Ljudmila Novak: Vedno sem se vprašala, kakšna je moja odgovornost do družbe

Pred 15 leti je bila po razpadu kratek čas združene SLS+SKD ustanovljena Nova Slovenija. Le leto dni manj je v aktivni politiki njena sedanja predsednica Ljudmila Novak. Leta 2001 je bila, prej učiteljica v zavodu za invalidno mladino Kamnik, izvoljena za županjo Moravč, tri lepa pozneje za evropsko poslanko. Verjame v samostojno krščansko demokracijo in je prepričana, da je v počasni rasti recept za uspeh.

Nova Slovenija v teh dneh praznuje 15. obletnico ustanovitve stranke. V kakšni kondiciji, ocenjujete, da je vaša stranka?

Nova Slovenija je bila ustanovljena 4. avgusta 2000. Uradno praznovanje pa smo naredili mesec dni pozneje, 4. septembra, da se ga je po zaključku počitnic in dopustov lahko udeležilo več ljudi. V 15 letih smo prešli različna obdobja: od začetnega zagona, potem zmage na evropskih volitvah 2004 in istega leta najboljšega rezultata na parlamentarnih volitvah (imeli smo 9 poslancev) ter vstopa v vlado (vodili smo 4 pomembne resorje), do izpada iz parlamenta po volitvah 2008.

Izpad je bil veliko razočaranje, a nismo obupali, ker smo bili prepričani, da Slovenija potrebuje krščansko demokracijo. In uspeli smo se vrniti nazaj v parlament. Zdaj naša podpora počasi, a vztrajno raste. To nas opogumlja in nam daje upanje. V Novi Sloveniji vidijo prihodnost mnogi ljudje, še posebej nas veseli podpora mnogih gospodarstvenikov.

Toda vendarle je bila po ustanovitvi NSi politična opcija, ki je bila zaradi združevanja nekdanje SLS+SKD oslabljena. Oslabljena pa je tudi celotna pomlad …

Žal smo kmalu po ustanovitvi SLS+SKD krščanski demokrati ugotovili, da v tej stranki ni več veliko prostora za krščansko demokracijo. Zato smo sklenili, da ustanovimo svojo stranko. Prepričani smo bili namreč, da je v Sloveniji potrebna pristna krščanska demokracija.

Pomlad je zdaj res oslabljena. Treba pa je povedati, da je propadla tudi zaradi ne preveč partnerskih odnosov med strankami. Za trdnejšo povezavo je potrebno, da so odnosi zgrajeni na enakopravnem sodelovanju in ne na destruktivnosti, zlasti pa ne na tem, da stranke med seboj druga drugo napadajo.

Kaj pa notranja razmerja po zadnjem volilnem kongresu, ko je bil med vami in Alešem Hojsom kar precej odprt spopad za predsedniško mesto?

Na zadnjem kongresu sama nisem takoj napovedala ponovne kandidature, zato so nekateri računali na spremembo. Toda na koncu se je izkazalo, da so tisti, ki so želeli spremembo, imeli veliko manjšo podporo. Lahko rečem, da se je stranka po kongresu poenotila. Moj protikandidat je bil povabljen k nadaljnjemu sodelovanju, a se na to ni odzval.

Pomlad je zdaj res oslabljena. Treba pa je povedati, da je propadla tudi zaradi ne preveč partnerskih odnosov med strankami. Za trdnejšo povezavo je potrebno, da so odnosi zgrajeni na enakopravnem sodelovanju in ne na destruktivnosti, zlasti pa ne na tem, da stranke med seboj druga drugo napadajo.

Z odločitvijo za vnovično kandidaturo ste dolgo odlašali. Zdelo se je, da niste čisto prepričani, da želite znova kandidirati. Kako je potekal proces odločanja, razločevanja in zakaj ste potem vendarle kandidirali?

Lansko leto je bilo posebno leto. Imeli smo tri volitve: evropske, parlamentarne in lokalne. Kot predsednica stranke sem za vse te volitve nosila veliko odgovornost. Na začetku leta se nam je zgodil še arhivski zakon, ko smo bili zaradi naših stališč močno napadeni. Zato sem ob koncu leta res čutila utrujenost in menila, da bi bilo morda dobro, da bi nekdo drug prevzel vodenje stranke, saj je med nami veliko sposobnih ljudi.

Ko pa sem videla, da bi moj umik lahko pripeljal do razcepa v stranki, da celo nekateri zunaj stranke spodbujajo zamenjavo vodstva zaradi lastnih interesov, sem sprejela odločitev, da še kandidiram. Moram reči, da mi je bila pri odločanju v podporo tudi moja družina, kjer so ravno tako menili, da ni pravi čas za umik, saj bi tako lahko bilo porušeno, kar smo do tedaj gradili.

Že razmišljate o tem, ali boste naslednje leto na kongresu znova kandidirali?

Imam dvoletni mandat, do naslednjega kongresa je še nekaj časa. Želim odgovorno opravljati funkcijo predsednice do konca mandata, odločitev za morebitni naslednji mandat pa bom sprejela pravočasno.

Videti je, da je Nova Slovenija kar aktivna opozicija. V zadnjem času se denimo dobivate s predstavniki gospodarstva in sindikatov z namenom pridobivanja podpore zakonskim predlogom, ki bi omogočili nižje davke. So te vaše dejavnosti bolj trening za čas, ko računate biti v vladi, ali so realne možnosti, da s predlogi uspete?

Na zadnjih volitvah smo imeli najboljši gospodarski program, to so nam priznali mnogi gospodarstveniki in strokovnjaki. Škoda bi bilo, da ne bi skušali kakšne od točk uveljaviti, čeprav je iz opozicijske vloge to težko. Toda na podlagi izkušnje, ki smo jo dobili pri sprejemanju zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, verjamemo, da z nekim dialogom lahko pride tudi do sprejetja opozicijskih predlogov. Seveda se zavedamo, da je več možnosti, če bo na naši strani tudi zainteresirana strokovna javnost.

Pogovori s predstavniki gospodarstva in sindikatov, ki smo jih že opravili, so bili uspešni. Večinoma so naše predloge podprli. Nekaj težav sicer je, denimo ob predlogu, da bi delavci ob isti bruto minimalni plači dobili večjo neto plačo (delavec bi tako dobil več, za podjetje pa se obremenitev ne bi povečala). Hkrati pa to seveda pomeni nižjo pokojninsko osnovo, tako da še iščemo najprimernejše rešitve.

Nekateri vam očitajo, da je vaš gospodarski program zelo liberalen …

V Sloveniji nimamo razčiščenih pojmov. Mi imamo program, ki ga ima krščanska demokracija v Evropi. Imamo program socialno-tržnega gospodarstva. Pri nastajanju našega gospodarskega programa smo se zgledovali pri nemških krščanskih demokratih (CDU / CSU), ki vodijo najmočnejše gospodarstvo v Evropi. V Sloveniji pa se pozna, da je razmišljanje še zelo pogojeno s socializmom in mnogi ne razumejo, kaj pomeni socialno-tržno gospodarstvo.

Tisti, ki nam očitajo liberalizem, pravijo, da smo socialno neobčutljivi. Ni res. Ohranjamo čuječnost na socialnem področju. Toda Slovenija bo socialna država samo takrat, ko bo gospodarstvo uspešno. Država naj poskrbi za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, sicer pa naj bodo ljudje ustvarjalni in naj imajo podjetniško pobudo in svobodo.

V Sloveniji nimamo razčiščenih pojmov. Mi imamo program, ki ga ima krščanska demokracija v Evropi. Imamo program socialno-tržnega gospodarstva. Pri nastajanju našega gospodarskega programa smo se zgledovali pri nemških krščanskih demokratih (CDU / CSU), ki vodijo najmočnejše gospodarstvo v Evropi.

Zakaj ste poleg gospodarstva tako aktivni še na področju zdravstva?

Zdravstvo je povsod izredno kompleksen sistem, v Sloveniji pa je tudi zelo problematično. Zdravstvo zadeva prav vse ljudi, vse državljane. S staranjem prebivalstva se bodo potrebe po zdravstveni oskrbi povečevale. Denarja pa je čedalje manj in še ta se porablja negospodarno oziroma so ga določeni lobiji speljali na svoj mlin.

V Novi Sloveniji smo zato izdelali reformni program, ki ga bomo dokončno potrdili konec septembra, potem pa ga predstavili tudi javnosti in vladi. Eden njegovih bistvenih poudarkov je, da mora priti do večje konkurence na področju zavarovalništva, kjer zdaj vlada monopol. Zelo jasno mora biti definirano tudi, katere storitve dobi pacient v določeni "košarici" zdravstvenega zavarovanja.

Kako slabo je stanje na področju zdravstva, kažejo tudi zadnji dogodki v ljubljanskem kliničnem centru. Škandal je, da je vodstvo dopuščalo takšne anomalije, kot so se dogajale in ki jih razgrinjajo zadnja poročila na otroški srčni kirurgiji in v primeru Radan. In namesto da bi prišlo do prevzema odgovornosti, se pri nas lahko zgodi, da bivši direktor, pod katerim se je vse to dogajalo, postane celo svetovalec novega direktorja …

Dotakniva se še zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Ogromno energije ste vložili v sprejem tega zakona, pa doživeli ob tem dosti nerazumevanj in celo napadov, ne samo s strani levice, ampak tudi dela desne politike in civilne družbe. Je bilo vredno, ali lahko po vsem tem ocenite sprejem zakona kot uspeh?

