Levi in desni ekstremi ter »odprtost« Evrope

Martin Nahtigal
13
Martin Nahtigal

Pred dnevi je bil v Financah objavljen komentar z naslovom »Levičarji, kdo vam daje pravico do tujega?« izpod peresa Petre Sovdat. V komentarju upravičeno izraža nestrinjanje glede zadnjih Kordiševih izjav o nacionalizaciji ter podobnih neumnostih, ki so doživele svoj vrhunec v prejšnjem stoletju. Še vedno pa zaradi njih trpijo v Venezueli in nekaterih drugih koncih sveta. V Sloveniji, hvala Bogu, pri takih izjavah, vsaj zaenkrat, trpijo samo narodovi živci in twitter profili.

Levo in desno

Avtorica je takoj postavila na enako stopnjo nevarnosti tudi desno stran političnega pola. Zapisala je naslednje: »Ne moremo pa se leta 2018 pogovarjati o ustavno zagotovljenih pravicah, kot je zasebna lastnina. Tu je meja. S tem se ne smemo zafrkavati. In enako preveč molčimo ob razraščanju nacionalizma s skrajno desnega volilnega pola.«

Zgodovina odnosov večin medijev temu ne more pritrditi. Ko nek politik izjavi karkoli, kar diši po pripadnosti narodu in narodni zavesti, je s strani velike večine medijske krajine označen za nacionalista.

Kaj je ekstremno levo in kaj ekstremno desno? Vsebinski komunisti, ki se postavljajo z oznako »demokratični socializem«, sedijo v slovenskem parlamentu ter zagovarjajo omejitve vsakršni zasebni pobudi. Efektivno zagovarjajo socializem, ki je demokratičen le toliko, kolikor nima moči in primerne geopolitične situacije, da bi ga uvedli nedemokratično. In to celo priznavajo vsako leto, ko slavijo mite in legende druge svetovne vojne.

Ne ekstremna desnica ne levica nimata mesta v demokratični družbi. Vendar za to moramo imeti pošten temelj, kaj je ekstremno. Na obeh polih.

Obenem je potrebno zavedanje, da ekstremno desno ni zahtevanje razlikovanja med ekonomskimi migranti in političnimi begunci; to ni vpraševanje, če so stroški, ki nastanejo z migrantsko problematiko res upravičeni in to ni bojazen pred kulturnimi vplivi migracij. Vse to zaznamuje odgovoren odnos konservativnega politika, ki si želi za svoj narod mesto med demokratičnimi družbami zahodnega sveta. »Šiško« pojav je le zaigran dodatek, ki vsa ta vprašanja (dogovorjeno) demonizira in odriva razumno debato.

Ne ekstremna desnica ne levica nimata mesta v demokratični družbi. Vendar za to moramo imeti pošten temelj, kaj je ekstremno. Na obeh polih.

Odprtost Evrope

Avtorica nadaljuje svoje pisanje s povedjo: »Kam je – v konjunkturi, ob pomanjkanju delovne sile, ko bi morali biti zadovoljni z življenjem – izpuhtel duh odprtosti Evrope?!« Duh odprtosti Evrope. Termin, ki je v prevladujoče liberalistični Evropi ena najbolj zlorabljenih besednih zvez.

Odprtost Evrope v tem pogledu je Evropa, kot si jo želi mednarodni liberalizem, ki ga zanimajo le številke četrtletij. Evropa ni bila nikoli odprta za pripadnike iz drugih kulturnih okolij, katerih ideje Evropi niso prinesle velike dodane vrednosti. Evropa je naredila največji razvojni in posledično gospodarski skok, ko je bila kulturno v veliki večini monolitna. Krščanska.

Ta bolj kulturni kot verski element ji je dal vse to – temelj za kapitalizem skozi etiko dela in za človekove pravice skozi neponovljivost posameznika. Vse to, kar jo je skozi stoletja naredilo veliko, je derivat njene kulturne monolitnosti. Bolj kot smo se pomikali stran od tega, bolj krvava je bila evropska (in svetovna) zgodovina.

Evropa je naredila največji razvojni in posledično gospodarski skok naprej, ko je bila kulturno v veliki večini monolitna. Krščanska.

Zanimivo, pa je bila ves ta čas intelektualno odprta za tuje ideje, vendar jih je vse »prefiltrirala« skozi lastna prepričanja in vrednostno podstat ter jih primerno implementirala. S tempom in kvantiteto, ki jo je prenesla, da si ne bi zamajala lastnih kulturnih in konceptualnih temeljev.

In za tako odprto Evropo bi bili lahko vsi, levi in desni, liberalni in konzervativni. Evropa, ki je odprta za težave drugih kontinentov in jih pomaga reševati pri njih doma; Evropa, ki razume, da je njen standard boljši od velike večine sveta in da lahko svoje bogastvo solidarnostno deli z drugimi.

Nikakor pa se ni mogoče strinjati, da mora Evropa postati teren »evangelizacije« drugih kultur, zato ker ima trenutno demografski problem; da moramo pristati na zmanjševanje dosežkov na področju pravic svobode govora, ženskih pravic, zato, da bi se druge kulture v Evropi počutile bolj doma.

Kajti Evropa bo za druge kulture zanimiva toliko časa, dokler bo ekonomsko razvitejša od domačih krajev. Hkrati pa se ne želijo zavedati, da je njena ekonomija zgrajena ravno na etični in vrednostni podstati, ki jo želijo razgraditi.

V globaliziranem svetu Evropa tako ni toliko lokacija, kot je koncept in način. Koncept in način pa se da implementirati tudi zunaj geografskih meja evropskega kontinenta.

Seveda, če se bo ta koncept, skozi dejanja naših politikov, zazrl raje v svoje korenine, kot pa v (nedelujoče) tiranske sanje vedno sveže avantgarde »kaviar komunistov«.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 13

  1. Če bi kolumnistka gledala in poslušala Židanovega Dejana v sinočnji oddaji RTV, bi slišala, da je vse, kar je na desnem bregu, ekstremna desnica, medtem ko imamo na levem bregu samo zmerne in strpne levičarje, ki se edini trudijo, da vsi ne bi živeli predobro.

  2. Se popolnoma strinjam. Problem Evrope je postala t.i. multikulturnost, za katero so tudi največji njeni zagovorniki, kot je n.pr. Merkel, ugotovili, da ne deluje, je pa podstat in gonilo migrantski krize. In če že govorimo o multikulturnosti, je treba najprej ugotoviti, katere kulture pa so tiste, ki bi lahko tekmovale ali živele v Evropi skupaj z avtohtono krščansko kulturo!? So to indijanske, inkovske, majevske, azteške, ali azijske budistične, hinduistične, šintoistične, taoistične in ostale kulture? Naštetih v Evropi skoraj ni in če so, niso problematične, agresivne in vsiljive in bi lahko sobivale z domačo. Edini kulturi, pravzaprav ideologiji, ki bi lahko konkurirali krščanski večini sta marksistična-ateistična in muslimanska kultura in obe sta za krščanstvo smrtni sovražnici. Obenem sta tudi medsebojno inkompatibilni, čeprav sta v boju proti krščanstvu Veliki zaveznici. In tako lahko pridemo do zaključka, da so tisti, ki ob soglasju Bruslja in Vatikana ob invaziji muslimanov trdijo “wir schaffen es” pobudniki nove zaostale Evrope tretjega sveta, saj sta obe kulturi že vsemu svetu dokazali, da nasilni in neproduktivni.

    • Me zanima kje je Sarkazem našel agresivnost in nekompatibilnos budistov, hindujce, taoistov…ali je kak budist ali taoist že kdaj v Eu raztrelil kak vlak, stolpnico, pobil na desetine nedolžnih na kaki cesti itd? In ali sploh obstaja taoistična kultura? Malo več resnicoljubnosti in izobrazbe ne bi škodovalo.
      Ali je že kak kitajc ali indijec bil zaloten pri terorističnem dejanju?
      In kje je kompatibilnost s krščansko kulturo recimo pri šeriatskem pravu, odnosu muslimanov do žensk in drugovercev?

    • Ta misel je ena temeljnih gonil komunizma. Ampak je neumna, zato ker je neprecizna.
      Trdim, da kolonizacija sama po sebi ni niti dobro, niti zlo. Vse, kar je narobe z Evropo je, da nekatere zanimajo le številke četrtletij, kar je omenjeno v članku. Tu gre za klasična grešna nagnjenja, ki so v krščanstvu dobro poznana: napuh, lakomnost, itd. V ljudeh pač ni samo dobro. Kristijan, razen če je hinavec, ne bo najemal paramilic.
      Marx je pač malo falil.

      • Dragi j, torej izgon avtohtonih prebivalcev iz območij, kjer najdejo rudnine (članek zgoraj), ni “ne dobro niti zlo”? Med najbolj uspešne kolonialne zgodbe sodi belgijski Kongo, mar tudi to ni “niti dobro niti zlo”? Zgleda ste Marxa študirali približno tako dobro kot kolonialno zgodovino. Pa saj nisem presenečen.

      • Ne, izgon avtohtonih prebivalcev in podobno je zlo, ki je posledica napuha in lakomnosti. Ni pa raziskovanje in trgovina s primitivnimi ljudstvi kar avtomatsko zlo.
        Prej je zlo, če si nekdo domišlja, da bo njegov sistem zlo na svetu odpravil.

    • Doktor Markx,tvoj “humor” je zanimiv.Raje se loti “jedra” problema.”Jedro” problema so elite,ki nimajo ne “barve”,ne “vonja”,ne “okusa”,ne “sočutja”,ne poznajo ne desno ne levo,vera-tu in tam.Njihova “ideologija” je pohlep,oblast-tajno,odločanje o “življenju in smrti”,bogastvo,brezobzirnost,brezčutnost…Oni “podprejo” vse,Hitlerja,Lincolna,Lenina,Stalina,Churchilla,Roosevelta,…kogarkoli,vendar ne “zastonj”.Dosedaj so še vedno uspele.
      Tvoj odgovor bi gotovo bil,najboljše “zdravilo” je revolucija.Na dolgi(celo na kratki) rok se zgodi preobrazba revolucionarjev v elito na drugem nivoju.Recimo v socialistični državi.In kaj si dosegel.Družba je še bolj revna kot je bila pred revolucijo.
      Edino zdravilo,ki bi učinkovalo je “sprememba” človeka.Drugačna notranja duhovna razmerja….
      Na kratek rok to ni možno.Poleg tega so razlike med ljudmi v svetovnem merilu tako velike,da se Elitam ni potrebno bati za njihov obstoj.Plebs-raja pa je ogrožena.Za Elite je to “potrošna roba”.Problem pri plebsu-raji je “upanje”,da se da “dvigniti” v elito.Tudi to je zagotovilo Elitam,da bodo še dolgo,dolgo živele….

  3. Spoštovani Nahtigal – dober prispevek !

    Če vsi hočejo pribežati v Evropo, se pravi, da je pri nas v KRŠČANSKEM svetu veliko boljem kot je v Muslimanskih državah.

    Če bodo Krščansko Evropo naredili Muslimansko – pa se vprašajmo, kam bomo potem bežali ?

    Res imamo v Evropi že desetletja kar precej Kitajcev, pa do sedaj se še niso posluževali TERORIZMA.

    Res niso vsi Islamisti TERORISTI. Je pa tudi res, da so vsi TERORISTI na Evropskih tleh v bistvu le ISLAMISTI. Dogodki v zadnjem desetletju pač to dokazujejo.

  4. Ne Slovenija in ne jaz nisva islamistom v Aziji in Afriki nič dolžna, zato jih nisva dolžan preživljati in prenašati.

    To je preprosta in razumljiva beseda!

  5. Na tviterju se je v zvezi z levičarskim pogromom v evropskem parlamentu nad Orbanom in Madžarsko pojavilo tole zanimivo vprašanje.

    Kje ste najbolj varni, v Parizu, Londonu, Berlinu, Štokholmu, nekoč slovenski Ljubljani ali v – Budimpešti?

Komentiraj