Ljuljka med pšenico: zakaj zla ne izrujemo takoj, zdaj?
POSLUŠAJ ČLANEK
Neki študent je pripovedoval takole: Na začetku smo prebivalci hiše vse imeli skupno. Čez nekaj časa pa nihče ni več upošteval pravil. Začeli so se prepiri, in kakšna je vsebina si lahko vsi predstavljamo, ker je včasih tudi pri nas doma podobno. Vsak želi imeti prav in njegovo mnenje bi drugi morali upoštevati…
Tudi prilika o pšenici in ljuljki, ki smo jo danes slišali, je za naš čas zelo aktualna. Včasih je plevel na njivi pomenil, da je gospodar imel takšnega »prijatelja«, ki mu je hotel narediti škodo. Ni bilo v navadi, da bi plevel puščali na njivi, ker bi zadušil še preostali pridelek.
Ozrimo se le malo naokoli! Kako veliko svobodo gibanja smo dobili z iznajdbo avta! Toda kakšno ceno smo morali zato plačati. Leto za letom umre po svetu ali je ranjenih na milijone ljudi - zaradi divjanja in brezobzirnosti voznikov po cestah.
Ali poglejmo v politiko: Koliko krvi je bilo prelite, da so se narodi v Aziji in Afriki osvobodili kolonialnega jarma. Toda namesto svobode in demokracije so se v mnogih deželah oblasti polastile nove izkoriščevalske elite. Ljuljka med pšenico!
Tudi v Cerkvi je podobno. Kaj nismo po koncilu vsi upali v razcvet Cerkve? Združitev ločenih Cerkva, razcvet v pastorali! Pa je prišlo veliko negotovosti, zmede, odpadov, utrujenosti, zdolgočasenosti. Gotovo je danes v Cerkvi tudi veliko obetavnega in cvetočega - pa vendar! ljuljka med pšenico!
Tako je bilo že od vsega začetka. Juda je odpadel. Od vsega začetka so bili med mnogimi svetniki tudi kristjani le po imenu.
Priliko o ljuljki med pšenico je lahko razumeti, nerazumljiv pa je gospodarjev ukaz: "Pustite naj oboje raste do žetve!" Kaj evangelij nima nobenega drugega zdravila proti hudobiji, krivici, nasilju, trpljenju, kriminalu, kot le poziv k potrpljenju?
Kaj naj mirno opazujemo kako se bohoti krivica in nasilje - trpijo pa nedolžni? Mnogim se Jezusove besede zdijo neuporabne za današnji čas, ko jih kar srbijo prsti, da bi šli in poruvali ljuljko. Dovolj je čakanja in odlašanja! Zlo je treba izruvati s koreninami vred ter zemljo prekopati. Mrčes je treba uničiti!
Zapeljive so take besede - pa tudi znano zvenijo. Kaj niso tako govorili stražniki v taboriščih, gverilci in teroristi? To je govorica slepih ideologov, ki so bili prepričani, da bodo z nasiljem ustvarili mir, s pobijanjem ljubezen. Zgodovina je polna znamenj takih vročekrvnežev, ki so hoteli ustvariti po hitrem postopku nebesa na zemlji - a naredili pekel. Mislili so, da točno vedo, kako sta dobro in slabo v svetu porazdeljena.
In Jezus želi s takšnim ravnanjem povedati nekaj več. Predstavil nam je Boga, ki je dober človek, dober oče. Vsem nam daje do konca življenja priložnost, da lahko spremenimo življenje in mišljenje na dobro.
"Pustite naj oboje raste do žetve!" V teh besedah začutimo globoki Jezusov humanizem. V tem začutimo, kako veliko svobodo nam daje Bog. Prav v tem, da se lahko sami odločamo je izražena njegova največja ljubezen do nas. Ne želi, da bi bili kot figure, ki jih igralec prestavlja po igrišču.
Seveda pa je človek to svobodo, ki jo je pridobil od Boga tudi izrabil in je šel predaleč. Tudi naša grešnost in mnoge naše poti so posledica tega, ker si sami razlagamo svobodo in si jo tudi jemljemo.
Opiramo se na svoje moči. In šele takrat, ko tako globoko pademo, da ne moremo več sami splezati gor se obračamo na Boga in se spomnimo na molitev. Bog nam pomaga, potem pa spet hitro pozabimo nanj. Danes tudi mnogi menijo, da so za plemenite cilje dovoljena tudi zločinska sredstva.
Jezus meni drugače: Bolje je trpeti krivico, kot jo delati. Pa tudi kako težko je odkriti, kaj se dogaja v človeškem srcu. Tudi v zločincu je morda še kanček dobrega. Jezus želi, da Bogu, ki pozna človeško srce, prepustimo sodbo ob koncu časov. Kajti Bog vidi globlje od človeka, pa tudi bolj usmiljen je.
Jezus nas želi naučiti predvsem to, da o drugih ljudeh in dogodkih ne bi sodili, ampak bi se trudili, da bi tisto dobro in plemenito zmagovali. S svojimi prilikami tudi pove, da je nebeško kraljestvo kraljestvo dobrote in da dobrota vedno zmaga.
Pri Bogu ne drži pregovor, da je dobrota sirota, ampak je tisto, kar človeka naredi odprtega za drugega in za Boga. Samo ljubezen je tista, ki nas vodi k Bogu.
Tudi prilika o pšenici in ljuljki, ki smo jo danes slišali, je za naš čas zelo aktualna. Včasih je plevel na njivi pomenil, da je gospodar imel takšnega »prijatelja«, ki mu je hotel narediti škodo. Ni bilo v navadi, da bi plevel puščali na njivi, ker bi zadušil še preostali pridelek.
Ozrimo se le malo naokoli! Kako veliko svobodo gibanja smo dobili z iznajdbo avta! Toda kakšno ceno smo morali zato plačati. Leto za letom umre po svetu ali je ranjenih na milijone ljudi - zaradi divjanja in brezobzirnosti voznikov po cestah.
Ali poglejmo v politiko: Koliko krvi je bilo prelite, da so se narodi v Aziji in Afriki osvobodili kolonialnega jarma. Toda namesto svobode in demokracije so se v mnogih deželah oblasti polastile nove izkoriščevalske elite. Ljuljka med pšenico!
Tudi v Cerkvi je podobno. Kaj nismo po koncilu vsi upali v razcvet Cerkve? Združitev ločenih Cerkva, razcvet v pastorali! Pa je prišlo veliko negotovosti, zmede, odpadov, utrujenosti, zdolgočasenosti. Gotovo je danes v Cerkvi tudi veliko obetavnega in cvetočega - pa vendar! ljuljka med pšenico!
Tako je bilo že od vsega začetka. Juda je odpadel. Od vsega začetka so bili med mnogimi svetniki tudi kristjani le po imenu.
"Pustite naj oboje raste do žetve!" V teh besedah začutimo, kako veliko svobodo nam daje Bog. Prav v tem, da se lahko sami odločamo je izražena njegova največja ljubezen do nas.
Skušnjava - takoj izruvati ljulko
Priliko o ljuljki med pšenico je lahko razumeti, nerazumljiv pa je gospodarjev ukaz: "Pustite naj oboje raste do žetve!" Kaj evangelij nima nobenega drugega zdravila proti hudobiji, krivici, nasilju, trpljenju, kriminalu, kot le poziv k potrpljenju?
Kaj naj mirno opazujemo kako se bohoti krivica in nasilje - trpijo pa nedolžni? Mnogim se Jezusove besede zdijo neuporabne za današnji čas, ko jih kar srbijo prsti, da bi šli in poruvali ljuljko. Dovolj je čakanja in odlašanja! Zlo je treba izruvati s koreninami vred ter zemljo prekopati. Mrčes je treba uničiti!
Zapeljive so take besede - pa tudi znano zvenijo. Kaj niso tako govorili stražniki v taboriščih, gverilci in teroristi? To je govorica slepih ideologov, ki so bili prepričani, da bodo z nasiljem ustvarili mir, s pobijanjem ljubezen. Zgodovina je polna znamenj takih vročekrvnežev, ki so hoteli ustvariti po hitrem postopku nebesa na zemlji - a naredili pekel. Mislili so, da točno vedo, kako sta dobro in slabo v svetu porazdeljena.
In Jezus želi s takšnim ravnanjem povedati nekaj več. Predstavil nam je Boga, ki je dober človek, dober oče. Vsem nam daje do konca življenja priložnost, da lahko spremenimo življenje in mišljenje na dobro.
"Pustite naj oboje raste do žetve!" V teh besedah začutimo globoki Jezusov humanizem. V tem začutimo, kako veliko svobodo nam daje Bog. Prav v tem, da se lahko sami odločamo je izražena njegova največja ljubezen do nas. Ne želi, da bi bili kot figure, ki jih igralec prestavlja po igrišču.
Zloraba svobode
Seveda pa je človek to svobodo, ki jo je pridobil od Boga tudi izrabil in je šel predaleč. Tudi naša grešnost in mnoge naše poti so posledica tega, ker si sami razlagamo svobodo in si jo tudi jemljemo.
Opiramo se na svoje moči. In šele takrat, ko tako globoko pademo, da ne moremo več sami splezati gor se obračamo na Boga in se spomnimo na molitev. Bog nam pomaga, potem pa spet hitro pozabimo nanj. Danes tudi mnogi menijo, da so za plemenite cilje dovoljena tudi zločinska sredstva.
Jezus meni drugače: Bolje je trpeti krivico, kot jo delati. Pa tudi kako težko je odkriti, kaj se dogaja v človeškem srcu. Tudi v zločincu je morda še kanček dobrega. Jezus želi, da Bogu, ki pozna človeško srce, prepustimo sodbo ob koncu časov. Kajti Bog vidi globlje od človeka, pa tudi bolj usmiljen je.
Jezus nas želi naučiti predvsem to, da o drugih ljudeh in dogodkih ne bi sodili, ampak bi se trudili, da bi tisto dobro in plemenito zmagovali. S svojimi prilikami tudi pove, da je nebeško kraljestvo kraljestvo dobrote in da dobrota vedno zmaga.
Pri Bogu ne drži pregovor, da je dobrota sirota, ampak je tisto, kar človeka naredi odprtega za drugega in za Boga. Samo ljubezen je tista, ki nas vodi k Bogu.
Janez Zupanc je duhovni pomočnik v župniji Šmarje pri Jelšah
Povezani članki
Zadnje objave
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
Video objave
Odmev tedna: Zbiranje lastovk za prihod pomladi
22. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
1 komentar
AlojzZ
"Jezus meni drugače: Bolje je trpeti krivico, kot jo delati."
Se strinjam, popolnoma strinjam. Seveda je pa še tretja pot: preprečevanje krivice, ustaviti hudobneža. Še zgled z najvišjega mesta:
Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. 14 V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (Jn 2, 18-16)
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.