Levi establišment je v iskanju ponovitve scenarija iz leta 2012 razpihal "perfektni vihar", ki lahko požre njih same

Slovenija, Ljubljana 05.oktober 2021. Protest pripadnikov anticepilcev proti Covid 19 , Foto: Matej Pušnik/Bobo
Skoraj že dveletno podpihovanje vsesplošnega nezadovoljstva v državi s strani opozicijskih strank je v zadnjih mesecih dobilo nepričakovan zasuk. Vsesplošni padec vseh standardov političnega dialoga v državi je izkoristil nov politični "novi" obraz.

A gibanje Resni.ca pod taktirko kranjskega svetnika ter županskega kandidata Zorana Stevanovića ne izhaja iz istih logov kot protežirani petkov kolesariat. Tako eni kot drugi se predstavljajo za predstavnike ljudstva in naroda. A ker se petkovih biciklistov ni pravočasno prisililo k spoštovanju epidemiološke slike ter splošnih okvirov javnega organiziranja, so se očitno na sceni pojavili novi t.i. "neznani" organizatorji, ki pa so potencialno bistveno bolj nevarni. In vse sprenevedanje glavnih akterjev, rekoč da 'to ni bil njihov namen', razmer ne bo vrnilo v ustaljene tirnice.


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Že od samega začetka nastopa te vlade, pa do njenega trenutnega vrhunca predsedovanja, ki bo dvodnevni vrh voditeljev Unije ter držav Zahodnega Balkana, Slovenija živi v neprestani napetosti. Le-ta je stalno prisotna zahvaljujoč neverjetni simbiozi med slovensko levo politiko, slovenskim medijskim konglomeratom ter nevladniško sfero, ki nam iz tedna v teden dokazuje, da morajo državo voditi oni. Karkoli reče protestirajoči samooklicani narod v protestnih "skupščinah", mora obveljati. Državnega zbora ter vlade nihče ne priznava. Oblast smo "mi".

To medsebojno simbiozo že več kot leto lepo označujejo protežirani t.i. "neodvisni" in "ljudski" voditelji. Voditeljica inštituta 8. marec, Nika Kovač, je tako v glavnem slovenskem časopisu razlagala, da je 'Za uspešno akcijo treba med ljudi.' Isti časopis je 'prvemu obrazu protestov', kot so poimenovali Jašo Jenulla, omogočil samo-promocijo, ki se je ne bi sramovala nobena ugledna estradniška revija, s člankom: 'Kaj dela Jaša Jenull, ko ni petek popoldne?'
Na žalost so mediji pozabili, da v izjemnih zgodovinskih obdobjih, ki jih porodi zgodovina, in kar obdobje koronavirusne epidemije nedvomno je, pljuskanje dogodkov lahko hitro sproži politični in družbeni cunami.

Na žalost so mediji pozabili, da v izjemnih zgodovinskih obdobjih, ki jih porodi zgodovina, in kar obdobje koronavirusne epidemije nedvomno je, pljuskanje dogodkov lahko hitro sproži politični in družbeni cunami. Slovenski mediji so kar tekmovali, kdo bo bolj vabil posameznike, naj se 'angažirajo', 'protestirajo', 'nasprotujejo' ter 'obstruirajo'. Povsod, ne samo doma, ampak na dvorišču, na ulici, na bencinski črpalki, v šoli, v čakalnicah bolnišnic, kjerkoli. Saj vendarle gre 'za nasprotovanje Janši'.

Tak je bil plan. Popolnoma v skladu z učbenikom, ki ga je napisal ameriški levičarski aktivist Saul Alinsky. V svojem glavnem delu 'Pravila za radikalce', Alinsky na široko popisuje 13 pravil vodenja družbenih množic s ciljem izsiliti družbene spremembe. Tako avtor v osmem pravilu pravi 'Stopnjujte pritisk', deseto pravilo pa se znova glasi 'Glavno načelo strategije mora biti delovanje, ki vzdržuje nenehen pritisk na nasprotnika'. Slovenska levica se je očitno vsaj teh dveh pravil v zadnjem letu in pol trdno držala. A kaj ko se družbe ne da voditi po pravilih, napisanih v učbenikih …

Neki Stevanović levici ugrabil protestniški naboj


Socialistični učbenik se je namreč kmalu izkazal za nezadostnega v obvladovanju slovenske družbene situacije. Če se je začelo relativno smešno z neškodljivimi in medijsko spregledanimi 'drugorazrednimi' protestniki pod vodstvom Anice Bidar in njenim protestom proti maskam, vsem v Sloveniji kaj kmalu ni bilo več do smeha. Sledila je najprej Kredarica, nato pa je 'pojoči major' Troha vdrl na nacionalno televizijo, ki je še leto poprej preko vsakotedenske Tarče suvereno krmarila slovensko javno mnenje.

In ko se zadeve zaostrijo, ni nikoli tako slabo, da ne bi moglo iti še slabše. Pojavil se je samooklicani anti-establišment voditelj Zoran Stevanović, ter preko Facebooka kar sam prevzel celoten protestniški naboj, ne ozirajoč se na kolesarje in vso predhodno KUL strategijo, ki v več kot enoletnem mešetarjenju ni sproducirala nič, razen podpisa na listu papirja, kjer se je zopet po Butalsko šopirila misel 'z Janšo ne'.

Stevanovićeva Resni.ca ni bila deležna tretmaja, kot so ga bili deležni petkovi "ljudski" voditelji. Mainstream mediji niso poročali o Stevanovićevi podpori na Facebooku, tako kot so vzhičeno poročali o vzniku skupin v podporo Ivanu Galetu. Stevanović je postal 'trojanski konj desnice' in 'Janšev bodoči koalicijski partner' kot je napisala še ena znana leva mnenjska voditeljica. Inštitut 8. marec, ki se je hvalil s tem, da gre med ljudi, Stevanovićevega pohoda "med ljudi" v center Ljubljane ni sprejel niti z najmanjšo naklonjenostjo. Tudi na desnici pa so Stevanovića brž sprejeli na nož, kot levega podtaknjenca iz zelo čudnih političnih krogov.
Stevanovićevo anti-PCT rovarjenje ter agresija, nad katerima se sedaj zgražajo vsi, sta samo nadgradnja parol znanega raperja 'KUL-usmeritve', ki je pred časom vpil 'Maske dol!'

Kako so ustvarili Resni.co


A težava leži v tem, da je slovenski levi establišment v iskanju ponovitve scenarija iz leta 2012 postavil scenarij za perfektni vihar. Potem, ko je združeni levi politični sferi propadel letošnji majski protest, je od vsega rovarjenja uničena civilna družba privedla do čistine, na kateri je skorajda one-man-band Stevanović s cenenim in nevarnim populizmom začel zajemati iz levega in desnega bazena. Če smo pošteni, sta Stevanovićevo anti-PCT rovarjenje ter agresija, nad katerima se sedaj zgražajo vsi, samo nadgradnja parol znanega raperja 'KUL-usmeritve', ki je pred časom vpil 'Maske dol!'.

Samooklicani 'resnicoljubi' se bodo morda izpeli, toda pojav te nove anti-establišment, agresivne, populistične politične opcije je sedaj problem celotne države. Ceneni in agresivni populizem, za katerim so šli tako levi kot desni, tako neverni kot katoliki, se je razmahnil, ker so varuhi javnega mnenja menili, da lahko po učbeniško manipulirajo z množicami in se preko njih zavihtijo nazaj na oblast. Mediji so se želeli poslužiti predvsem političnih struktur ter skupin v ozadju stranke Levica, ustvarili pa so agresivno in fanatično Resni.co, pred katero je nespametno ter popolnoma neresno "pokleknil" tudi prestrašeni Borut Pahor. In ker v političnem diskurzu nikoli nismo omejili parlamentarnega fanatika Kordiša, nam sedaj grozi, da bomo za naslednje volitve dobili prav tako nič manj nevarnega samooklicanega vodjo Stevanovića.

V učbeniku, na katerega v zadnjem letu prisega slovenska leva nomenklatura, je Saul Alinsky pod točko 13 zapisal: "Izberite si tarčo, onemogočite jo in jo polarizirajte." Slovenska levica si je izbrala tarčo in tarča je bil Janez Janša. Vsa polarizacija se je strnila v zaklinjanje 'samo-da-ni-Janša'. Na žalost so veleumni levi "krmarji" ob tem spregledali, da so s taktiko požgane zemlje tako zastrupili javni prostor, da je sedaj z razbijaškimi protesti ter vsesplošno družbeno napetostjo tarča vseh samooklicanih "upornikov" postala družbena stabilnost kot taka. Kot kolateralna škoda pa so tarče dejansko postali tudi novinarji sami.

Kot pravijo, se zgodovina velikokrat ponavlja, najprej kot tragedija, potem kot farsa . A v nasprotju z znanim rekom se v Sloveniji predvsem novejša notranje-politična zgodovina odvija v obratnem vrstnem redu. Kot farsa se je že neštetokrat ponovila z vedno znova medijsko sproduciranimi novimi obrazi. Z vzponom novih agresivnih populističnih skupin, ki trkajo na vrata parlamenta, pa se kaj hitro lahko ponovi tudi kot tragedija; tako za slovenski parlamentarizem kot tudi za celotno družbo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki