Lažna morala kot politično orožje proti Damirju Črnčecu in Brettu Kavanaughu

Embed from Getty Images

Zadnji čas slovenske medije zaposlujeta dva primera, ki imata več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Najprej smo dober teden spremljali zgražanje nad imenovanjem dr. Damirja Črnčeca za svetovalca za nacionalno varnost ter močan pritisk levo-liberalcev na premiera Šarca, da Črnčeca nemudoma odstrani iz svojega kabineta.

Te dni pa mnogo pozornosti namenjajo dogajanju okrog imenovanja vrhovnega sodnika v ZDA, kjer je Trump nominiral pravnika, izobraženega na Yaleu, izkušenega sodnika Bretta Kavanaugha.

Čeprav pretiran, je angažma našega mainstreama glede imenovanja Črnčeca predvidljiv in pričakovan. Drugače pa se zdi s primerom Kavanaugh; le zakaj bi slovensko javnost moralo zanimati imenovanje nekega sodnika tam daleč čez lužo, ko pa imamo pri kadrovanju, in tudi sicer, dovolj lastnih problemov?

Logičen razlog za prekomerno medijsko pozornost temu procesu seveda obstaja. A gremo po vrsti.

Osvetljena in zatemnjena plat medalje

Slovenska javnost je v zadevi Kavanaugh imela priložnost izvedeti, da Donald Trump za vrhovnega sodnika predlaga spolnega izprijenca, ki težko kroti svoj jezljiv karakter, obenem pa še rad pogleda v (pivski) kozarec.

Po Trumpovi nominaciji Kavanaugha se je pojavila za javnost kredibilna priča, profesorica psihologije dr. Christine Blasey Ford, ki je kandidata za vrhovnega sodnika obtožila spolnega nadlegovanja.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja naj bi jo Kavanaugh na neki zabavi nasilno pritisnil ob posteljo, se nanjo ulegel, jo grabil po telesu in, kot pravi, bi jo verjetno tudi posilil, če ne bi bil tako pijan, da se ga je uspela otresti ter pobegniti iz sobe.
Kavanaugh vse zanika in trdi, da se s Fordovo takrat ni srečal, saj se nista gibala v istih socialnih krogih.

Sporočilo, s katerim se na prvo žogo ni težko strinjati, je, da tovrsten spolni nadlegovalec, ali pa vsaj lažnivec, ni primeren za vrhovnega sodnika ZDA. A hudič je ponovno v podrobnostih, ki so v naših medijih ostale zamolčane, oziroma omenjene zgolj mimogrede. (Namerno) spregledanega je precej, od tega, da nihče od prič, ki jih je Fordova navedla sama, vpletenosti Kavanaugha ni potrdil, do nedoslednosti v njenem pričanju glede na prejšnje izjave, in zapostavljenega dejstva, da je govora o najstniški zabavi izpred mnogih let, ko sta domnevni storilec in domnevna žrtev bila oba še mladoletna.

Zgodbo smo na Domovini že celovito predstavili, niti ne nameravam igrati vloge Kavanaughovega odvetnika. Navsezadnje bo svoje povedal FBI, za nas pa je bistveno razumeti kontekst dogajanja.

Gre za izbiro devetega sodnika na Vrhovnem sodišču ZDA, ki je imenovan dosmrtno. Trenutno svetovnonazorsko razmerje je 4:4 in, uganili ste, Kavanaugh je konservativec. Z njim so ogrožene strašne ambicije levo-liberalnih krogov na področju ideološkega družbenega inženiringa, zato nekateri demokrati niti ne skrivajo, da so za preprečitev imenovanja pripravljeni uporabiti vsa razpoložljiva sredstva.

Zato skušajo zamakniti imenovanje, vsaj v čas po novembrskih volitvah tretjine mest v senatu, po možnosti pa do leta 2020, ko se demokrati nadejajo senatne in/ali kongresne večine, in morda še izvolitve svojega predsednika.

Ukvarjajo se z moralno odgovornostjo Američana, ki naj bi si kot 17-letnik na najstniški zabavi preveč dovolil z neko punco, pred nosom pa imajo župana prestolnice, o katerem smo lahko v uradnih tožilskih dokumentih brali neprimerno hujše obtožbe spolnega izsiljevanja

Kaj se skriva za sklicevanjem na moralo

In zdaj smo pri bistvenem vprašanju: ali gre v primeru Kavanaugh (in Črnčec) res le za etično-moralne zadržke levo-liberalcev, ali pa so ti zgolj priročen izgovor za rušenje kandidatov drugačnega svetovnega nazora?

Odgovor lahko poiščemo s preverjanjem njihovih (ne)doslednosti v podobnih situacijah, kjer so vpleteni njim nazorsko bližji ljudje, ali pa taki, od katerih imajo neke vrste korist.

Že bežen razmislek navrže nekaj primerov, ki zadostujejo za razčiščenje teh dilem.

Močan medijski/mnenjski pritisk zaradi neprimernih in žaljivih Črnčecevih izjav je opazno omejen zgolj na odnos do muslimanov. V minulih letih je bilo izrečenih ničkoliko javnih žalitev in zasmehovanj katoličanov, pa so varuhi morale iz vrst levo-liberalnih medijev in organizacij molčali, ali jih celo opravičevali ter vzpodbujali.

Ko je bil v programski svet RTV Slovenija v parlamentu (!) izvoljen človek, ki je malo prej na Twitterju katoličane označil za »pi*** klerotalibanske« in »krote, ki mahajo s križem«, v osrednjih medijih ni bilo zapisov, ki bi takšno imenovanje problematizirali, kaj šele zahtevali zamenjavo spornega programskega svetnika. In na MMC RTV Slovenija nismo bili deležni izliva sočutja v naslovnem članku v stilu Med katoličani razočaranje, nelagodje, molk.

Še bolj očitna je dvoličnost pri obravnavi Bretta Kavanaugha. Ukvarjajo se z moralno odgovornostjo Američana, ki naj bi si kot 17-letnik na najstniški zabavi preveč dovolil z neko punco, pred nosom pa imajo župana prestolnice, o katerem smo lahko v uradnih tožilskih dokumentih brali neprimerno hujše obtožbe spolnega izsiljevanja. Ne Kavanaughu ne Jankoviću, vsaj v pravnem smislu, ne bo sojeno, a če je v igri moralna odgovornost, je Jankovićeva za slovenske razmere neprimerljivo bolj aktualna od Kavanaughove.

Človek je pravkar napovedal ponovno kandidaturo za župana glavnega mesta Slovenije, osrednji mediji pa se na naslovnicah ukvarjajo s "spolnim nasilnežem" iz prestolnice ZDA!?!

Tako očitna dvoličnost apologetov levo-liberalne ideologije je dokaz, da (lažno) moralo uporabljajo kot priročno politično orožje za dosego svojih ideoloških ciljev. Predpogoj za njihovo uresničitev je odstranitev vseh, ki bi iz vplivnih družbenih položajev lahko ogrozili njihovo agendo.

Najsi gre za »refugees welcome« politiko, ki jo ogroža državni sekretar za nacionalno varnost Damir Črnčec, ali za interese LGBTQ, koncepte teorije spola in druge radikalne ideje, ki bi se jim na vrhovni sodni instanci zoperstavil Brett Kavanaugh.

Podleči toku moralističnega zgražanja v predstavljenih primerih tako pomeni sprejeti vsiljeno igro levo-liberalcev, ki ima cilj manipulirati s pristnimi občutki, osnovno človeško presojo o tem, kaj je prav in kaj narobe. In prav v tem zlaganem čustvenem izsiljevanju je njihovo početje neprimerno bolj umazano in nemoralno od dejanj, ki jih v imenu morale javno obsojajo in njih obsodbo zahtevajo tudi od drugih.

Zato upor proti takšni manipulaciji ni zgolj domena čiste vesti, temveč tudi stvar dolžnosti družbeno odgovornega posameznika.