Leporečje mesečnikov iz lažne opozicije

Tino Mamić
Vir slike: youtube
POSLUŠAJ ČLANEK
Gospodarstveniki so začeli biti plat zvona, ko je neokomunistična stranka Levica postala del vlade. In ko so ideje, s katerimi so neokomunisti prišli v parlament, postale del koalicijske pogodbe. Roko na srce, podobne ideje so trosili pred volitvami tudi mnogi politiki samooklicane leve sredine. Zakaj torej taka panika? Pa saj ni nihče povedal nič kaj bistveno različnega od programskih točk mnogih dosedanjih vladajočih strank in vlad. Kaj se je torej zgodilo?

Od besed k dejanjem


Razlog za alarmno zvonenje je strah gospodarstvenikov, da bo nova vlada prešla od besed k dejanjem. Imamo namreč premierja, ki nima ne izkušenj ne izobrazbe, da bi opravljal najmočnejšo funkcijo v državi. Pa čeprav nas novinarčki prepričujejo, da je županovanje v neki občinici in malo dobre volje dovoljšnja referenca za vodenje vlade evropske države.

Tak predsednik seveda ne bo mogel obvladovati izjemnih apetitov strankarskih prvakov in stricev iz ozadja. Še bolj nevarno pa je, da je oblast v državi dobila skupina mladokomunistov, ki si prizadevajo za ukinitev demokracije in tržnega gospodarstva.
Nevarno je, da je oblast v državi dobila skupina mladokomunistov, ki si prizadevajo za ukinitev demokracije in tržnega gospodarstva.

Leporečenje


Res je, v prejšnjem režimu smo spoznali, da so besede, ki jih izrečejo komunisti, vedno le črka na papirju. Vse totalitarne države so polne leporečja. Visokozveneče besede, ki v resnici ne pomenijo nič, so značilnost fašističnega in komunističnega besednjaka.

Diktature se uradno imenujejo ljudske in demokratične republike. Diktatorji, tudi rajnki Josip Broz ali Benito Mussolini, so imeli polna usta svobode, a so hkrati ljudi množično zapirali v koncentracijska taborišča. Ustave komunističnih držav so bile izjemno lepo napisane. A v resnici so bile te besede brez vsake vrednosti.

Hrvaški levičarski politični analitik, Žarko Puhovski, pravi, da je težava nastala, ko je te besede nekdo začel jemati resno. Jugoslovanska ustava je bila brez vsake uporabne vrednosti, problem pa je nastal, ko je totalitarni vodja Broz umrl in so politiki začeli ustavo brati in ji slediti. V njej je bilo namreč zapisano, da so jugoslovanske republike skupaj prostovoljno in da imajo celo možnost samoodločbe. Absurdno, a leporečje komunistov, v katerega ni nihče verjel, je omogočilo razpad Jugoslavije.

Nekaj podobnega se dogaja danes. T.i. strokovna javnost je ugotovila, da bo beseda meso postala. Da bodo besede, ki jim doslej ni nihče pripisoval nobenega pomena, poslej nekaj pomenile.

Taktika fašistov


Taktiko mladokomunistov ob obilni podpori medijev, pa tudi mnogih politikov samozvane "zmerne" levice, ki se od prvih loči predvsem po tem, da si ne upa vsega povedati tako glasno, lahko primerjamo s taktiko, ki so jo imeli italijanski fašisti po koncu prve svetovne vojne. Umetno so ustvarjali atmosfero krize, razglasili dekadenco demokracije in obljubljali radikalne rešitve.

Govorili so eno, delali pa nekaj povsem drugega. Mimogrede, ne pozabimo, kako je kariero začel Benito Mussolini, kasnejši duce (vodja). Bil je sindikalist in urednik socialističnega časnika, okoli vratu pa je nosil verižico z Marxovo podobico. Potem je skupaj z anarhisti, nezadovoljnimi sinovi bogatih malomeščanov, umetniki in nacionalisti ustanovil fašistično stranko.

Adolf Hitler, fuehrer (vodja) nacistične Nemčije, je bil v tem pogledu veliko bolj »pošten« politik kot Mussolini, saj je že pred pohodom na oblast natančno napovedal vojno Slovanom in Židom. Njegove ideje v knjigi Moj boj so bile resda tako nore, da jim večina ni verjela, in tako spet pridemo do izkrivljenega pomena besed.
Zgodovina nam pravi, da je tako govoričenje skrajnih levičarjev mogoče napoved česa veliko hujšega.

Mesečnik, ki govori v spanju?


Zdaj bodo seveda mnogi skočili v zrak, ker bodo rekli, da primerjam duceja in fuehrerja z mladim in poštenim »koordinatorjem« angelskega obraza. In prav imajo.

Postati morajo namreč pozorni na leporečje mladega politika, katerega program sestavlja samo nostalgija do starih časov. Ne verjamemo, da gre samo za mesečnika, ki govori v spanju. Gre za človeka, čigar družina je bila žrtev komunisitčnega preganjanja, on pa besedno poveličuje akterje, ki so pobijali nedolžne ljudi samo zato, da bi prišli na oblast. Ali gre pri tem morebiti za janičarski ali stocholmski sindrom, bi morali ugotoviti psihoterapevti, vsekakor pa gre za izredno nenavadno obnašanje.

Zgodovina nam pravi, da je tako govoričenje skrajnih levičarjev mogoče napoved česa veliko hujšega. A tudi če gre samo za mesečnike, ki govore v spanju, moramo vedeti, da je govorjenje v spanju vedno iskreno. Sanje izražajo želje, strahove in doživetja. Če si nekdo na oblasti želi pognati iz države uspešne podjetnike, so to lahko tudi sanje, ki se uresničijo.

Zato je skrb gospodarstvenikov zaradi agresivnih izjav mladincev na oblasti, ki bi uspešnim podjetnikom zaplenili premoženje in ukinili demokracijo, povsem upravičena.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Za poskusom politične eliminacije Mihe Kordiša stoji Luka Mesec. Zakaj mu ne bo uspelo?
  • 16. 02. 2024
Odmev tedna: Kravje kupčije
  • 24. 11. 2023
Odmev tedna: Dominikin grad naključij
  • 19. 01. 2024