Levica in KUL koalicija: dokončna zamenjava rumene zvezde iz leta '89 s tisto ''pravo'', rdečo

Pred malo več kot tridesetimi leti se je med 22. in 23. decembrom 1989 v Ljubljani odvijal 11. Kongres Zveze komunistov Slovenije. Modre plakate so krasile velike rumene zvezde. Na plakatu se je bohotil zapis: ''Evropa zdaj! Z Jugoslavijo k Evropi''.


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Medtem ko je koalicija DEMOS pred tistimi usodnimi volitvami vabila s plakati, kot je bil ''Čas je za DEMOS'' z očiščeno slovensko trobojnico ter znakom ''V for victory'' ter plakati z lipovim listom, so ''prenovljeni'' oblastniki izbrali marketinško učinkovit pro-evropski pristop. Bil je učinkovit, a hkrati tudi neiskren. To se je dokončno pokazalo v letu 2020.

Časi, ko je bil velik del slovenske levice usmerjen k levi sredini ter vsaj navidezno sprejemal vrednote demokracije ter tržnega sistema zahodnega evropskega tipa, se danes zdijo le še oddaljen odmev.  Bivši komunisti so si najprej nadeli ime 'Stranka demokratične prenove' , na plakatih kasnejše Združene liste socialnih demokratov so se bohotili trojček rdečega srca, rumene zvezde ter zelenega lipovega lista. Liberalne demokrate, ki so ''pogoltnili'' levi del DEMOSA, je vodil pro-evropski in pro-atlantski Janez Drnovšek.

Težko bi ocenili kdaj se je začel preobrat, toda nekako se zdi, da je leto 2020 na slovenski levici kulminacija dogodkov, ki so se sprožili z usodnim letom 2012. Ekonomski ter politični centri iz ozadja slovenske levice so se odločili, da na zmernega Pahorja za zaščito svojih interesov ne morejo več računati, in tako smo danes preko vseh prekucij t.i. 'novih obrazov', prišli do logičnega zaključka njihovega početja.
Koalicija KUL je v svojem bistvu legitimacija stranke Levica.

Levica nosilka idej v ovčji preobleki


Koalicija KUL je v svojem bistvu legitimacija stranke Levica. Le-ta ni samo del ustavnega loka te iste koalicije, temveč se glede številnih stališč dejansko nahaja na samem robu ustavno dopustnih političnih izhodišč. Toda vprašanje, ki si ga moramo zastaviti ni, zakaj oz. čemu smo dobili skrajno levo neo-marksistično parlamentarno stranko, ki sedaj diktira politiko celotnega levega političnega spektra v Sloveniji. Pravo vprašanje se glasi, ali v svojem bistvu stranka Levica pravzaprav ne predstavlja dejansko velik del stališč, ki so bila vedno tu, ampak so bila v ovčji preobleki, skrita za volčjo preračunljivostjo številnih, ki jim je evropska perspektiva Slovenije blizu samo, dokler novci nemoteno kapljajo v njihove žepe.

Pomislimo, stranka Levica je v svojem bistvu otrok prevratniškega leta 2012. Slovenci na propad pajdaškega kapitalizma ter gradualizma v letu 2008 nismo reagirali z reformami, temveč z mantro 'še več socializma'. Reforme bi namreč pomenile prihod Trojke in kar je še takih neprijetnosti. Z malce prilagajanja standardov predvolilnih soočenj leta 2014 je svoje pridodala še vedno ''zanesljiva'' ''nacionalna'' Radiotelevizija, in uspeh je bil zagotovljen.

Od takrat dalje že dolga leta poslušamo parlamentarne in medijske izpade ter parole, za katere se zdi, da bolj pašejo v čas socialistične skupščine ter takratne latovščine. In če so bile slednje sprva samo nekaj ob katerem se je povprečen državljan nasmihal, se zdi, da je zadnja plejada napadov na celoten ustroj družbe in države ter njenega mednarodnega delovanja, čemur smo bili priča v tem letu, šla preko vseh meja. Stranka Levica JE ideološki (ter morda celo vsebinski) vodja slovenske levice, o tem danes ni več nobenega dvoma. Še več; zdi se, da so ostali KUL-ovci dejansko pridruženi člani, ki se zadovoljno klanjajo stališčem levega parlamentarnega roba, ki je rob, ni pa več margina.
Stranka Levica JE ideološki (ter morda celo vsebinski) vodja slovenske levice, o tem danes ni več nobenega dvoma.

Kam izginja sredina?


Logično vprašanje, ki sledi pa je: kje je široka zmerna, pro-evropska leva sredina iz časa Drnovška, tista, ki jo je nazadnje nagovarjal in vodil Borut Pahor? Priznajmo si, obsežnega nasprotovanja idejam levice z veliko začetnico s strani širše levice z malo začetnico NI. To pa na žalost več pove o ljudeh samih.

Takšno razmišljanje je morda preveč pesimistično, a je realno. Le še korak naprej je namreč do še hujše misli, ki se glasi, da je veliko ljudi takšne skrite ideje gojilo že v časih 11. Kongresa zveze komunistov Slovenije tistega mrzlega decembra leta 1989. Ni važno kaj piše oz. kaj se prikazuje, pomembno je, da vse ostane isto, kot da se ni spremenilo nič.

V Sloveniji na žalost obstaja zelo veliko ljudi, ki je za denar in zato, da se jih ''ne dira'' oz. ne moti njihovih poslov, sinekur, ''mutenj'', ''rihtanja'' ter njihove dolce-vita v velikem številu podsistemov, pripravljeno požreti tudi vzpon skrajnih in v svojem bistvu nedemokratičnih ter vrednotam slovenske osamosvojitve nasprotnih stališč. Cena ni važna, tudi nefunkcionalna KUL koalicija pod vodstvom skrajno leve Levice ter povsem nepripravljenega in neizkušenega ''tehničnega'' mandatarja bo dovolj. Bolj kot je celotna leva ekipa nefunkcionalna, toliko bolje za tiste, ki želijo ščititi način dela v stilu, ''tako se je to vedno delalo pri nas''.

Kurza slovenske levice konservativni pol ne bo in ne more spremeniti, pa četudi le-ta za celotno državo pomeni podobno pot, kot jo je do ledene gore preplul Titanik. Odgovornost za to je v rokah naših levo čutečih sodržavljanov, ki morajo dokazati in nas prepričati, da so jim vrednote političnega pluralizma, parlamentarne demokracije, vladavine prava, tržnega gospodarstva, anti-korupcije ter osebne svobode in svobodne pobude pomembne in jih ne bi zamenjali za nič na svetu.

Ne za denar in ne za kratkoročno osebno ugodje. Temu se reče načelnost.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike