Lažnivi kljukci ustavnega sodišča

Rok Čakš
6

Priznam, naslov sem zapisal s tresočo roko. Ne zaradi dvoma v njegovo resničnost – ker glede na vse, kar smo o dogajanju znotraj ustavnega sodišča izvedeli minuli teden, je jasno, da nekdo laže, ali pa vsaj zavaja. Roka se mi trese zaradi skrunitve ene zadnjih trdnih demokratičnih avtoritet tega časa, ki je bila do sedaj nekakšen Deus ex machina nad vsemi politikantskimi bojnimi polji v Sloveniji. Sedaj se pa, kot smo ugotavljali že prejšnjič, v eno od politikantskih bojnih polj totalne vojne, ki poteka med različnimi akterji slovenske politično-medijske realnosti, spreminja tudi samo. Roka se mi torej  ne trese zaradi pisanja samega, temveč tega, o čemer sem primoran pisati.

In seveda prav tako ne zaradi razvpitega odklonilnega ločenega mnenja dvojnega doktorja pravnih znanosti, sodnika Klemna Jakliča. Z zapisanim je sicer dokončno odprl pandorino skrinjico medijsko-politikantskih obračunavanj starih struktur proti novim na področju pravosodja.

Ta boj sicer ni nov in na nižjih nivojih tega bojnega polja, ki pa vseeno sega tudi do Vrhovnega sodišča RS, poteka že nekaj časa. Zastrašujoč vpogled v njegovo drobovje pa nam je v nedavnem intervjuju za TV Slovenija (ogled obvezen) omogočil pogumen človek in sodnik Zvjezdan Radonjić. Samo v nezreli, majajoči se demokraciji slovenskega tipa je mogoče, da sodnik s tolikoletnimi izkušnjami, polnimi velikih primerov in zahtevnih sodb, na nacionalni televiziji izpove nekaj tako nezaslišanega o delovanju pravosodnega sistema, pa naslednji dan v državi mine, kot da se ni nič zgodilo.

In zdaj bistveno – ni problem, če je dr. Matej Accetto tihi podpornik Mira Cerarja in njegove SMC. Velik problem pa je, če je Accetto tako tih podpornik, da tega ne pove niti kolegom ustavnim sodnikom, ko je na mizi vprašanje njegove izločitve pri primerih, povezanih s to stranko.

A vrnimo se k bistvu konkretne afere, ki se je razplamtela okrog ustavnega sodišča. Tega sta sicer v sredinih Odmevih izvrstno izluščila ustavna sodnika iz časov, ko je bilo US še nesporna avtoriteta, dr. Ernest Petrič in mag. Matevž Krivic. A podobno kot dr. Andraž Teršek v komentarju za Domovino, sta primer osvetlila z vidika pravne stroke, ter s tem pustila prostor še za politološko analizo.

Veliko se predvsem še da povedati o politično-medijskih spinih, ki so jih ob izbruhu afere, podobno kot v že opisanem primeru SOVE, za dvigovanje dimne zavese iz predalov nametali v javnost.

Namen je bil zakriti bistveno vprašanje, ki ga je izpostavil ddr. Klemen Jaklič. In to ni bil očitek o pristranskosti njegovega sodniškega kolega dr. Mateja Accetta, kot so Jakliču za lažji medijski obračun z njim obesili levičarski mediji, temveč očitek o zavajanju kolegov glede Accetovega odnosa z Mirom Cerarjem in SMC pri presojanju zadeve, ki se je tikala te stranke. In če gre verjeti razkriti e-poštni korespondenci, predvsem pa vsebini sklepa ustavnega sodišča iz 11. januarja lani (spodnji okvirček), je dr. Accetto kolege o svojem znanstvu se Cerarjem dejansko zavajal. Iz avtentične e-korespondence, ki jo je razkril Bojan Požar, je namreč jasno, da je Accetu in Cerarju skupnega mnogo več kot zgolj to, da se poznata iz istih strokovnih krogov. Accetto je namreč v e-mailu jasno podprl prizadevanja Mira Cerarja na političnem področju ter celo zapisal, da do nadaljnjega ostaja tihi podpornik njegove stranke.

Vir: požareport

In zdaj bistveno – ni problem, če je dr. Matej Accetto tihi podpornik Mira Cerarja in njegove politične stranke. Velik problem pa je, če je Accetto tako tih podpornik, da tega ne pove niti kolegom ustavnim sodnikom, ko je na mizi vprašanje njegove izločitve pri primerih, povezanih s to stranko. Zamolčano tiho podporništvo pa s tem seveda postane informacija v interesu javnosti, razkritje katere bi v vsaki demokratični državi s priznanji in nagradami pozdravile vrhovne cehovske institucije, pa če gre za sodnika ali novinarja, ki jo je obelodanil.

Da bi Društvo novinarjev Slovenije nagrado za raziskovalno novinarstvo podelilo Bojanu Požarju, je seveda skoraj toliko blizu znanstvene fantastike, kot da bi Jakličevo opozorilo na nedopustne prakse poželo aplavz osrednjih medijev.

Nasprotno, sodnik Jaklič je bil preko sledečih spinov deležen serije medijskih napadov, v središču katerih je bil njegov naklonjeni in nikoli prikrivani odnos do politične opozicije in njenega liderja, Janeza Janše.

Na TV ekranih smo tako ponovno gledali posnetke ddr. Jakliča, kako na shodih pred sodiščem govori v prid obsojenemu Janši (kot se je kasneje izkazalo, povsem upravičeno!) in na naslovnicah provladnih medijev brali spin naslove v stilu »Kaj je v ozadju napada SDS na ustavno sodišče«. Dnevnik pa je celo iz predala potegnil e-mail korespondenco med ddr. Jakličem in Janšo, v kateri pravnik predlaga, da bi njegov govor povzeli vsaj njim naklonjeni mediji, ker ga bodo osrednji tako ali tako ignorirali.

V namene obrambe podpredsednika ustavnega sodišča, Accetta in še njegovega predsednika, Rajka Kneza, ki se je nevarno kompromitiral z nastopom v Odmevih, so tako z medijskimi spini ponovno odkrivali toplo vodo: da je torej ddr. Klemen Jaklič simpatizer SDS in, kot pravi podton medijskih objav, politično motiviran, da rovari proti »neodvisnim sodnikom«.

A bistvo vsega je, da je svetovno-nazorska/politična usmerjenost ddr. Jakliča javno znana vsem, tudi njegovim kolegom ustavnim sodnikom. In samo po sebi to ne more biti problematično. Nasprotno, kot je Matevž Krivic dejal v Odmevih, se od ustavnega sodnika politična opredeljenost celo pričakuje.

Izjemno problematično pa bi bilo, če bi ddr. Jaklič svojo politično in nazorsko opredeljenost kolegom sodnikom prikrival, sploh ko bi šlo za presojanje v povezavi s to politično opcijo. In prav slednje je, seveda v odnosu do SMC, očitno storil Matej Accetto. Tega vam seveda večina osrednjih levičarskih medijev ne pove, ker bistva ne želijo razkriti, temveč zaviti v dimno zaveso starih in občečasovnih zgodbic o zarotniškem delovanju dežurnega princa teme, ki jih površno slovensko bralstvo še kar vedno znova kupi.

Pri tem pa seveda spregleda vse ostale implikacije spopada – od uspešno vsejane logike, da v Sloveniji na vseh področjih obstajajo »neodvisni strokovnjaki« in »desničarski nastavljenci«. Ter do vprašanja, kako je provladni levičarski medij v roke dobil osebno e-pošto, ki sta si jo izmenjala le ddr. Jaklič in Janez Janša in ni bilo ostalih posrednikov, ki bi jo lahko posredovali novinarjem (kot denimo najbrž Peter Jamnikar v Acccettovem primeru).

Ob tem se lahko zgroženo vprašamo, ali strukture nekdanje UDBE še danes nadzirajo elektronske komunikacije vseh potencialnih »nasprotnikov režima«, imajo vpogled v povsem zasebne korespondence in jih po potrebi dostavljajo »svojim« medijem.

A to so že teme za kdaj drugič.

6 KOMENTARJI

  1. Dober prispevek, kjer se ODSTRANI “dimna zavesa”.
    Ko “zastor pade”, lahko vsak povprečen DRŽAVLJAN jasno vidi, da sodišča delujejo politično – v prid LEVICE. To pove, da se sodna praksa zajema še iz “Titovih časov”. To pa je v demokratični državi NEDOPUSTNO.

    Strinjam se z upokojenim ustavnim sodnikom Krivicem in spoštovanim Ernestom Petričem. Oba sta povdarila, da politično opredeljen sodnik ni “greh”. Nedopustno pa je, da to zamolči in razsodi “kao nevtralno”, v prid političnim somišljenikom. Oba sta bila mnenja, tako Petrič, kot Krivic, da morajo sodniki odločati po zakonu in podprtimi dokaznimi gradivi. Laži za sodnike pa so NEDOPUSTNE.

    Res je naša leva-RTV, (ki ne opravlja dela nacionalke) hotela vse zamegliti, in prikazovala sodnika Accetto in Jakliča, da sta oba enaka, kajti vsak podpira svojo politično opcijo. Toda vsak PAMETEN človek ve, da je velika razlika če nekdo to pošteno pove, drugi pa o tem laže. POMEMBNO pa je, da ko sodi, SODI POŠTENO z argumenti.

    Jakliča je res RTV prikazovala, kako pred sodiščem podpira Janšo. Kdor trezno razmišlja, pa lahko razume, da je Jaklič tudi pred sodiščem DEMONSTRIRAL PRAVICO in RESNICO, ter ENAKOST pred zakoni. Za Jankoviča res ni potrebno da demonstriramo pred sodiščem, saj vsi vemo, da bodo njega sodniki oprostili, neglede na to kako velike “grehe” ima. Druge pa so sposobni obsoditi celo brez dokazov, oziroma z MONTIRANIM procesom. In proti temu je Jaklič in drugi pošteni sodniki.
    To se pravi, da tisti, ki Jakliča obsojajo, so sposobni OBSODITI nekoga z MONTIRANIM PROCESOM.

    Taki, ki zagovarjajo MONTIRANI PROCES, niso primerni za sodnika!
    Če je še vedno SODBA v IMENU LJUDSTVA, ima ljudstvo tudi pravico zahtevati, da se sodi po dokazih in ne po DOGOVORU s “strici iz ozadja”, kar nakazuje tudi primer Novič. Ker tega “na ukaz” Radonjič noče narediti, je pač to javno povedal. To razumem kot KLIC VPIJOČEGA v PUŠČAVI. Če molčiš, tega nihče ne vidi.

    Oba sta pogumna sodnika, tako Jaklič, kot Radonjič, da sta pripravljena “dobiti klofuto”, in s tem pomagati, da pridemo do POŠTENE RAZSODBE, ki sledi RESNICI.

    • Ko berem tvoje komentarje, se mi pred očmi pokaže “vojak, ki je varoval Božji grob” in bil buden, da Jezus ne bi VSTAL od MRTVIH.
      Tako tu ti varuješ “tekovino revolucije”.

      Toda DOBRO zmaguje, pa če si še tako prizadevaš, bodo tudi pripadniki Revolucije nekoč napisani v zgodovino z NEGATIVNIMI črkami.

  2. Oba ugledna bivša ustavna sodnika, mag. Matevž Krivic in dr. Ernest Petrič, sta pred kamero posebej poudarila, da bo najslabše, kar se lahko zgodi po škandalu neodgovornega poigravanja z resnico in lažjo na Ustavnem sodišču RS, če bodo protagonisti “zaradi ljubega miru” ponovno vse objavljene namige in nemarnosti “pometli pod preprogo”.
    Kot vse kaže, se bo zgodilo prav to, saj skušajo tako aktualno vodstvo US kot njegovi medijski podporniki v ospredje pozornosti javnosti postaviti domnevno politično “kontaminiranost” med posameznimi ustavnimi sodniki oz. bolj ali manj očitno privrženost kateri od političnih strank oz. strankarskih osebnosti, popolnoma pa potisniti v ozadje ključno vprašanje nujne elementarne poštenosti in resnicoljubnosti vsakega od aktualnih devetih ustavnih sodnikov, ključnega vtisa neoporečne najvišje pravne strokovnosti in človeške etike ter ključnega videza neodvisnosti in strokovne neoporečnosti pri javnem izrekanju ustavnopravnih ocen in mnenj (še posebej pri objavah ločenih mnenj).
    Čeravno se je skušal predsednik Ustavnega sodišča RS pred kamero javno ogniti vsem morebitnim političnim interpretacijam in implikacijam, je “lovljenje čarovnic” na temo “kdo je kdaj in kdo je s kom”, ki je sledilo, najslabši možni “vdor” surove strankarske politike ter strankarske vojne “vseh proti vsem” tudi oz. celo med aktualne sodnike Ustavnega sodišča RS.
    A težava je v tem, da izvoljenim ustavnim sodnicam in sodnikom pri sanaciji zaskrbljujočega stanja ne more pomagati nihče bolj, kot si morajo, morejo in kot si lahko pomagajo sami, če se v luči veljavne ustave in najvišje profesionalne sodniške etike samokritično pogledajo v ogledalu resnice, poštenosti in pravice ter zrelo v odnosu do sebe, US in državljanov RS sprejmejo nujne (samo)očiščevalne konsekvence.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime