„Ljubite tujca!“

p. Branko Cestnik
13

Ksenofobno podeželje? Ne verjamem.

Javnomnenjski prerez daje vtis, da urbani, pretežno ateistični in politično levo usmerjeni pol sprejema begunce; podeželski, pretežno katoliški in politično desno usmerjeni pol pa jih ne.

Prerezu primerna je tudi kulturkampferska obravnava med poloma. Prvi so za druge „petokolonaši“, „komunistični izdajalci“, „multi-kulti bedaki“; drugi so za prve „ksenofobi“, „fašisti“ in „pomanjkljivo izobraženi traktoristi“. Človek s čutom za sredino ne ve, naj se smeje ali joče.

Slika seveda ni črno-bela. Prvi niso povsem iskreno odprti za begunce, saj zaenkrat v „svoji mavrični“ Ljubljani še niso našli in ponudili zatočišča za nekaj tisoč beguncev, kar bi se njihovemu pro-migrantskemu gromovništvu nekako pritikalo. Nenazadnje sta se bodeča žica na naši južni meji in mehka militarizacija notranje varnostni zgodili v času, ko so se „napredne sile“ sončile v soncu dvotretjinske parlamentarne večine.

Nenazadnje sta se bodeča žica na naši južni meji in mehka militarizacija notranje varnostni zgodili v času, ko so se „napredne sile“ sončile v soncu dvotretjinske parlamentarne večine.

Drugi niso povsem proti beguncem, saj je na primer katoliška Karitas s svojimi prostovoljci (mnogi od njih so iz podeželja) od prve ure begunske problematike v prvih vrstah. In tam za razliko od humanitarcev muh enodnevnic vztraja, pa če je v medijih zapaženo ali ne.

Ker sem bil v času balkanskih vojn več poletij zapored sam prostovoljec v begunskem centru, dobro vem, da se tudi „traktorsko“ in „harmonikaško“ podeželje zna hitro in iskreno odzvati na pomoč tujcu v stiski, četudi bo slednji islamske veroizpovedi.

Tudi kot duhovnik, ki župnikuje tako „daleč“ na podeželju, da se mu po višjih legah fare sprehajajo gamsi, ne pristajam na tezo, ki jo je bilo slišati v Studiu ob 17h še ta torek, namreč, da smo tradicionalni Slovenci ksenofobni že po svoji čudi.

Bolj praktični kot ideološki razlogi

Kakor koli, dajmo na stran dvopolno mistifikacijo in se vprašajmo, kaj je tokrat drugače, da nastaja vtis, kot da so „katoliško podeželje“ popadli anti-migrantski besi. Dejavniki so bolj praktične in psihološke narave kot pa ideološke. Naštejmo jih:

  • za razliko od balkanskih vojn izpred četrt stoletja smo tokrat pred pojavom, ki ga manj razumemo in o katerem imamo manj informacij; čustvena vpletenost je nižja;
  • takrat smo v begunske centre sprejemali žene, otroke in starčke, za boj sposobnih mož je bilo za vzorec; zdaj prednjačijo za boj sposobni moški;
  • „biblične“ reke azijskih in afriških beguncev nam jemljejo dih; česa takšnega še ni bilo; ker se zdi, da nezaustavljivo in kaotično prodirajo v naše dežele, nas je strah;
  • Evropa in zahodni način življenja takrat nista bila tarča islamističnih teroristov, danes sta; pojavil se je starodavni strah pred „islamsko nevarnostjo“;
  • pred četrt stoletja smo „ruralci“ vladi in medijem glede beguncev zaupali, zdaj jim ne zaupamo; njih manipulacije, prikrivanje podatkov in njih prehiter preklop na ideološki diskurz (saj vemo, kako ljub je levičarjem lov na „domače fašiste“) iz prvih dni begunske krize se zdaj v Kidričevem in Šenčurju vračajo kot boomerang.

Ti dejavniki nam pomagajo razložiti zdajšnje nezaupanje katoliškega in konservativnega Slovenca do beguncev, ne smejo pa biti opravičilo za njegovo morebitno prepričano in trajno ksenofobno držo.

Ksenofobija in goreči nacionalizem nista „krščanska“ – če uporabimo dikcijo papeža Frančiška, ko je govoril o Donaldu Trumpu. Zakaj ne? Ker ksenofobija in nacionalizem gresta proti genskemu zapisu bibličnega monoteizma in ogrožata samo jedro krščanske vere.

Ksenofobija in goreči nacionalizem nista „krščanska“ – če uporabimo dikcijo papeža Frančiška, ko je govoril o Donaldu Trumpu. Zakaj ne? Ker ksenofobija in nacionalizem gresta proti genskemu zapisu bibličnega monoteizma in ogrožata samo jedro krščanske vere.

Kako nacionalizem ogroža jedro vere

„Moj oče je bil blodeč Aramejec,“ pravi naš starozavezni genski zapis (5 Mz 26,5). Potovanje, šotori, tujčevanje, izhod iz sužnosti v svobodo, iskanje izmikajoče se domovine, pregnanstvo,… spadajo v našo duhovno genetiko.

Stara zaveza zato na več kot enem mestu govori o sprejemanju tujca. „Isto pravo imejte za tujca kakor za domačina,“ uči Levitik (3 Mz 24,22). „Ljubite tujca, kajti bili ste tujci v egiptovski deželi,“ ukazuje Devteronomij (5 Mz 10,19). V Novi zavezi, v katere uverturi je predstavljena begunska zgodba galilejske družine, je sprejetje tujca eden izmed eshatoloških kriterijev o tem, kdo bo šel v nebesa in kdo v pekel (Mt 25,35).

Kristjan, ki prepričano in strastno zavrača tujca, posebej pomoči potrebnega begunca, ogroža jedro vere:

  • zaradi skušnjave nacionalizma, ki ga lahko privede, da malikuje Nacijo namesto da bi častil živega Boga;
  • zaradi odprtosti sovražnim vzgibom; to odprtost, četudi majhna in „racionalna“, bo hudi duh izkoristil, da ga navadi na sovraštvo do določenih ljudi; celo do mere, kot da je tovrstno sovraštvo del kristjanove duhovne identitete;
  • zaradi več možnosti, da umanjka v ljubezni do bližnjega, ki je zapovedana enako, kot je zapovedana ljubezen do Boga (Mt 22,35-39);
  • zaradi načenjanja temeljev verskega čuta, za katerega je značilna slutnja Drugotnosti.

Danes marsikateri slovenski orto-katolik negoduje, ker je papež Frančišek „preveč odprt“ za muslimanske begunce. Naj se raje vpraša, katere od Božjih smrti in katerega evropskega demona se papež Frančišek najbolj boji.

13 KOMENTARJI

  1. Patra Branka sprašujem, ali ima kristjan pravico do samoobrambe ali se mora nujno pustiti ubiti, ko ga napadejo? Ali v blažji obliki, se mora pustiti oropati?

    Upam, da pater bere in odgovarja.

    • Spoštovani g.Alojz,če slučajno pater Cestnik ne bi utegnil odgovoriti…kakšen naj bi bil pravi kristjan,ki resnično sledi Kristusu,si to lahko preberete v Evangeliju .V vseh štirih je dovolj natančno in nazorno razloženo,kako naj hodimo za Kristusom -tudi v odnosih do nasprotnikov oz. tistih,ki nas sovražijo.

    • Gospod Železnik, prosim, da poveste, kdo vas poskuša ubiti ali oropati, da se počutite ogroženega? Po definiciji je “obramba” odbijanje napada nasprotnika. Ali je migrant avtomatsko vaš nasprotnik, in ali že s svojim obstojem migrant “napada”?

  2. Podeželje bo za “begunce” samo začasno bivališče, dokler jim ne uredijo azila in drugih formalnosti. Gre za “begunce” v narekovajih, ker jih veliko, verjetno kar večina, v resnici išče delo in nasploh boljše življenjske razmere. To je nekaj normalnega in povsem razumljivega.
    Vprašanje pa je: Koliko so se ti “begunci” pripravljeni prilagajati lokalnemu načinu življenja in medčloveškim odnosom (posebej do žensk)? To je vprašanje, ki bi ga p. Cestnik moral navesti med razlogi za nezaupanje do “beguncev”. Tudi “biblični monoteizem” je od priseljencev strogo zahteval prilagajanje.
    Slovenci se povsod v tujini zelo prilagajamo. Zdaj nas je pa strah, da so glede tega ti “begunci” morda zelo drugačni od nas.

  3. Gospod p. Cestnik,
    če bi svoje mnenje napisali aninimno, bi vas večina komentatorjev na portalih, kot so Nova24, Reporter in podobni takoj obtožili, da ste komunist, ki meče dojenčke v jame.. ne, to ni šala, pretiravanje, to je dokumentirana resnica. Žal, to je nivo, na katerem se je znašlo prestrašeno ljudstvo. Mene osebno je danes, leta 2016, v Sloveniji strah. Toliko sovraštva in prezira ne pomnim. Nisem komunist, nikoli nisem bil komunist in vedno sem ga obsojal. A ko danes rečem, da naj malo pomislijo, kajti tudi begunci so tudi ljudje, postanem za vse prestrašene takoj rdečkar, ki sovraži domovino. Če en tak majhen človeški komentar pri toliko ljudeh sproži takšen grozen odziv, me je strah, ko pomislim, kaj vse lahko še sledi. Za situacijo pa so po večini krivi mediji in politika, ki bi za oblast (ali da jo obdrži ali pa da jo dobi) naredila vse.

    • ” kajti tudi begunci so tudi ljudje”

      Res je. Pa tudi domorodci smo ljudje, kajne? Gospod Marko, zakaj bi morali v naše kraje naseliti 200.000 ljudi neznanega izvora? Da, neznanega! Saj je vendar pisalo v časopisih, da so zavrgli dokumente, da je beguncev iz Sirije bolj malo.

      • S tem, ko omenjate številko 200.000 je povsem jasno, da ste podlegli propagandi. Nadaljna debata je brezpredmetna, saj popolnoma verjamete, da bomo v Sloveniji naselili 200.000 muslimanov, ki nas bodo vse prisilili v islam, posiljevali naše žene, morili otroke, ropali trgovine in sekali glave.
        Tudi jaz ne zagovarjam, da moramo sprejeti kriminalce in vse po vrsti. To je pa problem v nedelovanju sistema, če nismo sposobni ločiti pravih beguncev od ostalih, zakaj potem ves ta gnev in sovraštvo do ljudi in ne do sistema?

  4. Nezaupanuje v tuje prišleke je upravičeno, in trkati na ljudi v imenu vere ne zdrži, kajti prišleki prihajajo v Evropo iz pretežno islamskih držav, zato bi bilo pričakovati, da jim ravno bogati in islamski svet pomaga, ali ne. Povprečen evropejec težko zaupa v poštenje naroda, ki svoje mladoletne otroke same spušča v svet, moški namesto, da bi ščitili domovino prihajajo v Evropo, se pri tem mnogi nekulturno ( če se pogleda svinjarijo, ki jo puščajo za seboj, protestirajo in zahtevajo) in v svojih vrstah nehumano obnašajo, Navijači za prišleke naj jih najprej sami gostijo v svojih domovih in šele potem – ne očitajo pač pa svoj narod nagovarjajo za strpnost. Vsekakor pa bi Evropa morala razmišljati, da bi ob dejanskem dosegu miru v Siriji, prišleke vrnila nazaj, med drugim tudi na način, da bi jih pomagali z zaposlitvijo tam na delih obnove od vojne porušene Sirije,….Prišleki bi dobili plače od Evrope za dela na njihovi zemlji, kar bi bilo za Evropo in za njih same mnogo bolj sprejemljivo. Neupravičeno je mahati in opletati s ksenofobijo, ne le popolna drugačnost, pač pa gre tudi za stroškovni vidik, ki mu ni videti konca ob takem nadaljevanju.

  5. Ne gre za sovraštvo do tujcev in za ksenofobijo, ljudi je enostavno STRAH! Tukaj ne gre za nekaj sto tujcev, tukaj gre za tisoče ljudi, za mlade moške, ki so v najboljših letih, ki jih razganja od testosterona! Je to tako težko razumeti? Ljudje se bojijo ropov, nasilja, posilstev, ljudje se počutijo ogroženi! Kakorkoli že, ljudje smo najprej dolžni poskrbeti sami zase, za lastno varnost!
    Po drugi strani, pa se večini ljudi (vsaj upam) smilijo majhni otroci, nosečnice, matere. Oni so dejansko nemočni in nebogljeni.

    • Smilijo se vam že, a kranjski primer kaže, da tudi otrok nočete. Sramota!
      Strah vas je pa zato, ker ste podlegli medijski propagandi. Precej zgodb, ki se jih prebrali v medijih o barbarskih beguncih sploh ni resničnih, predvsem pa zadeve, ki se širijo po internetu. Večina “anonimnih izpovedi” je nastalo v domišljiji prestrašenih ljudi, podobno misleči pa jih potem na veliko širijo po spletu. Tudi Nemce je bilo pred 2. svetovno vojno podobno strah Židov. Pa poglejte, kaj se je zgodilo.

  6. NACIONALIZEM, KAKŠNA POŠAST JE TO?
    Odprt komentar na navedbo članka p. Branka Cestnika, objavljenega na spletni strani http://www.domovina.si, kjer je med drugim zapisano, da »nacionalizem ogroža jedro vere«, ter, da »ni krščanski«, kot tudi na veliko drugih, podobnih navedb, ki so v današnjem času postale izredno popularne.

    Nekje sem slišal pregovor, da stokrat ponovljena laž postane resnica, drugje pa to, da naj bi k padcu komunizma v eni izmed današnjih Vzhodnoevropskih držav bistveno prispeval prav prenovljen, bolj objektiven slovar.

    Najprej si poglejmo definicijo nacionalizma. Na angleški wikipediji najdemo pod tem terminom te ključne poudarke: gre za deljen skupinski občutek, skupinsko težnjo, ljudi določene (etnično) demografske skupine – etnije ali pa ljudi, živečih na istem geografsko zamejenem ozemlju – teritoriju po neodvisnosti na podlagi skupne kulture in/ali etničnosti. Hkrati h konceptu neodvisnosti lahko definitivno prištejemo tudi koncept suverenosti, »vlade ljudstva oz naroda«, saj je to cilj praktično vsake težnje po neodvisnosti.

    Stanfordska enciklopedija filozofije recimo navaja, da gre prvič za odnos s katerim člani nekega naroda pokažejo svojo skrb do narodne identitete, drugič pa za dejanja, ki jih isti člani naroda izvršujejo pri svoji težnji po doseganju in ohranjanju pravice do samoodločbe – torej narodne suverenosti.

    Če vemo, da je »stvaritev« oziroma posledica nacionalizma kot zgodovinskega in političnega procesa narod (ki ga nacionalistične silnice v bistvu držijo skupaj), njegov ideal pa suverena nacionalna država, lahko s tem vedenjem še dodatno poenostavimo te definicije na nek popolnoma splošen nivo.

    Seveda obstaja mnogo vrst nacionalizma; od etničnega in teritorialnega, do liberalnega, romantičnega, civilnega, ekonomskega, izolacionističnega, protikolonialističnega, socialnega, obrambnega, ekspanzionističnega…
    Obstajajo tudi mnoge različne oblike nacionalizma: nacionalizem v umetnosti in glasbi, nacionalizem v kulturi, nacionalizem v politiki ali medijih…

    Naš predragi novi slovar slovenskega knjižnega jezika in posledično (pre)velik del slovenske javnosti pa vso to širino in splošnost pojma »nacionalizem« – ki je mimogrede tujka – razume povsem zožano, izrojeno, verjetno dobesedno prepisano iz prejšnjega slovarja, kjer je njen pomen še do danes ostal zakoličen v duhu nekdanjega komunističnega obdobja, ter jo tolmači kot »prepričanje o večvrednosti svojega naroda«. Mogoče bi tudi Slovenci kot recept za uspešno tranzicijo potrebovali predvsem nov slovar!

    Prepričanje o lastni večvrednosti obstaja v večini stvari in pogledov in narodnost ni tu nikakršna izjema. V kakršnem koli smislu se lahko takšno prepričanje pojavlja, pa naj si bo verski, etnični, spolni, ideološki, politični, narodni, rasni… takemu fenomenu najlažje in najbolj splošno rečemo šovinizem, ali supermacizem. Enačiti širok in splošen pojem nacionalizma z ozkim in jasno definiranim pojmom etničnega šovinizma pa ni nič drugega kot namerno zavajanje in poneumljanje ljudi, zato so taki »politično pravilni« slovarji tudi nastajali. Takšno dejanje tudi povsem onemogoča ukvarjanje z drugimi šovinizmi, ki so enako »antikrščanski« kot to velja za etnični šovinizem (upam, da ste imeli pod pojmovanjem »nacionalizma« v mislih to). Se mogoče kdo kritično ukvarja s skupinami, ki so recimo politično in ideološko napadene, diskriminirane in zapostavljene? Velja v Sloveniji res tako veliko sovraštvo med različnimi etničnimi skupinami ali pa se mogoče pokažeta bistveno večje sovraštvo, šovinizem in celo diskriminacija kadar se spopadeta dva močno politično ali ideološko »levo-desno« opredeljena posameznika? S takimi primeri se Slovenija, pa tudi večina Evrope ne obremenjuje.

    Govoriti torej, da nacionalizem ogroža jedro vere, ter da ni krščanski je enako, kot, govoriti, da sta narod in nacionalna država nekrščanski tvorbi. Govoriti, da je nacionalizem »nekrščanski«, ker malikuje Nacijo je enako, kot govoriti, da je demokracija »nekrščanska«, ker malikuje »posvetne pravice« ljudi pred ukvarjanjem z Božjimi zakoni. Zakaj nihče ne govori, da je liberalizem »nekrščanski«, ker malikuje posvetno svobodo in posvetni individualni »razvoj« človeka ter se pri tem še izmika moralnim zakonom? Ker to ni moderno in ni v duhu današnje politične propagande, in liberalizem je – menda tudi zapisan v temeljih Evropske unije.

    Poglejmo v preteklost. Anton Martin Slomšek je namensko širil in uveljavljal materni jezik. Ne zgolj to, prizadeval si je za slovensko šolo na kmetih. Celo ozemeljsko se je uveljavil, premaknil je škofijo Št Andraža v Maribor in s tem prispeval k poenotenju uporabe slovenskega jezika na Štajerskem, verjetno pa tudi k bodoči priključitvi Štajerske k Jugoslaviji. Mirne roke lahko torej zapišemo, da je bil nacionalist – in celo v etničnem smislu (!), verjetno je – gledano natančneje – sledil romantičnim nacionalističnim vzgibom, ki so bili takrat aktualni. Ga to naredi nekristjana ali antikristjana?

    Kaj pa duhovniki, ki so se borili za Slovenstvo pod italijansko okupacijo? Ki so tvegali lastno premestitev, žalitve, preganjanje, nasilje, morda pa celo smrt, pa so vseeno zavestno vztrajali pri slovenskem jeziku! To niso bili zgolj nacionalisti, to so bili goreči nacionalisti.

    Kristusov nauk bi se lahko širil tudi povsem brez Slovencev, brez slovenske kulture in identitete, brez slovenske države in brez slovenskega jezika, kot tudi brez drugih narodov in njihovih identitet. Seveda bi bilo možno, da bi vsi ti kristjani in celo duhovniki, namesto ukvarjanja z nacionalističnimi in političnimi rečmi ta čas preživeli za pastoralno delo, omejeno s povsem in strogo »krščanskimi« stvarmi v ožjem pomenu besede. Bi bila to prava smer, brez »antikrščanskih« primesi?

    Marsikdo bo rekel – ja, takrat so bili pa drugačni časi. Ko je bila večina predvojne verne mladine, skupaj z vsemi drugimi še aktualno vključena v različne domovinske in nacionalistične organizacije – jih je to delalo antikrščanske? Je bila večina Slovencev skozi romantiko in prvo polovico 20. stoletja lažno krščanska, kristjani pa smo postali šele mi (razsvetljenci) danes, ko smo spoznali globalizacijo, liberalizem in multikulturo? V tistih časih so bili ljudje zaradi svoje »nacionalistične malikovalnosti« do naroda pripravljeni zastonj služiti kot župani. To je bila častna funkcija. Brez korupcije. Danes, v našem »postnacionalističnem« razpoloženju pa smo dosegli, da gre v politiko večinoma tisti, kateremu osnovni cilj predstavlja zaposlitev ali pa opravljanje lobističnih poslov za svoje sponzorje. Verjetno bo tudi nekdo drug, čez kakih sto ali dvesto let ugotavljal, da smo bili kristjani v današnjem času popolnoma zavoženi in nekrščanski, ter, da so oni tisti napredni, ki so odkrili, kaj je prava »krščanska« politika.

    Ne bi se lotil pisati tega, če ne bi bil pojem nacionalizma prav v zadnjih letih sistematično zlorabljen tako z leve, kot z desne, največ pa seveda s strani medijev. Nacionalizma se v našem sledenju partijsko definiranemu slovarju vsi izogibamo, vsi ga obtožujemo, kriv je za vse tegobe dvajsetega stoletja, radi pripomnimo »seveda sem domoljub!« zraven pa še sramežljivo, a odločno pristavimo »Ampak nacionalist? To pa ne, to pa res ne.«, ne da bi vedeli, da ne potrebujemo biti ponosni zgolj na svojo domovino, temveč tudi na svoj narod. Tisti, ki podpirajo nacionalizem so v javnosti predstavljeni kot nekakšni skrivnostni zamaskirani kriminalci, ljudomrzneži, norci, skrajneži, ki so pobegnili nekje iz preteklosti, iz SS-sovskih vrst. Hkrati pa se ne zavedamo, da smo nacionalisti vsakič, ko navijamo za športnika zato, ker je vendar »naš«, Slovenec! Ali pa, kadar kupujemo tisto mleko in meso, ki je »naše«…

    Ne morem se strinjati, da je nacionalizem v nasprotju s krščanstvom. Nasprotno. Takšno mišljenje nas pripelje do tega, da začnemo podpirati njegovo nasprotje, drugo opcijo, to je danes multikultura in globalizem. Ta opcija danes zveni zelo vabljivo in »krščansko«, saj smo »menda ja vsi isti božji otroci«. Na videz idealna politična ideologija, ki pa se njen idealizem izgubi takoj, ko se začne uveljavljati v realnosti pa je hitro lahko tako nevarna, kot sta bila komunizem in nacizem.

    Gledati moramo široko, na celoten sistem. Pa si poglejmo, kakšen bi bil svet brez nacionalizma:
    Brez nacionalizma narodna zavest ne bi obstajala. Brez narodne zavesti ne bi bilo narodov. Brez narodov ne bi imeli potrebe po nacionalni državi in ohranitvi lastne kulture. »Osvobojeni« potrebe po nacionalni državi ne bi imeli potrebe po suverenosti ljudstva – kakšnega ljudstva neki? Brez potrebe po suverenosti ljudstva – ne bi bilo potrebe po demokraciji. Brez potrebe po demokraciji – bi še danes obstajal fevdalizem. To je mogoče slišati smešno, temveč ni.

    Poglejmo si zakaj:
    Količina dobička, ki ga posedujejo najbogatejši zemljani se vsakoletno poveča skladno z milijoni najrevnejših, ki skupaj posedujejo enako količino bogastva. Ta proces gre v ekstreme, ki jih svet do danes ni videl. Svet se je v nekaj desetletjih, nekaj letih korenito spremenil, tega še ob takem optimizmu ni mogoče tajiti. Zanemarjati politični vpliv, ki ga ta peščica ljudi širi preko financiranja globalnih medijev, financiranja različnih nevladnih organizacij »za boljšo družbo«, upravljanja korporacij, lobiranja za vojaške in strateške posege, financiranja in doniranja strankarskim kandidatom – in še bi lahko naštevali – je naivno in neodgovorno. Navsezadnje je nacionalistična poljska vlada (ki je seveda požela val zgražanja pravovernih z vseh smeri) tudi zaradi te nevarnosti sprejela »sporni« medijski zakon.
    Vprašajmo se, je ta vodilna peščica »krščanska«? Že preprost Kristusov odgovor, ki je prehod (v primerjavi z današnjimi neizmerno revnih) bogatašev tistega časa v nebesa primerjal s prehodom kamele skozi šivankino uho, nam da slutiti marsikaj. Dejstvo je, da tej peščici niti pod razno ne moremo zaupati, da bo delala za »krščanske cilje«. Že zgolj številke njihovega premoženja – v praksi najverjetneje ne morejo biti pridobljene na »krščanski način«.
    Harvardski politični znanstvenik Robert Putnam je v svoji študiji v nasprotju s splošnimi medijskimi parolami, ki trdijo da je »multikultura« prednost, ugotovil, da v multikulturni družbi manj ljudi hodi na volišča, so manj politično in družbeno aktivni, so manj aktivni v prostovoljstvu, manj sodelujejo v projektih skupnosti, v večini primerov pa si multikulturne soseske zaupajo približno pol manj kot to velja za homogene soseske. Študija, ki je hkrati »daleč največja študija družbene aktivnosti prebivalstva v Ameriki« je pokazala, da so praktično vse meritve zdravja civilnega udejstvovanja nižje v multikulturnih družbah.

    Nizozemski raziskovalci so odkrili, da hormon oksitocin med drugim spodbuja naklonjenost do sebi podobnih ljudi in nezaupanje do tujcev. Nezaupanje do tujcev torej ni »družbeni konstrukt«, ki ga moramo »moderni«, liberalni kristjani prerasti – kot to danes trdi večina ljudi, temveč je očitno povsem naraven način, ki je človeku od davnih dni omogočal, da se je združeval v plemena ter na takšen način preživel. To pa lahko tudi dobro razloži nivo nezaupanja v multikulturnih družbah, kot tudi razloge, da ima praktično vsaka multikulturna družba svoja geta, kriminalne soseske, ….
    Pomnožite »multikulturno« splošno družbeno neaktivnost in nezaupanje ter individualnost z Zahodnim načinom življenja, v katerem je cilj že tako natrpani delovni urnik še dodatno natrpati, da bi dosegli željeno »produktivnost«. Upoštevajte dejstvo, da se sodobna družina zaradi službe večkrat niti ob nedeljah ni več sposobna zbrati za isto mizo. Temu pa dodajte še od morale »osvobajajoče« liberalne ideologije. Ne potrebujemo raziskav, da ugotovimo, da je rezultat družba, ki je idealna za manipuliranje.

    Marsikateri »krščanski« akterji Evropske ljudske stranke v svojem marsikdaj slepem liberalizmu in politični všečnosti mainstreamovskim medijem večkrat pomagajo zatirati suverene težnje vzhodnoevropskih Višegrajskih držav, ki so edine še uspele ohraniti in zavarovati tradicionalne »krščanske« vrednote. Kako jim je to uspelo? Z nacionalistično politiko. Zahod ima krščansko demokracijo, močno »krščansko« demokracijo, ki je bila marsikdaj na vladi, navsezadnje je EPP največja evropska skupina – pa je jasno, da z liberalizmom, multikulturo in globalizacijo krščanskih vrednot NI bil sposoben zaščititi. Obratno. Marsikje ima človek občutek, da se »krščanstvo« na Zahodu praktično ne loči več od liberalizma.

    Projekt Združenih držav Evrope h kateremu žal težijo tudi evropski »krščanski« demokrati je natanko to. Ustvariti multikulturno liberalno družbo, kjer narodi ne bi bili več narodi – to pa naj bi prineslo stabilnost. Pa tudi vse zgoraj naštete stranske učinke. Cameron je v svoji nedavni zahtevi jasno izpostavil, da Velika Britanija nikdar ne bo del takšne vseevropske strukture. »Oče evropske integracije« in Nobelov nagrajenec Coudenhove-Kalergi je že pred skoraj sto leti med drugim v imenu geopolitične stabilnosti omenjal tudi »prehodnost demokracije«, multikulturno zmešnjavo ras in narodov, ki mora nadomestiti današnjo »nacionalistično« Evropo ter videl potrebo po »novem plemstvu«, ki naj bi vladalo novi, združeni evropski družbi. Menda je jasno, kdo trenutno predstavlja to »novo plemstvo«, ki naj bi zamenjalo nacionalistične ureditve, kot tudi to, da to »novo plemstvo« v »novem fevdalizmu« ne bo podpiralo krščanstva. Ker krščanstvo pač ni dobičkonosno. Pa tudi ne bo podpiralo vseh drugih, nedobičkonosnih stvari, vključno s pravicami malega človeka. To niso nikakršne konspirativne teorije, to so stvari, ki jih lahko danes sprevidi človek z zavezanimi očmi, če se je le pripravljen za hip odtrgati od obstoječih medijsko podprtih miselnih tokov.

    Imam prijatelje iz mogoče 20 različnih držav, spoštujem tako njih kot tudi njihovo kulturo, ter se zavedam, da so usode njihovih narodov in kultur danes na podobni preizkušnji, kot je usoda našega, slovenskega naroda. Biti nacionalist ne pomeni sovražiti tujce! Bi pa seveda takoj in odločno nasprotoval naselitvam velikih količin sonarodnjakov teh mojih prijateljev v Sloveniji. Ker je to navsezadnje slabo za nas, za njih in za celotno družbo. In tu ni ničesar protikrščanskega.

    Revnejši in tisti »pravi« begunci ostajajo v državah okrog Sirije, v Siriji je 7 milijonov razseljenih oseb. Mi pa smo v času največjega navala porabljali po milijon EUR za vsakodnevni prevoz migrantov in njihovo varstvo. Podobne vsote je porabljala Nemčija za odvoz Albancev, Srbov in Kosovcev, ki so se pridružili migrantom nazaj v njihove rodne države. Oskrba vsakega migranta stane v Evropi približno desetkrat do dvajsetkrat več kot oskrba istega migranta v sosednjih državah na Bližnjem Vzhodu. Nacionalisti so že pred jesenjo v Evropskem parlamentu v enem od priloženih amandmajev zahtevali, da se striktno ločuje ekonomske migrante od pravih beguncev in prve na evropske stroške vrača – da bomo le tako lahko zagotovili pomoč resnično tistim, ki jo potrebujejo. V tem jih je podprla celo četrtina Radikalne levice, »krščanski« demokrati pa so bili proti. Ker – mi pa ja nismo nacionalisti, mi smo vendar »kristjani«! Na enake ideje po polletnem »krščanskem« premisleku prihajajo sedaj.

    Mediji in politika so združeno popljuvali zaskrbljene domačine, ki so protestirali proti načrtovanem rušenju njihove nemške družbe in kulture. Tudi kölnska katedrala je pristavila svoj lonček in ugasnila luči. Sprašujem se, je kdaj katerakoli katedrala ugasnila svoje luči na predvečer parade ponosa? Ali se bo morda v prihodnjih letih ta ista katedrala, da se bo še bolj »približala ljudem« raje ponoči obarvala kar v mavrične barve…

    Veliko se govori o nizki rodnosti, stroških za upokojence in podobnih stvareh. Nedeljskega dela ne bodo ukinili, prav tako ne bodo zvišali ugodnosti in razbremenili pritiskov, ki se vršijo na nosečnice na delovnem mestu. Zakaj? Ker se to ne splača. Zakaj bi tako zviševali evropsko rodnost, če vsak nov otrok vendar toliko stane državo? Izobrazba, šolanje, štipendije … – to menda ja ni dobičkonosno. Lažje je manjko, ki s tem nastane v gospodarski produktivnosti nadomestiti z uvozom nekaj milijonov državljanov tretjega sveta v najlepših delovnih letih, pa še cenejši bodo! Italijanski jug že desetletja uporablja »multikulturo« na plantažah, podobno kot se je včasih vršilo v ZDA. Je morda to »krščansko«?

    Čas, ko smo bili nevtralni je minil. Danes se mora človek in tudi kristjan izjasnit in presodit kaj je bolj »krščansko« – globalizacija in začrtana smer »multikulture«, kamor nas vlečejo politika in mediji – ali pa alternativna, »nacionalistična« politika, ki so jo ubrale Višegrajske države. Potrebni so protesti, čim več čim večjih protestov je potrebnih. Da se bodo zamajali stolčki današnjim voditeljem, da bodo prisiljeni zapreti meje, se nehati ukvarjati z notranje državnimi problemi z migrantskimi prevozi in prerazporejanji ter ukrepati tam, kjer se nahaja izvor problema – na Bližnjem Vzhodu. Ne pa, da zaradi določenih geostrateških in naftno korporativnih interesov v nedogled nadaljujejo vojno. Kriki sirskega škofa o izdaji kristjanov s strani lastne »krščanske« Evrope – v katere parlamentu so »krščanski« demokrati najmočnejša sila – še vedno naletijo predvsem na gluha ušesa. Prisiliti je potrebno voditelje, da bodo denar, namenjen tukajšnji oskrbi in prevozom migrantov namenili na Bližnji vzhod in tam čim prej poskrbeli za vzpostavitev varnih območij. Kot tudi za večino pravih beguncev (ne ekonomskih migrantov), ki nimajo niti denarja, niti moči, niti jih ni nihče sponzoriral da bi lahko potovali v Evropo. Edino na ta način bo problem rešen. Dokler pa je pritisk na politiko premajhen, in je javnost osredotočena predvsem na zatiranje in obsojanje »nacionalističnih« protestov, se te, povsem navadne ljudi, ki se upravičeno bojijo za prihodnost svojega naroda in svoje kulture, kot tudi za prihodnost svojih otrok – dejansko potiska iz območja nujno potrebnega in legitimnega nacionalizma v območje resnične skrajnosti, šovinizma in resničnega sovraštva do tujcev. Če nekomu dvajsetkrat na dan govoriš ksenofob, bo to tudi postal. Ker se enostavno nimajo na koga obrnit. Ljudje pa so, kadar so v strahu, zatirani, poniževani in namensko ignorirani s strani oblasti, medijev, ponekod pa žal tudi s strani Cerkve pripravljeni storiti kar koli.

    Viri:
    http://plato.stanford.edu/entries/nationalism/
    http://www.boston.com/news/globe/ideas/articles/2007/08/05/the_downside_of_diversity/?page=full
    http://www.pnas.org/content/108/4/1262.full.pdf
    https://en.wikipedia.org/wiki/Richard_Nikolaus_von_Coudenhove-Kalergi
    https://en.wikipedia.org/wiki/Nationalism

Dodaj odgovor za Miha Nahtigal Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime