Levi opoziciji ponovno zmanjkalo glasov, Dikaučič ostaja minister

vir: Twitter, vlada RS

Pravosodni minister Marjan Dikaučič ostaja na položaju, kljub temu, da je bil njegov obstanek vse prej kot gotov. V javnosti je prevladovalo mnenje, da je bila njegova usoda odvisna od glasov poslancev DeSUS-a, s strani katerih ni imel zagotovljene absolutne podpore, a kljub temu je nezaupnico podprlo 42 poslancev, proti pa jih je bilo 28.

Omenimo, da sta bila dva poslanca Levice pozitivna na Covid-19, zato je vodja skupine Matej Tašner Vatovec predsedniku DZ Igorju Zorčiču predlagal preložitev glasovanja, a njegov predlog s strani Zorčiča ni bil sprejet.

Vatovec je povedal, da mora biti po poslovniku glasovanje izvedeno na seji, zato je predlagal, da bi sejo prekinili, in jo nadaljevali, ko bo poslanska zasedba spet popolna. Da bi interpelacija uspela, bi predlog poleg predlagateljev (KUL koalicije) morali podpreti še poslanci DeSUS-a in nepovezani poslanci. Interpelirani minister je imel sicer zagotovljeno podporo koalicijskih SDS, NSi in SMC, medtem ko so iz DeSUS sporočili, da se bodo o (ne)podpori odločali po končanem ministrovem zagovoru.

Očitki tako glede ministrovanja kot osebne integritete

Predlagatelji so ministru Dikaučiču očitali neimenovanje delegiranih evropskih tožilcev; izpostavili so pojem “začasnega”,  ta je v zagovor povedal, da “niso trditve pravne stroke, kot se navaja v interpelaciji, tiste, ki vežejo ministra, pač pa so to izključno in samo veljavni pravni akti te države,” ter da bo zaplet najverjetneje rešilo sodstvo. Po Dikaučičevem mnenju gre za sistemske težave:

Druga točka ministra obtožuje zapletov okoli imenovanja državnih tožilcev, a Dikaučič v zagovor pove, da so predlagatelji sami navedli, da težava ni v izvedbi poziva, kar je edina pristojnost, ki jo kot minister ima. Zavrnil je tudi očitke glede preseganja zakonskih pooblastil ministra (politično kadrovanje) in ravnanja ob potegovanju za zaposlitev.

Opozicijski poslanci so izpostavljali tudi domnevno ministrovo omejevanje delovnega časa notariata v Žalcu ter sodno preiskavo, kateri je minister trenutno podvržen; poslanka Tina Heferle (LMŠ) je v imenu predlagateljev povedala, da bi ob “tolikih okostnjakih iz omare” v zreli demokraciji odstopil sam, Meira Hot (SD) meni, da je “abotno in absurdno”, da Dikaučič v tem stanju opravlja svojo funkcijo, v SAB mu očitajo nestrokovnost, Nataša Sukič (Levica) pa je ocenila, da je komunalni prispevek občini Šentjur plačal le zato, da bi si zagotovil predvsem podporo Roberta Polnarja (nekdanjega podžupana te občine), pa tudi poslancev DeSUS-a. Dikaučič je povedal, da nikoli ni nasprotoval plačilu prispevka, pač pa le višini zneska (30.000 evrov); pred dnevi je to vsoto poravnal.

V imenu DeSUS pa je Ivan Hršak povedal: “Kot smo že pred dnevi sporočili v odzivu javnosti, se močno nagibamo k podpori interpelacije. A vseeno bomo, ker menimo, da je prav, prisluhnili tudi zagovoru ministra.” Kako so poslanci DeSUS dejansko glasovali, ni znano.

Koalicijski poslanci zadržano

Po pričakovanjih pa smo bili priča zelo pasivni “obrambi” ministra s strani koalicijskih strank; nekoliko aktivnejši je bil Dejan Kaloh (SDS), Tadeja Šuštar Zalar pa je v imenu NSi očitke glede spornega ravnanja ministra ter njegove domnevno vprašljive osebne integritete pojasnila z besedami: “Posameznik, ki zaseda tako visoko funkcijo, mora biti oseba z absolutno osebno in moralno integriteto. O tem najbrž ni nobenega dvoma. V državah z razvito demokracijo je to popolnoma samoumevno. In brž, ko se pojavi nek resen sum o določeni nepravilnosti, ne nujno nezakonitosti, ki bi jo zagrešil kak funkcionar pred ali med opravljanjem funkcije, sledi nemudoma odstop s funkcije. Poudarjamo pa, da mora biti tak sum resen in utemeljen.”

Povedala je še, da minister ne nosi politične odgovornosti za očitke iz interpelacije, Dušan Verbič (SMC) pa meni, da je minister storil vse, da bi Slovenija imenovala delegirana tožilca, razloge za predlagano nezaupnico pa vidi v tem, da je minister član trenutne vlade.

Interpeliran zato, ker je minister sedanje vlade?

Tina Heferle je v imenu predlagateljev nasprotno trdila, da minister ni podal nobenega vsebinskega odgovora glede navedenih očitkov, hkrati pa mu je očitala osebnostne lastnosti, ki ga po njenem “krasijo” in navedla sum utaje davkov in sum ponarejanja poslovnih listin.

V zaključnem nastopu je minister v nasprotju s stališči opozicije izrazil razočaranje nad nivojem razprave: “Moram reči, da je vse to, kar smo danes poslušali, in tudi način, ki so ga nekateri izbrali, jasen odgovor, zakaj se dober kader brez političnih botrov čedalje težje odloči za neko aktivno participacijo v politiki.” Povedal je, da si je želel tehtnih argumentov in vprašanj s strani predlagateljev, ki pa jih, kot pravi, ni bilo.

Zavzel je podobno stališče kot ministrica Simona Kustec ob svoji nedavni interpelaciji, in sicer, da ne gre za interpelacijo njegovega dela, pač pa je poziva k odstopu deležen zato, ker je minister te vlade. “Pred vami stojim kot minister za pravosodje, zato lahko odgovarjam le na očitke iz pristojnosti tega resorja,” je dejal. Nedopustno se mu zdi, da bi se ministra razreševalo za dejanja, za katera ni pristojen; ob tem je ponovno zavrnil vse očitke, navedene v interpelaciji. Po prestani nezaupnici je povedal: “Vse očitke sem argumentirano zavrnil, in poslanci so to prepoznali.”

 

8 komentarjev

  1. Spremljal sem interpelacijo. Dva primera sta me prepričala, da je bila tudi ta interpelacija konstrukt in zato me poraz kolaicije KUL ne preseneča.
    Najprej očitek ministru Dikakvčiču, da je kriv za odlašnje potrditve drigiranih tožilcev in napotitev v Bruselj.
    Zakon o napotitvi tožilcev v Bruselj jasno zahteva, da Slovenski tožilski svet za vasko tožilsko mesto imenuje po tri kandidate izemd katerih bruseljsko tožilstvo izbere enega. Če Slovensko tožilstvo izbere samo enega, se mora razpis ponoviti. Zato nastajajo zapleti, ki jih povzroča slovensko tožilsto in ne vlada, Janez Janša, ali celo minister Dikavčič.
    Pravo sprenevedanje pa je pkazala superpravnica G. Hoeferele, ko trdi, da takšen postopek za dirigirane tožilce ne velja.
    Zakon o imenovanju tožilcev je bil sprejet pred ustanovitvijo dirigiranega tožilstva, zato je logično, da mora veljati tudi za dirigirane tožilce, saj če ne, bi moralli v Sloveniji sprejeti še dodatni zakon ali novelo, kako ravnati v primeru dirigiranih tožilcev. Sicer pa g. Hoeferle ni tista, ki lahko poda avtentično razlago zakona, za to so pristojne druge inštance.
    Drugi očitek , da minister Dikavčič ni plačal komunalnega prispevka, pa se je razblinil šele ob glasovanju. Izkazalo se je, da interpelacije ni podprl Robert Polnar. Polnar je eden in mislim edini neomajni polsnce, ki mu je resnica sveta in je neomajen pri svojih odločitvah, ko glasuje. Ne zanimajo ga politične spletke, ki so praktično sestavni del parlamenta, saj kaj pa politika sicer je?
    Polslanec Polnar ni podprl interpelacije, s čimer je pokazal, da očitki o neplačilu komunalnega prispevka občini Šantjur ne držijo. Poslance Polnar je bil dolga leta funkcionar občine Šentjur in prav gotovo do potankosti pozna primer plačila komunalnega prispevka. Če bi minister Dikavčič zagrešila kakšno napakao, ga poslanec Polnar zanesljivo ne bi podprl.
    Torej minister Dikavčič ostaja minister, koalicija KUL pa je doživela še en poraz.
    Predvsem nevarno pa je sovraštvo, ki je velo iz razprav poslancev KUL koalicije.
    Res je, da sta si povsod po svetu kolaicija in opozicija v laseh, vednar ne tako sovražno, kot se to dogaja v Sloveniji.
    Upamo lahko le, da je sovraštvo skoncentrirano samo med poslanci KUL in njihovimi mentorji v ozadju. Če jih seštejemo jih je lahko le nekaj tisoč in ostali Slovenci nismo sprti.
    To sovraštvo pa se vleče vse od revolucije naprej, saj revolucionarnih zločincev tudi ni bilo kaj več, kot nekaj tisoč. So pa naredili hude zločine in umazali ves NOB.
    Zgodovina se ponavlja in tudi na tem poratalu se redno oglašajo neverni Tomaži, ki brezglavo podpirajo koalicijo KUL. Eden ized njih je Igor, za katerega pa ni povsem jasno, ali je zastrupljen z eliksirejem KUl, ali pa je izvirni Kulovec?

    • Sam še vedno ne razumem dovolj, čemu bi Slovenija MORALA sodelovati v tej zvezi tožilcev? Še vedno ne razumem, ker je bilo sprva rečeno, da je sodelovanje držav članic v tej zvezi PROSTOVOLJNO. Ergo, če je nekaj prostovoljno, čemu sploh toliko debatiranja in praznih obtožb glede tega? Mar ni v trenutku nastanka te afere o sodelovanju še razmišljalo nekaj članic, npr Finska? Ne spomnim se, da bi Finski kdo grozil z pravnimi posledicami?

    • Vsak človek ima skladno s pravnim podukom v upravnem postopku pravico do ugovora, pa naj je ta človek minister ali klošar.

      Samo če je po izreku izrecno navedeno, da ugovor ali pritožba nista možna, je temu tako, v takšnem primeru je oseba ponavadi napotena na pristojno upravno sodišče. Kako lahko ravna, piše bodisi klošarju bodisi miniszru v pravnem poduku, mimo katerega ne en ne drugi ne moreta.

      Vse drugo je eno samo medijsko nabijanje in laž. Zakaj pa naj minister ne bi ugovarjal ali tožil v nekem upravnem postopku, če pa to zakonsko možnost ima? Se pravi, samo minister ne sme ugovarjati višini odmerjene upravne takse, vsi ostali, z vsakim klošarjem vred, pa lahko? Ta opozicja je res en navaden lažniv poden….

  2. APM, hvala! Ganljiva je skrb, da bi Slovenci zmogli stopiti skupaj!Zaskrbljujoči so nastopi kulovcev v parlamentu, pa ima človek občutek kot da zastopajo polovico naroda.Ne more biti tako! Ljudje vendar pričakujejo napredek in boljše življenje, tako, da ga začuti posameznik.Z velikim zanosom bomo stopili na volišča v želji, da dobe podporo vse povezovalne stranke, vse, ki ne prodajajo več socialističnih blodenj.

Komentiraj