Leve politične stranke v Ljubljani na robu izbrisa

Rok Čakš
6
Rok Čakš

Večina političnih komentarjev in analiz se v prvih dnevih po lokalnih volitvah začne, pogosto pa tudi konča, z Ljubljano. A v glavnem se osredotočajo na interpretacijo rezultata dvoboja med Zoranom Jankovićem in Anžetom Logarjem, medtem ko se praktično nihče ne ukvarja z vprašanjem, kaj se v Ljubljani dogaja s političnimi strankami levo od sredine. 

Glede na to, kaj so Socialni demokrati in LDS s svojimi naslednicami (trenutno SMC) v prestolnici nekoč pomenili in kakšne rezultate so na volitvah županov in svetnikov dosegali, je polom premil izraz za označitev prave politične katastrofe, ki se jim dogaja v nekoč najmočnejši lokalni volilni bazi.

Morda so s šibkimi protikandidati ter medlo volilno kampanjo res demonstrirali solidarnost s prvim konjem leve politične opcije v prestolnici in mu s tem omogočili zmago v prvem krogu. A cena, ki jo za takšno politiko plačujejo, je ogromna.

Zoran Janković v Ljubljani ohranja absolutno oblast tako kot župan kot tudi z absolutno večino svetniških mest v mestnem svetu.   

In ker se je spopad za ljubljanski županski stolček javno vseskozi osredotočal na dvoboj Janković : Logar, je povsem na obrobju ostalo drugo vprašanje: zakaj stranke parlamentarne levice niso skušale izkoristiti padajočih trendov Jankovićeve podpore ter zase v Ljubljani iztržiti več?

Zoran Janković je namreč v minulih desetih letih z nekoč močno konkurenco levo od sredine močno počistil. Res da so mu pri tem pomagale levo-liberalne stranke same, ki so se ukinjale in ustanavljale hitreje od štiriletnega tempa slovenskih lokalnih volitev. A po drugi strani v prestolnici močno trpi podpora Socialnim demokratom. Ti v mestnem svetu zadnjih 20 let res nikoli niso bili največja stranka, a so bili bodisi drugi ali tretji ter so celo imeli svojo županjo, Danico Simšič.

Analize kažejo, da močni županski kandidat, četudi ne zmaga, za seboj potegne boljši rezultat v mestnem/občinskem svetu. In v obdobju Zorana Jankovića stranke levo od sredine v Ljubljani z resnim politikom prve kategorije še niso poskusile.

Posledice zanje so na meji katastrofe. Celotni koalicijski šesterček, ki ima na nacionalni ravni 52 poslanskih mest v državnem zboru, je v Ljubljani skupaj nabral le 9 od 45 svetnikov (Levica 4, SD 2, LMŠ 1, SMC 1, SAB 1). Tudi v prejšnjem mandatu so jih imeli skromnih 13, a to je še vedno bolje kot letos, ko so absolutno večino v mestnem svetu ponovno prepustili Listi Zorana Jankovića.

Za te stranke zaskrbljujoče je zagotovo tudi število glasov, ki jim jih volivci namenjajo. Če so Socialni demokrati na prelomu tisočletja na lokalnih volitvah v Ljubljani še prejemali tudi do 20 tisoč glasov podpore, zdaj vegetirajo na okoli 4.000 glasovih. Pri tem ni nepomembno, da gre na državni ravni za drugo najmočnejšo stranko lokalnih volitev.

A njihov rezultat je še vedno boljši od levo-liberalnega trojčka LMŠ-SMC-SAB, ki skupaj ne zberejo niti pol toliko glasov, kot jih je denimo dobila SDS. Levica je svoj rezultat izpred štirih let sicer vidno popravila, a če upoštevamo, da so na državnozborskih volitvah pred nekaj meseci v ljubljanskih okrajih dobili 17 % glasov, se 8,5 % ne zdi več tako visoka številka.

Podobno kot na zgornjem grafu je tudi z glasovi županskim kandidatom. Ko je nekdanja ljubljanska županja Danica Simšič leta 2006, ob prvi Jankovićevi kandidaturi, dobila 10.061 glasov (7,7 %), so verjetno to v SD tolmačili kot slab rezultat. A kaj potem poreči na 1.209 glasov (1,2 %) njihovega tokratnega “aduta” Martina Koprivca, ki je na soočenju nacionalne TV bolj kot s svojimi stališči v oči padel s kimajočim pritrjevanjem monologom sedanjega župana, zaradi česar so ga nekateri hudomušno poimenovali “mini Janković”?

Nekoliko bolj distanciran do Jankovića je bil kandidat SMC Dragan Matić, a njegov medel nastop vseeno ni prepričal več kot 1.586, oziroma 1,56 % volivcev. Kandidat Levice, ki je na državnozborskih volitvah zmagala v štirih ljubljanskih okrajih, v nadaljnjih štirih pa dosegla drugo mesto, se je s svojimi 3.969 glasovi (3,9 %) odrezal zgolj za odtenek bolje.

Marjan Šarec s svojim kandidatom v prestolnici ni niti poskusil, kot tudi ne SAB in DeSus, čeprav je stranka upokojencev svojega kandidata v Ljubljani nekajkrat že imela.

In če se komentatorji in analitiki še prerekajo, ali se dosežen rezultat kandidata SDS Anžeta Logarja lahko smatra kot poraz ali nemara na nek način vendarle tudi zmaga, je vsaj glede strank parlamentarne levice jasno: v Ljubljani so največji luzerji oni.

Print Friendly, PDF & Email
DELI

KOMENTARJI: 6

  1. LEVE STRANKE SO NASTALE IZ ZVEZE KOMUNISTOV – IN V TO SE BODO V PRIHODNJE TUDI ZDRUŽILE.
    V Lljubljani se sedaj zbirajo pod plaščem Jankoviča. Dejansko je tu tudi bivši predsednik ZKS – sedaj “zamrznjeni” Kučan.

  2. Gospod Rok: “Leve politične stranke v Ljubljani na robu izbrisa”

    Priporočam pogled malo bolj od daleč. Levičarji imajo skoraj dvotretjinsko večino, kar je, če gledamo od daleč, daleč od izbrisa. Res pa je, da menjajo imena kot higieni zapriseženi svoje gate.

  3. Slaba tolažba. Desnica je v ljubljani zbrala 30%. Komu je3 šloi preostalih 70% glasov, če ne k levici? Podobna je slika v drugih mesrtnih občinah in v večini ostalih občin. Torej, daleč je levica od izbrisa.

  4. “Leva sredina” je pač volila Jankoviča in njegovo listo. Če ta ne bi obstajala, bi pač volili neko drugo “levosredinsko” stranko. Nikoli pa glasovi ne bodo šli k desnici. Za levico je pač važen rezultat bloka, posamezne stranke so le del mozaika in niso opravilno samostojne.

  5. Vedno padem v delirij, ko preberem, da je naprimer SD, stranka agrarnega komunista in veterinarja, levosredinska stranka, česar tudi za ostale stranke levice ne moremo govoriti.

Komentiraj