“Ločitev je za otroka lahko velika travma” (2. del pogovora s psihologinjo Katjo Molek)

Tadeja Kreč
0

    V drugem delu intervjuja s psihologinjo Katjo Molek, ki z otroci in mladostniki dela v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, smo govorili o pomenu in vplivu družine na nastajanje in odkrivanje duševnih motenj, okolju, v kakršnem naj bi odraščal otrok, samomorilnosti, preventivi pred duševnimi boleznimi in vlogi, ki jo pri tem igra tehnologija. 

    Kakšen je pomen družine pri nastajanju in odkrivanju duševnih motenj?

    Družina lahko predstavlja dejavnik tveganja ali varovalni dejavnik. Če je za otroka varno okolje in v njej lahko izrazi svoje stiske, potem je pogosto že družina tista, ki da zgled, kako se soočiti s težavami, komunicirati in izraziti čustva. Kot dejavnik tveganja so pa lahko zlorabe, neustrezni zgledi staršev; če starši neustrezno komunicirajo, izražajo čustva, niso povezani z okoljem, preveč ščitijo otroka …

    Kot varovalni dejavnik bi bila družina tudi v smislu, da otroku postavlja starosti primerne odgovornosti. To pomeni, da pri pranju perila pri dveh letih na primer pomaga zlagati cunje v stroj, pri štirih letih razporedi obleko, da pozna proces pranja, in kasneje, da tudi sam zna in zmore celoten proces.

    Preko sprejemanja odgovornosti, ki so za otroka primerne, krepi samozavest, se zaveda, da zmore. Preveč zaščiteni otroci imajo običajno starše, ki imajo dober namen in želijo narediti vse namesto otroka, ampak ob tem otroka prikrajšajo za izkušnjo, da zmore sam. Tako nima opor, kjer bi lahko gradil svojo samopodobo.

    Kakšna je zdrava vzgoja?

    Pri zdravi vzgoji je potrebno biti pozoren na to, da razlikujemo med osebo – človekom kot takim – in njegovim vedenjem. Kadar hvalimo, hvalimo osebo in vedenje, kadar pa dajemo kritiko, jo dajemo na vedenje. Vedenje je namreč tisto, ki ga lahko spreminjamo, oseba pa je, kakršna je in se težko spreminja.

    Zdrav temelj za razvoj otroka je tudi pravo ravnotežje med pričakovanji in zahtevami na eni, pohvalami na drugi in kaznimi oz. posledicami vedenja na tretji strani.

    Preveč zaščiteni otroci imajo običajno starše, ki imajo dober namen in želijo narediti vse namesto otroka, ampak ob tem otroka prikrajšajo za izkušnjo, da zmore sam.

    Najboljše okolje za razvoj otroka je tisto, kjer se otrok počuti varnega, kjer se posamezniki odzivajo na njegove potrebe, kjer razlikujejo med potrebo, tem, kar otrok potrebuje za življenje in željo, torej tem, kar je nadstandard. Starši morajo poskrbeti, da so zadovoljene otrokove potrebe, pri željah se pa lahko odločajo. Nikakor ni dobro, da so uresničene vse želje, kot tudi ne, da ni uresničena nobena.

    Kakšen vpliv na otroka ima ločitev, življenje z enim izmed staršev ali menjavanje partnerjev enega izmed staršev?

    Ločitev je lahko za otroka zelo velika travma. Veliko je odvisno od tega, kaj se je dogajalo pred ločitvijo, med in po njej. Nekatere družine to izpeljejo zelo lepo in brez kakšnih večjih čustvenih posledic za otroke. Če se pa red ločitvijo dogajajo konflikti, če ločitev traja dolgo, in se še po njej konflikti ločujejo preko otrok. Že to, da gresta starša narazen, je za otroka, ki ju je prej zaznaval kot eno celoto, travma. Če se pa še vmes dogaja še množica manjših travm, potem je to še večja in težja stvar za otroka.

    Vsaka sprememba, ki se zgodi, terja prilagajanje nanjo. Če se spremembe dogajajo večkrat, se bo potrebno večkrat prilagoditi in bo stabilnosti in varnosti manj. Torej gre za stresno obdobje.

    Se starši dovolj ukvarjajo z otroki?IMAG4449

    Opažam, da so starši vedno več v službi in imajo tudi doma še veliko dela. Tako je malo časa, ko se ukvarjajo z otrokom.

    Na drugi strani je pa tudi kar nekaj staršev, ki se pretirano ukvarjajo z otrokom. Otrok je nek njihov projekt in želijo za vse, kar se jim zdi, da so sami zamudili, da otrok tega ne bi zamudil.

    Tako mora na množico aktivnosti, manjka mu pa stika, ljubezni, tega, da je slišan, občutka varnosti in brezpogojne ljubezni, ki je tisto glavno, kar potrebujejo otroci.

    Obstaja kakšno okolje, ki je za otroka nadpovprečno rizično?

    To je okolje, kjer je prisotnih več dejavnikov tveganja ali družbenih, npr. vojna, kjer se ne gleda na druge potrebe kot na preživetje, torej velike travme z družbenega vidika, potem zelo nefunkcionalne družine ali zelo občutljivi otroci, ki imajo visoko raven temeljne vzburjenosti živčnega sistema.

    Kako opažate, da sodobni način življenja vpliva na otroke, starše in starejše, s katerimi ste se tudi ukvarjali?

    Ko živimo v hitrem tempu se je težko ustaviti in prepoznati, kaj se nam sploh dogaja, kaj je tisto, kar čutimo, potrebujemo, si želimo. To se odraža tudi v tem, katere terapevtske smeri se razvijajo.

    V zadnjem času je tako zelo aktualna čuječnost – učenje tega, kako pozornost obrniti vase in zaznati svoje lastne potrebe, želje, čustva, kaj želim drugim sporočiti, kako bom nekaj naredil.

    Če pa pozabimo nase, potem težko vidimo tudi druge ljudi in izgubimo intimnost v odnosih z ljudmi. Pri tem ne mislim na intimnost med partnerjema, ampak na tisto splošno, med ljudmi. Nimamo časa poslušati drug drugega.

    So tudi posledica tega lahko duševne motnje?

    Ja, tudi.

    Kakšen je vpliv tehnologije, telefona, televizije in tablic na duševne motnje?

    Tehnologija ima svoje pluse in minuse. Dejstvo je, da tukaj je in bo ostala. Mnogim je tudi pri reševanju duševnih motenj pomagala. Mladi se prej obračajo na različne njim namenjene forume, kjer dobijo informacije in nasvete, informacije o boleznih, stiskah, ki jih doživljajo, lahko se usmerijo.

    Hkrati so pa lahko tudi velik dejavnik tveganja. Na primer na družabnih omrežjih ljudje delijo samo tiste informacije o sebi, ki so jim všeč. Tako si lahko nekdo, ki o ljudeh vidi samo dobre stvari, ustvari vtis, da je z njim nekaj narobe, ker doživlja tudi neprijetne stvari, o katerih se na Facebooku ne govori.

    Na ta način mediji ustvarjajo standard, kakšni naj bi mladi bili, kaj naj bi jim bilo všeč. Vrstniška skupina v živo pa daje drugačno kvaliteto odnosov kot je tista na spletu.

    Kako pa tehnologija vpliva na starejše, med katerimi je vedno več osamljenih, tistih tudi v duševnih stiskah?

    V postindustrijskih družbah tudi mlajši že učijo starejše, ne le obratno kot je bilo prej. Odrasel človek zna informacije selekcionirati, pri mlajših se pa vrednostni sistem in identiteta še oblikuje in je zato nanje preko medijev moč bolj vplivati.

    50% duševnih motenj se pojavi v obdobju otroka ali mladostnika – ne pravih duševnih motenj, ampak predvsem znakov, da bi se lahko razvile. Če otroke in mlade že v tem obdobju naučimo zdravih vzorcev funkcioniranja, s tem preprečimo, da bi se te motnje kronificirale in pojavljale tudi v obdobju odraslosti.

    Od 25-50% ponavljajočih motenj lahko zajezimo v obdobju mladostništva. Tukaj vidim veliko vrednost naših programov. Predvsem v preventivi.

    Kakšno breme je za mladostnika vstop v odraslost – ki tudi predstavlja del vašega programa reintegracije in rehabilitacije?

    Do mladostništva je otrok mladostništvo pa je obdobje, ko mladi ne želijo več biti otroci, starši nočejo spoznati, da njihov otrok postaja odrasel in ta preklop je težko narediti tako mladim kot tudi staršem. Zgoditi se mora preklop v odnos odrasel-odrasel in dostikrat se zgodi, da ne eden ne drugi na to ni pripravljen. Zato pogosto, ali otroci potegnejo otroštvo, ali pa starši ne morejo videti otroka kot nekoga odraslega, ki ima svoja prepričanja in vrednote in je lahko težko.

    Na kakšen način se s tem soočiti?

    Potrebno je vaditi. Več zaupanja, kot ga bodo starši dobili v otroka, bolj si bo otrok tlakoval pot v odraslost. In iz druge strani; bolj kot bodo otroci starše videli kot tiste, ki jim lahko zaupajo in z njimi sodelujejo, bolj bo to krepilo odnos in jim olajšalo pot v odraslost.

    Lahko rečeva, da na Rakitni tudi zdravite duševne motnje?

    Gre bolj za krepitev zdravih vzorcev funkcioniranja in posledično to tudi lahko vodi v zdravljenje. To ni klasično bolnišnično zdravljenje, ampak je sistem drugačen, čeprav včasih pridejo z motnjami.

    Izvajate tudi terapijo s konji. Kako ta pomaga?

    Terapija s konji je drugačen medij. Nekateri mladi se lahko pogovarjajo, pri konjih pa je strategija drugačna. Tam delajo in na drugačen način iščejo rešitve tako v skupini ali ena na ena. Je dobrodošel način dela z otroki, rizičnimi za razvoj kakšnih motenj.IMAG4455

    Slovenci imamo kolektivno nezaveden prevladujoč način končnega reševanja težav.

    Kaj bi moral vsak posameznik in družba kot celota storiti, da bi bilo manj duševnih motenj v celotni populaciji in še posebej otroci?

    Na ravni družbi predvsem, da se naredi načrt, kot že je, kako se spopadati z duševnimi motnjami. To je v Nacionalnem programu duševnega zdravja 2014-2018, kjer je opredeljeno, kako se bo skrbelo za zdravje. Kar pa lahko naredi posameznik je, da težavo pravočasno prepozna in poišče pomoč.

    Menite, da dovolj ljudi išče pomoč?

    Promocija duševnega zdravja je naredila že veliko, a možnosti so še. Pomoč, če jo iščemo se bo našla, ker je dostopna. Bolj gre za to, ali to prepoznamo oz. ali nas prepoznajo drugi, ker sami pogosto ne zmoremo. Če znamo iti preko sramu pred iskanjem pomoči, potem jo bomo zagotovo našli. Mreža pomoči je velika in dostopna, še en problem pa so čakalne vrste. Za klinične psihologe lahko rečem, da se čaka res dolgo.

    Zakaj so ženske bolj nagnjene k duševnim boleznim od moških?

    Ženske prej iščejo pomoč in jih prej statistika zavede. Pri moških se pa duševne težave bolj vidijo v večjem številu samomorov. Samomor je samo zadnje dejanje tega, kar se je razvijalo že prej, tudi duševne motnje. Moški ne iščejo pomoči, zato izgleda kot da je žensk z duševnimi težavami več, pri moških je pa več samomorov.

    Slovenija je med državami z najvišjo stopnjo samomorilnosti. Zakaj je temu tako?

    Sedaj število samomorov ne narašča več, ampak se je nekako umirilo. Slovenci imamo kolektivno nezaveden prevladujoč način končnega reševanja težav. To je nekaj, kar se nam vleče že dolgo in je naše kulturno dejstvo že pred več sto leti. Sedaj to sicer v kolektivnem nezavednem še vlečemo s seboj, mislim pa, da se izboljšuje in ljudje vidijo, da se da težave reševati tudi drugače.

    Zakaj se mladi vedno bolj zgodaj srečujejo z drogo in spolnostjo?

    Droga je bolj dostopna in bolj sprejemljiva v njihovi vrstniški skupini, spolnost pa tudi ne več toliko tabuizirana kot je bila včasih.

    Kakšne lastnosti ima okolje za idealen človeški ali otroški razvoj?

    Tako, ki posameznika spodbuja, mu nalaga odgovornosti, ki jih je sposoben, ki ga sliši, kjer lahko prispeva k spremembam, kjer lahko ubesedi, kar doživlja, kjer je finančna, izobrazbena, čustvena varnost, da bo dobil primerno zdravstveno oskrbo. Duševno zdravje je skrb vseh sektorjev.

    Katerih motenj je največ?

    Anksioznih, ki je tudi podlaga za vse naprej.

    Kako lahko posameznik najbolj poskrbi, da se bo čim bolj izognil duševnim boleznim.

    Ključen je zdrav življenjski slog; od zdrave prehrane do gibanja in odprte komunikacije in izražanja čustev na ustrezen način. Na Rakitni se trudimo skrbeti prav za to, da skrbimo za telesni vidik zdravja z zdravo prehrano, naravo, zrakom, hkrati jih pa učim komunicirati, krepimo zdravo samopodobo itd.

    Preberite tudi 1. del intervjuja s psihologinjo Katjo Molek, v katerem je pogovor tekel o vplivu različnih dejavnikov na razvoj in obrambo pred duševnimi boleznimi, vlogi šole pri vzgoji in spremembah, ki jih zaznajo pri otrocih, pa tudi o Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna. 

     

    Print Friendly, PDF & Email

    Komentiraj