Ljudje, ki jim bo v Sloveniji potrebno reči: 'Dovolj!'

Vir foto: pixabay
Smo v Adventu 2020 in po vsem svetu še vedno divja 'protikoronska vojna'. Toda medtem, ko večina svetovnih držav enotno vodijo politično vojno ukrepov PROTI koroni, Slovenci vodimo politično vojno OKROG korone. Kot je pred dnevi priznala znana doktorica socioloških znanosti, Vesna Vuk Godina, je ostal samo še ''odpor do vlade in upor proti njej''  ter ''Rabimo vlado, ki jo bomo upoštevali.'' V takšnih trenutkih se je potrebno vprašati, kako lahko v številnih krogih spoštovana profesorica, ki je velika strokovnjakinja na svojem področju, pride do takšnih politikantskih zaključkov?


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Prednost, ki jo prinašajo krize, kot je trenutna že celo leto trajajoča zdravstveno-ekonomska kriza, je v tem, da razgalijo številne skrite podrobnosti delovanja družbe ter mišljenja posameznikov. Leto 2020 je dokončno presekalo z optimizmom nekajletnega gospodarskega okrevanja na Zahodu in posledično razgalilo razpoke, ki so se zarezale povsod v Zahodnem svetu.

Ko razmišljamo o nezadovoljstvu, ki je v medijih dobilo domovinsko pravico že pred formalno prisego trenutne vlade, se je pravzaprav potrebno vprašati, ali kje ležijo globlji strukturni vzroki za histerijo, ki je preplavila narod in državo.

Peter Turchin, rusko-ameriški znanstvenik je pred časom v intervjuju, ki ga je dal za revijo The Atlantic, pojasnil svojo napoved glede družbenih nemirov, ki bi se v ZDA ter celotnem Zahodu utegnili zgoditi v naslednjih 20 letih. Posebnost njegovega modela je, da se osredotoča na prekomérne proizvodnje elit. Turchin trdi, 'Takšnih kot sem jaz, je preveč'. Ko družbeni razred ljudi, ki sami sebe dojemajo kot elito, v neki družbi raste hitreje od števila hierarhičnih pozicij, ki naj bi jih ti 'elitneži' zasedali, izbruhnejo napetosti.

Ta pojav ni značilen le za ZDA ter Zahodno Evropo, temveč za celoten razviti svet, ki mu pripada tudi Slovenija. Kljub nekaterim nam lastnim značilnostim, bi tudi za našo državo lahko potegnili podobne zaključke.

Naštejmo samo nekaj najbolj očitnih:
1) centralizacija kariernih priložnosti v pravno-političnih slonokoščenih stolpih v Ljubljani, kamor se stekajo reke aspirativne mladine
2) veliko število diplomantov družboslovnih fakultet, za katere preprosto ni dovolj služb
3) kulturniško-nevladniški razred, ki je odvisen od proračunskih donacij
4) zakon ponudbe in povpraševanja, ki zaradi presežka ponudbe znižuje ceno, ki jo je trg pripravljen plačati številnim novodobnim visoko-izobraženim elitnežem
5) pojav kreativcev in influencerjev, ki z objavami na družbenih omrežjih ljudi zaslepljujejo z hitrim uspehom.

Kruta resnica je, da vsak ne more uspeti in niti nikoli ni mišljeno, da bi vsi prevzemali pozicije moči in prestiža. Toda v Sloveniji smo šli še dlje in pozabljamo, da elitnež, ki se pri nas pogosto samonaziva s pojmom intelektualec, ne more biti kar vsakdo, ki se za le-takega (samo)proglasi, niti ne more zahtevati, da ga družba nato ''redi''.

Spominjam se časov pomladnega vrenja v manjšem slovenskem kraju. Manjše mesto, pravzaprav trg, je imelo šolo, trgovine, banko, več tovarn, obrtnikov, policijo, gasilce, župnijo, zdravstveni dom. Del šole je bila tudi klasična gimnazija.  Na njej je že iz časov po vojni poučeval uglajen učitelj francoščine ter slovenščine. Spričo svojega širokega domoznanstvenega znanja je prevzel še vodenje enote  mestnega muzeja. V času DEMOSA so ga volivci kot uglednega, izobraženega člana izvolili na pomembne lokalne politične položaje, ki jih je zasedal v najbolj prelomnih časih.
Zdi se, da ima tarnanje nad trenutno vlado, ki jo številni nočejo upoštevati, pravzaprav vzroke v iskanju lastnih materialnih koristi ter ''pripadajočega'' ugodja.

Omenjeni gospod se za lokalnega 'elitneža' ni imenoval sam. Kljub temu, da je bil eden redkih z visoko izobrazbo, ni zase zahteval nobenih privilegijev.  Zaupanje si je pridobil z visoko osebno integriteto, moralnim čutom ter vestnim delom. Ko je bil imenovan na položaj, ga je sprejel z vso odgovornostjo in iz vrhov lokalne politike se je nato relativno hitro umaknil, brez vsakršnega oklepanja stolčkov za vsako ceno.

Elita, ki meni, da ji pripada vse


Zdi se, da ima tarnanje nad trenutno vlado, ki jo številni nočejo upoštevati, pravzaprav vzroke v iskanju lastnih materialnih koristi ter ''pripadajočega'' ugodja. Relativno anemične leve vlade so v zadnjih desetih letih kljub gospodarski rasti s pretakanjem proračunskih sredstev uspele ohranjati zadovoljstvo vedno večje skupine 'ješčih' družbenih ''elitnežev'', ki menijo da jim vse pripada; čast, oblast in denar. Četudi omenjena trojica  nima opore v njihovih realnih življenjskih dosežkih oz. ne odseva njihovega (ne)prevzemanja odgovornosti. Ni čudno torej, da v časih zategovanja pasu, pri teh ljudeh izbruhne skorajda 'abstinenčna kriza', ki se nato na slovenskem kaže v takšni in drugačni histeriji.

Pisano je: “Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo” (Lk 12,48). Ta svetopisemski rek lahko čudovito preslikamo na področje javnega življenja. Trenutna kriza je namreč boleče razgalila dejstvo, da je potrebno vsako delo pravilno ovrednotiti in mu dati smisel ter obenem od ljudi na položajih zahtevati osebno integriteto ter prevzemanje odgovornosti.

V Sloveniji na žalost obstaja (zavedena) množica ljudi, ki hlasta po malhah državnega denarja in tega ne razume. Tako tistim, ki so pri slovenskih koritih utaborjeni že dolgo časa, kot tudi tistim, ki se korit komajda držijo s konicami svojih prstov  ter tistim, ki zmotno mislijo, da je v koritih dovolj ''krme'' tudi za njih, pa bo potrebno reči 'Dovolj!'.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike