Branje letošnjega poročila Katoliške Cerkve v Sloveniji bralca težko navdaja z upanjem in optimizmom za njeno prihodnost. Ob večinsko negativnem trendu je kar nekoliko težje najti tudi nekaj svetlejših obetov. A ob robu statistiki, ki govori sama zase, se velja po dolgem obdobju epidemije ozreti onkraj nje in malo razmisliti o lekcijah, ki nam jih daje.
Prva lekcija je tako gotovo ta, da velja preko statistik pogledati tja, kjer očitno nekaj počnejo prav in se od teh župnij hitro učiti. Ni jih veliko, a obstajajo župnije z množico ministrantov, ki jih župnik v nedeljo komaj »zloži« pred oltar, z več mladinskimi, študentskimi in zakonskimi skupinami, z več krščenimi kot umrlimi …
A ne glede na nekaj svetlih izjem: duhovniki, redovniki, krščeni, poročeni, kristjani v Sloveniji … postajamo statistična redkost. Glasno lahko rečemo, da slovenska Cerkev postaja vse manjša in vse bolj uboga, lahko bi rekli, da je naša država nekako duhovno bolna. Nedavno sta v Slovenijo prišla dva misijonarja salezijanca, eden iz Ugande in eden iz Vietnama. In kot druge evropske države je tudi slovensko dejstvo, ki ga velja sprejeti, da smo postali misijon. Tako je morda ena prvih lekcij za našo državo, da potrebujemo misijonarje – pa naj misijonski duh pride iz naše srede ali pa iz Poljske ali Afrike, kjer je vera v porastu.
Za razumevanje duhovnosti sodobnega človeka se je potrebno vprašati tudi, kaj prihaja na mesto upadajočega krščanstva – kaj polni praznino, odgovarja na vprašanja smisla, postavlja vrednote in norme?
Moj odgovor je relativizem. Ta namreč vedno bolj postaja antivera krščanstvu, v kateri ni norm in je vse relativno. Ali kot mojstrsko, predvsem za področje morale, zapiše Dostojevski: »Če Bog ne obstaja, potem je vse dovoljeno.« In vse je dovoljeno tudi v imenu boja za osvoboditev od (krščanskih) predsodkov oz. krščanskih norm in zgodovine. Verska svoboda ne pomeni več, da si lahko vero svobodno izbereš, ampak da moraš ravnati skladno s prevladujočim relativističnim vzorcem in zavračati predsodke ter izbrati relativizem.
Ta prinaša tudi konec prenosa krščanske tradicije in kulture, ki je naenkrat enako ali manj vredna od vseh drugih. A ko ni Boga, tudi ni razuma. In spet smo pri veri v mite, pri danes dobro uspevajočem new ageu, pri veri v zapise na družabnih omrežjih, tudi v vse bolj radikalnem vračanju v čaščenje narave … Se v Cerkvi zavedamo, kdo so ti sodobni verniki, ki jim oznanjamo evangelij?
Nedavno sta v Slovenijo prišla dva afriška misijonarja salezijanca. In kot druge evropske države je tudi slovensko dejstvo, ki ga velja sprejeti, da smo postali misijon.
Če bomo zmožni krščansko vzgajati, je skrb odveč …
Eno od področij, ki jim gre pri nas trenutno še dobro, je katoliška vzgojno-izobraževalna vertikala, v katero sicer marsikdo ima svoje dvome, a ti niso predmet tega zapisa. Kakorkoli, zdi se, da starši še vedno prepoznavajo njene kvalitete. Včasih se mi zdi, da bi za današnjo mladino tudi v smislu verske vzgoje naredili največ, če bi jim privzgojili potrpežljivost, sposobnost pričakovati in možnost, da svojih potreb – v materialistični in hedonistični družbi, kjer gre vse v smeri, da, karkoli si poželiš, dobiš takoj – ne zadovoljijo takoj.
Morda bi pomemben del prispeval tudi del vzgoje v razumevanju, da je trpljenje ključni del življenja in da v svetu vlada določen red, ki ga je potrebno spoštovati. Da je ključ preživetja krščanstva pri nas v vzgoji, je še ena lekcija, ki je ne gre spregledati in s katero bi se veljalo v prihodnje aktivneje ukvarjati. Predvsem na področju verske vzgoje staršev in celotnih družin.
Med mladimi je tudi zanimivo uporništvo družbi brez vrednot, materializmu in relativizmu
Mladi vero v Boga jemljejo resno
Zanimiv trend se kaže pri mladih. Raziskava Mladina 2020 kaže upad katolištva med mladimi. V letu 2020 je število opredeljenih katolikov med mladimi, starimi med 16 in 27 let, padlo pod 50 % – bilo jih je 44 % (pred desetletjem 66 %, pred dvema pa 72 %). Hkrati pa je v povprečju mladim Bog postal bolj pomemben, povečalo pa se je tudi število obiskovalcev verskih obredov, ugotavlja raziskava, ki govori o procesu polarizacije mladih na področju religioznosti.
Med mladimi je tudi zanimivo uporništvo družbi brez vrednot, materializmu in relativizmu, ki se je pokazalo tudi v ZDA. Določen del jih išče vero s trdnimi temelji, absolutno resnico in smislom, ki bi od njih veliko zahtevala. In ta trend nam kaže, da je vredno od vernikov zahtevati veliko in ne v prizadevanju za boljšo statistiko ob koncu leta h krstu, prvemu obhajilu, birmi in poroki ljudi pustiti brez ustrezne priprave.
In ker so pri razmišljanju o prihodnosti vere verski argumenti še posebej pomembni, se velja spomniti še nanje, pa čeprav so prepogosto potisnjeni v sfero zasebnega in krivično označeni za manjvredne. Ena od lekcij, ki nas jo je že naučila zgodovina je, da družba brez Boga nima prihodnosti. In če bomo želeli v prihodnost, bomo šli le z Bogom.
Naslednja lekcija je, da ne gre obupati. Tega se velja učiti tudi od tistih žena in mož, ki vsakodnevno molijo za duhovne poklice in celotno Cerkev.
Pa še nekaj je: kadar se dogajajo čudeži, so kristjani blizu. In v zgodovini smo čudežev videli že kar nekaj. Je pa res, da se dogajajo predvsem po ljudeh, tako da ne gre le križem rok čakati, da bodo grafi cerkvenih statistik kar čez noč v takšnih naraščajočih krivuljah, kot so trenutno grafi novih okužb. Bi bilo pa morda tudi vero potrebno širiti na kak soroden način 🙂
Dejstvo je, da človek ne živi samo od kruha. Življenje brez vere v Boga je prazno in brez smisla. To spoznavam vedno bolj, bolj kot prihajam v leta. Še nikoli ni bilo toliko depresije, anksioznosti in drugih psihičnih težav. V preteklosti so ljudje tudi v veri našli moč, tolažbo in upanje, da so preživeli krize, ki so bile mnogo hujše kot so danes: pomanjkanje, revščina, lakota, vojna, nasilje.
Mislim, da ni še nič izgubljenega: vsi ti mladi, ki so začasno zapustili vero in cerkev, bodo to čez nekaj let sigurno spet našli, ko bodo ugotovili, da tudi uživanje, življenje tja v en dan, ti ne more dati pravega smisla.
verjetno je resnično bolj kot na številke potrebno gledati na vsebino. Da mladi sprejmejo vero in jo živijo – živo vero, po Kristusovem zgledu. Da ne igrajo prazne farizejske religiozne igre obredov, molitev, posta, kjer gredo na stranski tir usmiljenje, ljubezen, skrb za najmanjše brate, za pravičnost in resnico.
Misijonarja iz Ugande in Vietnama, če bi se jima šlo res za oznanjevanje, bi ostala doma, saj imajo v obeh državah manjši delež katoličanov kot pri nas, a verjetno sta se v Evropi navadila bolj belega kruha in jima vrnitev domov ne diši.
Številke so porazne, članek pa so verjetno naročili slovenski škofje. Dokler si ne nalijemo čistega vina bo zadeva šla samo navzdol.
Zdi se mi, da včasih malo preveč poenostavljamo. Kot da vsi neverni ljudje živijo neka prazna življenja, brez smisla, nemoralno, “tja v en dan”, so materialsti … In kot da vsi kristjani živimo polna življenja, moralno, sr(e)čno, požrtvovalno itd. Če pogledamo okrog sebe, pa je slika v resnici veliko bolj barvita. Okrog nas je malo morje čudovitih nevernih ali drugače verujočih ljudi, ki so topli, srčni, globoki, ki se žrtvujejo za sočloveka, delajo v humanitarni dejavnosti, rešujejo in bogatijo življenja drugih … V Sloveniji je ogromno prostovoljcev in tudi mladi v tujino ne hodijo prostovoljiti samo v okviru katoliških programov, kot je POTA. Pa že če pogledamo bolj znane Slovence: mi nimamo samo Pedra Opeke, imamo tudi Toma Križnarja. Za mene ni Tomo nič manj naš kot Pedro. In po drugi strani so tudi med kristjani ljudje, ki so zagrenjeni, jezni, prazni … in tudi na depresijo in druge duševne bolezni in težave kristjani žal nismo imuni.
Mislim, da ni treba, da smo kristjani pokroviteljski in še naprej mislimo, da ljudje ne morejo brez nas in da moramo te izgubljene neverne ovčice pripeljati nazaj v stajico, kjer bodo spet živele edino zveličavno življenje.
Če si želimo več ljudi v Cerkvi, ne razumem, zakaj odkrivamo toplo vodo. Saj je Jezus čisto jasno povedal, kaj moramo biti in početi, da bi pritegnili ljudi k Bogu in med nas: “Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
In pa: “Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta.”
Če izgubljamo ljudi, verjetno preprosto ne uresničujemo dovolj teh Jezusovih besed. Ampak lažje je pač iskati krivdo za slabe statistike pri drugih.
Dokler se ne bo pometlo z II. Vatikanskim koncilom in modernizmom, bo samo še slabše.
Če povzamemo, statistični podatki so pokazali, da si naši škofje še vedno niso nalili čistega vina.