeški od papeža in niti malo ni podvomil v tisto trapasto poročilo KPK. Ministri so odstopali zaradi dveh rezin pršuta, ali sendviča. Po svoje so pokazali kar precej nesposobnosti, ker se niso znali ubraniti nastavljenih pasjih bombic. Bomo videli kako bo šlo Logarju? Pri njem me moti, da podpira legalizacijo konoplje. Če v njegovem programu ne bo toliko avtonomije v šolah, da bi šole lahko odklonile tras učitelje, potem je pri meni oplel.
To je doslej edino pravilno mnenje. Imate prav. Virant je ob M.K. Iz Murgel največji škodljivec v Sloveniji. Njegova ihtava poteza ob skonstriranem poroćilu KPK v zvezi z JJ, je kriva, da Slovenija danes z Golobom na čelu tone vse globlje v postkomunistično blato. Takrat smo namreč imeli sredinsko vlado, ki nas bi popeljala na pravo, zahodnoevropsko pot. Državljanska lista je bila odlična partnerica SDS in vse je kazalo, da imamo vlado za dva ali celo več mandatov. Potem pa nastopi Virantov značaj in vse gre k vragu.
Upajmo, da bo Logarju uspelo kaj narediti. Res pa je, da je bil liberalizem slovenskemu prebivalstvu vedno tuj, kajti Slovenci so po svoji mentaliteti še vedno pretežno kmeti, točneje povedano, kmečki hlapci, tem pa liberalizem ni bil pisan na kožo, saj je to ideologija meščanov.
Virant pa si je za svoj padec kriv sam, ker je zajadral v leve vode, po domače, prodal se je levakom.
Brez Viranta SDS takrat ne bi sestavila vlade. On je prispeval potrebne glasove. Je pa res, da je storil napako, ko je verjel protikorupcijski komisiji. V inštitucije pač verjamemo, razen v Slo, kjer je treba biti skrajno previden komu pokloniš vero. V ZDA je FBI pred kratkim objavila končno poročilo o tisti “šali” o ruskem vplivu na izvolitev Trumpa. Povedali so, da je vse skupaj bila nategavščina. Taki inštituciji lahko verjameš na besedo. Pri nas kaj takega ne bomo dočakali še dolgo časa, ker ideologija določa kaj je res in kaj ni, ne pa stvarnost, fakti. Taki pač smo Slovenci. Prežeti z ideologijo. Prej klerikalno smo po vojni zamenjali za nekakšno samoupravno socialistično ( …). To je pa tudi vse. Virantov poskus neideološkega pristopa k politiki se je pač izjalovil. Ideologija tudi danes lomasti in “rešuje” probleme z nikdar končano državljansko vojno. Žal. Ne znajo nehat.
Žal SDS ne more sama sestaviti vlade in mora v koalicijo. Tako je bilo tudi po znamenitem metu puške v koruzo. Verjamem, da SMC ne bi bil nikoli v koaliciji vlade JJ, saj je bilo veliko potez spornih.
Enako se godi Golobu. SD in Levica nista idealni partner, za “vladanje” (če sploh lahko tem poskusom in časovnicam tako rečemo???), pa jih potrebuje. Vendar jim ne gre in ne gre.
Zaskrbljujoče je tudi poročilo iz Bruslja o nečrpanju podarjenega denarja za okrevanje, prostem padu vsega, kar so napovedovali in se ustili. Res pa je, da s takšnim kadrom – pripravniki zbobnani za potrebe ene vlade “samo da ni JJ” na kup v kratkem času – ne morejo in ne znajo dati rezultatov.
Niti na enem področju ni premika.
SD – 30 dni do specialista?
Levica – 30.000 stanovanj – lopate so že zasajene?
Svoboda – obljube, časovnice, spoštljivi govor in demokracija (kako za koga?)
Prosti pad vsega in zapravljanje denarja za “svoje” do onemoglosti! Uničevanje in ukinjanje prav vsega, česar se je dotaknila SDS! Nobene spoštljivosti do pobitih in zmetanih v več kot 700 fojb! Primer dobre prakse na Hrvaškem! Seveda, leva vlada pri nas ne premore kritičnosti do “svojih” klavcev iz preteklosti. Vprašanje koliko “aktivnih iz preteklosti” še nosi puško in zastavo na partizanskih proslavah? Sram vas bodi, “ponosni nasledniki komunistov”! SRAM.