V pripravo zakona smo šli z željo, da bi se na tem področju res zgodil premik in bi se zadeve začele reševati. Seveda lahko ocenjujemo, da je sprejem zakona, ki ga predlaga opozicijska stranka in zanj uspe pridobiti potrebno večino, uspeh. Toda največji uspeh bo takrat, ko se bo zakon polno izvajal in bomo videli njegove rezultate – ko bomo pokopali žrtve.

Da, doživeli smo določene kritike in napade. V pripravo zakona smo šli z dobrim namenom. Prepričani smo, da je zakon dober, saj smo ga napisali v tesnem sodelovanju z ljudmi, ki že dolgo delajo na tem področju in sami dobro vedo, kje so bile pomanjkljivosti sedanje zakonodaje (predvsem dr. Mitja Ferenc in Pavle Jamnik sta z nami tesno sodelovala).

Kot opozicijska stranka smo naredili vse, da je bil zakon sprejet. Samo izvajanje zakona pa ni v naši pristojnosti in moči. Vendar smo v navezi s predsednikom vlade Mirom Cerarjem, ki je obljubil, da bo na voljo tudi denar za izvajanje zakona.

Mnogi še vedno izražajo strah, da bo zakon zdaj na nek način "legaliziral" morišča in da ne bo prišlo do najpomembnejšega: iznosa in pokopa žrtev. Kako odgovarjate na te očitke?

Glejte, žrtve bodo pokopane, če bo dovolj denarja in politične volje za to. Zakonska osnova pa je dobro pripravljena. V zvezi s samimi izrazi pa naj povem: obešati se zdaj na zakon in ga kritizirati zaradi tega, ker niso kraji poimenovani morišča, ampak grobišča, je popolna neumnost in imam občutek, da je to žal pogosto samo zaradi ščuvanja ljudi, da vsega, kar je bilo narejeno, ne bi osebno podpirali.

Pri teh vaših prizadevanjih je bilo videti, da ste odprti za sodelovanje prek meja desnice oziroma nekdanjega pomladnega bloka. Mnogi menijo, da bi bila koalicija SMC – SDS – NSi dobra za Slovenijo. Obstajajo možnosti za takšno sodelovanje v prihodnosti?

V Novi Sloveniji lahko sodelujemo z vsakim, ki ima dobre namene in dobre predloge. V nobenem primeru pa ne želimo sodelovati pri slabih namenih in slabih predlogih. Kljub tej odprtosti si težko predstavljam, da bi bila NSi v koaliciji z Združeno levico, saj imamo povsem različne programe. V bistvenih točkah (denimo glede privatizacije in gospodarstva) se razhajamo tudi s Socialnimi demokrati. Tudi z Desusom imamo manj skupnih točk. Programsko smo bližje SDS-u in v nekaterih točkah tudi SMC-ju.

Kljub odprtosti za sodelovanje in vašim prizadevanjem na področju gospodarstva, zdravstva, sprave … se zdi, da z zdravorazumskimi in razvojno potrebnimi rešitvami ne zmorete nagovoriti zadosti velikega dela volivcev. Kje je domet krščanske demokracije v Sloveniji? Ni vaša vizija postati vodilna stranka na desnici (kot to večkrat omenja zlasti vaš kolega Tonin) vendarle malo nerealna?

Ankete nam trenutno občasno pokažejo okrog 10 odstotkov podpore. To nakazuje, da prostor za krščansko demokracijo je. Seveda je potem podpora odvisna tudi od dnevnopolitičnega dogajanja, moči drugih strank, medijskega pokrivanja … Domet krščanske demokracije je lahko tudi med 15 in 20 odstotkov.

Morda smo premalo populistični. Žal preveč ljudi, tudi kristjanov, na dan volitev ostaja doma, ker so izgubili upanje ali ne odobravajo medsebojnih sporov. Tem ljudem bo potrebno vrniti upanje in znova pridobiti njihovo zaupanje. Vendar smo prepričani, da ta vztrajna in počasna rast kaže na pravo smer.

V teh dneh je begunska tragedija, ki se dogaja zaradi vojne v Siriji, skupaj z drugimi tokovi preseljevanja ljudi, z velikim valom pljusknila v Evropo. Kje vi vidite rešitev tega velikega problema?

Zagotovo je to velika humanitarna kriza in mnogi ljudje so v veliki stiski. S tega vidika smo dolžni, da kot ljudje pomagamo. Slovenci pa še posebej, saj imamo izkušnjo, kako so po drugi svetovni vojni tisoči Slovencev morali pobegniti v svet.

Ne bomo pa te krize rešili samo s tem, da bomo humanitarno poskrbeli za ljudi, ki se uspejo prebiti do držav Evropske unije. Krize se je treba lotiti pri izvoru. Pogrešam več sodelovanja, več besede in akcije ne samo različnih evropskih, ampak tudi svetovnih politikov in mednarodnih ustanov. V tem trenutku se namreč zdi, da je to samo problem Evropske unije. Dogajanje v jedru, zaradi katerega bežijo milijoni, je treba zaustaviti, pa četudi bo to potrebno z orožjem.

Ima pa sama Evropska unija pri reševanju krize velike težave. Je veliko neenotnosti, če samo pomislimo na različne pristope Nemčije in Madžarske. Potrebno bo priti do enotne politike, ki je nujno potrebna tudi zaradi že omenjenega odnosa do mednarodne skupnosti. Evropa sama tega bremena ne bo zmogla. Vsi vemo: če na ladjo rešiteljico pride preveč ljudi, se ta potopi. Tako kot po drugi svetovni vojni bo potrebno angažiranje mednarodne skupnosti.

Za letalsko posredovanje v Siriji ste se v Novi Sloveniji zavzemali že pred dvema letoma, jeseni 2013, ko se je denimo papež Frančišek pri vodilnih svetovnih politikih osebno angažiral, da do njega ne bi prišlo. Še vedno menite, da bi bilo potrebno?

Očitno je bil tisti predlog prava rešitev. Mi smo miroljubni in se seveda ne zavzemamo za nasilje, za vojno. Toda včasih je potrebno ustaviti nasilje na začetku. Sedaj vidimo, da se je nasilje v Siriji tako razraslo, da ga je vse težje zaustaviti, povzročilo je številne žrtve in na tisoče ljudi je na begu.

Prej ste omenili, kako ste pred kandidaturo na zadnjem kongresu stranke poskušali prisluhniti sebi in precej razmišljali pred končno odločitvijo. Je bilo to tudi zaradi tega, ker ste ženska? Čutite v sebi tisto politično strast, ki je v bojevitem svetu politike velikokrat potrebna in je tako opazna pri mnogih moških politikih? Obenem politika res zahteva celega človeka, ženska pa je velikokrat razpeta …

Politika me je vedno zanimala. V primarni družini smo se o njej velikokrat pogovarjali, moj oče je bil lokalni politik. Moram pa reči, da nikoli nisem načrtovala politične kariere. Za kandidiranje za pomembna mesta je prišla vedno najprej pobuda, prošnja s strani stranke. Ob teh pobudah sem se vedno vprašala, kakšna je moja odgovornost do družbe. Tako sem se leta 2001 odločila, da kandidiram za županjo občine Moravče. Rekla sem si, če ljudje menijo, da imam sposobnosti in me bodo izvolili, bom to sprejela. Potem je sledila še izvolitev za evropsko poslanko.

Ženske želimo rešiti obstoječe probleme, medtem ko so nam sami stolčki po navadi manj pomembni.

Leta 2008 sem sprejela predsedniško mesto v Novi Sloveniji, ker ga nihče drug ni hotel! Prvi mandat sem bila predsednica resnično iz neke odgovornosti do stranke in ljudi. Vsakič, ko kandidiram, doživljam isto. Vedno želim, da bo moje vodenje pomagalo stranki napredovati. Želim pa tudi, da bi se ob meni drugi člani stranke razvijali in prevzemali več odgovornosti. Stranke si ne lastim, stranka je skupni projekt. Vesela bom, ko bom mirne duše lahko odgovorno vodenje predala drugemu, ko bo za to seveda dozorel čas.

Čutite, da imate kot ženska predsednica katere prednosti pri usklajevanju velikokrat zahtevnih odnosov in procesov v svetu politike, ki velikokrat deluje po moško?

Sama sem z veseljem ženska, čeprav biti ženska v politiki ni vedno lahko. Javnost nas precej drugače ocenjuje kot moške, denimo ne samo toliko po besedah in dejanjih, ampak tudi vizualno. Po drugi strani pa imam morda kot ženska tudi nekatere lastnosti, ki jih pri moških politikih večkrat pogrešam. Kot ženska znam morda bolj upoštevati tudi mnenja drugih. To sem zelo doživljala ob napornem usklajevanju Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Morala sem biti precej potrpežljiva. Kot ženska imam tudi čut za povezovanje generacij, za vključevanje tako mlajše kot starejše generacije. To mi pride prav predvsem pri medsebojnih odnosih v stranki. Ženske želimo rešiti obstoječe probleme, medtem ko so nam sami stolčki po navadi manj pomembni.