Lekcije nadškofa Urana svojemu narodu

Gabriel Kavčič
14

Teden po smrti nadškofa Alojza Urana je bil poln sožalj in spominov nanj. Zdi se, da ga je vse imelo rado. V Sloveniji vedno obstaja neka kritična masa ljudstva, ki je – morda upravičeno – alergična na katoliško Cerkev. Po drugi strani pa je nadškof Alojz vedno znova pokazal, da je vsakemu človeku, vsaj za kakšen trenutek, možno seči do srca. In to je njegova lekcija narodu in Cerkvi.

Zakaj je to še bolj zanimivo? Zato, ker nadškofu, kar se javnega življenja tiče, ni bilo privarčevanega čisto nič. Najprej tisto najbolj očitno, jemanje dobrega imena z domnevnim očetovstvom (kot kakemu drugemu njegovemu sobratu v škofovski službi); službo nadškofa ordinarija je opravljal (nenavadno) kratek čas (kot kateri drug njegov sobrat v škofovski službi); moral je celo zapustiti državo (kot kateri drug njegov sobrat v škofovski službi); in še bi se lahko naštevalo. K temu bi bilo treba dodati še težo služb, ki jih je opravljal, ter zdravstvene težave. To svojo življenjsko zgodbo je sicer ponižno pokomentiral, češ, »da je vse imelo nek smisel in da Bog vodi naša pota«.

 Ko ovce rehabilitirajo pastirja

Marsikaterega škofa je torej marsikaj zadelo, ampak nadškofa Urana pa kar po vrsti. Nekako se je tudi izvlekel, kar žal ni uspelo vsem njegovim sobratom v škofovski službi. Kakorkoli obrnemo, se mi zdi in upam, da se je nadškof na koncu vseh teh dogodkov počutil »rehabilitiranega«. Med ljudmi je to vsekakor bil. Ker gre za škofa, za pastirja, bi lahko rekli, da so ga očitno rehabilitirale lastne ovce, tiste tabele in tadebele, pa tudi rdeče in zelene. In tudi kakšno mavrično sem zasledil med internetnimi komentarji. Pastirja so rehabilitirale celo mnoge alergične ovce iz uvodnega odstavka. Te ovce sicer nočejo biti ovce, ampak pastir jim je bil pa vseeno čisto všeč.

Ob neki splošni zameri proti katoliški Cerkvi, ki že leta, desetletja deli naš narod, se je torej našel nekdo, ki je bil pastir, pa je postal črna ovca. In kljub temu je uspel sezidati mostove med vsemi mogočimi ovcami in njihovimi pašniki. Skratka: možno je. Možno je premostiti – vsaj za trenutek – tudi tiste najbolj globoke prepade med nami, Slovenci.

Nadškof Uran nam vsem Slovencem daje lekcijo jeklene vere, ki je bila nekoč lastna našemu narodu, pa tudi lekcijo iskrenosti, pristnosti in povezovanja, ker je pokazal, da se Slovenci znamo še vedno večinsko strinjati

 Lekcija narodu in Cerkvi

Kako je  rajnemu nadškofu to uspelo? S petjem? Z velikim nasmehom? S simpatično govorico? S pridigarskim zanosom? Zaradi škofovske službe? Nadškof je imel mnoge zavidanja vredne darove in talente. Ampak lekcija, ki nam jo daje, po mojem ni pevska, pridigarska, lekcija obrazne mimike ali avtoritete. Nekaj veliko večjega se je moralo skrivati spodaj.

Nadškof Uran nam vsem Slovencem daje lekcijo jeklene vere, ki je bila nekoč lastna našemu narodu; daje nam lekcijo trpeče bližine trpečim, česar nam tudi manjka; in vse to je poganjalo iskreno in pristno srce. In le-tega ljudje očitno nemudoma začutimo eden pri drugem – verni in neverni. To ovca tudi »zavoha« pri svojem pastirju, še preden ta sploh odpre usta in začne peti ali pridigati. Za pristen nasmešek pač ni treba govoriti.

Nadškof Uran nam torej daje lekcijo iskrenosti, pristnosti in povezovanja, ker je pokazal, da se Slovenci znamo še vedno večinsko strinjati. Poenotili smo se v podpori in žalovanju za spoštovanim nadškofom. Slovenca in Slovenko očitno pristna dobrota še vedno premakne, pa naj bodo prepadi med nami še tako globoki.

Skratka, svoji Cerkvi in svojemu narodu je nadškof Alojz pokazal, da včasih iskren nasmešek več velja, kakor vsaka pridiga. Oziroma, da vsaka pridiga bolj velja, če/ko se iz pristnega srca poda.

ZDAJ JE PRILOŽNOST IN ČAS, DA PODPRETE NAŠE NEODVISNO NOVINARSKO DELO! 

Začela se je spomladanska donacijska akcija za nadaljnje delovanje medija Domovina.je. Donirate lahko s klikom na spodnjo sliko

14 KOMENTARJI

  1. Cenjeni bratje in sestre v veri,ne morem verjeti,da ga rezim ni izdal in pregnal,dovolili pa smo,da so ga njegovi sobratje pahnili v nesreco.Uzivaj zasluzeno nebesko zivljenje .Branko.

      • Ah nevidni, kdaj boš spregledal?
        Kot je dejal nek mislec: Svet se vrti, a križ obstane in bogi revež, kdor se vanj zaganja!

      • nek mislec.. da.. ta narodni neznani..

        mal poglej okol sebe.. zaganjanje v “križ” ma neke učinke.. vsako leto vas je manj.. razumnim razlogom se bulšit ne more skrit..
        otroška indoktrinacija je izgubila babico.. dobesedno. Babice so ble včas tiste, ki so poskrbele, da je bil novi rod krščanski.. dans je pa teh babic vsak dan manj..

  2. na spodnji povezavi je odličen članek, vreden branja:
    https://www.casnik.si/nadskof-alojz-uran-o-duhovnih-likvidacijah-21-stoletja/
    Nasilje nad nadškofom Uranom s strani njegovih sobratov škofov si zasluži maksimalne graje in potrjuje dejstvo, da imajo nekateri slovenski škofje raje denar kot Boga.
    Škofa Uran-a smo imeli radi, ker je bil pošten in nenarejen. Ni izrabljal 15.8. za provokativne in slaboumne pridige kot njegov predhodnik. Bil je in bo večno ostal pravo nasprotje “aristokrata” Rodeta, ki mu bolj kot vera pomeni osebni blišč, polna denarnica in osebni užitki. Rode je tudi najbolj odgovoren za velik odklon od vere v slovenskem narodu. To kar ni uspelo Kardelju in Mačku je izvedel Rode.
    In čas bo tudi pokazal, kdo je bil tudi največji krvnik kmalu blaženega g. Urana, in kdo je pri masakru nad g. nadškofom sodeloval.

  3. Kaj torej želi povedati gospod Gabriel Kavčič? Da je gospod upokojeni nadškof Alojz Uran spreobrnjeni grešnik, ki svojega greha javno sicer nikoli ni priznal, ali mučenec po rokah katoliške Cerkve? Zdi se, da bi rad povedal slednje, vendar to ni ravno jasno. Tako kot niso bile jasne izjave gospoda upokojenega nadškofa Alojza Urana, da je “osebno prepričan”, da nima potomcev. (Poskusite to izjaviti svojemu partnerju: da ste “osebno prepričani”, da nimate potomcev s kom tretjim …)

    V javnosti ni bilo zaslediti sožalja papeža Frančiška, ki je tako znan po usmiljenju do vseh vrst spokorjenih in nespokorjenih grešnikov. To spominja na njegov odnos do Međugorja: v osnovi je prepričan, da gre za prevaro. Vendar bi preveč krščanskih ljudi prizadeli, če bi to povedali preveč naglas. Boljše jih je zato pustiti v dobri veri, hkrati pa se kolikor se le da distancirati. Toliko o tem, da so gospoda upokojenega nadškofa Alojza Urana “rehabilitirale lastne ovce”.

  4. Lepo ste povedali, gospod Gabrijel Kavčič.

    Veliko nas je, ki pokojnega nadškofa Urana nosimo v srcu z najlepšimi spomini in hvaležnostjo, da je bil, kar nekaj let naš “Nad Pastir”.

    Res je imel veliko DAROV, poleg lepega petja in pridig, je imel zelo lep nasmeh oči in obraza.

    Od vedno je veljalo, da z besedami lahko vsak govori kar koli, tudi laže.
    Toda oči in obraz nikoli ne lažeta.
    Zato verjamem, da je bil spoštovani pok. nadškof Uran oseba, ki je odsevala pravega Kristjana, to je poštenega človeka.
    Za vsa njegova dela, naj mu Bog nakloni “bogato plačilo”. Mi pa ga bomo ohranjali vedno v lepem spominu.

    V maju, leta 2014, je bila izdana PRVA številka – 1, Domovina, to je bil tiskani mesečnik, ki ga je izdal Zavod iskreni.net. Ko sem slišala za smrt nam dragega nadškofa Urana, sem takoj šla na podstrešje, kjer imam kar nekaj raznih časopisov spravljenih in našla to PRVO Domovino.

    Domovina št 1 je imela na strani 21 objavljen ta prispevek:
    “Kaj se dogaja s škofom Uranom?”
    V uvodu je takrat Domovina zapisala: “Nekdanji nadškof Alojz Uran, še vedno živi v Trstu. Prepovedani so mu tudi stiki z mediji, zato zanje ne daje nobenih izjav.”

    Nadalje je takrat pisalo v Domovini, da: ” Čeprav je bil škof Uran prepričan o svoji nedolžnosti in krivični kazni, pa je v duhu pokorščine nadrejenim, sprejel navodila kongregacije za škofe in se umaknil iz Slovenije. Ob pomoči SLOVENSKIH ŠOLSKIH SESTER Tržaške škofije, sorodnikov in prijateljev, si je uredil bivališče v Trstu.
    Zanimivo je, da se je lepo vključil v življenje TRŽAŠKE Cerkve, še zlasti so ga lepo sprejeli Slovenci, ki tam živijo. Na letošnji Veliki četrtek in Veliko soboto, je tako maševal v župnijski cerkvi v Dolini. Pa tudi sicer je dobrodošel gost, med Zamejskimi Slovenci…..”

    Zanimivo mi je bilo, da je tu opisana VELIKA SOBOTA, ki jo je aktivno praznoval leta 2014 v Dolini, med Zamejskimi Slovenci. Lahko bi rekli, da točno po 6 letih – na Veliko soboto, je s tega Sveta – v Ljubljani, odšel, preko “Božjega groba” v Nebesa, k svojemu očetu.

    Čeprav je bila pogrebna maša v ožjem krogu, sem jo spremljala po TV ekranu. Žalna slovesnot je bila lepa. Človeka se je dotaknil nagovor nadškofa Zoreta, posebno pa NEČAKA pokojnega škofa, ki ga je lepo opisal in svetu posredoval zadnje besede svojega strica. Nečak je dejal: Ko sva se zadnjič videla mi je stric dejal: “Veš jaz sem vsem vse odpustil. Upam, da so tudi drugi meni, če sem jih kdaj užalil….” Kvartet nečakov in pranečakinj, je pri tej maši pokazal, da imajo tudi oni nekaj pevskega talenta po svojem stricu.

    Doma v Sloveniji, pa smo ga verniki zelo pogrešali.

  5. Vemo, da se je Urana lotil kardinal Rode, ker ni podpiral njegovih bolnih in dragih sanj gradu Goričane. To je povedal sam kardinal večkrat, ko je kaj nazdravil.

    Hkrati pa je vse kar je bilo za povedati proti Uranu to, da naj bi imel otroka. Če so ga zares zaradi otroka držali v šahu je nesmiselno, da tega škof ne bi sam povedal, da je oče. Po mojem bi bil samo še bolj pribljubljen.

    • S tem se pa strinjam. Če bi priznal, da morda ima potomce, čeprav je “osebno prepričan”, da jih nima, bi bil še bolj priljubljen pri lastnih ovcah. To je zelo pomembna domneva, ki meče dodatno luč na ugotovitev gospoda Gabriela Kavčiča o tem, da so gospoda upokojenega nadškofa Alojza Urana “rehabilitirale lastne ovce”.

    • Treba bo pohiteti, dokler so mučitelji gospoda upokojenega nadškofa Alojza Urana v Vatikanu še živi. Posebej dragoceno bo pričevanje svetih očetov Benedikta XVI. in Frančiška I. o tem, kako grdo sta ravnala z njim vse do njegove smrti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime