Laiški misionar Nace Volčič: “Ko bomo v Tibero vrgli svoje malike, ne bomo več čutili potrebe, da bi kot vandali prestopali meje drugega”

Lucija Čakš
33
Vir foto: https://operando.org/z-misijonarjem-rosendom-se-enkrat-v-dzunglo-k-indijancem/

Pred dnevi smo na Domovini poročali o pismu podpore papežu Frančišku, s katerim sta pobudnika, zakonca Volčič, pod katerega se je podpisalo že več kot 800 katoličanov. Pobudnika, zakonca Silva in Nace Volčič sta v zadnjih treh letih in pol križarila po misijonih treh celin – Evrope, Azije, zadnje leto pa tudi Južne Amerike.

Probleme Amazonije in tamkajšnjega misijonarskega delovanja sta tako spoznala iz prve roke. Zato sta pravi naslov za vprašanja glede dilem, ki jih prinaša potekajoča Amazonska sinoda, vključno z incidentom v Rimu, ko so kipe staroselcev zmetali v Tibero. Ter seveda za pojasnila, zakaj se jima zdi potrebno zbirati podpise podpore za takšno avtoriteto kot je sam papež. Nace Volčič se je prijazno odzval na naša vprašanja.

Vesoljna Cerkev je dobila prvega južnoameriškega papeža in danes se zdi, da imajo mnogi predvsem na Zahodu, kjer smo glede na zgodovino in tradicijo vajeni nekakšne »evropocentrične« katoliške Cerkve, s tem težavo, predvsem zaradi različnih pogledov na to, kako se živi krščanstvo. Kako bi vi, ki imate izkušnje »globalne Cerkve«, opisali to razliko med »zahodnim katoličanom« in »katoličani tretjega sveta«?

Povsem razumljivo je, da ljudje čutimo odpor do stvari, ki so nam tuje. Je naravno in zelo človeško. Jezus je s svojim oznanjevanjem, tako drugačnim od tistega, kar so takrat verjeli farizeji in pismouki, vznemirjal in buril duhove. Celo tako močno, da je bil kaznovan in usmrčen. To govori o naši človeški naravi, o tem, kako težko sprejmemo spremembe in kako trdovratno se oklepamo znanega in predvidljivega. Za marsikoga ni hujšega kot to, da bi se ta navidezna varnost, oklepi in zidovi, ki si jih je zgradil okrog sebe, porušili. To je strah, ki lahko izzove močne in celo usodne reakcije.

Če je kaj, kar lahko z vso gotovostjo rečem, potem ko sva s Silvo tri leta potovala po misijonih, živela v 17 državah in 22 skupnostih, srečala toliko duhovnikov, škofov in na stotine vernih ljudi, je to, da je Cerkev zares vesoljna, da Sveti Duh veje povsod in da Bog še zdaleč ni omejen na Zahod, na miselnost in vrednote, po katerih živimo mi.

Razlike v kulturah so velike. O tem bi lahko govoril še in še. Ampak izpostavil bi eno, ki se meni osebno zdi ključna: zlasti v manj razvitih deželah (ki žal predstavljajo večino današnjega sveta) ljudje v glavnem živijo po principu sprejemanja. Medtem ko zahodnjaki (bogati in razviti svet) večinoma po principu zavračanja in izključevanja. Medtem, ko tisti ljudje odpirajo srce in ti podajo roko, se zahodnjaki, prav nasprotno, zapiramo; želimo ostati sami, ker nam je  tako ‘lepše’ in ker se v tem počutimo preveč varne, da bi tvegali.

Za naju je to še posebej boleče, sploh ker sva se lahko na lastne oči prepričala, kako sta ta dva svetova prepletena. Koliko našega bogastva, ki ga zdaj ljubosumno varujemo, izvira prav iz tega drugega sveta, ne samo z našimi dejanji v zgodovini, ampak tudi danes. Danes morda celo še bolj! Bogastvo Zahoda v veliki meri izvira iz izkoriščanja tamkajšnje zemlje in ljudi, pa vendar so ti ljudje še vedno zmožni odpreti svoja vrata in nas gostiti kot svoje brate in sestre. Je še kaj bolj evangeljskega od tega? Mogoče ne bodo znali citirati besed iz Svetega pisma, in zakaj bi jih sploh morali? Oni ŽIVIJO te besede in mi se od njih lahko učimo. Moramo se učiti!

Razlika v načinu verovanja med nami in Južnoameričani (tako staroselci kot ostalimi) je opazna že pri samem pozdravu. Ko nekoga pozdraviš in ga vprašaš ‘kako si’, ti bo skoraj vsak Južnoameričan najprej rekel ‘Gracias a Dios! (Bogu hvala) in se šele potem pohvalil ali potožil. Za njih je nekaj samoumevnega, da je Bog nad vsem in da se mu morajo zahvaljevati za vsako stvar, v vseh okoliščinah, tako v dobrih kot slabih.

Eden izmed izrazov teh trenj je bila nedavna aktivistična akcija na Amazonski sinodi v Rimu, kjer je skupina katoličanov iz cerkve odnesla lesene kipe, ki naj bi predstavljali Mati Zemljo (oz. po nekaterih interpretacijah devico Marijo) in jih zmetala v Tibero. Kako vidva gledata na to dejanje?

Vsako staroselsko ljudstvo ima svoje simbole, ki jim pomagajo pri ohranjanju vere in tradicije. Indijanci so organsko povezani z naravo in življenjem v njej. Stvari, ki jih opažajo v naravi, tisto, kar se učijo od nje, te stvari upodabljajo. Tako kot mi na naše oltarčke postavljamo kipce svetnikov in jih včasih ‘častimo’ celo bolj kot samega Boga, ki jih je navdihoval, tako staroselci ‘častijo’ različne naravne elemente, za katere prav tako kot mi svoje stvari, verjamejo, da prihajajo od Boga. Pomagajo jim, da se z Njim povežejo. Na svoj način. Lepota rodovitnosti in rodnosti je eden od teh elementov. Sporna lesena nosečnica, ki se ji včasih priklonijo, je njihov izraz globokega spoštovanja do ženske in njene naravne zmožnosti, da svetu posreduje novo življenje.

Verjameva, da je za nas to čudno, glede na to, kako močno upada nataliteta na Zahodu in ja, tudi za Indijance je nepojmljivo, ko jim razlagava, da ima povprečna družina pri nas le enega ali dva otroka. Ne gre jim v račun. In težko jim pojasniva razloge za to, ker enostavno ne razumejo, da pri nas druge vrednote prednjačijo.

Da se vrnem h kipu, ki so ga mladi ‘katoliki’ vzeli iz cerkve in ga ponosno vrgli v reko Tibero.

Kadarkoli to želimo, cerkev gosti tudi nas, pa smo zelo nečisti, grešni, malikovalski. Se bomo zato odnesli ven in vrgli v reko? Ali pa pustili, da to stori nekdo namesto nas?

Ne. Ostali bomo notri, se pokesali pred Jezusom in pustili, da nas njegova ljubezen preobraža in dela boljše. Seveda pa lahko, tako kot farizeji, vstopimo v Cerkev, misleč, da smo popolni, da vemo več, in iz cerkve vržemo vse, kar mislimo, da je narobe, bolno, grešno, …

Namesto tega, da sodimo, smo pozvani, da najprej počistimo pred lastnim pragom, odstranimo bruno iz svojega očesa …

Ko bomo iz lastnega srca ‘v Tibero’ vrgli vse naše malike, potem mogoče ne bomo niti več čutili potrebe, da bi kot vandali prestopali meje drugega. Pomirjeni bomo s seboj, s svetom, z bližnjimi in končno bomo postali pravi kristjani.

Papež Frančišek se je opravičil zaradi zmetanih kipov v Tibero

Ob petkovem sinodalnem srečanju je papež Frančišek se je kot “škof te škofije” opravičil za akcijo, v kateri je skupina katoliških aktivistov iz cerkve odnesla kontroverzne kipe in jih zmetala v reko Tibero. Papež je prosil za odouščanje “vse, ki jih je to dejanje užalilo”.

Frančišek je prav tako povedal, da so kipe potegnili iz Tibere in niso poškodovani. Trenutno so v posesti italijanske policije.

V manj razvitih deželah ljudje v glavnem živijo po principu sprejemanja. Medtem ko zahodnjaki večinoma po principu zavračanja in izključevanja.

Kako svojo vero živijo Južnoameričani? Kako jo živijo najbolj revni?

Njihova vera ne temelji toliko na razumu. Ne samo vera, tudi medčloveški odnosi. Izhajajo iz srca. Bolj kot so revni, bolj pristna, živa in goreča je njihova vera. In mimogrede, to ne velja le za Južnoameričane, tudi v Aziji in celo v Evropi sva začutila podobno.

Je paradoks, kajne? Človek bi mislil, da več kot ima, bolj hvaležen bo Bogu za njegove darove. In manj kot ima, bolj zagrenjen bo in manj bo zaupal Stvarniku. Žal je ravno obratno. Človek, ki ima veliko (pa ne bi rad posploševal, ker ne velja za vsakogar!) je v skušnjavi, da začne zasluge za svoje bogastvo pripisovati sebi. ‘Saj sem si sam prislužil, pošteno sem delal in se dobro namučil za to.’ Vse to je res, ampak brez talentov, priložnosti in idej, ki prihajajo od Boga, mu ne bi uspelo. Bog vse to daje z razlogom, ni samo sebi namen. Nekaj moramo s tem storiti. In to ni nakup luksuznega avta ali križarjenje po karibskem morju. Zakopani talenti užalostijo Boga in prikrajšajo druge ljudi, v to sem prepričan.

Po drugi strani pa ljudje, ki nimajo veliko (teh je večina), ostajajo odvisni od Boga. Ostajajo preprosti, ponižni in se s hvaležnostjo obrnejo k Bogu za vsako malenkost. In kar je še posebej pri Južnoameričanih tako izrazito, več časa namenijo odnosom in družini, saj niso zaposleni s tem, kako bodo ohranjali, varovali ali zapravljali svoje imetje.

Amazonska sinoda v veliki meri obravnava tudi okoljske teme. Zahodni katoličani živimo daleč od ekoloških »problemov« južne Amerike, povezanih z izsekavanjem Amazonskega pragozda. Kakšen odnos naj katoličani zavzamemo do ekologije in kako je ta povezan s svetovno revščino, izkoriščanjem naravnih virov, množičnimi migracijami …

O tem sploh ne bi izgubljal besed, ker sem prepričan, da se vsi še kako dobro zavedamo, kako uničujemo okolje in Zemljo. Najbolj me žalosti to, da se debate o ekologiji, pa čeprav z najboljšimi nameni in argumenti, sprevržejo v čudna politična obračunavanja, ki z ekološko problematiko nimajo prav nobene veze. O tem, kakšno naravo za seboj puščajo recimo zahodne multinacionalke v revnih deželah, ker pač tam ni okoljskih regulativ, sva veliko pisala na blogu, ko sva živela v Bangladešu in Indiji. To, da se sprehajaš ob fluorescenčno zeleni in vijoličasti reki, ker je v bližini evropska tovarna oblačil in vsa barvila spustijo v vodo, je en mililiterček tega, kar počnemo zahodnjaki v teh delih sveta. Da ne omenjam, kako prihajajo do svojega teritorija. Preprosto se dogovorijo z lokalnimi veljaki, župani ali vladnimi predstavniki, ki potem z dekreti podrejo bivališča domačinov. V bližini nove tovarne zgradijo stanovanjski kompleks, kamor potem preselijo vse te ljudi. V sobicah po 3 × 3 metre se nastani tudi po deset in več ljudi (v glavnem družine), ki imajo zdaj to srečo, da lahko delajo v tovarni in si služijo kruh. Plača seveda ni nič višja od ostalih, torej mizerna, od katere pa morajo pol plačati delodajalcu, saj pač živijo v najetem stanovanju.

In Amazonija? Ko sva se iz Brazilije peljala v Paragvaj, sva videla na tisoče in tisoče hektarjev posekanega gozda, kjer se danes izvaja težka kmetijska industrija z gojenjem ene same kulture. V tem primeru soje. Ni treba biti ekolog, da razumeš, kako močno se izčrpava zemlja na takšen način. In soja, to ‘superživilo’, ki ga s takšnim veseljem uživamo v Evropi, je pregnala prav tako tisoče staroselcev, ki so prej živeli na tem mestu, skromno in v sožitju z naravo.

Bolj kot o statistikah, ki so seveda alarmante, se moramo vprašati, zakaj nam je to tako težko sprejeti. Zakaj se recimo v Sloveniji debate o ekologiji končajo v Murglah, ne pa v Bangladešu, Amazoniji, Indiji in drugod? Je to normalno, da si označen za socialističnega ideologa, če opozarjaš na škodo, ki jo vsi skupaj delamo naravi?

V Operandu absolutno podpiramo papeža pri njegovem zavzemanju za odgovoren in spoštljiv odnos do narave. Je prav tako pomembno, kot spoštovati Boga, saj je on ustvaril zemljo in najbrž je ni ustvaril zato, da bi jo izropali, požgali in odvrgli kot ponošeno oblačilo (največ tega v zadnjih sedemdesetih letih). Vsi misijonarji po vrsti, kar sva jih srečala v teh delih sveta, so nama govorili kot pravi Frančišek: ‘Nihče (razen Boga) ni gospodar nad dobrinami. Mi smo le upravniki. Zato smo odgovorni, da ne posegamo v naravo preko naših potreb in njenih zmožnosti. Sami sebi žagamo vejo, na kateri sedimo.’

To, da se sprehajaš ob fluorescenčno zeleni in vijoličasti reki, ker je v bližini evropska tovarna oblačil in vsa barvila spustijo v vodo, je en mililiterček tega, kar počnemo zahodnjaki v teh delih sveta.

Veliko kopij se glede sinode lomi okoli možnosti, da zaradi pomanjkanja duhovnikov posvetijo preverjene starejše poročene može. Kakšno je vajino mnenje glede tega? Zakaj bi to sploh bilo potrebno? Je to res začetek konca krščanstva kot sinodi očitajo kritiki ali samo sprememba človeškega pravila, ki bo omogočila, da bodo lahko tudi najbolj oddaljeni prišli do zakramentalnega življenja?   

Začetek konca krščanstva? Ne delajmo si utvar, da imamo moč uničiti nekaj, kar je začel Bog. Usmrtili so Jezusa, ker so želeli zatreti nekaj novega, a povzročili najlepšo revolucijo v zgodovini človeštva, katere del smo tudi mi. Ne podcenjujmo Boga!

Glede sinodalnega vprašanja o posvečevanju poročenih mož spet lahko deliva izkušnjo iz najinega potovanja, ko sva živela na Tajskem, blizu meje z Mjanmarjem, med pripadniki plemena Karen.

Karenci so ljudstvo s svojo kulturo in močno tradicijo, ki se bistveno razlikuje od Tajske. Tudi svoj jezik imajo. Še pred petimi leti so tam delovali tajski misijonarji, a precej neuspešno. Ne samo, da niso govorili njihovega jezika, tudi podcenjevali so jih in se nikakor niso znali poistovetiti z njimi. Vsiljevali so jim dogme in pravila, ki jih niso razumeli, od njih so pričakovali takšno versko življenje, kot ga živijo sami. Rezultat je bil razumljiv: vernikov pri nedeljskih mašah je bilo vedno manj in prišlo je tako daleč, da je moral ukrepati tamkajšnji škof.

Midva sva spoznala tega preprostega moža. Odločen, praktičen in zelo ponižen človek, ki je razumel bistvo problema. Odločil se je, da v svojo škofijo pripelje duhovnike, ki hkrati pripadajo tej plemenski skupnosti. Ekipa misijonarjev se je torej zamenjala, v vas so začeli prihajati misijonarji, ‘njihovi ljudje’, ki so natančno poznali njihovo kulturo, govorili isti jezik in jih razumeli v samem bistvu, kot jih ne bi mogel nihče drug. Ljudje so spet prihajali nazaj v cerkev in ko sva bila s Silvo tam, sva srečala lepo, zdravo, aktivno, rastočo in gorečo skupnost. Število krstov se je povečalo, več je bilo tudi mladih, nekateri celo razmišljajo o duhovnem poklicu.

Zakaj delim to izkušnjo. Ker jo z lahkoto lahko apliciramo tudi na Amazonijo. V Amazoniji ne le, da manjka duhovnikov, ki bi razumeli srce staroselcev, tudi nasploh je misijonarjev premalo. Bila sva tam, s čolnom sva se vozila v staroselske skupnosti globoko v amazonski gozd. Ljudje so sestradani Božje besede. In mimogrede, očitek, da tam ni krstov in novih kristjanov, je daleč od resnice. Na dan, ko sva z misijonarjem prišla v indijansko skupnost, se je krstilo več kot 50 ljudi. Midva sva postala botra devetim. A prav med staroselci, v tistih majhnih vasicah sredi gozda, sva spoznala tudi veliko ljudi, animatorjev, ki so s srcem in dušo predani Jezusu. Poučujejo katehezo, organizirajo verske dogodke in pričujejo za Jezusa. Možje vere, ki jih tudi pri nas ne najdeš veliko.

Če bi se odločali med tem, ali poslati tja duhovnike iz Zahoda (kot je bilo nekje predlagano), ali pa posvetiti može vere v njihovih lastnih skupnostih, potem menim, da je druga možnost boljša. Končno bi prišel čas, ko zahodnjaki ne bi prihajali tja, da bi vsiljevali nekaj ‘našega’, ampak bi pustili tem ljudem, da evangelij živijo tako, kot njim govori Sveti Duh.

In ne pozabimo. V Pavlovih časih, ko je bila Cerkev izrazito misijonska in še vedno pod vtisom Jezusove smrti in vstajenja, pod močnim vplivom Svetega Duha, so bili tudi poročeni možje duhovniki. Čeprav menim, da se vprašanje posvečevanja poročenih mož nanaša zgolj na Amazonijo, ker je tam situacija res kritična, pa vendar, vedno ostanimo odprti. Sveti Duh veje tam, kjer On želi, ne kjer želimo mi.

Torej, zaupajmo papežu, ki tudi sam prihaja iz tega okolja in pozna to problematiko, prav tako misijonarjem, ki delajo v Amazoniji. Nihče drug ne bo bolje vedel, kako rešiti problem pomanjkanja misijonarjev kot oni sami.

Če bi se odločali med tem, ali poslati tja duhovnike iz Zahoda, ali pa posvetiti može vere v njihovih lastnih skupnostih, potem menim, da je druga možnost boljša.

Zaradi pomanjkanja duhovnikov imajo veliko vlogo pri oznanjevanju ženske, sedaj naj bi na sinodi tudi uradno nekako ovrednotili in določili njihovo službo. Kakšne izkušnje imata s terena?

Na različnih misijonih sva srečevala ženske, ki so bile aktivno vključene v delo župnije.  Bodisi kot prostovoljke v kartitativnih dejavnostih bodisi kot katehistinje ali pomočnice v pisarnah. V amazonskem delu Peruja, vsaj tam, kjer sva bila midva, jih ni bilo veliko. Dejstvo je, da so družine v Amazoniji  številčne, da moški  pogosto zapuščajo ženo in otroke in ženske ostajajo same. Preprosto nimajo dovolj časa za pastoralo. Tiste, katerih otroci so že odrasli in samostojni, pa bi vsekakor lahko bile bolj vključene, saj bi pri marsičem lahko razbremenile misijonarje, če bi dobile to možnost in priložnost. Tudi tukaj je papež Frančišek prepoznal manjko in potrebe. Sicer pa se strinjam s papežem, da bi tudi na sploh ženske v Cerkvi morale imeti več veljave, spoštovanja in tudi pomembnejše vloge, če jim to dopuščajo okoliščine. Ženska tenkočutnost, zmožnost empatije, nežnost in iskrenost bi zagotovo uravnotežile današnjo izrazito moško, razumsko cerkveno miselnost.

Kako v kontekstu vsega tega vidita pontifikat papeža Frančiška? Zakaj se vama je zdelo potrebno, da njegova prizadevanja za prenovo Cerkve podpreta s pismom podore? Zakaj bi papež potreboval pismo podpore s podpisi, ko pa je vendar z več kot dvotretjinsko večino kardinalov, navdihnjenih s sv. Duhom izvoljeni naslednik sv. Petra na Zemlji in kot tak nedvomna prva avtoriteta strogo hierarhično organizirane rimokatoliške Cerkve?

Že pred odhodom na misijonsko pot je papež Frančišek močno pritegnil najino pozornost. Tisti občutek, da končno govoriš isti jezik in razmišljaš podobno. Ko sva ga v Rimu, v skupnosti Barka, tudi osebno spoznala, sva vedela, da Bog na nek način potrjuje najino pot. Iz Rima sva odšla naprej, v popolnem zaupanju in brez vnaprejšnjega načrtovanja poti. Eno leto Evrope, eno leto Azije, eno leto Južne Amerike, od misijona do misijona. Bog nama je odpiral vrata, papež Frančišek pa naju je s svojim zgledom potrjeval.

Ampak bolj kot se je Frančišek zavzemal za preprosto, ponižno in k ubogim usmerjeno Cerkev, prav takšno, kakršno je utemeljil Jezus, več kritik in nasprotovanj je bil deležen. Iz različnih koncev. Kardinalom, ki so živeli zgolj za svoje kariere, se predajali luksuzu in padali iz enega škandala v drugega, je odrekel visoka mesta v Cerkvi. Ti so ga začeli napadati zaradi osebnih zamer in užaljenosti. Politiki, ki jim papež očita preračunljivost, pohlep in izkoriščanje moči, mu odrekajo podporo in ga kritizirajo, ker si, jasno, želijo nadaljevati svojo politiko brez očitkov in slabe vesti. Nekateri gospodarstveniki in vodje mednarodnih korporacij bi papeža radi utišali, ker jim očita pohlep, škodljivo poseganje v naravo in izkoriščanje najšibkejših socialnih skupin, zgolj za to, da množijo svoj dobiček.

Čeprav ima papež tudi veliko podpore, pa je glas njegovih nasprotnikov tako močan, da preglasi ostale, ki mu želijo slediti. Zato ni čudno, da so se po svetu začele pojavljati takšne in drugačne iniciative v podporo papežu. Ne samo zato, da prispevajo svoj glas in se zavzamejo za vrednote, v katere sami verjamejo. Tudi zato, da dobi potrditev papež sam. Ne pozabimo, je le človek, prvi med enakimi, ki mu je bila dana velika odgovornost in veliko breme. Potrebuje našo podporo in prav je, da mu jo konkretno izkažemo.

Naša pričakovanja in želje se potrjujejo. Ljudje vsak dan prispevajo svoje podpise podpore, ki jih bomo papežu, skupaj z odprtim pismom predali po zaključku akcije. Poleg podpisov mnogi prispevajo tudi svoje izjave, razloge, zakaj podpirajo svetega očeta. Tudi te bomo priložili. Več kot 100 smo jih že objavili na naši spletni strani in vsak dan dodajamo nove. Bolj ali manj ljudje pravijo takole: papež nam s svojim osebnim zgledom, držo, besedami in dejanji kaže, kje smo zgrešili in kam moramo iti, da bi spet živeli evangelij; veseli, preprosti, solidarni, ponižni, s spoštovanjem do sočloveka in narave.

Pravzaprav še več. Ljudje so začeli aktivno zbirati podpise v svojih župnijah, zlasti med starejšimi, ki podpirajo papeža, a niso vešči interneta, da bi oddali svoj podpis. Dobro smo zastavili in smo optimistični.

En polet čez lužo in hitro bi videli, da je Evropa postala ‘tretji svet’, vsaj kar se naše vere tiče.

Za razliko od velike večina nas, ki beremo ta intervju, je, vsled potovanj po misijonih po svetu vajina izkušnja katolištva globalna in ne lokalna. Zaradi usihanja krščanstva na zahodu se zna zgoditi, da bodo v prihodnosti k nam hodili misijonarju iz dežel tretjega sveta, kjer je krščanstvo v porastu… Kako naj danes sodoben zahodni vernik živi svojo vero, da ta ne bo zgolj lokalna, ampak bolj univerzalna, kot je navsezadnje univerzalna narava katoliške vere in njene Cerkve? 

Prav zato, ker je naša Cerkev po svoji naravi vesoljna, bi morali vsi katoliki ohraniti tudi globalen pogled, onkraj meja, onkraj lokalnega. Če bi nam to uspelo, potem bi na Boga in na njegov svet gledali drugače. Bog še vedno deluje, tudi če v Evropi nimamo duhovnih poklicev, tudi če smo mi postali mlačni in ravnodušni do vere in Boga. En polet čez lužo in hitro bi videli, da je Evropa postala ‘tretji svet’, vsaj kar se naše vere tiče. In iz (versko gledano) ‘prvega sveta’ bodo k nam prihajali misijonarji iz Azije, Afrike in Latinske Amerike. Prav je tako. Morali bi se veseliti tega. Prinesli nam bodo nekaj novega, svežega, nekaj, kar tukaj skorajda ne poznamo. Tako kot so ga prinašali nama na misijonskem potovanju, bodo tudi sem prinesli svoje srce in tisto pravo, živo vero, ki spreobrača. Ne z besedo, z dejanji.

Kadar je govora o veri, se meje zbrišejo. Bog ni ne Evropejec, ne Afričan, ne Azijec, tudi Poljak ni (kot se včasih pošalijo misijonarji). O Bogu ne moremo razmišljati drugače kot globalno, univerzalno. Na svet bomo morali pogledati kot na eno telo in sebe kot na ud, organ tega telesa. Če krvavi rana na roki, jo bomo povili, da se bo zacelila, ne bomo roke odrezali. Pa vendar se včasih obnašamo tako, da bi najraje odrezali vse, kar nam na svetu ni ljubo, in to odrivali proč od sebe, če le lahko in kolikor časa lahko. To ni evangeljsko. Tega Jezus ni delal. Prišel je na svet, se družil s cestninarji in grešniki. Odpuščal jim je. Obsodil je zgolj in samo tiste ljudi, ki so odrivali, izključevali, poniževali, se posmehovali in zavračali.

Če je naš pogled na svet res globalen, tako kot svet vidi naš Bog, potem nujno izginejo rasizem, ksenofobija, homofobija, seksizem, vsakršno sovraštvo. Izgine hlepenje po moči, oblasti in izkoriščanju, saj se zavemo, da morajo udje delovati usklajeno in v harmoniji, če želimo živeti v zdravem telesu. Spremenili bi naš odnos do narave, saj je tudi narava živi organizem in del tega istega telesa.

Papež Frančišek nam želi pomagati spremeniti ta pogled. Želi nam pomagati, da bi spet videli sebe, druge ljudi in Boga v pravi luči. Res nimamo razloga, da mu ne bi zaupali.

Pismo podpore papežu Franšišku lahko preberete TUKAJ.

Želite podpreti poslanstvo zakoncev Volčič in drugih prostovoljcev društva Operando? Prav zdaj poteka donacijska akcija na TEJ POVEZAVI.

33 KOMENTARJI

  1. Že Sveti Pavel je povedal, da so vsi poganski bogovi dejansko demoni. Čaščenje zemlje, ali matere zemlje, je eno najstarejših poganskih in s tem demonskih čaščenj. Kristijani vemo, da je zemljo in vse vidno in nevidno ustvaril Bog, ki je oseben in je izven ustvarjenega, torej ni del ustvarjenega,niti ni del na primer zemlje ali vesolja. Da je Bog del, oziroma, da je narava ali vesolje učijo pogani, prostozidarji in satanisti.
    Ti kipi, ki jih je nekdo zabrisal v Tibero, so dejansko maliki, oziroma simbolizirajo mati zemljo, ki je poganska boginja, torej po Sv. Pavlu demon, oziroma Satan. Sedaj, ko je nekdo vrgel stran te kipe Satana, se v Vatikanu jočejo in zahtevajo policijsko akcijo zoper tega, ki je Satana vrgel stran.
    Očitno se hoče po gnostično obrniti resnico in prikazati, da je kača, oziroma Satan dober, verjetno nerazumljen od Boga, Bog pa je verjetno v zmoti ali pa slab, ker ne sprejema hudiča, še slabši pa so seveda ”farizeji”, ki si drznejo onečastiti te ”svete” predmete.

    • mama moja, kaki zaslepljenci živite med nami, normalnimi ljudmi… sicer pa, metanje kipov v vodo, zažiganje knjig in ljudi, klasičen krščanski modus operandi, katerega nekateri še sedaj zagovarjate… človeka kar zmrazi od strahu… med vami in ekstremnimi muslimani v bistvu ni niti majhne razlike

  2. Avtor pravi: ”Če je naš pogled na svet res globalen, tako kot svet vidi naš Bog, potem nujno izginejo rasizem, ksenofobija, homofobija, seksizem, vsakršno sovraštvo” Prosim, če se razloži, kaj bi naj bila homofobija. Isto tako me zanima, od kdaj Bog podpira tako imenovane homoseksualce.

  3. Ni res, da ”papež Frančišek” ni prijatelj z mogočneži in bogataši tega sveta. Tako je letos poljubljal noge sudanskim politikom, ki so po definiciji vladarji svoje države, torej niso ravno reveži in zatirani. Isto tako je poljubljal roke Rotschildom, ki tudi niso največji reveži. Potem prijateljuje z velikimi prijatelji Georga Sorosa, ki tudi ni na minimalni plači.

  4. Zopet v društvu Operando vsako kritiko tega, kar počne papež Frančišek, pripisujejo “interesnim skupinam in ‘klikam’, ki služijo, bogatijo in rastejo na račun šibkejših”. Kakšno pa je o tem vaše mnenje?

    Koga v društvu Operando pravzaprav mislijo, ko govorijo o kardinalih, “ki so živeli zgolj za svoje kariere, se predajali luksuzu in padali iz enega škandala v drugega”, in jim je papež Frančišek odrekel visoka mesta v Cerkvi? Sta to morda kardinala Burke in Müller? Kakšne škandale pa jima društvo Operando očita?

    Žal papež Frančišek protežira kardinale in škofe, ki so se resnično zapletli v hude škandale, recimo latinskoameriški kardinal Maradiaga, ki je sicer še nedavno rad ošteval kritike na račun papeža Frančiška, pa poglejte, kaj zdaj najdete o obtožbah na njegov račun: od hudih finančnih do seksualnih škandalov. Ali vam navdušenje nad tem, kar počne papež Frančišek in je vam všeč, zamegljuje pogled na marsikaj, kar počne zelo spornega?

  5. Interpretacija, da naj bi šlo za kipe Device Marije, je že zdavnaj ovržena. Ko so kipe spet našli, jih je tudi Papež poimenovla Pachamama. Torej se ne spreneveda in ve, da gre za pogansko simboliko.
    Zakaj je dobro poznati Sveto pismo? Prav zato. Zelo je jasno glede poganstva in malikov. Domovina pa še kar povzdiguje papeževe stran poti.

    A res še ni nihče opazil, da gre v primeru te sinode za popolnoma enako retoriko, kot pri levakih?
    “Kdor ne podpira papeže je farizej!” “Kdor ne podpira homoseksualcev je homofob.” Nalepka vnaprej. Ne moreš biti skeptičen do papeža in ga hkrati sprejemati, da je na čelu cerkve. Ne, vnaprej si obsojen, da nimaš opcije nekaj vmesnega. Si farizej. Tako kot ni opcije, da se ne strinjaš s početjem HS in ideologije, hkrati pa spoštuješ posameznike. Ne. Si homofob.
    To je samo en primer.

    Sicer pa, resnice se ne dokazuje, se sama razkriva. Počasi boste spoznali tudi na Domovini. Pa tudi zakonca Volčič. In podpisniki podpore papežu. (Ali pa mi, ki smo skeptični, koneckoncev.) Dejanja, ki se jih trenutno gredo v Vatikanu so tako nasprotna Božji besedi (pa čeprav jo interpretirajo skozi eno plat BB), da je prav grozljivo.

    • Zelo smiseln komentar, se popolnoma strinjam. Podobnost med današnjimi “progresivnimi katoliki” in sekularnimi levičarji je res presenetljiva. Če ne podpiraš njihove agende, si avtomatsko farizej. Skratka, podporo svojim prepričanjem dojemljejo kot premiso, nasprotovanje pa logično kot farizejstvo. Isto sekularni levičarji: če ne podpiraš njihove agende si avtomatsko homofob ali nazadnjak.

      Lepo bi bilo, če bi se malo ustavili in premislili to svojo logiko. Vem, da so tudi na drugi (konservativni) strani nekateri ljudje, ki počnejo isto, ampak razlika je v tem, da ti nimajo praktično nobenega medijskega zaledja. Seveda to ni opravičilo, vsi smo poklicani k spoštljvi medsebojni komunikaciji, ampak tisti, ki imajo večjo moč, imajo tudi večjo odgovornost.

      • Treba se je zavedati, da so vsi izmi, s katerimi smo okuženi dejansko plod istih sovražnikov Cerkve in kristijanov in s tem sovražnikov Boga. Prav danes splošno prevzeti ideali pluralizma, ”svobode” izražanja, tiska, itd. so plod istih sil, ki so te principe vsilili, da bi z njimi spodkopali Katoliško Cerkev, danes pa si te iste sile, ko imajo popolno oblast in, ko od Katoliške Cerkve ni ostali skoraj nič več, prizadevajo za ukinitev svobode govora ( pod parolami politične korektnosti, borbe proti fake news, itd. ).
        Vendar je nujno razlikovati med tistimi, ki govorijo resnico in tistimi, ki širijo laži. Med Bogom in satanom, med pravo vero, ki je edino katoliška in vsemi drugimi krivimi, to je lažnimi verami.
        Resnica mora imeti pravico in svobodo, laž pa ne more imeti nobenih pravic, ampak se je potrebno proti njej boriti in jo zatirati.

      • Načeloma se strinjam, ampak tudi laž in krivico je potrebno zatirati z ljubeznijo, ne pa s sovraštvom in zmerjanjem. Jezus pravi, da bo pšenico od ljuljke dokončno ločil šele Bog. V nasprotnem primeru v naši grešnosti hitro naredimo več škode kot koristi.

      • Obstaja katoliška doktrina glede tolerance do zla. Zlo se lahko tolerira v določnih primerih. Ko se na primer za določen čas prepreči večje zlo ( na primer se tolerira krivo vero, ker bi sicer prišlo do verskih vojn ali spopadov, se tolerira prostitucija, ker se na ta način prepreči, da bi moški imeli ljubice, ki bi uničevale družine … ) Ali na primer, ko se s toleriranjem zla doseže večje dobro.
        Izven teh primerov je toleriranje zla greh.

  6. Še par misli…

    Torej, Volčiča odkrito priznata, da je šlo za malika! In še vedno se jima to zdi OK?!

    Joj, koliko zapeljevanja:
    Pravita: “(Jezus) Obsodil je zgolj in samo tiste ljudi, ki so odrivali, izključevali, poniževali, se posmehovali in zavračali.”
    Ni res: Jezus je hudo obsojal greh. Sprejel je grešnike in jim dejal, naj ne grešijo več. Papež pa grešnike samo potrjuje v njihovi grešnosti!

    Pravita: “Končno bi prišel čas, ko zahodnjaki ne bi prihajali tja, da bi vsiljevali nekaj ‘našega’, ampak bi pustili tem ljudem, da evangelij živijo tako, kot njim govori Sveti Duh.”
    Jezus pa pravi: Pojdite po vsem svetu in naredite narode za moje učence. Ne gre zato, ali zahodnjaki ali kdo drug. Gre za to, da smo poklicani k spreobračanju k Jezusu, česar pa ta sinoda ne prinaša, temveč ljudi samo potrjuje v njihovih poganskih običajih oz. povedano z njihovimi besedami: “potrjuje v njihovem doživljanju Boga”.

    Pravita: “Da se vrnem h kipu, ki so ga mladi ‘katoliki’ vzeli iz cerkve in ga ponosno vrgli v reko Tibero.
    Kadarkoli to želimo, cerkev gosti tudi nas, pa smo zelo nečisti, grešni, malikovalski. Se bomo zato odnesli ven in vrgli v reko? Ali pa pustili, da to stori nekdo namesto nas? Ne. Ostali bomo notri, se pokesali pred Jezusom in pustili, da nas njegova ljubezen preobraža in dela boljše.”

    V cerkev grem s svojo umaznaijo, grešnostjo, s svojimi drobnimi maliki zato, DA SE SPREOBRAČAM, DA POSTAJAM BOLJŠA, DA SE TEGA POKESAM, DA OPUSTIM MALE MALIKE, DA SE PRIBLIŽAM JEZUSU. Dejansko grem k maši, kjer se vedno znova “vržem v reko žive vode”, da me odnese s seboj.
    Kako naj torej potegnem analogijo s konkretnim malikom? Enostavno ne gre. Ker ta poganski malik nespremenjeno ostaja malik, ne glede kje je postavljen. In ker se ne more spreobrniti pomeni da v vsakem trenutku žali našega Boga. Naš Bog je ljubosumen Bog, smo pozabili?

  7. Janez, Branka, Pika. Bog se vas usmili ! Sancta simplicitas. Ali kdo med vami pozna jezuitske redukcije v Paragvaju iz 16. stoletja. Kako so jih cerkveni veljaki z papežem na čelu krvavo zatrli samo zaradi pohlepa in “višjih” ciljev. Nimam namena opisovati in spominjati na še večje packarije in neumnosti, ki jih je počenjala cerkvena elita. Tudi vzhodni razkol, ne Luter nista podrla Katoliške cerkve, pa je tudi dobronamerni Jorge Mario Bergoglio je ne bo.
    Kot je bilo že v intervjuju zapisano nekateri pač silno težko sprejemajo spremembe. Te pa so nujne. Saj tudi papeža ne nosijo več v nosilnici že od Janeza XXIII. dalje. Tiara je šla tudi v muzej. Hvala Bogu sem bil jaz v zadnji generaciji ministrantov, ki smo žebrali latinske odgovore in prenašali mašne knjige iz ene na drugo stran oltarja.
    Upam in molim, da bom še tlačil zemljo, ko bo trapasti obvezni celibat za škofijske duhovnike odšel na odpad zgodovine. Trdim, da je ta uredba nastala samo zaradi lažje kontrole duhovnikov. Povzročila pa je nesluten razmah gejevskega lobija v katoliški cerkvi. Predvsem pa ta lobi najhuje nasprotuje papežu Frančišku, ker vleče poteze, ki jim niso v prid. Malo me tudi čudi, da papež še ni doživel kakšnega usodnega srčnega, nočnega napada, kot Janez Pavel I..

    • Gejevski lobi podpira prav tvoj ”papež” ”Frančišek”, zato mu njegovi ne bodo storili slabega. Pa ni nekdo peder zaradi celibata. Če kdo tako zelo trpi zaradi celibata, pa je kolikor toliko normalen, si bo pač našel žensko.
      Pa potem povej o teh tvojih jezuitskih redukcijah, pa o ostalih domnevnih cerkvenih zločinih, ker so vsi ti domnevni cerkveni zločini ploh navadnega potvarjanja zgodovine.

    • Gospod Milan, z zadovoljstvom vam lahko povem, da se marsikje latinske molitve spet “žebrajo”, mašne knjige pa spet prenašajo. 🙂 … številni mladi spet odkrivajo zaklade cerkvene liturgične tradicije. Ne kot nekaj nesmiselnega, temveč kot dragocenost, ki je bila žal skoraj izgubljena. Spomnil bi vas na besede zaslužnega papeža Benedikta, ki je lepo zapisal, da nekaj, kar je bilo neštetim rodovom katoličanov sveto, ne more kar naenkrat postati nekaj zavrženega.

      Da celibat označujete za “trapastega” pa tudi dosti pove o vas. Celibat izhaja iz apostolskih časov, Kristus je tudi živel v celibatu. Kot tak predstavlja pa znak posnemanja Kristusa in popolne predanosti Bogu ter odpovedi “zakladom tega sveta”.

      Do določene mere se strinjam z ugotovitvijo, da je spremembe težko sprejemati. Ampak to velja za vse. Spremembe so pač lahko dobre ali slabe, leve ali desne, konservativne ali progresivne. Tudi priznanje, da je po-koncilska prenova marsikje šla v napačno smer, zahteva mnogo ponižnosti, ki je številni ne zmorejo.

    • Miran k.,enako razmišljam.
      Tekma za duše.
      Ali tekma za obvladovanje teritorija,polnega naravnih bogastev,rude,lesa…protestantov,ki so “pod nogami”…
      Ukvarjanje z “problemom domorodnih prebivalcev(80 % od njih namreč živi v urbanih naseljih,brez perja v laseh,imajo modne pričeske in punce plastične nohte,kot naše ,,hrano kupijo v marketu…),je torej morda le nek izgovor za površinsko rajo,glede na to,da ne moremo mimo alarmantnega dejstva,ki ga natančno prouči Vortex,Militant Church,od kod denar.
      A mislite,da je vse to poseganje zastonj???
      A mislite,da je denar od Boga dol padel?
      Nak!
      “Rokenfelerji,Rošvildi,Ford foundejšerji…”so sponzorji….pa tudi razne dobrodelne organizacije,razni eko skladi…so,pod drugim imenom -njihovi.

      Kdor te plača,njega je pogača.
      Ni druge,kdor denarce da,komandira!

      Zakupiti ozemlja,da bi rešili revčke poganske(da se jim dušca ne izgubi v Pačamamici),mimogrede še kako baziliko zgradimo(po možnosti večjo kot protestanti),ker ti so se kar dobro namnožili in nesramno izrinjajo katolike,ki so v tej tekmi nekako premalo aktivni.
      Pa ne mislim,da domorodci nimajo realnih težav,katere ta sinoda osvetljuje in najbrž(rada bi verjela),tudi dobri papež zaradi njih zares trpi in se zavzema,za njihovo vsestransko pomoč…
      A misim,da je resnično po otročje dobrohoten v srcu,zato med pokvarjenci izpade strašno naiven,tak,idealen primer za manipulacijo.
      Predvsem pa z njim “manipulirajo” ,(še bolj kot ti pokvarjeni ,s cukrom potreseni”prostozidarji,profesionalni luciferjevi vojščaki)kar nekateri v Vatikanu zaposleni pisarji,politični pismouki,preračunljivci,..Dušni trgovci.
      Včerajšnja Božja beseda,me je nehote asocirala na male amazonske pogane,ki nimajo nobenega teološkega znanja,zakramentov…tako kot jih poganski cestninar ni imel..
      Napram velikemu,po vseh reglcih poštimanega vernika,ki je bil še boljši kot je “zapovedal Bog”,…
      Oba sta molila,a prvi skrušen,zavedajoč se svoje človeške bednosti,zato ponižen do tal….drugi ,ponosen na svojo veličino,za katero se Bogu sicer zahvali(judje se v molitvah zahvaljujejo),a sebi,svojim naporom podeljuje čast in posredno hvalo.

      Hm,no pravzaprav nevem,če je primerjava uspešna,pa bom vseeno pustila…

      Naj pa še dodam,da me komentatorji ala janez,spominjajo ravno na farizeje,ki tako vehementno pluvajo po ljudeh,tako imenovanih Poganih,krivovercih,demonovcih….
      Koliko vzvišenosti je v teh besedah!?!

  8. “Končno bi prišel čas, ko zahodnjaki ne bi prihajali tja, da bi vsiljevali nekaj ‘našega’, ampak bi pustili tem ljudem, da evangelij živijo tako, kot njim govori Sveti Duh.”

    Torej bi tudi Volčiča morala ostati doma in ne riniti med neokrnjena ljudstva? In kaj če jim ne govori Sveti Duh in ne želijo živeti Evangelija? Kaj, če želijo živeti nekaj svojega? Volčiča, prste vstran! Ne vsiljujta jim našega in nam ne vsiljujta njihovega ter vajinega? Fer runda.

  9. Rad bi dodal nekaj misli k temu intervjuju. Je zanimiv, v njem je tudi marsikaj res, priznam. Uničevanje okolja je problem, nebrzdan kapitalizem je problem, na katerega se premalo opozarja. Rad bi tudi izrazil svoje spoštovanje zakoncema Volčič zaradi njunega misijonskega delovanja.

    Po drugi strani pa je v intervjuju toliko nekritičnega idealizma in posploševanja, da je na to preprosto treba opozoriti.

    Prvič, iz intervjuja veje zelo idealizirana slika domorodskih skupnosti. Kot bi bral kakšnega Karla Maya dobimo vtis o teh “plemenitih divjakih”. Da ne bo pomote, seveda so naši bratje in sestre v Kristusu, ampak njihovo predstavljanje kot nekakšno idealno človeško skupnost se mi zdi skrajno naivno. Kot da ne bi vsaka skupnost imela tudi svoje temne plati. Mislim, če je pri njih vse tako super in krasno, zakaj je zdaj ta sinoda sploh potrebna? Samo da opozori na problem okoljevarstva?

    Drugič, problem je nekritično enačenje vseh kritičnih glasov proti papeževemu delovanju kot izrazu farizejstva oz. odpora ljudi s privilegiji. Na to je zgoraj opozorila že komentatorka Pika. Tako kot je zadeva predstavljena, nikakor ne pije vode. Največji podpornik papeževega programa je npr. ravno nemška Cerkev, ki je daleč najbolj bogata. Čudno, mar ne? Trditi, da kardinale, škofe, duhovnike in tudi laike, ki smo zaskrbljeni zaradi nekaterih papeževih potez vodi samo skrb za lastno udobje in nezmožnost sprejemati novo, se mi zdi tudi skrajno naivna (če je seveda mišljena resno). Lepo je živeti v takem črno-belem svetu, ampak realnost je običajno malo bolj siva … npr., kako avtorja komentirata številne škandale papeževega najožjega sodelavca (ali vsaj enega od njih) kardinala Maradiage?

    Tretjič, problem ekonomskega izkoriščanja je predstavljen izrazito poenostavljeno. Ja, res je, Zahod je v veliki meri prestavil svojo industrijo v razvijajoče se dežele. Ampak po drugi strani, a smo to odločitev sprejeli preprosti ljudje? Ali lastniki velekapitala? In dalje, kaj pa bodo počeli ljudje v razvitem svetu brez industrije? Bi jih zakonca Volčič rada pustila na nivoju samooskrbnega kmetijstva in nabiralništva? Sta se pripravljena tudi sama umakniti nazaj na življenjski slog predindustrijske dobe? Skratka, kar hočem povedati je, da ta problematika še zdaleč ni enostranska in lahko rešljiva. Strinjam pa se, da je seveda to problem, ki pa ga ne moremo zreducirati na črno-belo predstavo o zlobnem kapitalizmu.

    Končno se mi zdi tudi precej sporno z levo roko odpraviti ostanke poganskih praks kot nekaj povsem benignega. To lahko zelo hitro vodi v sinkretizem ali verski indiferentizem. Ja, tudi krščanstvo na Zahodu je pokristjanilo marsikatere prejšnje poganske običaje. Ampak ne kar tako … prej kot je npr. Cerkev v svoje bogoslužje sprejela kadilo so pretekla dolga stoletja; tedanji cerkveni voditelji so se namreč zelo dobro zavedali, kako hitro lahko človek zapade v malikovanje. Številni kristjani v prvih stoletjih pa so raje umirali kot da bi zažgali kadilo poganskim bogovom. Kako bi avtorja komentirala primerjavo teh dveh stvari?

  10. kaj je narobe s poganskim čaščenjem, mi lahko dragi moji katoliški svetniki to objasnite? zakaj bi bilo narobe, če nekdo veruje v zemljo, drevo ali sonce? zakaj niso pogani v zgodovini naredili nič žalega človeštvu, za razliko od vaše (naše) krščanske vere, ki bi še sedaj rada poklala vse kar se ne strinja z njo? zakaj ste tako radikalnega mnenja, da mora vso človeštvo verjeti zgolj v vašega boga??? to vaše skrajno prepričanje je podobno SS prepričanju, brez zamere…

    • Glede na to, da mi pred objavo komentarja vedno napiše, da komentar čaka na moderiranje, se vprašujem, čemu to služi. Namreč, kakšno dodatno vrednost ima objava takih in podobnih komentarjev, ki samo ponavljajo že strokrat slišane proti-krščanske floskule? … želel bi si, da uredništvo tu malo bolj aktivno poseže vmes.

      • Na sinodo je bilo povabljenih tudi 6 levicarskih brazilskih politikov.
        Med njimi komunistka, ki je lani nasprotovala sprejemu zakona, ki bi kriminaliziral detomor, kot ga prakticirajo nekatera amazonska plemena.
        Po njenem mnenju je to vmesavanje v njihovo avtonomijo….

  11. Ljubinica,a si predstavljaš,da bi prišli Amazoni in protestirali proti našim,mnoooogo stevilčnejšim detomorom abortiranih otrok.
    Recimo,da njih “poganščina” kaj takega ostro obsoja.
    Kdo mislis,da bi v “morilstvu” prednjačil?
    Sod na vdrži vode…

  12. Hah, kakšna mlačnost se razrašča! Gnusoba v Gospodovih očeh!
    Edina rešitev je, da pade število kristjanov nazaj na vitalnih 5 miljonov, ki bodo s svojo gorečnostjo Gospodu v čast in slavo.
    Na vekomaj amen.

  13. Trojanski osel,
    Veliki “mož”,
    konkretno nam povej,ti ,ki poznaš Gospodov pogled na gnusobo ,kaj je tu mlačnega?
    Tvoje besede stresejo,a ne povedo nič!
    Bodi konkretnejši in previdnejši,ko uporabljaš sodbo,katera je rezervirana samo Zanj!
    Njemu vsa čast in slava,vekomaj.
    Predvsem pa Ljubezen in naravnanost srca!
    Tudi besede kot so “demonsko….”,uporabljati “kar tako” ,prinese lahko težo na duši.
    Vsa plemena,vsi (redki ostanki)domorodnih ljudstev(Aboridžini,Afrčani,Eskimi….),ki boljkone z veliko težavo ohranjajo svojo pra staro tradicijo,(kjer je visoko prisotna tudi neke vrste duhovnost,religija),pa bi morala biti čimprej evakuirana v za to posebej pripravljene muzeje,za etnografske zavese.
    Delavci,ki bi ta ljudstva z vso njih demonsko kramo deportirali v karanteno,pa bi morali nositi zaščitno opremo,podobno delavcem v radioaktivnih prostorih.
    Visoka nevarnost okužbe!
    Dvoličnež govori:no,seveda jih je potrebno(poganske krivoverce) nekako spoštovati(vsaj v besedi),a vseeno obsoditi,da so demonski,torej od hudika poslani.
    Kako pa naj sploh spoštujem demona?
    To je nemogoče.
    Ali je kdo prebral knjigo Anastazija?
    Kako MORA nanjo gledati Kristjan?
    Najbolje kar v ogenj ,čimprej?!?
    Hvala za odgovor

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime