Ljubezen med Slovenkami in prosilci za azil: medijsko igranje na čustva, ki se kdaj konča tudi tragično

Zajem naslovnic različnih slovenskih medijev, (zgornji dve novejši, spodnji iz prejšnjega desetletja)
POSLUŠAJ ČLANEK
Eden bolj priljubljenih načinov med prosilci za azil z zelo malo možnostmi, da bi mednarodno zaščito v EU dejansko dobili, je ljubezenska zveza, poroka ali celo ustvarjanje družine z domačinkami. Možnosti, da se jim po zavrnitvi azila ne bo potrebno vrniti v domačo državo, s tem močno narastejo, še posebej, če jih pod okrilje vzamejo pravniki nevladnih organizacij. 

In četudi so marsikatere tovrstne ljubezenske zveze med ilegalnimi migranti in domačinkami pristne, pa praksa kaže, da je pred prehitrim sklepanjem o iskrenih motivih včasih dobro biti previden. Še posebej če ima "ljubezen" tudi močno promocijsko aktivistično in medijsko podporo.

Ob nedavni zgodbi obupane mame samohranilke in zavrnjenega prosilca za azil, ki je postal njen partner, zdaj pa ji ga država želi "odvzeti" z deportacijo v Afganistan, se v spomin vrača zelo podobna zgodba izpred desetletja, ki se je za mlado Slovenko končala tragično.

Pred dnevi smo lahko v nekaterih medijih brali srce parajočo zgodbo o zgarani materi samohranilki iz Novega mesta, ki je podporo našla v partnerju iz Afganistana, ki je k nam prišel v prvem migrantskem valu, leta 2015.

Tipično zgodbo o grdi državi, ki se znaša nad nič krivim malim človekom lahko pobližje spoznamo v Mladini, Večeru, Dolenjskem listu, pa tudi v Žurnalovem članku z naslovom V čigavem imenu policija razdira družino?

Izvemo, da se je Noor, kot ga kličejo, v Novem mestu odlično integriran v slovensko družbo.
"Tam se je namreč skupina prostovoljcev zavzela za Noora in storila tisto, česar država ni hotela: mu priskrbela sobo in osnovno oskrbo. Noor se je kmalu vključil v novo okolje in postal aktiven v lokalnem prostovoljnem društvu, kuhal na skupnih dogodkih kulturnega društva in postal prepoznaven obraz Novega mesta. Hitro se je naučil slovenskega jezika (z novomeškim naglasom) in se prikupil celo županu, končno pa je dobil tudi ustrezno zdravstveno oskrbo in psihiatrično podporo, ki jo je po travmatičnih letih nujno potreboval," opisujejo na Žurnalu.


In kot dodaja avtor, je Noor najbolj ponosen je na to, da je postal del Draganine družine, da ga je sprejel njen sin in da lahko v novi domovini končno tudi on nekomu pomaga.

A problem je nastal, ker država Nooru ni odobrila prošnje za azil in ga posledično v skladu z zakonom namerava deportirati. Nekaj časa se je deportaciji ustrezno izmikal tako, da je  leto dni je živel na ulici doma in v tujini, na koncu pa se vendarle obrnil na policijo in zaprosil za začasno zadrževanje pred deportacijo.

Policija ga je nastanila v centru za tujce, kjer je preživel pol leta. Ker ga v predvidenem času niso uspeli deportirati, so ga na koncu izpustili. V oktobru so ga ponovno odpeljali v Postojno v center za tujce, kljub temu, da je v postopku združevanja z družino na Upravni enoti.

Noor in njegova slovenska partnerica sta namreč vložila zahtevo za združevanje družine in prejela tudi potrdilo, ki mu dovoljuje začasno prebivanje v Sloveniji do izdaje dovoljenja za prebivanje.

"Zdaj mu grozi, da ga deportirajo v Afganistan, še preden bo odločeno o njegovi vlogi za združitev z družino," pa v peticiji, ki se je pojavila na spletu, opozarjajo njegovi podporniki. "Sprašujemo se: Zakaj država in policija razdirata družino? Zakaj osebi, ki je postala nepogrešljiv del družinske in lokalne skupnosti, odreka možnost dostojnega življenja? Zakaj ga država pošilja nazaj na vojno območje," še pišejo in pozivajo k podpisu peticije, ki jo je do sedaj podpisalo 814 ljudi.

V protest proti deportaciji se je minuli četrtek zbrala tudi peščica aktivistov iz Delavske svetovalnice in Delovne skupine za azil, ki deluje v okviru ambasade Rog.

Prepovedana poroka


Tovrstne zgodbe, v katerih srce in zdrava pamet težko dojameta, kaj se v imenu države gre policija, ki tako brezkompromisno in nasilno razdira povsem neškodljivo idilo, sicer v naših medijih niso redkost. Po nekoliko drugačnem, a po cilju istem scenariju so se pred dvema letoma med aktivisti in MNZ bile bitke okrog Sirca Ahmada, ki so ga aktivisti skrivali tako dolgo, da ga državi na koncu ni uspelo vrniti na Hrvaško.

V oči pa, zaradi svojega tragičnega konca, bode zelo podobna zgodba izpred več kot desetletja, na katero je te dni na Twitterju opozoril Tomaž Štih.

Mladina je leta 2003 v članku "prepovedana poroka" pisala o Katji S., ki ima "smolo, da se je zaljubila v človeka, ki po mnenju naših uradnikov in politikov nima pravega državljanstva". Iračan Majid Al-Majid je bil prosilec za azil v Sloveniji, a postopka zaradi manjkajočih dokumentov v več letih niso dokončali. Vmes se je Majid podal v Francijo po novi potni list. A, kot piše Mladina, nazaj v Slovenijo ni mogel, ker mu naši diplomati niso hoteli izdati vizuma.

"Zato sta se mlada zaljubljenca odločila za poroko, da bi tako poskusila rešiti nastali zaplet in tako spet zaživela skupaj," so nadaljevali v Mladini in dodali, da to ni tako preprosto, saj mora tujec, ki se hoče poročiti v Sloveniji, vse potrebne dokumente overiti.

Ker pa to seveda ni bilo mogoče, je Al-Maji poskušal v Slovenijo vstopiti ilegalno, vendar so ga pri tem ujeli Italijani in odvedli v Rim. "Tam ga zdaj vsakodnevno maltretirajo, saj so dobili namig z naše strani, da gre za nevarno osebo," beremo nadalje in izvemo tudi, da ga je izprašala CIA. "Naši uradniki pa se zdaj šopirijo, da so imeli prav, da mu niso dovolili vstopa v našo državo, saj so vedeli, da gre za kriminalca," so še zapisali v Mladini.

Članek so zaključili s Katjino namero, da bo "po vseh peripetijah le poslušala nasvet, ki ga je dobila na našem zunanjem ministrstvu in se poročila v neki drugi državi, vendar se bo ob tem tudi odrekla slovenskemu državljanstvu." 

Mlada Slovenka umorjena v Parizu


Kaj se je s Katjo in njenim iraškim ljubimcem dogajalo potem, ne vemo vse do članka v črni kroniki Dela tri leta kasneje, kjer lahko v podnaslovu preberemo: "Nekdanji fant 25-letne Katje S., slovenske študentke v Franciji, ni znal prenesti zavrnitve in jo na ulici v okolici Pariza zabodel v hrbet." 

Članek v Delu brez povezave z vsebino Mladininega izpred treh let opisuje tragično usodo študentke prvega letnika podiplomskega študija mednarodne logistike v Versaillesu. Ko se je v družbi treh prijateljic odpravila s fakultete proti parkiranemu Twingu z ljubljansko registracijo, jo je prestregel nekdanji fant. "Za vsako ceno je hotel govoriti z njo, vendar ga je zavrnila. V naslednjem hipu je 32-letni Iračan že izvlekel nož in jo nekajkrat zabodel v hrbet," beremo.

Kot nadaljuje Delo, je napadalec za tem odvrgel orožje in se pognal v beg, hudo ranjeno dekle pa je obležalo na pločniku. Umrla je še pred prihodom reševalcev. Delo še navaja, da zločin nad mlado Slovenko preiskuje kriminalistična brigada sodne policije iz Versaillesa, storilca pa še iščejo.

Čeprav Delo imena Iračana ni objavilo, pa se je to pojavilo v časopisu Le-Parisien. Storilec je bil Majid Al-Majid. Torej zavrnjeni prosilec za azil v Sloveniji iz Mladininega članka izpred nekaj let. Tam predstavljena idilična ljubezenska zgodba med domačinko in iraškim beguncem je torej imela tragičen konec. O povezanem kontekstu obeh zgodb v slovenskih medijih seveda nismo mogli brati.



KOMENTAR: Uredništvo
A je vse, kar počneta policija in MNZ, res brez veze?
Sta Novomeščanka in njen Afganistanec Noor res noro zaljubljena in si oba iskreno želita skupnega ustvarjanja družine? Ni na nas, da bi dvomili v pristnost njunega odnosa. Glede na izkušnje iz prakse, ne samo iz Slovenije, pa je nedvomno legitimno pod vprašaj postaviti enostransko prikazane idealizirane propagandistične članke, ki jih lansirajo levičarski aktivisti skozi njim naklonjene medije. V teh sta Ministrstvo za notranje zadeve in policija vedno grda račka, čeprav zgolj izvršujeta zakon, kot velike žrtve pa prikazani tisti, ki se zakonu izmikajo. Vse lepo in prav, dokler situacija ne privede do tragičnih dogodkov. Denimo do posilstva dveh deklet s strani že kaznovanega migranta, ki ga milostno naravnano pravosodje, morda tudi pod medijskim pritiskom, z države ni deportiralo. Ali pa do umora naivnega dekleta, tako jeznega na svojo državo zaradi ljubimca, pred katerim jo je ta želela obvarovati, ona pa je raje trmasto šla za njim in na koncu doživela tragično usodo. Vse te zgodbe pa odpirajo še eno dimenzijo, ki jo ljudje, naklonjeni množičnim migracijam in "multikulturni družbi", močno zanemarjajo. Gre za neupoštevanje fundamentalnih kulturnih razlik, oziroma nezavedanje o posledicah, do katerih lahko pripeljejo. Če so v naši družbi spolna promiskuiteta, menjavanje partnerjev aktivno žensko zapeljevanje in podobno nekaj najbolj normalnega, v afriških in bližnjevzhodnih državah še zdaleč ni tako. Moški s teh območij na te stvari že v osnovi gledajo povsem drugače, kar ponavadi izbruhne na dan šele, ko v nekem prijateljskem, morda že ljubezenskem razmerju, pride do nestrinjanj, oziroma drugačnih pogledov. Za žensko je denimo konec in bi odšla, kot to počnemo na Zahodu, za prišleka s tradicionalnega muslimanskega okolja pa je kaj takšnega nepredstavljivo, saj je v zvezi on gospodar. Kot vidimo, lahko takšna nestrinjanja vodijo tudi do tragičnih posledic. Za naivna dekleta seveda.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30