Levica si brez muje čevelj obuje, desnica pa na potoke lastnega znoja kaj hitro pozabi

Kulturni program na škofijski klasični gimnaziji
Včasih se zdi, da štirinajsta slovenska vlada ob siceršnjem zavedanju resnosti zdravstveno-gospodarske situacije, po skoraj enem letu še vedno podcenjuje slovensko medijsko in javnomnenjsko realnost. Kot smo videli v zadnjih izbruhih medijske manipulacije, ki sta se vsak zase sicer izkazala za vihar v kozarcu vode, se nekateri ministri ne zavedajo, kakšnega nasprotovanja so v resnici deležni s strani t.i. 'establishmenta'. Če bi se zavedali slednjega, kot tudi tega, kako malo truda je levica pripravljena vložiti v demokratično-volilni politični proces in kako zelo se zanaša na javnomnenjsko oz. javnomedijsko vladanje, bi se obnašali drugače.

A vrnimo se na začetek zgodbe. Trenutna vlada je ta teden preko medijskega mrcvarjenja ministrov Počivalška ter Hojsa zopet dobila sporočilo, da v primeru, da po čudežu sredinske stranke pridejo na oblast, so tam lahko samo simbolično, vladati pač ne smejo. Če si morebiti dovolijo preveč, jih kmalu čaka ''afera'', ki po navadi cilja na ''denar'' oz. pri Slovencih osovraženi ''elitizem''. V časih zaostrenih zdravstvenih pogojev je bes ljudstva še toliko bolj zagotovljen. Čudi torej, da se ministri ne zavedajo teh dvojnih meril, ki so že dolga leta v rabi v Sloveniji. Tako minister Počivalšek kot minister Hojs se ne zavedata obravnave, ki sta je bila že pred njima deležna ministrica Kustečeva ter sedaj že bivša ministrica Pivčeva.


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Minister desne vlade si preprosto ne sme dovoliti nič takega, kar bi lahko sprožilo afero v narekovajih. In čeprav se zdi, da bo tokrat za silo uravnoteženo javno mnenje obrnilo v humor ter salve smeha, ki v tej situaciji sicer ne škodi, se površen opazovalec ne more znebiti občutka presenetljive naivnosti pri vladajočih.

A opozorila o tem, da mora slovenska desnica oz. demokratična politična sredina pri vladanju praktično "hoditi po jajcih", imajo tudi drugo plat. Le-to vidimo ob ihti, ki jo ob vlaganju interpelacije ter "lomljenju" "oporečnikov" DeSUS-a zganja levi pol politike. Levi pol preprosto ni navajen, da je potrebno za prevzem ter nato ohranitev oblasti po demokratični poti pravzaprav vložiti kakršenkoli prav poseben trud. Oblast mu je preko medijev ter državnih podsistemov skorajda položena v roke.
Levi pol preprosto ni navajen, da je potrebno za prevzem ter nato ohranitev oblasti po demokratični poti pravzaprav vložiti kakršenkoli prav poseben trud. Oblast mu je preko medijev ter državnih podsistemov skorajda položena v roke.

Brez nuje si levica čevelj obuje


Poglejmo si to na praktičnem primeru volitev. Na volitvah leta 2011 je Zoran Janković dobil politično-medijski "pospešek" v obliki "romarjev" na Magistrat. Po postavitvi stranke dva meseca pred volitvami je, v kombinaciji z medijskim ujčkanjem, dosegel s strani državljanov nepričakovano, a s strani vplivnežev jasno načrtovano zmago. Gregor Virant, ki je s skupino t.i. 'resetatorjev' javnomnenjsko podobo gradil že več časa, je na volitvah na koncu zaostal za velikimi pričakovanji. Janez Janša pa je takrat kljub pripravi obširnega programa ter ekipe za krizno sanacijo Pahorjevega vladanja končal na drugem mestu.

Na volitvah leta 2014 je bila neke vrste velika osmoljenka Nova Slovenija. Njen vložek v rebranding v smeri liberalizma ter v posledično veliko javnomnenjsko kampanjo sta bila obsežna, a premika v rezultatu ni bilo. Zmago so mediji položili v roke Mira Cerarja, ki se mu ni bilo treba niti skloniti, da si zaveže mandatarske čevlje, saj so mu jih mediji nataknili ter zavezali kar sami od sebe. Z nekaj gledanja skozi prste pri predvolilnih soočenjih pa so nato mediji preko ciljne črte potisnili še skrajno levo medijsko ljubljenko Levico.

Če torej lahko z veliko zanesljivostjo zatrdimo, da se mora ne samo osovražena pomladna ampak tudi neubogljiva sredinska politika za to, da stopi v vladajoče čevlje ter da ne ostane spet politično bosa, mnogo bolj spotiti ter zasopihati kot leva, moramo navsezadnje tudi kot volivci in podporniki te politične usmeritve pričakovati, da naši predstavniki političnega kapitala ne bodo zapravljali vnemar.

Desni, sprijaznite se, življene ni pošteno


Takšne netaktne in nelogične poteze ministrov, kot so Počivalškovi pripetljaji z vodo v štajerski oštariji ter pripetljaji ministra Hojsa, ki z 'Mamico gre na jug', lahko danes obravnavamo na bolj sproščen način zahvaljujoč medijski pluralnosti, ki vladi desno-sredinskega pola vseeno daje malce več prostora za dihanje. Če tega ne verjamete, vprašajte dr. Dimitrija Rupla, ki so ga po medijih vlačili zaradi nekakšne "afere" "čista metla" ter navsezadnje Janeza Drobniča, ki je bil deležen medijskega linča, ker je vsiljivi novinarki "neprimerno" odrinil roko.

Marsikdo lahko na tej točki upravičeno trdi, da takšna obravnava različnih političnih strank z dvojnimi standardi ni pravična. Ampak kot rečejo Američani, "Life isn't fair - deal with it" oz. če ta rek poslovenimo: "Življenje ni pošteno – sprijazni se s tem." Na slovenski politični sceni je pač preprosto tako, da morajo nekateri za doseganje istega rezultata bistveno bolj garati ter s škornji broditi po blatu, medtem ko drugi v svoje vladarske pisarne pridrsajo z zloščenimi čevlji po vnaprej razgrnjeni rdeči preprogi.

Toda, kaj je navsezadnje pravzaprav narobe s tem, če demokrati in pomladniki od naših predstavnikov zahtevamo zastopanje bistveno višjih standardov? V volilni kampanji zahtevamo, da stranka pripravi konkreten program za vsa področja vladanja in ne le floskul. Od izvoljenih predstavnikov zahtevamo spoštljivo obnašanje v parlamentu in ne da, kot pravi Ivo Hvalica, "V ta parlament prihajajo ljudje oblečeni, kot da bi prihajali žagat drva."

In zato lahko kot zvesti volivci programa slovenske pomladi rečemo: Draga vlada in ministri, zelo dobro delate, toda za Božjo voljo, zavedajte se že enkrat, da slovensko politično življenje ni pošteno.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike