Leto kasneje: kako bi izgledal slovenski parlament, če bi bile volitve danes

Foto: www.dz-rs.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Danes mineva leto dni od desetih volitev v državni zbor Republike Slovenije, na katerih je s 34,45 odstotki glasov prepričljivo slavila dva meseca pred tem ustanovljena stranka Gibanje Svoboda. SDS dotedanjega predsednika vlade Janeza Janše je bila s 24,92 % druga, parlamentarni prag so prestopile še NSi, SD in Levica.

Predsednik Svobode Robert Golob je s svojimi 41 poslanci ter 7 poslanci Socialnih demokratov in 5 poslanci Levice izoblikoval povsem levo vlado z močno večino 53 poslancev. 

Leto kasneje bi, upoštevajoč povprečja treh rednih mesečnih anket večjih medijskih hiš, ta večina znašala zgolj še 48 poslancev. Po sedežih v parlamentu bi se okrepila predvsem SDS, vendar ne toliko na račun pridobivanja novih volivcev kot bega volivcev Svobode med neopredeljene. 

Koalicijska večina, ki je 1. junija lani ustoličila 15. vlado Republike Slovenije, šteje 53 poslancev državnega zbora. Čeprav je dolgo, vse do lanskega decembra, ohranjala visoko, celo rekordno podporo javnosti, so se stvari v prvih mesecih tega leta spremenile. Vidno je začela padati podpora tako Gibanju Svoboda kot tudi vladi v celoti, manj pa obema manjšima koalicijskima strankama, ki sta celo nekaj pridobili.

Padanje podpore je Golobu uspelo zajeziti šele pretekli teden, z manevrom "ukinitve" dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in relativno uspešnim nastopom na interpelaciji vlade (več v članku o anketi POP TV).

Tri aprilske javnomnenjske raziskave: časopisov Dela (Mediana), Dnevnika in Večera (Ninamedia) ter televizije POP TV kažejo, da Gibanje Svoboda podpira okoli četrtina vseh anketirancev, podpora SDS-u se vrti okoli 23, Socialnim demokratom okoli 7 odstotkov, Novi Sloveniji okoli 6 odstotkov, in Levici okoli 5 odstotkov.



Primerjava lanskih volilnih rezultatov s povprečjem podpore navedenih aprilskih anket, upoštevajoč le opredeljene anketirance, kaže na izgubo odstotkov le pri Gibanju Svoboda, medtem ko ostale parlamentarne stranke pridobivajo – največ SDS in SD. To ni toliko posledica pridobivanja novih volivcev kot pomika dobršnega deleža podpornikov Gibanja Svoboda med neopredeljene, podobno pa velja tudi za nekatere neparlamentarne stranke. Upoštevati je namreč treba, da je Gibanje Svoboda po volitvah priključilo LMŠ in SAB, ki sta na volitvah skupaj nabrali 75 tisoč oziroma 6,3 % glasov, Svoboda pa ima kljub temu leto dni kasneje "zgolj" tretjinsko podporo med opredeljenimi.


Koalicijska večina zgolj še 2 poslanca nad mejo


Volitve so seveda edina prava anketa in če ni večjih pretresov, kakršnih smo bili vajeni zadnje desetletje, se zgodijo le enkrat na štiri leta. To pomeni, da vladajoča koalicija še vedno drži udobno večino 53 poslanskih sedežev.

Vendar, če s pomočjo spletne strani volilna-napoved.si naredimo simulacijo volilnih rezultatov s pomočjo povprečja podpore med opredeljenimi anketiranci treh aprilskih anket, bi Svoboda danes namesto 41 dobila le še 33 poslancev, SD in Levica pa bi po enega pridobili: prva bi jih imela 8, druga pa 6.

Koalicijska večina bi v tej simulaciji štela zgolj še 48 poslancev, torej 5 manj, kot jih ima v realnosti.



Na račun padanja podpore Svobodi bi 5 poslanskih mest pridobila Janševa SDS (27 + 5), medtem ko bi Nova Slovenija ohranila svojih 8.



KOMENTAR: Rok Čakš
Povprečje anket ni isto kot volitve, pa vendar ...
K zgornji analizi je treba povedati, da simulacija oziroma preslikava rezultatov anket na sedeže v državnem zboru ne more povsem adekvatno pokazati tega, kar bi prinesle volitve, če bi se odvile ta čas. Izpušča namreč kup dejavnikov, ki vplivajo na končni rezultat, od volilne kampanje, pa taktičnega glasovanja do odločitev o (ne)udeležbi na volilni dan – teh dejavnikov ankete ne zaznajo oziroma jih kvečjemu v manjši meri. Kljub vsemu pa takšna preslikava sporoča, kaj približno se dogaja z volilno podporo posameznim strankam. Sploh če vemo, da je enaka preslikava anketnih rezultatov na parlamentarne sedeže koalicijskim strankam še konec oktobra dodeljevala teh 53 sedežev, jih imajo ta trenutek v realnosti. Sicer nekoliko drugače razporejenih (v korist SD-ja in Levice), pa vendarle. Jasno torej je, da vladajoča koalicija, natančneje predvsem Gibanje Svoboda, izgublja podporo, volivci pa se od nje selijo v glavnem med neopredeljene. To pomeni, da Slovenci delovanje leve vlade ocenjujejo predvsem z vrednotenjem velikega zmagovalca volitev, Goloba, in nanj tudi slikajo vsa svoja razočaranja. To je pomenljiv signal za Svobodo, saj bo, kot je bila nosilka upanja pri mnogih, ki so si zaželeli spremembe oblasti in hkrati niso zaupali obstoječi KUL koaliciji, tudi nosilka razočaranja, če (ko) bo prišlo še v večji meri kot sedaj. Po drugi strani pa desni pol ne pridobiva bistveno novih volivcev. SDS ima utrjeno bazo, kar pomeni, da več, kot volivcev od drugih strank beži med neopredeljene, bolj Janševi pridobivajo v odstotkih podpore. NSi pa, navkljub jasnemu distanciranju od SDS in vodenju od nje neodvisne politike, še ne dosega preboja. Sklepamo sicer lahko, da so nekaj volivcev tako imenovane "sredine" s tem vendarle pridobili, jih je pa približno toliko odšlo k SDS-u, ker menijo, da preveč sodelujejo z Golobom. A jasno je, da desnosredinski blok brez širjenja volilnega bazena naslednjih volitev ne more dobiti, saj nas serija zadnjih volitev uči, da na koncu odloči mobilizacija neopredeljenih, ki se odpravijo glasovat proti Janši, za kogarkoli že. V tem pogledu je politika NSi za desnosredinski blok dolgoročno smiselna, če bo seveda v svojem smotru uspešna. Kljub temu pa bo pomladna opcija za up volilne zmage na naslednjih volitvah v parlamentu potrebovala še eno (desno)sredinsko stranko.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike