Lidija in Jože Kociper: "Vzeti v službo zdravljenega alkoholika je najboljši nasvet za delodajalca"

Vir foto: osebni arhiv
Zakonca Lidija Kociper, psihologinja in imago partnerska terapevtka, in psihiater dr. Jožef Kociper že desetletja pomagata ljudem, ki so odvisni od alkohola in njihovim svojcem. V naši družbi še vedno obstaja veliko neznanja in predsodkov glede alkohola in zasvojenosti z njim. V intervjuju sta nam podrobneje opisala kako lahko pri sebi in bližnjih prepoznamo znake odvisnosti, kako poteka zdravljenje in zakaj se mora zdraviti tudi partner odvisnika. Pojasnila sta tudi kako se ženski alkoholizem razlikuje od moškega in kaj lahko stori delodajalec, ki pri zaposlenih opaža težave z alkoholom. Z zdravljenjem alkoholikov se ukvarjate že desetletja. Kakšne so po vaši oceni številke odvisnih v Sloveniji? Jože: Vedeti moramo, da je pri alkoholizmu ogromno zanikanja. Kar imamo, so samo ocene. V zadnjih dvajsetih letih so bile od sto petdeset do dvesto tisoč odvisnih od alkohola. Še vsaj nekajkrat toliko je takih, ki pijejo tvegano, škodljivo in so torej problematični pivci. Trikrat, štirikrat toliko je svojcev, ki so tudi prizadeti zaradi alkohola. Kakšni so znaki po katerih lahko prepoznamo, da je nekdo od bližnjih (ali mi sami) odvisen od alkohola? Jože: Kriterij, da piješ več kot si si sam postavil, da je meja, je že od eden prvih znakov, da je tvoje pitje škodljivo. Najbolj natančno pa prepoznamo odvisnost po tem, da človek ne zmore zdržati brez alkohola in pije kar naprej, pravimo, da doliva. Na tej točki že tudi okolica spozna, da je nekdo alkoholik. Po najbolj osnovni medicinski statistiki imamo enajst znakov, ki lahko označujejo odvisnost in če od teh enajst znakov človek dosega dva ali tri, so to že zelo resni simptomi in se jim hitro pridružijo še novi. [caption id="attachment_367725" align="aligncenter" width="634"] Foto: fotografija strani v skripti Piti ali ne piti/Biti ali ne biti[/caption] Vendar pa se tudi pri zmernem pitju ali pri začetni odvisnosti, pogosto pojavljajo družinske, socialne in tudi psihične težave. Ko človek uporablja alkohol za sprostitev ali za čustveno tolažbo in pije za izboljšanje razpoloženja ali zaradi tesnobe, je to že znak za alarm. Si lahko človek pomaga sam? Jože: Dokler je samo zmeren pivec, pa tudi že problematičen, si še lahko sam pomaga. Če se drži osnovnega pravila: nikoli ne piti za žejo, nikoli ne piti na čustva in nikoli ne piti zaradi prisile družbe. Tako si lahko sam pomagaš, da ostaneš kultiviran pivec. Problem pa je, ko zdrsneš čez mejo, takrat pa si lahko zmeraj manj sam pomagaš.
Osnovno pravilo, da se izognemo odvisnosti, je: nikoli piti za žejo, nikoli piti na čustva in nikoli  piti zaradi prisile družbe.
Lidija: Ljudje niso pripravljeni brati, spoznati dejstev o tem, kaj je odvisnost in kaj soodvisnost. Mislijo, da je rešitev samo »manj pij«, pa ni tako preprosto. Odvisnost ima svoje zakonitosti in zmeraj mislimo, da se mora drugi pač malo spremeniti in bo vse dobro. Ne gre za to. Niti en človek se ne zapije zato, ker bi se hotel zapiti. Vsak, ki se je zapil, pa je mislil, da se to njemu ne more zgoditi. In ker se v družbi tako podpiramo, spodbujamo pri pitju, ljudje sploh ne pomislijo na to, da bi kontrolirali svoje pitje. Ko jih vprašaš, kdaj so zgubili kontrolo, ne znajo povedati. Nikoli si ni zadal tega, da bo popil samo tri kozarce in bo to dovolj, ker ve, da pri četrtem ga malo odnese. V družbi bi morala obstajati zdrava mentaliteta o tem kako piti. Kako drugače bi bilo, če bi se ljudje zavedali, da če hočejo vse življenje piti alkohol in uživati njegove dobre učinke, pa ne zapasti v odvisnost, si je treba postaviti mejo in si ne dovoliti iti čez. Vsako pijančevanje se nekje nalaga in nikoli ne veš, kdaj bo kapljica čez rob in bodo možgani rekli stop, ne morem več kontrolirati! Se pravi alkoholik vedno potrebuje strokovno pomoč pri zdravljenju… Jože: Najprej potrebuje nek dogodek, neko krizno situacijo, ki človeka vrže iz tira. Da vidi, da grmi proti prepadu. Šele tedaj se večina ljudi prebudi. Recimo, zgodi se epileptični napad, zgodi se prometna nesreča, zgodi se grožnja z ločitvijo …  V psihiatriji oziroma v zdravljenju odvisnosti vidimo, da nobeden zdravljenec ne pride po lastni želji in volji na zdravljenje. Vsak pride zaradi nečesa, naj je to bolezen, pritisk svojcev … Ali zaradi lastne vesti, kar pa je zelo redko. Samo enega novinarja se spomnim, v vseh desetletjih dela z odvisniki, ki se je sam odločil za spremembo, ker je videl in ga je pretreslo, da je za neko stvar, ki jo je prej naredil v eni uri, zdaj rabil osem ur.
Niti en človek se ne zapije zato, ker bi se hotel zapiti. Vsak, ki se je zapil, pa je mislil, da se to njemu ne more zgoditi.
So pa tudi ljudje, ki se sami ozdravijo, saj vidijo, da tako več ne gre. Ampak taki ljudje velikokrat porabljajo vso svojo psihično energijo za to, da ostanejo trezni. In to je lahko pot velikega duševnega trpljenja. Ne preostane mu energije, da bi sproščeno živel. Kar je v bistvu namen zdravljenja. Lidija: Spominjam se zdravljenke, ki je sama abstinirala šest let, nakar se je ponovno zapila. Ko je obiskovala skupino, je poročala o spremembi, ki jo je doživela pri sebi. V tistih šestih letih je bila zelo napeta, sitna, nezadovoljna. Sedaj je sproščena, vesela, z možem imata veliko boljši odnos. Včasih potrebno, da stvari »dozorijo«, se nakopičijo s svojimi pritiski na različnih področjih. Njegovi bližnji, služba, zdravje, njegova stiska… Če se svojci seznanijo s tem, kaj je odvisnost in spoznajo tudi svojo soodvisnost (priporočam v branje knjigi Ženske, ki preveč ljubijo in Zbogom soodvisnost), potem bodo lažje vedeli, kaj jim je storiti. Kako poteka zdravljenje? Kako dolg proces je to? Jože: Odločitev za spremembo, ki se največkrat zgodi po nekem zunanjem impulzu ali prekoračitvi meja, je v bistvu že začetek zdravljenja. To se v začetku odvija zelo intenzivno. Če je človek zdravljen ambulantno in je sposoben zdržati v treznosti, hodi vsak teden na terapevtsko skupino in lahko v dveh do treh letih opravi osnovno zdravljenje.
Bolezen odvisnosti je v naši mokri družbi pravzaprav degradirana in še zmeraj se nanjo gleda moralistično.
Se pravi najprej pride do fizične abstinence, ki je predpogoj za kakršnokoli rehabilitacijo. Kako se potem nadaljuje zdravljenje? Jože: Abstinenca je domača naloga tistega, ki je odvisen od alkohola. Če ne vzpostavi abstinence, se tudi možgani ne spremenijo in celoten proces zdravljenja in rehabilitacije sploh ne more steči. Treznost in abstinenca sta pogoj, da se zdravljenje sploh dogaja in tudi pogoj, da zdravljenje obstane. Same abstinence ni tako težko vzpostaviti, večina odvisnikov še ima nekaj duševne moči, zelo težko pa je abstinenco vzdrževati na dolgi rok. Zato je potrebno zdravljenje in podpora skupine in terapevta. Čisto konkretni koraki zdravljenja… Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj.
Ko začnejo zdravljenci urejati odnos do sebe in bližnjih, pridobijo samospoštovanje, spoznajo lažnost kratkotrajne omame in varljivih »prijateljev« in spoznajo koliko prijetnih občutij lahko dajejo dobri, iskreni odnosi.
Zakaj mora biti zdravljenje v skupini? Se človek ne more zdraviti individualno? Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj. Kakšno vlogo pa ima družina zasvojenca v procesu zdravljenja? Jože: V Sloveniji v zdravljenje vključujemo predvsem partnerja, če obstaja. V drugih državah vključujejo vso družino.  Pri nas je poudarek na partnerskem načinu reševanja težav. Zaradi tega, ker je partner od zdravljenca prav tako šel skozi soodvisnost in ima običajno zelo hude duševne težave, sploh če je odvisnost trajala dolgo, desetletja. Tudi sam potrebuje leta, da prepozna, kaj se je dogajalo v njegovem življenju. Prvenstveno partner ni na zdravljenju zaradi zdravljenca, ampak sta tam vsak zaradi sebe in to čisti njun odnos. Terapevtske skupine niso partnerska terapija ali svetovanje, kljub temu pa po izkušnjah zdravljencih ugotavljamo, da se partnerski odnos po treh do štirih letih večini parov zelo obnovi, na vseh nivojih: telesnem, čustvenem, ekonomskem, tudi v odnosu do otrok.
Ugotavljamo, da se partnerski odnos po treh do štirih letih zdravljenja večini parov zelo obnovi, na vseh nivojih: telesnem, čustvenem, ekonomskem, tudi v odnosu do otrok.
Ko gre za zdravljenje se zahteva abstinenca tudi od partnerja. Zakaj? Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj. Se pravi, da tudi za žensko ni prava rešitev, da alkoholika samo zapusti, nujno je, da se tudi sama udeleži zdravljenja, sicer bo v drugem odnosu zgodbo ponovila… Lidija: Trstenjak je rekel, da zdrava jabolka ob gnili jabolki, tudi sama postane gnila. Alkoholizem je bolezen cele družine. Najprej toleranca svojcev, zanikanje… sprejetje krivde za stanje alkoholika nase Kar je ključno, je urejanje odnosa. Tudi pri partnerjih (svojcih) alkoholika gre prav tako za odvisnost. Odvisnost od tega odnosa. Kot je mož kar naprej okupiran s pijačo, tako je ona kar naprej okupirana z njim. Kdaj bo prišel, kakšen bo prišel … zaradi odvisnosti s tem odnosom, ne more jasno misliti in ga ščiti, prevzema njegove odgovornosti. Spomnim se zdravljenca, ki je rekel: »Če bi moja žena pila, jaz ji ne bi nikoli toliko stvari toleriral kot jih je ona meni.«
Kar je ključno, je urejanje odnosa. Tudi pri partnerjih (svojcih) alkoholika gre prav tako za odvisnost. Odvisnost od tega odnosa.
Alkoholizem pri ženskah? Kako se razlikuje od moškega? Jože: V osnovi se ne razlikuje, posledice so enake. Velika sprememba v zadnjih letih je, da je bilo pred tridesetimi leti v terapevtskih skupinah večina moških in okoli 10% žensk, danes pa v povprečju ženske že dohitevajo moške. Kar pomeni, da odvisnost ne gleda na spol, status, izkušnje… Človek se lahko zapije pri 18 letih, lahko pa se zapije pri šestdesetih, ko gre v pokoj. Takrat je pravzaprav največ odvisnosti. Ženski alkoholizem je toliko bolj zapleten, ker imajo ženske poleg same odvisnosti običajno tudi zelo resne psihične težave. Kronično depresijo, hude tesnobe, pogosto so same imele izkušnjo odvisnosti in nasilja v primarni družini. Ženski alkoholizem je pogosto posledica pritiska in verige vseh hudih dogodkov, ki so se jim dogajale v življenju. Ženski alkoholizem je bolj tih, ker je v ozadju veliko sramu. Veliko več kot pri moških. Tam obstaja nek namišljen ponos, da se ga je napil … tega pri ženskah ni. Zato okolica pogosto njihove odvisnost dolgo ne opazi in prepozno pridejo na zdravljenje.
Ženski alkoholizem je bolj tih, ker je v ozadju veliko sramu. Veliko več kot pri moških.
Kaj pa podpora ženskam, ki so odvisne s strani partnerjev? Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj. Predstavljam si, da je glede zdravljenja v družbi veliko predsodkov in da se ljudje, ki imajo težave z alkoholom, bojijo zdravljenja. Vendar pa je ta izkušnja zelo pozitivna za zdravljence. Delo na sebi je sicer težko, ampak tu bo prostor, kjer se bodo zate in za vaju nekaj dobrega dogajalo, tukaj se bosta dobro počutila… Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj. Katera zgodba v vaši praksi je na vas naredila največji vtis ali vas pretresla? Jože: Po devetih mesecih zaljubljenosti je partnerka pripeljala svojega ljubimca na zdravljenje, ker je prepoznala, da je odvisen od alkohola. Gospod se je dve, tri leta jezil, zakaj ga je sploh spravila v skupino. Kljub temu je hodil in njun odnos je obstal. Šele četrto leto je sprejel svojo bolezen. Ves čas je abstiniral. Z partnerko sta se zelo povezala, imela štiri otroke. Vendar pa je gospod šel v drugo vrsto odvisnosti, ki mu rečemo deloholizem in je nato umrl zaradi infarkta in je gospa ostala sama s štirimi majhnimi otroki. To je pozitivna in žalostna zgodba obenem. Se to zgodi pogosto, da alkoholik odvisnost od alkohola zamenja za neko družbeno bolj sprejemljivo odvisnost, kot v tem primeru? Jože: Ja, saj to na nek način tudi je namen zdravljenja. Da se vzpostavi neka pozitivna odvisnost. Do športa, branja, kulture …vse te stvari kot naravne psihoterapevtske elemente uporabljamo v procesu zdravljenja. Ni pa namensko mišljeno, da bi bilo potrebno zamenjati odvisnost. Opažam pa, da so zdravljenci običajno izjemno dobri delavci, izjemoma pa zaidejo tudi v deloholizem. Pri njih je pogosto občutek krivde, ker so zaradi odvisnosti zamudili nekaj let. To je družbeno zelo zaželena odvisnost, prinaša tudi uspehe, po drugi strani pa zelo izčrpava človeka.
Opažam, da so zdravljenci običajno izjemno dobri delavci. Pri njih je pogosto občutek krivde, ker so zaradi odvisnosti zamudili nekaj let.
Se pravi, vzeti v službo zdravljenega alkoholika, je dober nasvet za delodajalca … Jože: Vzeti v službo zdravljenega alkoholika je najboljše, kar je možno. Tudi zato, ker tak zdravljeni alkoholik potegne veliko ljudi za sabo in zelo pozitivno vpliva predvsem na tiste zmerne tvegane pivce, ki počasi prehajajo čez mejo. En tak vzgled je vreden veliko več kot vsa moralistična poučevanja ali reklame po televiziji. Lidija: Služba je zelo pomemben faktor pri odločitvi za zdravljenje. Alkoholikom veliko pomeni, radi delajo. Velikokrat je služba še edini prostor, kjer so uspešni, cenjeni. Družina mu morda ne pomeni več toliko, saj tam vedno znova doživlja konflikte in v sebi nosi občutke krivde. V prejšnjih desetletij, ko so podjetja še ljudi pošiljala na zdravljenje, je tako do ozdravljenja prišlo veliko več ljudi. Ko so dali ljudem možnost ali odpust ali zdravljenje, se jih je veliko ali večina odločila za zdravljenje. Danes se tega mnogo premalo zavedamo in podjetja raje delavca, ki ima težave z alkoholom, odpustijo, namesto da bi ga usmerila na zdravljenje. In odločitev za zdravljenje se podaljša za več let in s tem trpljenje družine in otrok v njej.
En vzgled zdravljenega alkoholika je vreden veliko več kot vsa moralistična poučevanja ali reklame po televiziji.
Vsem delodajalcem bi rada sporočila, da naj nekaj storijo za zdravljenje odvisnikov. Naj jih postavijo pred dejstvo. Nič več vas to, da človeka pošljete na zdravljenje, ne stane kot prvih 30 dni bolniške, nazaj pa boste dobili odličnega delavca in naredili ogromno spremembo v življenju njega in njegove družine ter okolice. Vpliv vere v procesu zdravljenja...kako nam lahko pomaga vera, ima vera vpliv v procesu zdravljenja? Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj. To zveni zelo v stilu velikonočne hvalnice, ki omenja srečno krivdo … Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine. Digitalno naročnino lahko sklenete spodaj. [su_note note_color="#fbeab1"]Preberite tudi intervju z zakoncema Kociper na portalu Iskreni, kjer sta podrobneje govorila o soodvisnosti partnerja zasvojenca in težavah s katerimi se srečujejo odrasli otroci alkoholikov.[/su_note]

Za ogled se:

Registriraj
Naročnina že od:
8,25€
na mesec
Prijavi se
Ste že naročnik?
Želite prebrati ta članek?
72-urni dostop do naročniških vsebin:
3,95€

Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom. Oglejte si naše naročniške pakete.

Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin? Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.