Laris Gaiser je v arbitražni odločbi našel člen o konsenzu držav, ki bi lahko bil rešilna bilka Hrvaške. Razsodba je namreč resda zavezujoča za obe stranki v arbitražnem postopku, vendar le v primeru, če oziroma dokler se strani soglasno ne dogovorita drugače.
Foto: arhiv portal+
“Arbitražno sodišče je dejansko izrazilo svoje mnenje, napisalo je priporočilo, sui generis razsodbo, ki v resnici ni popolnoma zavezujoča, ni nespremenljiva sodba in dokončno ne oblikuje mednarodnega prava,” pravi Gaiser.
Sodba tako velja le, če ostanemo sprti in jo (medtem, ko smo sprti) spoštujemo. Vsa zagotovila naših strokovnjakov mednarodnega pravnega sistema o dokončnosti razsodbe so preklicani v enem samem stavku te 373 strani dolge odločitve.
Hrvaška bo lahko še vedno spoštovala razsodbo, v kolikor ne bo upoštevala njenega izida in se bo s Slovenijo bilateralno dogovorila. V trenutku, ko so se arbitri odločili za tako neobičajen stavek, so v resnici odločili v nasprotju s samim arbitražnim sporazumom, ki je v členu 7(2) izrecno zahteval, da bi bila razsodba med stranmi dokončna in zavezujoča (“the award shell be binding on the Parties and shall constitue a definitive settlement of the dispute”) ter da se mora implementirati v šestih mesecih.
Kot v komentarju na Portali Plus opozarja Gaiser pa naši strokovnjaki za mednarodno pravo že na samem začetku arbitražnega problema niso znali pravilno formulirati slovenskih zahtev in so, kar je še huje, rezultat lastne ignorance prevalili na državljane z referendumom, zato verjame, da morajo dokumenti v postopku postati javno dostopni, saj poraz lahko sprejmemo, imamo pa pravico, da krive zanj spoznamo in obsodimo.
K sreči je tako. Na arbitražno razsodbo je potrebno čim prej pozabiti. Uporabljamo jo lahko le kot rdečo cunjo s katero je mogoče dražiti Hrvate in nič več.
Razsodba je namreč zmazek, ki v praksi ni uresničljiva in zato nima nobene praktične teže.
Vsaj trije elementi kažejo, da je zmazek, zmazek in stramota za sodnike, ki so ta zmazek sproducirali.
O tem, ali je delitev morja pravična, poštena, ali pravno utemeljena, se ne spuščam, bolj zanimiv je koridor, ki so nam ga bistre pravniške glave dodelile. Ali se s tem delajo norca iz razumnih ljudi, ali pa so resnično tako neumni, da ne vedo , da so nam pravzaprav dodelili parcelo na Luni.
Koridor omogoča svobodno plovbo slovenskim in vsem ostalim ladjam. To določa tudi pomorsko pravo na vseh morjih sveta. Določitev lahko enačimo z določitvijo, ki daje Sloveniji pravico do slanega morja.
Koridor pa bodo uporabljala plovila bolj slučajno, kot zares in jih mejne točke in linije ne bodo zanimale.
Za mnajša plovila velja,da se morajo ob prečkanju meje javiti na najbližjem mejnem prehodu. Ob takšni zahtevi koridor nima nobenega smisla, saj manjša plovila plujejo ob obali in upoštevajo pravilo, da se javljajo v najbližji mejni prehod., Večja plovila plujejo po določenih koridorjih in se ne ozirajo na meje, temveč pred vsem na ugodnost plovbe. Tako vellja, da ladje, ki plujejo v Kprsko luko, ali Trst, plujejo po hrvaškem morju, delno po slovenskem do luke. Ko pa luko zapustijo, plujejo po italijanskem morju in sledijo morskim tokovom. Tu in tam, bo na ta način kdaj pa kdaj tudi kakšna ladja zadela koridor, sicer pa koridorja kapitani ne bodo upoštevali.
Lahko, da se bo našel kak čudak in skušal koridor preleteti z letalom, sicer pa je določitev svobodnega preleta skozi koridor posmeh zdravemu razumu in podoben možnosti, da imamo Slovenci v kraterju Kopernik na Luni možnost gojitve čebule. Podobna je tudi pravica do polaganja kablov in cevovodov Kam pa jih naj položono? Komu?
O ostalih podrobostih pa lahko še kaj napišem, ampak je že to dovolj.
Gremo sedaj na kopno mejo. Ta je tako razcefrana, razčlenjena, da je skrajno nepregledna in povzroča že prebivalcem ob njej težave. Kadar je mir in meje nihče ne “šljivi” zadeve niso problematične. V kolikor pa se zadeve zaostrijo, lahko nastane na tisoče nerešljivih problemov. Spomnimo se samo nedavnega incidenta, ko je Slovenija postavila žično ograjo na hrvaškem ozemlju. Dobro, bilo je ob Sotli in ni nikogar ograja ovirala. Ali si predstavljate, kaj bi se zgodilo, da postavi Hrvaška žično ograjo v Rzkrižju, ali celo v Brezovici? Smem biti predrzen in zahtevati odgovor na to vprašanje od našega vrlega predsednika in predsedniškega kandidata za naslednkjih pet let, Boruta Pahorja? Za potrebe ponovne izvolitve nam razglaša, da je tako ugodna razsodba plod njegovega prizadevanja. Res? Potem pa nam naj s svojim političnim znanjem in izkušnjemi pove, kako naj živijo prebivalci Brezovice v primeru, da mahanje z rdečo coto razjari Hrvate do te mere, da še oni nakupijo nekaj žične ograje in naredijo iz Brezovice koncentracisjko taborišče? In s tem bi po pahorejevem menju morali biti presrečni Slovenci in evropska politika, ki jo slovenski diplomati obletavajo kot muhe kavji drek in jih prisiljujejo, da naženejo Hrvate k brezpogojnemu sprejetju arbitražnega zmazka.
Tukaj bom prekinil, saj lahko o tem napišem tisoč strani, saj bo ob spoštovanju arbitražnega zmazka potrebno vgraditi vsaj milijon mejnikov in vsak je zgodba zase.
Pa se ozrimo še k tretji zablodi, ki jo je zagrešilo tako opevano haško sodišče.
Meja ne razmejuje samo morja in zemljišč. Razmejuje tudi ljudi. Če ima morje in zemljišča odvetnike, bi jih morali imeti tudi prebivalci ob meji, ki v nobene primeru ne smejo biti le predmeti, kot zelje, ali krompir, ampak imajo in morajo imeti tudi svoje pravice. Ustavi obeh držav jim to zagotavljata. Razen tega imata obe državi zelo podoben zakon o ugaotavljanju mej med sosedi. Ta zakona sta univerzalna in veljata tudi ob določitvi meddržavne meje. Vrli sodniki iz Hahga tega niso upoštevali. Ali so previsoki zbor? Mar ne vedo, da imamo ljudje pravice, človekove pravice, ki so zaščitene z najrazličnejšimi mednarodnimi predpisi, z ustavami in tudi zakoni. Nič od tehga arbitražna razsodba ne upošteva in zato jo je potrebno izpodbijati dokler se prizadeti prebivalci ne izjasnijo o meji in uveljavijo v okviru možnosti svoje zahteve. Jasno je, da Joško Joras ne more zahtevati Lokruma, prav gotovo pa mora biti vprašan, ali želi živeti v Sloveniji in v Sloveniji obdržati posest, ali vsaj hišo?
V zgodovini poznamo slučaje, ko so prebivalci smeli vplivati na potek meje in so pri tem tudi uspeli. Seveda so takrat mejo določevali na bolj razumen in human način. Naj ob tem spomnim na prebivalce Libelič, ali trdbega Slovenca Dreizibnerja, ki ni dovolil, da bi ga preselili v Avstrijo.
Seveda so majhne korekcije možne, a le v primeru, da se državi ponašata tako, kot veleva naša himna, ki pravi, “da sosed bo mejak”. Žal pa naša himna nič ne govori o domovini. Ta za slovensko himno ne obstaja, zato se tudi noben kolaicijski politik ne zavzema za domovino, ampak pred vsem zato, da bi na lestvici zaslužnih zasedel čim višje mesto.
Obstaja tudi inštrument zamenjave zemljišč, da se ustvari življenska meja.Ti meni kvadrat tukaj, jaz tebi kvadrat tam.Vendar tega do sedaj nihče ni omenil. Samo ob Muri ima Hrvaška na levem bregu cca. 800 hektarjev, Slovenija pa na desnem bregu cca 260 hektarjev (plus 350 Romov pri Podturnu).Razlika je torej cca 540 hektarjev ali 5,4 kvadratnih kilometrov, kar pa ni zanemarljivo. Podobno je tudi ob Sotli.
Kdor je SLOVENIJO pahnil v ARBITRAŽNI sporazum, bi moral sprejeti ODGOVORNOST in to tako, da bi odstopil od vseh DRŽAVNIH funkcij. Slovenijo je osiromašil za DENAR, ki smo ga poslali ARBITRAŽNEMU SIDIŠČU. Manj kot smo dobili, še nikoli nismo imeli. Iz SLOVENSKEGA morja, nam nihče ne bi mogel JEZERA . Morje je bilo vedno povezano z vsemi morji, razlika je, ali ima SVOJ PREHOD v MEDNARODNE VODE ali ne. In arbitraža nam TEGA NI ZAGOTOVILA, ker ji naša stroka ni dovolj predstavila dejstev – DA SMO TO VEDNO IMELI, pa je ostali v Italiji (1947 diplomacija -Tito in Kardelj) ter sedaj na Hrvaškem -(sedanje vodstvo in STROKA). To je VELIKA KRIVICA. zaradi NEDRŽAVOTVORNEGA VODSTVA (Koga smo določili za Veleposlanika v Ameriko?). Vidi se, da Slovenijo vodijo JUGONOSTARGIKI in to je rezultat . To je pokazal pred leti tudi REFERENDUM o arbitraži. Takrat smo SLOVENCI “SKOČILI V BAZEN”, ne , da bi prej preverili če je notri VODA. Kdo je to zagovarjal ?