Ljubimca – Rene Magritte

»Je kaj narobe?« jo je vprašal, ko je prišel zjutraj iz kopalnice in jo našel, kako brska po njegovem mobitelu.

»Ne vem?« je bevsknila s tonom, zaradi katerega so se mu naježile dlake na vratu: »Ti meni povej!«

»Ne vem,« je odgovarjal previdno in počasi. Jasno mu je bilo, da je nekaj hudo narobe, a se mu niti pod razno ni sanjalo, kaj bi lahko bilo. »Ti brskaš po mojem telefonu. Ti povej, kaj je?«

»A zdaj pa še tvojega telefona ne smem več vzeti v roke, ali kaj?!« je izbruhnila, hip za tem pa je bila že na robu joka: »Kaj pa skrivaš pred mano?«

»Jebela cesta, pa kaj je to za ena histerija,« mu je šinilo skozi glavo, »kaj se ji blede? A je morda že ›mena‹, ker tole je ›tumač‹ za PMS,« na glas pa je rekel:

»Nič. Prav nič ne skrivam. V miru poglej in preglej vse, kar želiš in kar te zanima.«