Levica: Piranski zaliv ni ne slovenski, ne hrvaški, zato ga upravljajmo skupaj!

Uredništvo
6
Vir foto: Facebook Radničke fronte

Napetosti glede plovbe in ribarjenja Piranskem zalivu so ta čas na vrhuncu, saj Hrvaška noče spoštovati morske meje med državama, ki jo je določilo arbitražno sodišče. 

Da je vse skupaj brez pomena, pa menijo v radikalnih levičarskih strankah z obeh strani meje, ki sta danes na mejnem prehodu Sečovlje skupaj organizirali “Shod prosi nacionalizmu” ter v treh jezikih spisali tudi skupno izjavo. 

Stranka Levica in Radnička fronta sta si enotni: Piranski zaliv ni ne hrvaški, ne slovenski, temveč je skupen, vse drugo je “prodajanje nacionalistične megle.”

“Piranski zaliv in spori okoli njega so klasičen primer prodajanja nacionalistične megle, zaradi katere naj bi se naroda ukvarjala z neobstoječimi nacionalnimi vprašanji, ne pa z žgočimi problemi gospodarske in socialne politike,” se začenja skupna izjava hrvaške in slovenske neokomunistične stranke.

Kot pišejo, gre za zaliv, v katerem večina ljudi iz Slovenije in Hrvaške še nikoli ni bila in nikoli ne bo, še manj pa jih zanima kje meja pravzaprav poteka. Kje bo tekla meja v praksi, po njihovem prepričanju nima posebnega pomena.

“Slovenske in hrvaške ladje so tudi doslej prosto plule, ribiči so prosto ribarili, obe državi pa sta tako ali tako članici EU.” Po njihovo so “vse “napihnjene” zgodbe o “nacionalnih interesih” kup nesmislov, tako priročnih za politiko zamegljevanja.”

Iz skupne izjave  strank Levica in Radničke fronte:

“Je v “nacionalnem” interesu hrvaških in slovenskih ribičev, da plujejo v spremstvu policijske flote in lovijo sredi agresivnih manevrov teh flot? Je v interesu delavk in delavcev, da se namesto s svojimi interesi ukvarjajo z „nacionalnim vprašanjem“ in poglabljanjem nacionalnih konfliktov? Manija militarizacije, rožljanje z orožjem in klicanje k vojni niso v interesu ne enega ne drugega naroda. So pa v interesu hujskačev, ki jim gre le za ohranitev statusa quo in socialne neenakosti.”

Slika s Facebook strani Radničke fronte, s katero se očitno strinajajo tudi v slovenski Levici)

V strankah so prepričani, da politika na obeh straneh meje “razpihovanje nacionalizma” uporablja za odvračanje pozornosti od perečih gospodarskih in socialnih problemov.

Hrvaška vlada tako naj ne bi skrbela za bolne otroke, upokojence, revne in nezaposlene, v Sloveniji pa navidezna ekonomska rast ne pomeni blaginje za vse. V Sloveniji se po njihovo socialne in ekonomske razlike nenehno poglabljajo, otroci so vse bolj socialno in ekonomsko razslojeni, bogati otroci pa naj bi bili bolj pismeni od revnih.

Po njihovo se “Politični spektakli kot je tale v Piranskem zalivu,” kažejo kot “logična folklora, ki spremlja nadaljnji razkroj socialne države in tretji val privatizacije.”

Morje in obala sta po njihovem javno dobro, s katerim bi lahko in mogli upravljati skupaj, “v skrbi za dobrobit lokalnega prebivalstva in ne fiktivnih “nacionalnih interesov”.”

Brez stika z realnostjo in realpolitiko
Morda se na prvi pogled zdi simpatično in smiselno: zakaj se politiki v Ljubljani in Zagrebu prepirajo o stvareh, ki se tičejo vsakdanjega življenja peščice lokalnih ribičev, ki zgolj želijo živeti v miru. Sta res tisti dve vedri slane vode vredni spora takšnih razsežnosti? Zakaj se ne bi raje imeli vsi radi ter ob tabornem ognju skupaj prepevali Kumbaya?

Tako svet vidijo mladi neokomunisti z obeh strani meje, ki po njihovem sploh ne bi smela obstajati. Seveda, komunisti ljudi ne delijo glede na nacionalnost, temveč na razredno pripadnost, katero je seveda prav tako potrebno odpraviti. Oziroma kot piše na enem izmed transparentov na Sečovljah: “NE vojni med narodi, NE miru med razredi“.

Logika smrdi po tisti iz časa SFRJ, ko številnim notranje meje med republikami niso bile pomembne, saj smo zdaj pač vsi “Jugoslovani”. Nekako v tem duhu sta V. Bakarić (s hrvaške strani) in E. Kardelj (s slovenske) mimo vsake logike začrtala mejo na Dragonji, ki je pravzaprav izvor večine problemov med državama.

Morda v idealnem svetu meje res ne bi bile potrebne. V geopolitični realnosti, kjer države s med seboj ekonomsko in drugače konkurirajo, pa je izjemnega pomena, ali ima država s svojim največjim pristaniščem prost izhod do odprtega morja, ali pa se mora glede tega podrejati sosedi. Kot vemo, ladje iz hrvaških pristanišč z izhodom na odprto morje nimajo težav.

To je bistvo tistih nekaj veder v Piranskem zalivu, stališče levičarskih radikalcev iz obeh držav pa zgolj dokaz več, kako svetlobna leta so oddaljeni od realpolitike današnjega časa. 

Realpolitika:

6 KOMENTARJI

  1. Do sedaj so levičarji govorili, da so proti KOLABORACIJI. Sedaj pa Slovenski ekstremni levičarji kolaborirajo z ekstremnimi Hrvaškimi levičarji. Seceda v škodo Slovenije. Tako se je godilo že med 2.s. vojno in po njej. Čigava je Istra ? Imeli so jo že Rimljani, Benečani, Stara Avstrija, Italija, po 2.s. vojni pa so jo Slovenski komunisti dali Hrvaški. Slovenci pa smo jo odkupili s slovenskimi vasmi, ki so zaradi Istre ostale v Italiji.

    Zgodovinsko smo ta izhod dvakrat plačali – 1. ker smo slovenske vasi in morje prepustili Italiji v prid Hrvaške – saj se takratni veljaki ( Tito, Kardelj …) niso ozirali na Slovenski interes. Taka je ekstremna levica.
    2. Pahorjeva vlada se je tudi pogovarjala v “megli”, saj si ni nič izborila, le arbitražnemu sodišču je poklonila denar, kajti od vsega tega nismo dobili nič. Je pa tudi res, da zunanji minister Erjavec izredno slabo dela.

  2. Ta arbitraža je sramota. Ogabna sramota, ki nam jo je nakopala komunistična UDBA. Če bi državo vodil Janez Podobnik bi namesto udbovca Sekolca poslali Čeferina in bi imeli cel Piranski zaliv in Joška Jorasa. Hrvati bi bili pa prepričani, da so na boljšem. Tako so Hrvati prepričani, da so zgubili, čeprav so zmagali. Pri tenisu bi rekli 6:0, 6:0, 6:0 za Hrvate.
    Hrvati so zmagali kot nič. Popolna zmaga, zanje.

  3. Sigurno bi bilo dobro, da bi v Slovenski vladi sodelovala tudi brata Podobnik, ker imata v sebi čut za poštenost z domoljubjem (to ni nacionalizem) in zdravo kmečko pametjo. Čeprav sta izobražena, nista izgubila vrednot svojih prednikov, ki so se stoletja borili za obstoj slovenskega naroda in njegove kulture ter slovenske ZEMLJE, ki sta jo tudi sama pridno obdelovala Zakaj sta se umaknila iz političnega življenja ?.

    Spominjam se, kako so levičarji zasmehovali gospoda Janeza Podobnika, ki se je ob Dragonji s Hrvati postavil, za naš košček zemlje. Ti, ki so Podobnika približno pred 10 leti zasmehovali, pa nam danes vladajo. Njihov rezultat pa je, da izgubljamo to, kar je vedno bilo SLOVENSKO.
    Gibanje 25 junij, ki ga vodi Marjan Podobnik, bi lahko doprineslo pozitiven rezultat pri prihajajočih državnozborskih volitvah, če bi se pridružilo kaki desni stranki.

  4. Bratska delitev po dogovoru uporabe v tem primeru pade. Ker v vsakem trenutku močnejši in spretneši izkoristi priložnost ter iz dogovorjenega izsili več. Vemo pa česa so Hrvati sposobni, požreti besedo ter prepustiti Slovencem ribarjenje le na suhem. Tu pa pade vsaka verodostojnost, saj niso pripravljeni nikoli izpeljati dogovora, ker vedno ciljajo le na korist in dobiček, tudi za ceno “bratske ljubezni”. V kolikor pa vam ni znan rek, pa vam ga bom citiral; Pri denarju, se še tako velike ljubezni skrhajo. To pa naj bo vsem zanesenjakom takšnih in podobnih preigravanj v poduk!

  5. Otroci hrvaških in slovenskih revolucionarjev so podedovali tekovine revolucije in tudi v njihovih glavah odzvanja internacionanala. Slovenija je tudi moja dežela in v mojem imenu ne bo noben dajal slovenske zemlje in slovenskega morja v neko skupno doro Slovencev, Hrvatov, Italijanov ali muslimanov. Vsak, ki smatra, da ima pravico do internacionalizma, naj to počne v svojem imenu in samo s svojim imetjem, ne pa s slovesko zemljo in slovenskim morjem.
    Recimo odločni NE internacinali in komunizmu.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime