Lahko simpatiziramo z okupatorjem, Putinovo Rusijo?

Prebivalka med nakupovanjem živil na glavnem trgu mesta Borodyanka v Ukrajini poleg uničene stavbe s plakatom z napisom Izključite Rusijo iz OZN. (Foto: SOPA Images/SIPA/2304101058 (Profimedia))


To je komentar o moralnem padcu v slovenski družbi. Po dobrem letu smo se vojne v Ukrajini dodobra navadili. Resda o njej občasno še kaj slišimo, mogoče celo preberemo, vendar je vse skupaj postala nekakšna zabrisana zgodba, nevredna prevelike pozornosti. Strah pred jedrskim spopadom in širitvijo konflikta je bolj ali manj izginil, s pogosto relativiziranimi informacijami, ki jih dobivamo preko medijev in družbenih omrežij, pa se je bratomorna vojna vključno z nepredstavljivimi grozodejstvi zbanalizirala na nivo tekme med Olimpijo in Mariborom.

Vsled povedanega ne čudi, da v Sloveniji dobro živi in se razvija proruska misel. Prokremeljska in jasno imperialistična. Veliko zaslugo pri tem imajo poleg hujskačev na družbenih omrežjih tudi mediji. Pa ne le kakšni obskurni alternativci, ki "razkrivajo" zarote. Takšni zdrsi se dogajajo tudi glavnim medijem, med drugimi nacionalki. Ob branju nekaterih prispevkov, ki si jih bomo pobliže ogledali, bralec hote ali nehote ponotranji spretno nastavljene simpatije do okupatorja, torej Rusije, in obenem sovraštvo do žrtve, Ukrajine.

Za malo podlage: obstaja več principov, kako z medijskim komuniciranjem zavesti občinstvo, da sprejme stališča, ki so poročevalcem v interesu. Mednje uvrščamo tudi teorijo kultivacije, kjer bralec s konstantnim vsrkavanjem določenih stališč slednja ponotranji, in pa teorijo okvirjanja (angleško framing), katere cilj je zgolj z načinom poročanja bralca prisiliti, da podzavestno podredi svoje mišljenje željam poročevalca.

V tem duhu smo lahko pred časom brali naslove, da je Ukrajina "priznala ruske uspehe". Sama dikcija, da Ukrajina nekaj priznava, nam daje vedeti, da je bodisi nečesa kriva, bodisi je nekaj skrivala, kar tudi ni lepo. Na koncu smo izvedeli, da je Wagner napredoval za kak kilometer, nič hudega sluteči bralec pa že ob prebranem naslovu dobi slabo mnenje o žrtvi in ne o okupatorju.

Misliti pa dajo predvsem stališča nekaterih prekaljenih komentatorjev in mnenjskih voditeljev, ki jih lahko preberemo na nacionalki. Marko Radmilovič, denimo, relativizira rusko agresijo, na drugi strani pa Kaja Sajovic namiguje, da je Zahod, ki podpira napadeno državo, v bistvu grd: tako Ukrajinci kot Američani imajo nacistično dediščino, slednji pa naj bi v prihodnosti še gospodarsko oplenili Ukrajino.

Res je, da Zahod vključno z ZDA v Ukrajini določene interese ima. Tako pač je. In res je tudi, da bodo o usodi povojne Ukrajine "odločala ameriška podjetja", kot v naslovu nekega članka ugotavlja Sajoviceva. Pa ne le ameriška, tudi evropska in še katera. Problem ni v tej ugotovitvi kot taki, temveč da avtorica skozi celoten članek bralcu predstavlja prisotnost zahodnega, predvsem ameriškega kapitala kot nekaj slabega.

Nauk njene zgodbe je, da se Ukrajinci ne bojujejo za lastno svobodo, pač pa za suženjstvo tujemu kapitalu. Bralec lahko zaključi, da vse skupaj nima smisla. Da bi bilo pod Rusi bolje.

Američani delajo razliko


Kako bo z Ukrajino po vojni, ne vedo niti najboljši vedeževalci. Res je, da so ameriški kapitalski interesi za seboj pogosto puščali opustošenje, a to velja za tiste države, ki so jih ZDA napadle in jih kasneje niso uspele vključiti v svoj krog, in ne za tiste, ki so jih branile. To so danes razvite države z visokim življenjskim standardom, kar si po dosedanjem vzorcu lahko obeta tudi Ukrajina. Razlika med prisotnostjo Američanov ali njihovih nasprotnikov je lahko razlika med Severno in Južno Korejo. Ali pa med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Ali pa med Japonsko, kamor so Američani prišli, in Vietnamom, od koder so odšli.
Razlika med prisotnostjo Američanov ali njihovih nasprotnikov je lahko razlika med Severno in Južno Korejo. Ali pa med Vzhodno in Zahodno Nemčijo.

Ob tem pa Sajoviceva pozablja, da je ravno okupatorska Rusija tista, ki je svojim "bratom" prinašala genocid, zatiranje, revščino in gospodarsko uničenje. Sporočilo, ki ga podaja, torej nima osnove niti v strokovnosti niti v resnicoljubnosti, lahko ga razumemo le kot aktivistično navijanje v korist okupatorja, ki jo po komentarjih sodeč večina bralcev razume kot razkrivanje resničnih razlogov za vojno, za katero tako ali tako niso krivi Rusi. Oni se le branijo, kajne?

Ista avtorica se je še v nekaj drugih člankih fokusirala na sodelovanje nekaterih Ukrajincev z nacistično Nemčijo (precej jasno je, zakaj so določeni Ukrajinci naciste zmotno pozdravljali kot osvoboditelje) in na dejstvo, da ameriški vesoljski program temelji na znanju nemških znanstvenikov, ki so delovali tudi v času nacizma. Ne eno ne drugo ni nič novega, oboje pa je prikladno za posredno slikanje negativne slike med bralstvom tako o Ukrajini kot o ZDA. In oboje bralčevo zavest postavlja na stran Rusije.

Naj omenim še stališča Marka Radmiloviča, ki, na primer, zahodne politike označuje za vojne hujskače, ker Ukrajini pomagajo v boju proti okupatorju. Nihče od njih si ne prizadeva za mir, meni Radmilovič; ker Ukrajini zahodne države dobavljajo strelivo, to pomeni zgolj podaljševanje vojne.

Evropa se je želela pogajati!


Radmilovič ob tem pozabi povedati, da so Rusi tisti, ki so naredili usodni korak agresije in nasilja, zato so za vojno odgovorni oni. Za mir pa so se zahodni državniki, kot sta na primer Macron in Scholz prizadevali, ko so s pogovarjanjem in pregovarjanjem želeli odvrniti Ruse od napada. Izpričana stališča ga jasno in neposredno postavljajo na stran okupatorja, saj z njimi bralcem slika podobo, v kateri je navsezadnje Rusija žrtev, Ukrajina pa agresor, ki se bojuje za zahodne interese.
Izpričana stališča Radmiloviča jasno in neposredno postavljajo na stran okupatorja, saj z njimi bralcem slika podobo, v kateri je navsezadnje Rusija žrtev, Ukrajina pa agresor, ki se bojuje za zahodne interese.

Takšnih in podobnih prispevkov bi v slovenskih medijih lahko našli še mnogo. Proruskega razpoloženja pa ni moč zaslediti le s strani medijev, temveč tudi s strani bralcev, ki pod članki z vzdihi olajšanja ugotavljajo, kako nam "razkrivajo pravo resnico". Še so pravi novinarji na tem svetu. Komentarjev, ki bi podpirali Ukrajino, skorajda ni.

Ob tem se človek vpraša, kako globoko je padla morala naše družbe in etika v naših medijih. Ker v omenjeni vojni ne gre za navijanje za neko stran, ker nam je pač bolj všeč. To ni nogomet, to je razločevanje med prav in narobe. Je razločevanje med zločincem in žrtvijo. Je postalo prav opravičevati in stati na strani zločina? O tem bi se morali zamisliti ne le navadni državljani, temveč še bolj odgovorni pri vodilnih medijih. Če v stališčih do odvijajoče se vojne nismo zmožni vzdrževati minimalnih moralnih standardov, so nas Slovence Rusi že premagali.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike