Ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore: "Včasih se zamislim, kako bi bilo, če bi imeli mašo v BTC-ju" (1. del)

vir foto: http://katoliska-cerkev.si/
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred božičem smo na Domovini za intervju prosili ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Stanislava Zoreta, ki se je prijazno odzval našemu vabilu.

V prvem delu pogovora z msgr. Zoretom smo se osredotočili na fenomen sodobnega božičnega časa, v katerem se zdi, da so primarno vlogo Cerkvi prevzeli trgovci, se dotaknili problematike mladih v cerkvenem občestvu in spregovorili o odnosu med slovenskimi skavti in Cerkvijo. 

Msgr. Zore, kako vam je všeč božično okrašena Ljubljana? Naša komentatorka jo je označila za »čudež življenja z Jankovićevim blagoslovom«. V času, ko je enako vsebino v drugačni obliki prikazoval film, je bila to stvar hude kritike, sedaj ne moti nikogar.

O okrasju bi jaz težko presojal. Slišim željo, da ne bi bilo vse skoncentrirano na ozek center Ljubljane, ampak da bi tudi ostali deli Ljubljane zaživeli v božičnem razpoloženju.

Bil sem presenečen, kako ostre in viharne kritike so bile zoper kratki film »Čudež življenja«, ki se je predvajal na stopnicah frančiškanskega samostana. Nosil je zelo pozitivno sporočilo, ki je močno zmotilo vsaj del medijske srenje - tistih, ki oblikujejo javno mnenje, in tudi del politike, kar pomeni, da je bila stvar po navdihu.

Tudi tega sporočila, ki sedaj na drugačen način sega v ljudi, sem vesel kot vsega, kar ljudem prebuja zavest o lepoti življenja, o sprejemanju in spoštovanju, o odgovornosti za življenje, ne glede na to, s katere strani pride. Pomembno je, da znamo stvari sprejemati, jih prav vrednotiti in jih, kolikor je mogoče, tudi uporabiti za to, da bo v našem družbenem okolju boljši odnos do življenja; tistega, ki je spočeto, in tistega, ki se poslavlja, ki mineva.

Se kaj sprehodite po stojnicah, si privoščite kakšno kuhano vino?

Ne. Če grem med stojnicami, grem tako zgodaj zjutraj, da je še vse zaprto.

Bi se lahko strinjali s tem, da sta božič in advent vedno bolj skomercializirana, da so ju trgovci nekako »ukradli« za svoje potrebe?

Morda je malo huda presoja, da so ga ravno »ukradli«. Trgovci poskušajo iz vsakega dne narediti priložnost za povečanje svojega posla in dobička. To na nek način razumem. Na drugi strani smo ljudje, ki smo cilj ponudbe in povabil.  Pa znamo ohranjati potrebno svobodo in treznost presoje, da ne sledimo stalnemu prepričevanju, kaj vse potrebujemo, temveč da znamo v sebi presoditi, kaj potrebujemo?

Tudi mi potrebujemo trgovce, ne potrebujemo pa vsega, kar nam oni ponujajo. Ohraniti notranjo svobodo se mi zdi pomembno, tako zdaj kot v vsakem času leta. Tega ne jemljem preveč tragično, je pa pomembno ljudem pomagati priti do te notranje svobode in jo ohraniti. To je naloga vseh nas.

Na kakšen način spodbujate izpolnjevanje te naloge?

Na prvo adventno nedeljo sem govoril ravno o tem: prižgale se bodo lučke, vendar božič še ni tukaj. Adventne venčke vidimo povsod. Njihova usoda je, da gremo mimo njih. Mi pa moramo ustvariti adventni venček, okoli katerega se zberemo, srečamo, molimo, okoli katerega smo družina ali pa sem sam nekdo, ki se pripravlja na Jezusovo rojstvo.

Vaš adventni venček ni prižgan (gorela ni še nobena svečka) …

V pisarni ne molim. Molim v kapeli.

Je potem tudi ta, mimo katerega gremo, takšen, kot opisujete …?

Da. Morda pa se koga tudi dotakne.

Ste trgovcem kaj nevoščljivi, ker jim uspe pritegniti toliko ljudi?

Včasih sem morda nekoliko presenečen, da gremo ljudje prevečkrat na limanice, nevoščljiv pa ne.

Zakaj menite, da se ljudje toliko raje odločajo za obisk tržnice, trgovskih centrov in manj cerkva?

Kakorkoli imamo občutek, da so ljudje po trgovskih centrih in različnih stojnicah, je res, da so tudi po cerkvah. Iščejo stik z Bogom, čakajo v vrsti pred spovednico, se želijo pripraviti na ta praznik, zato moramo tudi to videti in ceniti.

Da pa ljudje večkrat gredo ob nedeljah v trgovske centre, je pa posledica tega, da nimajo možnosti, da bi živeli skupaj kot družina. Od ponedeljka do petka so narazen, od jutra do večera. Zvečer tisti dve, tri ure, ko je potrebno narediti nalogo in pripraviti kosilo, se zmeniti toliko drugih stvari … zato ljudje ne znajo več živeti skupaj. Zato gredo v te razne objekte, sprejemajo različne ponudbe, da preživijo prosti čas, ki ga ne znajo več živeti skupaj. Zato se mi ti ljudje dostikrat smilijo.

Pa ne bi morala ravno Cerkev spodbujati življenja v skupnosti?

Saj ga.

A teh ljudi ne doseže.

Seveda ne, ker zaenkrat še ne oznanjamo po trgovskih centrih. Imajo pa določene skupine zamisli - tudi sam sem se kdaj zamislil, kako bi bilo, če bi imeli mašo v BTC-ju.

Kje mislite, da bo za polnočnico več ljudi: v cerkvi ali zunaj na kuhanem vinu?

Globalno po Sloveniji, v cerkvi.

1
Foto: Arhiv Ljubljanske nadškofije


Zakaj se po vašem mnenju večina veroučencev takoj po birmi oddalji od Cerkve? Imate kakšne ideje, kako to spremeniti?

Ena težava je, da imamo danes problem pri prenosu vrednot s starejše generacije na mlajšo. Druga težava je starostno obdobje, v katero je postavljena naša birma: večina naših birmancev je birmana v času, ko se po logiki odraščanja začnejo ločevati od staršev, družine, ko se upirajo vsaki avtoriteti, ker želijo spoznati, kdo so oni sami.

Zato je pomembno, da vemo, s čim smo jih opremili, da bodo s tem, kar so dobili, v nekem trenutku lahko prišli nazaj. Da se bo v njih obudil spomin in bodo vedeli, kam se lahko vrnejo.

Kakšno podporo namenjate duhovnikom za delo z mladimi?

Le mladinska pastorala je preozka. Več se dogaja širše po župnijah in dekanijah. Tega je več, kakor mi mislimo, vendar manj, kot bi si mi želeli. Stvari podpiramo projektno: mladinska pastorala dobi sredstva od škofovske konference za svoje delovanje, za kar se vsako leto dogovorimo. Sredstva redno dobijo tudi z nadškofije.

Menite, da Cerkev ponuja mladim dovolj možnosti za osebno rast?

Najbrž nikoli ne ponudimo dovolj možnosti za osebno rast, ne samo mladim, temveč tudi vsem drugim. Ves čas si je potrebno prizadevati, da se znanje, pa tudi telesne in duhovne sposobnosti nadgrajujejo. Veliko več se danes naredi na tem področju, kot se je v preteklosti, ko je bilo okolje krščansko in je okolje nosilo posameznika.

Danes imamo veliko skupin, v katerih se kristjani duhovno in strokovno poglabljajo, rastejo v svoji krščanski, duhovni razsežnosti, poglabljajo vsebino naše vere, gotovo pa tega ni nikoli dovolj. Poleg tega je resničnost, da kristjani pogosto živijo v okolju, ki je krščanstvu nenaklonjeno, ne bi rekel veri kot takšni, vendar krščanstvu. Zato morajo premagovati več ovir za neko osebno, duhovno, človeško rast in premagovati veliko ovir.

Vodja škofijskega odbora za mladino Tone Česen je v intervjuju za Domovino dejal: "Na področju posamezne župnije živi veliko mladih. Problem nastane, ker zanje ni razvite nobene infrastrukture; ne prostorske, ne personalne, niti ne finančne. V mlade je treba tudi investirati. Sliši se grozno, a mlade dostikrat pošiljamo stran od Cerkve. Če že, jih imamo za to, da nekaj naredijo; ali imajo možnost, da osebno rastejo?" Se strinjate z njegovo oceno?

Ne strinjam se povsem z njim, verjetno pa je, da mladih ne znamo prav zadržati.

Na kakšen način bi vi to spremenili?

Če bi poznal recept, bi bila stvar že rešena.

Kakšna je pri vzgoji mladih v krščanskih vrednotah vloga laičnih organizacij, denimo skavtskega gibanja?

Pomembna za tisti segment mladih, ki jih posamezna ustanova zajema. Pomembno se mi zdi, da te skupine, naj bo SKAM, skavti, različni oratoriji, pevski zbori …, ki oblikujejo mlade, na različnih področjih razvijajo njihove talente, da imajo vedno jasno zavest, da imajo pred seboj tudi človeka, ki mu skušajo kot katoliška organizacija posredovati evangelij in resnice katoliške vere.

Na 25-letnici Združenja katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) ste v pridigi izpostavili potrebo, da slovensko katoliško skavtstvo ostaja zvesto svojim prvotnim načelom, brez katerih je v nevarnosti, da bo izgubilo svojo lastno identiteto.« V pogovoru za Domovino sta skavtska načelnik in načelnica dejala, da so bili po pridigi žalostni. Bi jo, če bi lahko odvrteli čas nazaj, še enkrat ponovili?

Takrat sem poleg pisma zaskrbljene mame najprej navedel temeljne skavtske listine, katerih vrednote so zaveza skavtov. Pismo te mame in tudi zaskrbljeni glasovi drugih ljudi znotraj skavtstva so me navedli k temu, da jih spodbudim, da preverijo svoje korenine, da so tem svojim koreninam zvesti, ker se zavedam, da naši skavti živijo na močnem prepihu časa in idej. Verjamem, da so kdaj tudi pod različnimi pričakovanji in pritiski.

Zakaj bi jo ponovil? Iz istih razlogov kot tedaj. Takrat sem dal pridigo prebrati nekaj ljudem, za katere sem vedel, da živijo s skavti. Dejali so mi: preblag si. Če bi bila sedaj takšna pridiga, verjetno ne bi bila enaka. Vendar spet, ob poslušanju ljudi, ki živijo s skavti, ob upoštevanju njihovega mnenja in če je to, kar jim želim povedati, na mestu, bi jo ponovil.

Kako vi gledate na skavte?

Vesel sem jih. V nekaterih krajih so močno vpeti v življenje, tudi v življenje župnije. Čeprav to ne pomeni, da župnija posrka vse njihovo skavtsko delovanje – daleč od tega. Ponekod so pa težave. Bodisi, ker jih duhovniki niso znali na pravi način sprejeti in jim dati mesta znotraj župnije, bodisi  zato, ker lokalni skavtski voditelji niso želeli vstopati na takšen način v življenje konkretnega okolja. Tam pa je težava. Verjamem, da se bo to z dobro voljo in vztrajnostjo tudi preseglo.

So skavti del Cerkve?

Če bi želeli, da so del Cerkve na seznamu organizacij, potem niso. Noben škof ne nastavlja načelnikov, vodij stegov ali koga drugega. V organizacijskem smislu so torej samostojni. Kot kristjani, katoličani, so pa seveda del Cerkve.

Na kašen način jih torej jemlje Cerkev?

Z njimi se na mnogo mestih sodeluje zelo dobro – odvisno je pač od lokalnih razmer. Kot sem dejal, smo jih veseli in upam, da bomo znali skupaj z njimi ustvarjati dialog, v katerem bodo v resnici čutili, da je njihov prostor znotraj Cerkve, in po drugi strani razumeli, da vsaka beseda, ki se jim reče, ni napad nanje, ampak skrb za to, da bi bile stvari boljše.

Po eni strani govorijo, kako ne poskrbimo za duhovne asistente, za njihovo zadostno število …. Po drugi strani ta duhovni asistent nima čisto nobene besede, razen, da ima nagovore in maše – tam, kjer so.

Ko sem jaz te stvari poslušal, sem dobil občutek, da je duhovni asistent nekaj za zraven, ni pa integralni del skavtske organizacije, ki bi imel mesto v strukturi sami … kot da je nekaj vzporednega. To so stvari, ki bi bile potrebne razprave.

O njih ne razpravljate?

Gotovo dosti premalo.

V drugem delu pogovora z msgr. Stanislavom Zoretom, ki ga boste na Domovini lahko prebrali jutri, smo nadškofa vprašali, zakaj Cerkev sploh potrebuje denar, gozdove in drugo premoženje, kakšna bo usoda dvorca Goričane, kaj pogreša v slovenski politiki, zakaj moški s homoseksualnimi nagnjenji ne morejo biti duhovniki, pa tudi o tem, kaj storiti glede vedno manjšega števila duhovnikov ter njihove osamljenosti v praznih župniščih. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike