Lahko živimo vero izven institucije?

Milan Knep
2

Nemara bi jih veliko več ohranilo stik z Bogom in Cerkvijo, če bi verjeli, da jim vera res pomaga živeti. Ti, pri katerih je ta stik zamrl, vere največkrat ne podcenjujejo, se redko iz nje norčujejo, navadno priznavajo njen pomen za posameznika in skupnost, a vendar ostanejo »zunaj«.

Svoj nazor opisujejo nekako takole: ‘Vera je sicer nekaj dobrega, toda krščanstvo ima na sebi preveč madežev, da bi se z njim lahko poistovetili.   Verujemo, da je nekdo ali nekaj nad nami, ne verjamemo pa, da bi ta skrivnostna sila komur koli pomagala. Trudimo se živeti po svoji vesti, a zunaj vseh institucionalnih okvirov.’

Sledi takšnega verovanja najdemo pri Immanuelu Kantu (1724–1804), enem največjih in najvplivnejših filozofov vseh časov. Kant se je imel za kristjana, vendar je v veri videl predvsem moralni nauk, etična načela, kako naj živimo v splošno dobro vseh. V veri ni iskal odrešenja, Božje pomoči v stiskah vsakdanjega življenje, in upanja na vstajenje.

Podobno kot Jean Jack Rousseau (1712–1778) je imel tudi Kant v mislih nekakšno čisto religijo. To naj bi bila religija brez veroizpovedi. Ta temeljili na veri v Boga Očeta, Stvarnika vseh vidnih in nevidnih stvari, vse stavi na Jezusa Kristusa, na njegovo zmago nad smrtjo in na njegovo vstajenje, ki se nam razodeva v delovanju Svetega Duha, v skupnosti Cerkev, ki se je rodila iz njegove prebodene strani na križu.

Čista vera

Čista religija, očiščena veroizpovedi, o kateri so pisali Kant, Rousseau in mnogi drugi, je odklanjala tudi klicanje svetih imen, kot je gobavec iz današnjega evangelija klical Jezusovo ime. S klicanjem svetih imen je zaznamovano vse krščansko izročilo od začetka do danes.

Razsvetljenci očitno niso poznali, ali vsaj ne dovolj upoštevali, izjemnih besedil Dionizija Areopagita iz prvih stoletjih krščanstva. Prevod njegovih besedil je s spremno besedo filozofa Gorazda Kocijančiča izdala Slovenska matica leta 2008. Eno od poglavij ima naslov O božjih imenih, o nadbitnostnem vedenju, h kateremu se vzpenja vernik, ko kliče Božje ime.

Poznamo litanije imena Jezusovega, ki so namenjene klicanju Jezusovega imena. Obstajajo še številne druge litanije, kjer gre za klicanje Marije in svetnikov. Tudi mi kličemo drug drugega po imenu. In to vedno zaradi zaupanja, da nam bo tisti, ki ga kličemo, naklonjen, pripravljen pomagati. Ko kličemo Jezusa in Marijo, verujemo, da nas slišita in uslišujeta.

Čista vera Kanta in somišljenikov odklanja obrede, vse oblike čaščenja Jezusa, Marije in svetnikov. Za Kanta je bistvo vere v pravičnosti, kajti prav vera, ki sega v transcendenco, v absolutno, lahko po njegovem prepričanju najbolj jasno pove, kaj je prav in kaj ne, kaj je pravično in kaj ni.

Od vere naj torej po Kantu ne pričakujemo še kaj drugega kot nauk o morali: delaj dobro, varuj se hudega. Božje pomoči si po Kantu ne moremo zaslužiti z nobenimi religioznimi sredstvi, ne z molitvijo, obredi in sv. mašo, ne z verovanjem v čudeže in razodetje.

Od vere naj torej po Kantu ne pričakujemo še kaj drugega kot nauk o morali: delaj dobro, varuj se hudega. Božje pomoči si po Kantu ne moremo zaslužiti z nobenimi religioznimi sredstvi, ne z molitvijo, obredi in sv. mašo, ne z verovanjem v čudeže in razodetje.

Čista vera, ki smo jo kratko opisali, je pogosta in skušnjava za nas vse. Ta način verovanja vero očisti nadnaravnega razodetja, vsega, kar se zdi težko sprejemljivo za razum, zato je čista religija bliže ateizmu kot pravi veri. Niso redki, ki se imajo za kristjane, dejansko pa so pripadniki čiste vere, ki z bistvom krščanstvom nima skoraj nič skupnega, razen splošnega moralnega nauka, da je treba biti dober.

Gobavca, ki se je prišel Jezusu zahvalit za ozdravitev, je Jezus pohvalil: »Vstani in pojdi. Tvoja vere te je rešila.« Ozdravljeni gobavec ni bil pristaš čiste vere, ampak je bil vernik v polnem pomenu besede, saj je veroval, da mu Jezus, Božji Sin, lahko pomaga.

Vera, ki rešuje

Če smo v prvem delu današnjega premišljevanja govorili o čisti veri, ki je sterilna in neživljenjska, veri, ki pravzaprav ni vera, želimo v nadaljevanju razmišljati o veri, ki rešuje, o veri, ki jo je Jezus potrdil v pogovoru z ozdravljenim gobavcem.

Katere so značilnosti vere, ki rešuje? Prvo, kar nam o veri, ki rešuje, pove današnji evangelij, je, da je resnična vera vedno vera skupnosti, še več, vera institucije, kar mnogi neradi slišijo. Hočejo namreč vero brez Cerkve, vero očiščeno Cerkve.

Ko je Jezus ozdravil deset gobavih mož, jim je ukazal, naj gredo, in se pokažejo duhovnikom. Jezus bi lahko kot Božji Sin, kot tisti, ki ima moč nad boleznijo, mirno prezrl vlogo duhovnikov, se pravi institucijo judovske verske in državne skupnosti in si domišljal: ‘Kaj koga briga, koga jaz ozdravim. Še zlasti pa se to moje delovanje ne tiče judovskih duhovnikov, ki jih pogosto bolj kot Bog zanima njihov družbeni položaj.’

Čeprav je Jezus pozneje, pri zadnji večerji, postavil novo duhovništvo, in s tem na nek način ukinil starozavezno duhovništvo, je tudi tedaj veljavnemu starozaveznemu duhovništvu dal uradno veljavo. Kajti tudi starozavezno duhovništvo je imelo ne glede na vse pomanjkljivosti svojo nepogrešljivo vlogo. Med drugim so judovski duhovniki vršili pomembno javno službo: obolele za gobavostjo so izločili iz skupnosti in s tem zavarovali zdrave, da se niso okužili, obenem pa so presojali, kateri od gobavcev se lahko zaradi izboljšanja zdravja vrne v skupnost.

Jezus ni hotel biti samozvanec, samozadostni prerok, ampak je svoje delo postavil v tedaj veljavni duhovni in družbeni okvir. Iz tega jasno vidimo, kako pomembno je, da svojo vero živimo znotraj skupnosti; za nas kristjane je ta skupnost Cerkev.

Znotraj skupnosti se nenehno odvija dinamika preverjanja, ali to, v kar verujemo, ustreza izvirnemu nauku ali ne, ali nismo morda vere prikrojili svojim predstavam, jo očistili nadnaravnih prvin in jo nazadnje izgubili.

Kajti skupnost, četudi je grešna in pomanjkljiva, opravlja nenadomestljivo službo ohranjanja prave mere in pravega nauka. Znotraj skupnosti se nenehno odvija dinamika preverjanja, ali to, v kar verujemo, ustreza izvirnemu nauku ali ne, ali nismo morda vere prikrojili svojim predstavam, jo očistili nadnaravnih prvin in jo nazadnje izgubili. Vere, ki bi jo živeli ločeno od Cerkve, Jezus gotovo ne bi pohvalil, kajti za Cerkev, svojo nevesto, je dal samega sebe.

Celice skrivnostnega telesa

Pomislimo, kaj bi se zgodilo s celico našega telesa, če bi jo osamili. Celica, ki bi se znašla zunaj telesa, bi odmrla. Po besedah sv. Pavla smo tudi mi kot posamezniki nekakšne celice skrivnostnega telesa, ki je Cerkev. Vsak od nas, ki veruje, je vsak hip v življenjski zvezi z brati in sestrami po veri. Ta skrivnostna vez, ohranja duhovno življenje tudi nam. Žal večkrat na drugih vidimo samo nekaj mrzkega, malokdaj pa se zavedamo, kako nas vera bližnjih ohranja pri življenju.

Samo znotraj Cerkve smo priključeni na duhovni zaklad angelov, svetnikov in vernih duš, na neizmerno bogastvo duhovnega in kulturnega izročila, na skrivnostno učinkovit dotok zakramentalne milosti.

Pomen  molitve

Drugi vidik vere, ki jo je Jezus pohvalil, je molitev. Deset gobavih mož se je od daleč ustavilo pred Jezusom. Klicali so: »Jezus, Učenik, usmili se nas.« Ta njihov klic je bil pravzaprav molitev. Vsaka rešitev naših težav, ki nam jo Jezus nakloni, je sad milosti, ki pride po molitvi.

Ko molimo, ko v stiski kličemo Gospodovo ime, mu odpiramo svoje srce. Tudi kadar pokličemo po imenu svojega sozakonca ali prijatelja, mu odpiramo svojo notranjost, s klicanjem mu povemo, da se nam lahko približa, ker se mu želimo približati tudi sami.

 Kaj nam bo vera, ki se ukvarjala samo z našo moralo. Človek mora biti najprej rešen, občutiti mora Božjo ljubezen, potem bo tudi spremenil svoje ravnanje.

Vsako srečanje prinese olajšanje. Ko molimo, Gospodu povemo, naj vstopi. Smo kot gobavci iz evangelija, ki želimo, da se nas dotakne. Ko Gospod vstopa skozi odprta vrata našega srca, vstopa tudi v naše telo in ga ozdravlja. In nasprotno, Jezus ne more zdraviti ne naše duše ne našega telesa, če v njegovo delovanje ne verujemo in ga zato ne kličemo, kot so ga klicali gobavci: »Jezus, Učenik, usmili se nas.«

Na tem evangeljskem primeru nazorno vidimo, kako sterilno in pusto je bilo učenje velikega Kanta. Kaj nam bo vera, ki se ukvarjala samo z našo moralo. Človek mora biti najprej rešen, občutiti mora Božjo ljubezen, potem bo tudi spremenil svoje ravnanje.

Prav to je bistvo oznanjevanje papeža Frančiška, ki poudarja, naj ne začnemo z moralo, ker nimamo volje, da bi se poboljšali, pač pa naj začnemo z vero v Božje usmiljenje. Ko nas Božje usmiljenje zdravi, se spreminja tudi naša morala.

Vsak, ki bo z vernim srcem klical Gospodovo ime, sme upati, da bo Gospod prišel in mu pomagal. In znova se bo izpričala resnica: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon za našo nadškofijo, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.

2 KOMENTARJI

  1. Predvsem prvi del teksta odličen. Opisuje eno od mnogih bolezni, zažrte v Cerkveno občestvo in družbo. Potem pa: Jezus je gobavcem rekel, naj se gredo prikazat duhovnikom zato, ker so le oni odločali ali je nekdo toliko ozdravljen, da se lahko vrne v normalno družbeno življenje. Bili so torej konzilij. Gospod potemtakem ne pošlje ozdravljenih tja zaradi reklame. Cerkev je kot vrtec, kot bolnišnica, nujna za začetek. Nekje moraš slišati Božjo Besedo in to vztrajno. Potem pa so ljudje srečali živega osebnega Gospoda tudi izven zidov Cerkve, tudi ob umiranjih v frontnih jaških, gorah, bolnišnicah … Kdor kliče sveto ime Gospodovo, bo odrešen – tako je obljubljeno in tako je. Krščanstvo sebe naziva religija simbolov in to ga drži nazaj v duhovnem razvoju in preporodu. Kajti Gospodovo ime ni simbol, ampak je na duhovni ravni Gospod osebno. Kdor torej kliče njegovo ime ali počasti križ, razpelo, kapelo ali cerkev, sreča Gospoda v srcu. Problem je le, kako klicati njegovo ime brez da pri tem ne mislimo na zemeljske pridobitve. Kajti če mislimo nanje, bodo rezultati molitev zelo pičli in zelo zakasneli. Klicati Božje ime zato, da bi pridobili nek zemeljski rezultat je pravzaprav velik greh. Kdor pa je povsem čist v srcu, ker je izgubil veselje v tem svetu, kliče h Gospodu tako ljubeče, da je Gospod v hipu ob njem in se manifestira na najrazličnejše načine. Najpomembnejši pa je seveda mir v srcu in trdnost duha, ki prihajata iz te medsebojne zaljubljenosti.

    V Janez 12,25- Jezus pravi: »Kdor ima rad svoje življenje (= to, kar živi na Zemlji), ga bo izgubil (ko bo umrl); kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.« Vojne, bolezni itd. so torej dobrodošle, da se naveličamo posvetnih iluzij sreče. Cerkev je prav tako Gospod, a svetost je lahko le v posameznem srcu, ni pa je v človeških združbah in inštitucijah. Kot pravi tekst, je res, da če si odrežemo prst, bo prst umrl, ker ne more živeti stran od telesa, a Cerkev je tudi duhovni pojem, je pravzaprav Nebeško kraljestvo, ko pa pridemo do ljudi v Cerkvi, pa je potrebno seveda biti zelo previden, ker vsemu svetu vladajo lažni verniki, demoni oblečeni v meniške krpe in vsaka škofija jih ima čez polovico. Tako je v vseh religijah. Zelo pazljivo je torej treba ostati pri Cerkvi, a na skriven način iskati svetega služabnika, da se mu priklonimo. Kajti kjer je Gospodov služabnik, je tudi Gospod, in brez služabnikovega blagoslova ni mogoče spoznati Gospoda osebno. Kdor se izkazuje in nastopa in glasno govoriči in javno prepeva, bo zelo težko našel Gospoda, ker on je na skrivnem, in kot pravi Sv. Mala Terezija po sv. Janezu od Križa: »Če hočeš najti kaj skritega, se moraš sam skriti.« V aktivnem Cerkvenem življenju mikrofonov in kamer in obilnih navedkov iz Svetega pisma pa to ni mogoče, tudi zato ne, ker tam ni za srečati kakšne večje drobtine svetosti.

    Zadnji odstavek teksta pa je zakon. A »z vernim srcem« pomeni, da ne prosjačimo zase, ampak da slavimo Gospoda in se zahvaljujemo in ga skušamo zveseliti. Ne kliči svetega imena Gospodovega drugače, kot da ga slaviš, in dobil boš vse, kar je nujnega, da se ti duša pozdravi in najde sladkost, ki je obljubljena tistim, ki Ga ljubijo. In takrat se ne boš potreboval dajati polvernim pismoslovcem v presojo, ker kar si videl in slišal in občutil je večno, njih dvomi pa so lahko peklenski. Tako nekako tudi sv. Tereza Velika pove – ni bilo hudiča tako groznega njeni duši, kot je kak nerealiziran »duhovni vodnik« in spovednik. Ko tak slepi preverja, ker ima položaj, ubija vero in prazni cerkve. Zakaj se cerkve praznijo? Ker ni svetosti. Ker nihče ne kliče Gospodovega imena na čist način in neprestano, 24 ur na dan. Kot so delali svetniki. Eno so torej besede izpred škofijskega mikrofona, drugo pa je praksa svetega v puščavski votlini. Vmes se poraja prazen prostor, ki ga izpolnjujejo ateistične filozofije, ki ljudi vodijo v pogubo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime